Znanstvena izhodišča ter predstavitev problema in cilja raziskav

Marko Juvan (Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU), Mimi Urbanc (Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU)

Uvod

Projekt se vključuje v meddisciplinarno polje prostorskih raziskav medijev in kulture (prim. Döring in Thielmann 2009), ki ga natančneje določata izraz »literarna geografija«, v rabi že od začetka 20. stol., in nova skovanka »prostorska literarna veda«. Literarna veda – ena izmed humanističnih disciplin, ki v zadnjih desetletjih sistematično analizirajo pomen prostora za svoje predmete raziskovanja – se tu navezuje na družbeno (»humanistično«) geografijo in sodobne tehnologije izdelovanja zemljevidov z geografskimi informacijskimi sistemi (GIS). Problem projekta je odgovoriti na vprašanje, kako sta na slovenskem etničnem ozemlju od konca 18. stol. do sredine 20. stol. drug na drugega vplivala geografski prostor in literatura v slovenščini. Kako so na literarno življenje skozi zgodovino delovale fizične in antropogene, družbene značilnosti prostora (relief in naravne meje, tipi pokrajine, prometnice, gostota poselitve, naselbinsko omrežje, gospodarska in kulturna razvitost)? Kako je literatura svoj življenjski prostor besedilno predstavljala, opomenjala, vrednotila? Kako je s tem vplivala na družbeno dojemanje prostora in kako je vanj posegala s svojimi praksami, mediji in institucijami? Kako so se v literaturi na prostore vezale različne skupnostne identitete, zlasti nacionalna? Kako so prostorske danosti krojile socializacijo akterjev literarne kulture? Kako so ti s svojimi življenjskimi potmi in družbenimi omrežji povezovali različne kraje, tudi tiste onkraj slovenskih etničnih mej?

Literaturo z vidika novejših kontekstualnih metod razumemo kot sestav, v katerem so besedila kot prvine diskurza neločljivo povezana z dejavnostmi, akterji, mediji, proizvodi in institucijami posebnega, delno avtonomnega polja (Juvan 2006; Perenič 2010). Označujemo ga z izrazom »literarna kultura«. Ta se je v slovenščini začela oblikovati v kontekstu evropskih narodnih prerodov, v svoji diferenciranosti pa se je razvila do prve polovice 20. stol. V dobi med izidom Pisanic (1779–81), prve publikacije, namenjene estetski potrošnji, in začetkom druge svetovne vojne na Slovenskem (1941), velikega reza v razvoju porazsvetljenskega duha, sta slovenska literarna kultura in slovenski etnični prostor doživljala različne državno-upravne razmejitve in politične spremembe. To je vplivalo na dinamiko »notranje« razmestitve slovenske literarne kulture in njenih »zunanjih« vezi z drugimi literarnimi polji. Projekt je z GIS-om obdelal podatke o življenjih pomembnejših literarnih akterjev, razvoju medijske in institucionalne infrastrukture književnosti in krajih, spominsko predstavljenih v slovenskih zgodovinskih romanih. Prek prostorsko-preštevne analize podatkov, zajetih iz leksikografsko-enciklopedičnih del in izbranih z upoštevanjem literarnega kanona, je projekt v sklepni fazi formuliral določnejše odgovore na vprašanja o interakciji geografskega prostora in literature. Osrednjo problematiko so osvetlile študije primerov o prostorih, predstavljenih v slovenski književnosti. Projekt je kritično analiziral teoretske in metodološke podlage literarne geografije oz. prostorske literarne vede: cilj je prepoznati ključne probleme in perspektive interdisciplinarnosti, ki se kažejo pri povezavi literarne vede in geografije, ter preučiti možnosti za razvoj GIS-humanistike na Slovenskem.

Ukvarjanje s prostori literature in literarnimi prostori sicer za literarno vedo ni novost. Toda možnosti za zastavitev problema, ki je izhodišče projektu, so se odprle šele na sledi »prostorskega obrata« (spatial turn).

Datacija in pomen »prostorskega obrata«

Metodološka samorefleksija humanističnih in družboslovnih ved je od 80. let 20. stol. začela prepoznavati premik pozornosti na prostor kot razlagalni ključ za razumevanje družbe, zgodovine in kulture. Nekateri premik težišča humanističnih raziskav s časovnosti in pripovednosti na prostorskost povezujejo z modernostjo iz začetkov 20. stol., ko je izzveneval historizem 19. stol. (tako npr. razmišlja Foucault 1967), drugi ga odkrivajo v strukturalizmu iz druge polovice 20. stol. in njegovem vplivu na humanistiko in družboslovje (od Braudela in francoske nove zgodovine naprej), tretji pa t. i. prostorski obrat povezujejo s postmoderno geografijo in teorijo s konca 80. let (Soja, Jameson). Tudi ocena epistemološke vrednosti tega premika niha med prepričanjem, da ta prinaša temeljno drugačne poglede na predmetnost humanistično-družboslovnih strok in vzpostavlja novo disciplino, primerljivo z vseobsežnostjo zgodovinopisja (npr. Soja 1989, 1996; Bachmann-Medick 2006; Halle in Neumann 2009), in mnenjem, da je »prostorski obrat« le eno od samopromocijskih gesel postmodernističnih strok (npr. Schlögel 2003).

Stališče projekta je, da gre pri tem obratu za premik strukturne dominante, ki znanstveni govorici omogoča, da prek konstrukcije prostorskih vzorcev med opazovanimi elementi spoznavno izoblikuje nove ali prej premalo upoštevane sovisnosti, npr. o zgodovinski dinamiki kulturnih središč in regionalnih identitet. Pri tem imajo pomembno vlogo tematski zemljevidi prostorov literature in literarnih prostorov. Njihova spoznavna vrednost v Sloveniji še ni bila preizkušena.

Razvoj razumevanja razmerja prostora s predmetnostjo družboslovno-humanističnih ved

Prostor je bil kot dejavnik človekovega bivanja in družbenosti v humanistiki in družboslovju upoštevan že pred »prostorskim obratom«. Vendar pa je bil, konkretno tudi v literarni zgodovini, podrejen pripovedni razlagi književnosti in literarnega življenja. Že Taine in pozitivisti so v »okolju« videli dejavnik, ki določa pisatelje in literaturo, a vendar so mu dodelili stransko vlogo. Pozitivistični pogled, da okolje – kot preplet naravno-fizičnega in »podružbljenega« prostora – determinira človeka, se je močno zakoreninil (na naravni prostor kot determinanto družbe, njenega gospodarstva in kulture, je pod vplivom šolskih geografov gledal še Braudel v svojih knjigah o Sredozemlju [1949] in »gramatiki civilizacij« [1987]). Toda že eden prvih znanilcev »prostorskega obrata«, sociolog Simmel (1903 [2006]), je na prelomu iz 19. v 20. stoletje spremenil poenostavljeno vzročno-posledično logiko. Opozoril je, da prostor ni le naravna danost ali vsebnik, ki vključuje vase družbo in jo določa, temveč da so družbena razmerja in politike tiste, ki prostor oblikujejo, mu dajejo vsebino in pomen. To misel so od 60. let 20. stol. razvijali Foucault (1967), Lefebvre (1974), de Certeau (1980), Bourdieu (1989), Giddens (1986), Said (1995) in drugi. Prostor, v katerem živimo, neprestano proizvajajo, spreminjajo, predstavljajo, načrtujejo in opomenjajo družbene prakse in tehnologije ter razmerja med njimi.

Izhodišče projekta je, da je prostor slovenske literarne kulture večslojen in raznoroden, umeščen v kompleks naravno-fizično danega in družbeno-kulturno proizvedenega prostora, ki se povezuje še z literarno zamišljenimi prostori. Prostor ima časovno razslojenost, ki zajema zaporedja ter sobivanja ritmično neenakih procesov. Tako razumljen prostor, ki ga je treba še natančneje razčleniti (npr. pokrajinsko tipološko, demografsko), literarne kulture ne determinira vzročno (prostorski determinizem je v 30. letih 20. stol. zavračal že Bahtin [1981], za njim pa Lotman [1977], Soja [1989], Moretti [1999, 2005], Böhme [2005], Dünne in Günzel [2006] in Stockhammer [2007]). Na literaturo geografski prostor nedvomno vpliva, a tako, da v njenem družbenem življenju omogoča in spodbuja ali pa ovira in onemogoča različne razvojne možnosti (npr. tehnološko napredne prometnice povečujejo možnosti kulturnega transferja). Fizično-geografski in družbeno-kulturni prostor sta tudi dejavnika, ki vplivata na zgradbo in pomen besedilnih svetov (npr. Bahtinov pojem kronotop [1981] ali Lotmanov pojem semiosfera [1990]). Toda tudi literatura vpliva nazaj na prostor, tako prek svojih materialnih, institucionalno-družbenih razsežnosti kakor prek besedilnih struktur in imaginacije (prim. Westphal [2000], Soja [1989]). Literatura prispeva k družbenemu oblikovanju, proizvajanju, zamišljanju in osmišljanju prostora: brez nje ne bi bilo gledališč, javnih knjižnic, sedežev kulturnih društev in podobnih prvin, ki so spreminjale podobo slovenskega okolja; brez Prešernove pesnitve bi bila Savica le eden izmed slovenskih slapov, brez Kosovelovih pesmi pa Kras v širši zavesti Slovencev ne bi imel poetične vrednosti.

Razmerje »prostorskega obrata« z geografijo

Filozofi, sociologi, zgodovinarji, teoretiki medijev in strokovnjaki za literaturo so se pri svojem razumevanju prostora pogosto navezovali na geografijo, čeprav poenostavljeno in brez sklicevanja na sestrsko stroko. Geografi so na prostorsko navdušenje preostale humanistike in družboslovja gledali z razdalje, čeprav je retoriko »prostorskega obrata« spravil v obtok ravno eden izmed njih, Soja (1989, 1996). Njihova razdalja se je kazala na različne načine: kot blago ironičen, čeprav naklonjen odnos do napol diletantske rabe geografskih izrazov pri teoretikih iz drugih disciplin; kot polemično zavračanje; kot zadržanost pri vključevanju v meddisciplinarno sodelovanje (prim. Crang in Thrift 2000). Takšno razmerje je razumljivo, ker je za geografijo prostor že od začetka temeljna spoznavna kategorija. Okrepljeno zanimanje kulturologov in družboslovcev za geografijo v zadnjih dveh desetletjih (Crang in Thrift 2000) je mogoče pojasniti s tem, da je ta postala model stroke, ki prav prek pojma prostora uspešno povezuje fizično-naravne, družbeno-materialne in miselno-kulturne razsežnosti človekovega bivanja v svetu. Toda tudi sodobna geografija se v zadnjih letih preoblikuje z zgledovanjem pri literarni vedi. To se ne konča pri modni metafori »pokrajina je besedilo« (Barnes in Duncan 1992). Podobnost je tudi v pojmu »pisanje« (Barnes in Duncan 1992): izraz »geografija« pomeni »opisovanje Zemlje« (Duncan in Duncan 1988). Literarne stvaritve in pokrajinske analize, ki so eden od načinov geografskega spoznavanja, so torej medsebojno povezane. Po Crangu (1998) literarne pripovedi odkrivajo, kako je prostor urejen in kako odnos do prostora oblikuje družbeno delovanje. Tako geografija kot literatura obsegata pisanje o krajih in prostorih. Obe sta proces označevanja, ki krajem pripisuje pomen v določenem družbenem kontekstu (Crang 1998).

Sklep

Pričujoči projekt skuša prvič v Sloveniji pripraviti konceptualna in gradivska izhodišča za razvoj literarne geografije in prostorske literarne zgodovine. O prostoru slovenske literarne kulture je mogoče kompetentno razpravljati v meddisciplinarnem sodelovanju z geografi. Na ta način je močno zmanjšana nevarnost samovoljne in zgrešene interpretacije pojmov. Geografija je k raziskavi slovenske literarne kulture prispevala s svojimi preverjenimi orodji in novimi tehnologijami – gre v prvi vrsti za kartiranje, izdelavo tematskih zemljevidov ter kvantitativno in kvalitativno analizo podatkov, zajetih s pomočjo GIS.

Pregled in analiza dosedanjih raziskav in relevantne literature

Marko Juvan (Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU), Urška Perenič in Miran Hladnik (Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), Jerneja Fridl in Mimi Urbanc (Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU)

Prostorska humanistika in literarna veda

Raziskave v prostorsko usmerjenih družboslovnih in humanističnih disciplinah so se zavedale obojestranskega vpliva med prostorom in svojimi predmeti obravnave. Literarno vedo so zanimala vprašanja o produkciji, sprejemanju, razširjanju in hranjenju literature glede na družbene in geografske okoliščine (Moretti 1999). Na drugi strani se je stroka ukvarjala z literarizacijo in medializacijo življenjskih prostorov. Nekateri so iskali poslanstvo literarne vede prav v analizi zgodovinsko spremenljivih tehnik predstavljanja prostora (Lotman 1977, Weigel 2002, Bachmann-Medick 2006, Stockhammer 2007, Böhme 2005, Hallet in Neumann 2009).

Takšno družbenokonstruktivistično pojmovanje prostora že od začetkov 20. stol. individualne in družbeno-kulturne simbolizacijske prakse povezuje s fizično-geografskimi vidiki. S tem je zasenčilo »deterministične« koncepte, ki so prostor razumeli kot »posodo« za zgodovinske procese (npr. Schlögel, Braudel). Klasik prostorskih raziskav Edward Soja (1989), ki se je podobno kot Foucault (1967) zavzemal za večjo vlogo prostorskosti pri razlaganju kulturnih pojavov, je opozoril na pomen družbenih simbolnih praks pri proizvajanju prostora. Zamišljeni oz. fiktivni prostori so pojmovani kot simbolni postopki, s katerimi se pomeni projicirajo na materialne prostore (Soja 1996). Tako je Soja poudaril prepletenost mentalnih in materialnih dejavnikov: simbolne prakse, med njimi literatura, so pod pritiskom »zunanjih« prostorskih dejavnikov, po drugi strani pa same inscenirajo in ustvarjajo prostorske modele. O družbeni produkciji prostora je že v 70. letih 20. stoletja razpravljal Sojev teoretski vzornik Lefebvre (del pozornosti je posvetil medijskim in doživljenim prostorom ter simbolnemu posredovanju prostora). Še pred njim je estetske prostore (z literarnimi vred) obravnaval Cassirer (1931). Pripisal jim je pomembno vlogo pri konstruiranju modelov resničnosti.

V literarni vedi sta raziskovanje estetskih prostorov postavila v kulturološke okvirje Mihail Bahtin in Jurij Lotman. Bahtin je s pojmom kronotop opozoril na reprezentativno in performativno dimenzijo literarnih prostorov: okolje in kultura sooblikujeta fiktivno dogajališče, besedilni prostori pa kritično prelamljajo obstoječe prostorske kode. Tudi Lotman je na podoben način semantično strukturo simbolnega prostora povezal s kulturnozgodovinskim kontekstom (pojem semiosfera).

Predstavnik sodobne prostorsko usmerjene literarne vede Franco Moretti (1999) se ukvarja tako z literaturo v prostoru kot z analizo fiktivnih prostorov v romanih 19. stol. S pomočjo kartiranja analizira evropski knjižni trg okoli leta 1850 in zasleduje širjenje evropskega romana in njegov vpliv na literarno kulturo različnih evropskih območij. Barbara Piatti (2008) na primeru korpusa 150 nemških tekstov kartira različno določne geografske reference fikcijskih dogajališč in jih povezuje z geografskim poreklom avtorjev.

V razpoložljivi literaturi ni bilo mogoče najti raziskave, ki bi s prostorskimi modeli in v interdisciplinarnem sodelovanju z geografijo analizirala strukturo celotnega literarnega sistema v daljšem časovnem obdobju. Večinoma je šlo za preučevanje prostorskih vidikov izoliranih elementov literature, zlasti besedil in življenj avtorjev.

Vloga zemljevida in GIS-a pri kartiranju literarnovednih dejstev

V zgodovini in literarni vedi konec 20. stol. oživi zanimanje za zemljevide, saj imajo ti veliko sporočilno vrednost: sooblikujejo in predstavljajo razmerje človeka do sveta. Nezadostne so postale tradicionalne kartografske definicije, ki zajemajo le tehnične postopke in znanja, ki naj privedejo do izpopolnjene upodobitve resničnosti (Pickles 1992). Poglobljena postmoderna analiza zemljevide obravnava kot »grafična besedila«, ki sodijo – podobno kot pokrajine, skladbe ali arhitektura – med neverbalna besedila (izenačevanju zemljevida z besednim jezikom nekateri kartografi sicer nasprotujejo [Harley 1992], toda zemljevide in verbalne tekste druži strukturiranje simbolov). V tekste zemljevidov avtorji vtisnejo mišljenjske vzorce in vrednote, zato dokumentirajo razvoj človekovih in družbenih teženj po prilaščanju prostora in določanju svojega položaja v svetu (prim. Stockhammer 2005). Kognitivna psihologija je z zemljevidom metaforično opisala področja mišljenja; njeni izraz mapping se je s posredništvom postmoderne teorije (Jameson 1991) razširil po družboslovju in humanistiki. Bistvo dojemanja zemljevida kot besedila je, da v njem prepoznavamo simbolne vrednote in subjektivnost (Fridl in Urbanc 2006), ki niso vezane samo na njegovega avtorja, pač pa tudi na uporabnike.

Zemljevid je v preučevanju literature že skozi celo 20. stol. nastopal kot pripomoček za ponazoritev dognanj literarne vede. V Evropi so zametki »literarnih« zemljevidov nastali že v drugi polovici 19. stol. (Baedeker in Murray sta v turistične vodnike vključila prizore iz Davida Copperfielda ali predlagala potovanja po sledeh Byronovega Don Juana). Pozneje so skušali literarne vodnike zasnovati uporabno, jih opremiti s topografskimi in abecednimi kazali. Vizualizacija literarnih prostorov po kartografskih znanstvenih pravilih se začne šele na pragu 20. stol. (npr. Literary and Historical Map of London, 1899), posebej v literarnih atlasih: Deutscher Literaturatlas (1907), Literaturgeschichte der deutschen Stämme und Landschaften (1912), A Literary and Historical Atlas of Europe (1912), Kulturatlas (1928–38). Poslanstvo atlasov se kaže v zemljevidih in besedilih, ki življenja literatov umeščajo v geografski prostor; indeksna kazala olajšujejo iskanje povezav med literarnozgodovinskimi vsebinami in lokacijami. Mnoge tovrstne izdaje tehnični definiciji atlasa ne ustrezajo vselej, a so začrtale smernice za razvoj upodabljanja literarnih prostorov. Referenčno delo je Dtv-Atlas zur deutschen Literatur (Schlosser 1983). Prvi njegov sklop je besedilno zgoščen literarnozgodovinski pregled po stoletjih in literarnih smereh; orisani so opusi najpomembnejših nemških književnikov in literarne zvrsti, ki so v vsakem stoletju prevladovale. Drugi sklop sestavljajo zemljevidi, ki prikazujejo lokacije bivanja in delovanja najpomembnejših književnikov. Tretji sklop so grafi, ki ponazarjajo sočasno politično, kulturno in literarno dogajanje ter literarna dela. Knjiga je postala standardno in ponatiskovano delo nemške literarne zgodovine.

Zlasti Moretti (1999, 2005) pa je začel poudarjeno uporabljati zemljevid kot analitično orodje, s katerim se lahko literarna veda približa idealom znanstvenosti. Kartiral je prostore, predstavljene v literarnih besedilih (literarna geografija se v zadnjem času razvija zlasti v to smer, npr. Piatti 2008), pa tudi prostore, v katerih je literatura živela in se razvijala. Kartiranje preštevnih podatkov, kot so število in položaji knjižnic, obseg in zvrstna razčlenjenost njihovih fondov, tako niso zgolj ponazoritev vnaprej danih literarnozgodovinskih ugotovitev, temveč sredstvo, prek katerega literarna veda šele ugotavlja zakonitosti literarnih procesov.

Izhodišče projekta je pričakovanje, da kartiranje literarnozgodovinskih podatkov omogoča nova spoznanja o slovenski literarni kulturi oziroma empirično potrditev ali ovržbo obstoječih interpretacij. Zemljevid postaja vse zmogljivejše analitično orodje tudi po zaslugi razvoja satelitskih navigacijskih tehnologij in geografskih informacijskih sistemov – GIS (prim. Bodenhamer, Corrigan in Harris 2010.). GIS omogoča prostorsko umeščanje, povezovanje (v obliki sinteznih zemljevidov) in prožno predstavljanje raznovrstnih tipov podatkov, v prvi vrsti kvantitativnih, a tudi kvalitativnih. Čeprav so prednosti te tehnologije še okrepile zanimanje za prostor, pa razmerje humanistike z GIS ni enoznačno. Struktura GIS-a je namreč prilagojena realistično-pozitivistični spoznavni teoriji in kvantitativni analitičnosti, značilni za družboslovne znanosti. Zato se zdi na prvi pogled teže združljiva s kompleksnostjo humanistike in njenim zanimanjem za singularno, kvalitativno in zgodovinsko obravnavo pojavov. Naš projekt se je pridružil iskanju rešitev, ki v zadnjem času GIS prilagajajo posebnim potrebam in metodam humanistike (t. i. GIS humanistika).

Slovenska literarna veda in prostor

Slovenska literarna veda se je prostoru posvečala v okviru opomb h kritičnim izdajam klasikov (npr. Tavčarjevo Zbrano delo 1–8 [1951–59] v uredništvu Marje Boršnik). Zanimale so jo realne predloge za literarna dogajališča in kraji avtorjevega bivanja. Tovrstni podatki so bili uporabni v literarno- in kulturnozgodovinskih vodnikih. Napisanih je bilo precej študij, ki obravnavajo literarne ubeseditve in fikcijske predelave dejanskih geografskih prostorov na Slovenskem in v tujini, kakor tudi tipov naravnih in kulturnih pokrajin, regij ali naselij. S »pripovedovanim prostorom« se ukvarja Marjan Dolgan (1983), s pokrajinsko povestjo in dogajališči kmečke povesti Miran Hladnik (1990), Marko Juvan pa teoretsko razpravlja o problematiki literarnega prostora in prostora literature (2006). V mednarodno razpravljanje o literaturi in prostoru se je vključila tematska številka Primerjalne književnosti Literature and Space (2004, ur. Jola Škulj). Prostoru se posvečajo analize potopisnega žanra (Andrijan Lah, Alojzija Zupan Sosič) in regionalizma v literaturi (Hladnik). Sistematično so mejne prostore slovenske književnosti v zadnjih letih opisovali zborniki Slavističnega društva Slovenije.

Slovenska geografija in literatura

Literarna geografija je zlasti v anglo-saksonskem svetu uveljavljena že desetletja; njena teža se je povečala, ker je s svojim poudarjanjem individualizma, regionalizma in identitet razumljena kot upor globalizaciji. Zaradi vztrajanja pri »klasični« geografiji pa v Sloveniji literarne stvaritve doslej niso bile upoštevane kot primarni vir. Šele v zadnjih letih so bili narejeni prvi poskusi geografskih analiz, ki sodijo na področje literarne geografije, čeprav se izraz sam ni uporabljal. Nanje so vplivali humanistični tokovi v geografiji s poudarjanjem subjektivnih izkušenj in pomenov. Prvi slovenski spisi o literarni geografiji se nanašajo na preučevanje percepcije okolja, prostora in pokrajine (kako jih doživljajo, interpretirajo in vrednotijo posamezniki in družba). S teorijo prostora in prostorskosti se je ukvarjal geograf in filozof Matej Vranješ (2002, 2008). Blaž Komac je preučeval družbeni spomin na naravne nesreče (Komac 2009) in, skupaj z Matijo Zornom, načine predstavljanja naravnih procesov v svetih knjigah. S predstavami pokrajine in analizami (tudi) literarnih besedil se je največ ukvarjala Mimi Urbanc (2008a, 2008b, 2011).

Slovenske izkušnje s kartiranjem literature in GIS

Čeprav so z globalizacijo, ki poudarja pomen lokacije, izrazi prostor, kraj, kartiranje in geografsko zamišljanje postali vsakdanji (Warf in Arias 2009), pa v Sloveniji še ni temeljitih obravnav metodoloških izhodišč za kartiranje podatkov iz filoloških in kulturoloških ved. Najobširnejše delo, ki se posveča izbiri ustreznih matematičnih elementov zemljevidov, topografskim podlagam ter generalizaciji in izbiri ustreznih kartografskih simbolov tematskih kart in je posredno lahko izhodišče za kartiranje in oblikovanje zemljevidov slovenske literature, je napisala Jerneja Fridl (1999). Tudi temu segmentu je treba nameniti posebno pozornost, če se želi doseči dobro »čitljivost« zemljevidov. V Sloveniji je pričujoči projekt prvi, ki se je poglobil v uporabo GIS-ov za ugotavljanje vloge geografskih dejavnikov pri umeščanju, oblikovanju in zgodovinskem razvoju literarne kulture. Doslej so nekatere prednosti orodij GIS izkoristili le na jezikoslovci na ZRC SAZU, in sicer pri oblikovanju nabora kartografskih simbolov za slovenski lingvistični atlas.

Podroben opis vsebine in programa dela raziskovalnega projekta

Marko Juvan (Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU), Miran Hladnik (Oddelek za slovenistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), Jerneja Fridl in Mimi Urbanc (Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU)

Uvod

Vsebina projekta je razčlenjena na osem soodvisnih ravni:

1. Kritična analiza epistemoloških, metodoloških in hevrističnih izhodišč v prostorsko usmerjeni humanistiki in družboslovju ter pretres izkušenj o interdisciplinarnih povezavah literarne vede in geografije (posebej rabe geografskih informacijskih sistemov, GIS);
2. Zbiranje in strukturiranje slovenskih literarnozgodovinskih podatkov o pisateljih, medijsko-kulturni infrastrukturi in besedilno predstavljenih geografskih prostorih za obdobje 1780–1940; njihovo vnašanje v maske sistema GIS;
3. Izdelava izvedbenega načrta za strukturo in podobo GIS-kart; kartiranje podatkov, izbira ustreznih kartografskih izraznih sredstev, izdelava tematskih zemljevidov in prostorsko-statistična obdelava podatkov;
4. Literarnozgodovinska in geografska interpretacija obdelanih podatkov, ki vodi k formulaciji ugotovitev o specifičnih značilnostih in splošnih zakonitostih interakcij med etnično slovenskim geografskim prostorom in slovensko literarno kulturo v različnih razvojnih fazah in družbeno-državnih ureditvah;
5. Sinoptični in literarno komparativistični pogled na sintezo podatkov, ki pričajo o tipoloških specifikah oziroma »dolgem trajanju« struktur slovenske literature v širšem evropskem geopolitičnem kontekstu in njegovih makroregijah;
6. Študije primerov: predstavljanje različnih tipov geografskih prostorov (podeželskih in urbanih, naravnih in kultiviranih, gorskih in nižinskih, celinskih in primorskih) v slovenskih literarnih besedilih različnih krajevnih porekel, obdobij, zvrsti in smeri; vpliv literarnih besedil na prostorsko sidranje kolektivnih identitet (regionalnih, deželnih, socialnih) in literarno zamišljanje krajin in krajev kot znakov nacionalne identitete; literarno doživljanje etnične meje in prostorov tujine; literarna upodobitev kolektivnih odnosov do rab prostora; Kras in Prekmurje kot preplet geografskega prostora in kulturnega teksta;
7. Izdelava uporabnega literarnega atlasa Ljubljane;
8. Celostna analizo rezultatov projekta in, na tej podlagi, ocena perspektiv za nadaljnji razvoj literarne geografije, prostorske literarne vede in GIS-humanistike.

Glavni vsebinski poudarki, hipoteze in cilji

Projektna skupina je preštudirala stanje raziskav, ki se ukvarjajo z vlogo geografskega prostora v sodobni literarni vedi, humanistiki in družboslovju, posebej tistih po t. i. prostorskem obratu. Ocenila je dosežke, probleme in perspektive interdisciplinarnega povezovanja literarne vede z geografijo, pa tudi dosedanje izkušnje s kartiranjem podatkov iz filoloških in kulturoloških ved na Slovenskem. Pozornost je bila usmerjena na kartiranje literature, ki ni le ponazoritev podatkov iz literarne zgodovine, temveč je uporabljeno kot analitično orodje, s katerim je mogoče spoznati korelacije, ki jih druge metode ne zmorejo ugotoviti. Članice in člani projektne skupine so se seznanili z dosedanjimi izkušnjami z aplikacijo GIS-a in sorodnih tehnologij pri kartiranju podatkov iz humanistično-filoloških ved in literarne vede.

Projekt se je oprl na koncepcijo literature kot družbenega podsistema oziroma polja interakcij in komunikacij med individualnimi, skupinskimi in institucionalnimi akterji. To koncepcijo označuje pojem literarna kultura. Iz prostorsko usmerjene humanistike in družboslovja, posebej s področja medijskih študij, je projekt kritično izbiral tista izhodišča, iz katerih se je dalo razviti koncepcijo literarne kulture, ki je na eni strani vsebina geografskega prostora (ta s svojimi fizičnimi in antropogenimi danostmi vpliva na medijsko-institucionalno infrastrukturo literature, na trajektorije njenih nosilcev, pa tudi na semantiko prostorskih modelov, vpisanih v literarna besedila), po drugi strani pa dejavnik, ki geografski prostor predstavlja, domišljijsko zasnavlja, družbeno osmišlja, ohranja v kulturnem spominu in s svojimi praksami vanj materialno posega. Projekt je upošteval, da se je slovenska literarna kultura zgodovinsko izoblikovala na slovenskem etničnem ozemlju, ki je bilo večkulturno in mnogojezično (sociolingvistično je slovenščina začela prevladovati v javnem in zasebnem življenju šele v drugi polovici 19. stol.; na Kranjskem je bila dolgo dominantna nemščina, na Goriškem italijanščina, v Prekmurju pa madžarščina), v obravnavanem obdobju pa je pripadalo različnim državno-političnim tvorbam: avstrijski in avstro-ogrski monarhiji, Beneški republiki, Ilirskim provincam, Državi SHS in kraljevini Jugoslaviji.

Temeljna hipoteza projekta je, da se je literarni diskurz v slovenščini lahko v javnosti dominantno vzpostavil na dva načina, v katerih je prostor odigral ključno vlogo:

• prek oblikovanja in širitve prostorsko-socialnega omrežja literarnih akterjev, medijev in institucij na slovenskem etničnem ozemlju (te mreže so se organizirale okrog čedalje močnejših urbanih središč, katerih kulturni kapital se je postopno akumuliral);
• prek referiranja literarnih besedil v slovenščini na geografske prostore, ki so bili prek zemljepisnih imen in opisnih značilnosti med občinstvom lahko prepoznani kot slovenski kronotopi; na ta način se je medijsko ustvarila predstava o enotnem narodnem prostoru, ki je postala podlaga narodnega gibanja in prizadevanj za kulturno in politično avtonomijo.

Projekt je prek GIS-analize in študij primerov preverjal, ali je mogoče potrditi še druge hipoteze:

• razvoj in prostorska razporeditev literarne kulture sta bila odvisna tudi od geografskih dejavnikov: naselbinskega omrežja, gostote poselitve, gospodarsko-prometne in kulturne razvitosti okolja, znotrajslovenskih razmerij med središči in obrobji, urbanostjo in podeželjem, od spreminjanja državnih mej in od gravitacijske sile kulturnih in upravnih središč zunaj Slovenije;
• literatura je s predstavljanjem specifičnih geografskih prostorov prispevala k oblikovanju regionalnih in deželnih identitet;
• literatura je vplivala na dojemanje, vrednotenje in opomenjanje slovenskih pokrajin in naselij.

Časovna in prostorska zamejitev podatkov in viri za njihovo zajemanje

Z GIS je projekt preučil razvoj soodvisnosti in medsebojnih vplivov med geografskim prostorom, večinsko poseljenim s Slovenci, in slovensko literaturo. Zajel je podatke iz obdobja 1780–1940: od začetkov umetne, estetskemu dojemanju namenjene literature v slovenščini do druge svetovne vojne, pred katero je slovenska literarna kultura dosegla polno institucionalno in medijsko razvitost ter slogovno, žanrsko in ideološko diferenciranost. V teh stoletjih je slovensko etnično ozemlje pripadalo različnim državnim tvorbam in oddaljenim prestolnicam, kar se je odražalo tudi v prostorski dinamiki literarne kulture. Prostorsko so bili upoštevani podatki s slovenskega etničnega ozemlja (ozemlja današnje Republike Slovenije in njenega zamejstva), a tudi prostori, ki so bili s tem ozemljem kulturno in državno-politično povezani (npr. bližnja italijanska, avstrijska, madžarska in južnoslovanska urbana središča; srednje- in zahodnoevropska središča, kamor so gravitirali slovenski pisatelji, kritiki, uredniki itn.). Viri za zajemanje podatkov so leksikonska in enciklopedična dela (Slovenski biografski leksikon, Enciklopedija Slovenije, Primorski slovenski biografski leksikon, Wikipedia), literarnozgodovinske sinteze (Slodnjak, Pogačnik in Zadravec), opombe k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev, vodniki po literarnozgodovinskih ekskurzijah, krajevni zborniki itn. Za evidenco nad razpoložljivimi viri podatkov o slovenski literaturi in prostoru je potreben temeljit pregled slovenskega literarnovednega razpravljanja o tej temi. V nadaljevanju sledi preliminarni pregled.

Prostor v slovenskih literarnovednih študijah (pregled bibliografije)

Iskanje po bibliografskem sistemu Cobiss s ključnimi besedami prostor^*, dogajališče, setting, lokacija, kraj, pokrajina, gore, bela krajina, prekmurje, gorenjska, mesto, space, morje, kras, istra itn. z omejitvijo na študije iz slovenske književnosti (dc=821.163.6.09) oz. ustreznimi starejšimi udk-oznakami, je dalo okrog 100 relevantnih zadetkov. Ker zapisi v Cobissu niso popolni, bi s paberkovanjem lahko prišli do še obsežnejšega seznama razprav na temo prostora. Bibliografija razprav, ki se osredotočajo na prostor, ponuja historiat problematike in kazalo na zbrano gradivo, ki se ga da uporabiti v podatkovni zbirki. Zadetki na časovni lestvici pokažejo na kontinuirano zanimanje za prostorsko problematiko v književnosti, največ je objav 2004 in 2008, precej po zaslugi zbornika Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, ki je bil posvečen temi mesta, sicer pa je treba večje število zadetkov pripisati bolj natančnim bibliografskim opisom.

Biografski in kulturnozgodovinski interes

Prostor je kot ena izmed temeljnih ravnin v literaturi zanimal različne metodološke usmeritve. Pozitivizem se je v okviru pesniških biografij posvečal rojstnim krajem in prebivališčem ter gostilnam, kamor so zahajali pesniki. Dediščino tega interesa s pridom uporabljajo pisci literarno- in kulturnozgodovinskih vodnikov, bodisi v serijah (Slovstveni in kulturnozgodovinski vodnik, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije) ali posamič, in uredniki Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev oz. uredniki drugih komentiranih kritičnih izdaj slovenskih klasikov. Med najbolj izčrpnimi popisovalci krajev, po katerih so hodili pisatelji, in krajev, ki so jim bili predloga za tekste, so bili Marja Boršnik (Tavčar), izkoristiti velja tudi geografske podatke v opombah k Vodniku, Prešernu, Trdini (tu še Krambergerjev dodatek v seriji Podobe prednikov), Mencingerju, Jenku, Jurčiču, Levstiku, Stritarju, Kersniku, Gregorčiču, Aškercu, Cankarju, Ketteju, Murnu, Župančiču, Kraigherju, Gradniku, Kosovelu, Finžgarju, Grumu, Kozaku, Prežihu, Majcnu, Kocbeku.

Literarna teorija, interpretacija in tematologija o prostoru

Matjaž Kmecl (Mala literarna teorija, 1976, 216–22) obravnava »književni prostor« v poglavju Predjezikovne prvine (podpoglavje kompozicija), skupaj s časom. V liriki ni izpostavljen, pač pa v dramatiki in pripovedništvu, kjer se ločita zunanji realni (avtorjev in bralčev) in notranji oz. fiktivni čas (čas dogajanja). Kakšne izseke prostora dobi bralec pred oči, je odvisno od pripovedne perspektive, ki je po P. Lubbocku (1921) bodisi panoramična bodisi scenska. Interes za dogajališče (setting, topos kot retorični pojem) se je najbolj artikuliral v naratologiji (Dolgan). Marjan Dolgan posveti prostoru v Kompoziciji Pregljevega pripovedništva (1983) celo poglavje Pripovedovani prostor (63 str.), ki je uravnoteženo s poglavjem o času (59 str.). Prostori so treh vrst: pripovedovalčev, naslovljenčev in dogodkovni. V zadnjih desetletjih je prostor postal del tematologije oz. motivologije (Stefan Simonek, Tone Smolej in diplomske naloge tipa [Lokacija …] v slovenski književnosti). Marko Juvan teoretsko razpravlja o problematiki prostora literature v poglavju Prostori besedila, prostori konteksta iz knjige Literarna veda v rekonstrukciji (2006). V mednarodno razpravljanje o literaturi in prostoru se je vključila tematska številka Primerjalne književnosti Literature and Space (2004, ur. Jola Škulj). Predvsem pod vplivom teorij pripovedi je nastala vrsta diplomskih del o kronotopu avtorskih opusov (mentorji Zadravec, Glušič, Hladnik, Čeh, Kocijan, Potrata, Grdina, Zupan Sosič, Bjelčevič, Virk, Vrečko). Tipičen naslov takega interesa je Prostor in čas v … (Alenka Glazer, Prostor in čas v poeziji Janka Glazerja).

Literarni žanri in njihovi prostori

Miran Hladnik je v Slovenski kmečki povesti (1990) obdelal dogajališča slovenske kmečke povesti po pokrajinah in poreklu avtorjev, v Slovenskem zgodovinskem romanu (2009) pa dogajališča zgodovinskega romana po krajih. Kmečka povest s poudarjenim dogajališčem je pokrajinska ali regionalna povest (Regionalizem in slovenska književnost, 1991, 1998); posebej se je lotil podobe Kranja v slovenskem pripovedništvu. Prostorsko so natančneje določeni žanri planinske povesti (Hladnik), potopisa oz. potopisnega romana (Zupan Sosič, Andrijan Lah), do neke mere tudi zgodovinski, biografski, vojni roman. Klasični potopisi so Mencingerjeva Moja hoja na Triglav, Levstikovo Popotovanje iz Litije do Čateža, Prežihova Od Kotelj do Belih vod, Erjavčeva Pot iz Ljubljane v Šiško in Kako se je slinarju z Golovca po svetu godilo, do neke mere tudi Izidorja Cankarja S poti.

Konference in zborniki o literarnih prostorih

Prostorsko problematiko je leta 1998 odprl zbornik SSJLK s temo Dežele in mesta, v letih 2006–2010 pa serija Zbornikov Slavističnega društva Slovenije: Vloga meje, Preseganje meje, Živeti mejo, Slovenski mikrokozmosi – medetnični in medkulturni odnosi, Vloge središča: konvergenca regij in kultur.

Podatkovne zbirke o literarnih prostorih

Obstajata dve podatkovni zbirki slovenske pripovedne proze z registriranimi dogajališči, zbirka kmečke povesti in zgodovinskega romana (Hladnik). Na Geopediji obstajata dva literarna sloja, Slovenski zgodovinski romanopisci in Rojstni kraji slovenskih pesnikov in pisateljev.

Sklep

Prostor je bil v slovenski literarni vedi razumljen kot zunajtekstovna kategorija in je bil zato predmet pozitivističnih obravnav v okviru kritičnih izdaj klasikov. Za literarno teorijo sta ga odprli naratologija in tematologija, na abstraktni ravni pa aplikacije Lotmanovega modela pomenskih polj. Glede lokacije so najbolj »pokriti« avtorji: Prešeren 7, Cankar 5, Pregelj 5, Župančič 4 in, malo za njimi Jurčič, Kosovel, Jančar in Kosmač. Od prostorov so v naslovih razprav najbolj izpostavljeni morje, Bela krajina, sledijo Gorenjska, Kranj, Ljubljana, gore; Istra, mesto, Dunaj, Vrhnika. Empiričnemu pristopu so na voljo prostor v tekstu (dogajališča), prostor zunaj teksta (rojstni kraji, prebivališča avtorjev) in povezave med njima. Gre za široke prostorske opredelitve (lokalno, provincialno, globalno, evropsko …), ožje splošne opredelitve (nacionalni prostor, mesto : podeželje, natura, vas, gozd, pot, gore, morje, reke, voda), mikrolokacije (jama, prepad, jasa, otok, most), konkretno poimenovane prostore od širših (Avstro-Ogrska, Gorenjska) do ožjih (Ljubljana, Gorica …). Samo konkretne lokacije (Mediteran, Alpe, pokrajine Štajerska, Koroška, Bela Krajina) je mogoče označiti na zemljevidu, zato za ekscerpiranje pride v poštev relativno malo del in avtorjev.

Za ekscerpiranje lokacij je vredno pogledati v antologije krajevno prepoznavnega leposlovja, kot so Mariborska, Ljubljanska, Kranjska, Tržaška, Goriška …knjiga, in v pesniške opuse avtorjev, ki so prepoznavni po pokrajini: Gradnika (Istra, Goriška Brda), Kosovela (Kras), Jenka (Sorško polje), Gregorčiča (Gorica, Soča), Cvetka Golarja (Sorško polje), Glazerja (Pohorje), Prežiha (Koroška), Kranjca (Prekmurje) in drugih avtorjev pokrajinske literature. Podatke o literarnih lokacijah in pisateljskih prebivališčih, popisane iz domoznanskega interesa, je mogoče najti tudi v krajevnih zbornikih: Kranjski, Celjski, Kamniški, Loški … Za registracijo dinamičnih geografskih razmerij bi veljalo izpisati korespondenčne relacije, kakor jih dokumentirajo Zbrana dela in zbirke Korespondence (SAZU), mapirati potovanja avtorjev ali literarnih oseb, selitve inštitucij ipd.

Vrsta in strukturiranje podatkov za vnos v GIS

V natančno določene Excelove tabele (maske GIS-a) so bile vnesene in prostorsko določene štiri vrste literarnozgodovinskih podatkov:

1. O biografijah pisateljev, kritikov in esejistov, urednikov, literarnih zgodovinarjev, kulturnih mecenov, založnikov in drugih akterjev literarne kulture;
2. O medijsko-kulturni infrastrukturi: časopisih, literarnih in kulturnih revijah, tiskarnah in založbah, čitalnicah in kulturno-umetniških društvih, gledališčih in narodnih domovih;
3. O literarno predstavljenih prostorih: dogajališčih slovenskega zgodovinskega romana;
4. O spominskih obeležjih, povezanih s književnostjo.

Maske v programu Excel za vnos v sistem GIS so zasnovane široko, da jih bo mogoče pozneje dopolnjevati. Vnos podatkov so pod mentorstvom in nadzorom doc. dr. Urške Perenič opravili študentke in študenti Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Struktura vnosa OSEBNOSTI:

1. Identifikacijska št.
2. Priimek
3. Prvo in drugo ime
4. Dodatna imena, psevdonimi, drugačni zapisi imena ipd.
5. Glavna dejavnost: pesnik, pripovednik, dramatik, pisec polliterarnih zvrsti (dnevnik, spomini, avtobiografija, biografija, potopis, esej), mladinski pisatelj, kritik, prevajalec, urednik, založnik, tiskar, bibliotekar, literarni znanstvenik
6. Stranska dejavnost
7. Datum rojstva
8. Datum smrti
9. Kraj rojstva (porodnišnica ali kraj bivanja matere v času rojstva)
10. Kraj smrti (dejanski kraj smrti)
11. Kraj groba
12. Spol
13. Socialni sloj staršev ali očeta: plemiško / višje meščansko / nižje meščansko / izobražensko / delavsko / premožno kmečko / kmečko / drugo
14. Materino etnično poreklo: slovensko / nemško / italijansko / furlansko / madžarsko / hrvaško ali srbsko / češko ali slovaško / drugo
15. Očetovo etnično poreklo (kot v tč. 14)
16. Materni jezik: slovenski / nemški / italijanski / madžarski / hrvaški ali srbski / drugi / neugotovljeni
17. Naziv srednje šole (licej, gimnazija, klasična gimnazija, realka ali realna gimnazija, srednja zdravstvena/ekonomska/trgovska … šola …)
18. Kraj srednjega šolanja
19. Naziv univerze
20. Smer študija ali fakulteta: jeziki in književnosti / pravo / teologija / filozofija / zgodovina / etnologija / geografija / družboslovje / psihologija / medicina / tehnika / naravoslovje in matematika / ekonomija / drugo / kombinirano
21. Kraj visokošolskega/univerzitetnega izobraževanja
22. Izobrazba: brez formalne izobrazbe / osnovna (trivialka, normalka, štiriletna osnovna + nižja gimnazija/srednja šola, osemletka) / srednja (štiriletna gimnazija/srednja šola, višja gimnazija/srednja šola) / višja (licej [do 1848], dve- ali triletne višje šole) / visoka (univerzitetna diploma) / doktorat znanosti (podiplomski študij) / drugo
23. Poklic(i)
24. Kraji opravljanja poklica (po letih)
25. Socialni položaj po končanem šolanju: plemiški / visoka duhovščina / višje meščanski / nižje meščanski / izobraženski / delavski / premožno kmečki / kmečki / drugo
26. Politične funkcije ali dejavnosti
27. Osebne povezave na literarnem področju (Navedite do 5 najbližjih oz. najpomembnejših literarnih stikov [učitelji ali mentorji, pisateljski prijatelji in sodelavci, člani literarno-umetniške skupine, učenci, bibliotekarji, založniki, uredniki, prevajalci, kritiki in literarni znanstveniki itn. – za vse kategorije: doma in v tujini])
28. Osebne povezave na drugih področjih (Navedite do 5 najpomembnejših stikov [druge umetnosti, politika, mediji, gospodarstvo, znanost, religija …])
29. Jeziki objavljenih besedil: slovenščina / slovenščina in nemščina / nemščina / slovenščina in latinščina / latinščina / drugo
30. Leto izida knjižnega prvenca
31. Kraj izida knjižnega prvenca
32. Kraj bivanja v času izida prvenca
33. Leto izida prvega literarnega ali polliterarnega ali metaliterarnega besedila v serijski publikaciji ali almanahu
34. Kraj izida prvega literarnega ali polliterarnega ali metaliterarnega besedila v serijski publikaciji ali almanahu
35. Kraj bivanja v času izida prvega literarnega ali polliterarnega ali metaliterarnega besedila v serijski publikaciji ali almanahu
36. Leto izida zadnje knjige (za časa življenja)
37. Kraj izida zadnje knjige (za časa življenja)
38. Kraj bivanja v času izida zadnje knjige
39. Kraj, v katerem je avtor izdal večino svojih knjig
40. Revije, v katerih je avtor objavljal
41. Založbe, pri katerih je avtor objavljal
42. Spominski dogodki (spominski dan, praznik, spominski pohod …), literarna društva, literarne nagrade
43. Referenčna literatura

Struktura vnosa PERIODIČNI TISK (časopisi, revije, knjižne zbirke, almanahi):

1. Identifikacijska št.
2. Naslov
3. Podnaslovi, dodatni ali spremenjeni naslovi
4. Vrsta medija: časopis / tujejezični časopis / izseljenski časopis / revija / periodični zbornik / leposlovna zbirka
5. Jezik(i) besedil
6. Prevladujoči tip vsebine: literarna / kulturna in umetniška / strokovna in znanstvena / splošnoinformativna / poučna in/ali razvedrilna / drugo
7. Kraj izhajanja (po obdobjih)
8. Leto prvega izida
9. Leto zadnjega izida
10. Prevladujoča frekvenca izhajanja: dnevno / večkrat tedensko / tedensko / mesečno / večkrat letno / letno / drugo
11. Glavni urednik (po obdobjih)
12. Drugi uredniki
13. Izdajatelj ali založnik (po obdobjih)
14. Naklada
15. Skupno število izdaj (samo pri periodičnih zbornikih in leposlovnih zbirkah)
16. Ciljno občinstvo
17. Ciljni prostor: lokalni / regionalni / vseslovenski / mednarodni / izseljenski
18. Referenčna literatura

Struktura vnosa USTANOVE (založbe, tiskarne, čitalnice, gledališča, narodni domovi)

1. Identifikacijska št.
2. Ime ustanove
3. Druga imena (po obdobjih)
4. Vrsta ustanove: tiskarne in založbe / čitalnice / gledališča / narodni domovi
5. Lokacije (po obdobjih)
6. Najtrajnejša lokacija v geografskih koordinatah
7. Najtrajnejša lokacija v Gauss-Kruegerjevih koordinatah
8. Datum ustanovitve
9. Datum ukinitve
10. Povezave z drugimi institucijami
11. Referenčna literatura
12. Spletne povezave
13. Ime in priimek vnašalca podatkov
14. Datum vnosa

Struktura vnosa LITERARNI PROSTORI (slovenski zgodovinski roman)

1. Identifikacijska št.
2. Priimek in ime avtorja besedila
3. Naslov besedila
4. Leto nastanka rokopisa
5. Leto izida besedila
6. Kraj nastanka besedila
7. Kraj izida besedila
8. Žanr
9. Zemljepisna imena na Slovenskem, omenjena v besedilu (rangirano po frekvenci)
10. Zemljepisne reference (slovenske) fikcijskih dogajališč
11. Dominantni predstavljeni prostori
12. Zunajslovenska zemljepisna imena

Struktura vnosa SPOMINSKA OBELEŽJA (kipi, toponimija, spominski objekti)

1. Identifikacijska št.
2. Ime in priimek osebnosti
3. Ime spomenika
4. Vrsta spomenika: celopostavni javni kip (na odprtem prostoru) / doprsni javni kip (na odprtem prostoru) / javni kip literarnega junaka (na odprtem prostoru) / spominski objekt (hiša, soba, obelisk, nagrobnik, plošča …) / poimenovanje ustanove (šola, knjižnica, muzej, društvo …) / poimenovanje lokacije (ulica, cesta trg, park …) / spominska pot
5. Leto postavitve
6. Opisna lokacija
7. Geografske koordinate (φ-λ/Gauss-Krüger)
8. Besedilo na spomeniku
9. Pobudnik(i)
10. Avtor(ji)
11. Referenčna literatura

V raziskavo je bilo zajetih 323 osebnosti, 100 periodičnih tiskov, 58 čitalnic, 40 tiskarn in založb, 26 gledališč in narodnih domov, 48 zgodovinskih romanov oziroma povesti in 1676 spominskih obeležij, povezanih s književniki in književnostjo. Vse podatkovne zbirke so bile združene v enotno relacijsko bazo, vezano na prostorske identifikatorje. Izdelan je bil vmesnik, ki omogoča iskanje, analizo in interaktivno kartiranje zbranih kategorij podatkov na Googlovih zemljevidih.

Obdelava podatkov in izdelava tematskih kart z GIS-om

Priprava in oblikovanje tematskih zemljevidov sta zahtevni, zamudni in zapleteni celoti postopkov, s katerimi je treba doseči, da bodo uporabniki dobili celovito predstavo o razširjenosti določenih pojavov v prostoru in njihovi soodvisnosti, povezanosti. Najprej se izbere teme in razpoložljive vire, nato pa se določi matematične elemente kart. V tem projektu to pomeni, da je treba zbrane atributne podatke iz vnosnih mask najprej georeferencirati, umestiti v prostor. Podatke je zvečine treba povezati s točkovnimi lokacijskimi podatki (npr. koordinatami krajev, v katerih so se rodili avtorji literarnih del) ali s poligonskimi lokacijskimi podatki (npr. koordinatno določenimi mejami območij dogajalnih prostorov obravnavanega zgodovinskega romana).

Pri grafični predstavitvi različnih vsebin se ni mogoče izogniti generalizaciji. Na karti je mogoče sočasno prikazati le manjše število pojavov, na pa vseh, ki se dejansko prepletajo na istem prostoru. Zato temelji generalizacija na spreminjanju dimenzij posameznih elementov ter na doseganju novih, strnjenih prikazov geografskega stanja v pokrajini (Podpečan 1960). To zahteva dobro poznavanje načinov posploševanja in teorije minimalnih dimenzij, premišljeno sistematizacijo podatkov ter preučevanje vrst in meril kart. Namen generalizacije ni le zmanjšanje števila kartografskih znakov, temveč tudi poenostavljanje obrisov kartiranih elementov in poudarjanje pomembnejših objektov.

Umestitvi podatkov v prostor in izbiri ustrezne stopnje generalizacije praviloma sledi izbira primernih kartografskih znakov in njihovo oblikovanje, ki je pri tematskih zemljevidih bistveno zahtevnejše kot pri splošnogeografskih zemljevidih. Z uporabo različnih oblik, barv, vzorcev ali smeri kartografskih znakov običajno prikazujemo tiste lastnosti elementov (kvaliteto), ki jih je mogoče predstaviti v grafični obliki. Če poleg ustreznih lastnosti pojavov želimo s številčnimi vrednostmi prikazati še njihovo velikost ali pogostost pojavljanja (kvantiteto), dosežemo to s spreminjanjem velikosti točkovnih kartografskih znakov, s spreminjanjem barv oziroma s stopnjevanjem svetlostnih vrednosti. Osredotočimo se lahko tudi na časovni prerez nastanka ali razvoja posameznih pojavov oziroma oblik. Tako ločimo statične prikaze, ki opredeljujejo stanje v določenem trenutku, od dinamičnih prikazov, kjer gre za ponazoritev sprememb pojava v določenem časovnem obdobju.

Računalniška kartografija omogoča, da so kartografska izrazna sredstva oblikovno nekoliko zapletenejša, saj odpadejo vsa ročna dela. Vendar je treba tudi pri računalniško izdelanih kartah paziti, da zaradi zapletenih oblik in večjega števila kartografskih znakov ali napisov karte ne obremenimo preveč, saj se bistveno zmanjša njena čitljivost.

Posebno pozornost je treba nameniti tudi uporabi in oblikovanju grafov. Kvantitativne podatke je sicer mogoče natančneje zapisati v preglednicah, vendar je vizualna predstavitev podatkov z grafi lažje dojemljiva, saj ti nazorneje predstavijo lastnosti, odvisnosti in celovitost pojavov (Bertin 1981: 11). Grafi so grafična izrazna sredstva, ki se v kartografiji uporabljajo izključno pri tematskih kartah in so zelo uporabni pri kartiranju literarnih vsebin. Namenjeni so prikazovanju sprememb pojavov v določenem časovnem obdobju, medsebojnih odnosov dveh ali več vrst številčnih vrednosti ter vloge posameznih objektov v skupini istovrstnih objektov. V grafih so številčne vrednosti, zlasti statistični podatki, prikazani v posebnem koordinatnem sistemu, ki je neodvisen od koordinatnega sistema zemljevida.

Sestavni del vsakega zemljevida so tudi napisi. Pri tematskih kartah je njihova osrednja vloga povečati informativno vrednost karte, vendar od tematske vsebine ne smejo izstopati ter preusmerjati pozornosti uporabnika nase. Napisi, ki sodijo k posameznim prikazom objektov, so najpogosteje zemljepisna imena, čeprav lahko zaobjamejo tudi kakršnekoli druge tekstovne razlage. Postavitev napisov na karto in njihova velikost je v veliki meri odvisna od razporeditve ostalih elementov kartografske vsebine in merila zemljevidov.

Tematske karte so s komentarji in analizami vred dostopne javnosti na spletišču ZRC SAZU. Uporabne bodo tudi zunaj znanstvenih okvirov projekta. Koristile bodo pri šolskem pouku književnosti, načrtovanju strokovnih ekskurzij; pri izdelavi turističnih vodnikov in načrtovanju turističnih poti; pri oblikovanju politik varovanja slovenske kulturne dediščine.

Interpretacija kartiranih podatkov in sklepna refleksija

Poleg prostorske vizualizacije podatkov je bistvena prednost GIS-ov tudi možnost prostorsko-statističnih analiz, ki so podlaga za iskanje relevantnih korelacij literarnozgodovinskih podatkov s kvantitativni podatki družbene geografije (npr. demografskimi, gospodarskimi). Na podlagi izdelanih analitičnih in sintetičnih zemljevidov so članice in člani projektne skupine že napisali več prispevkov, ki z vidika literarne vede in geografije interpretirajo rezultate prostorske analize.

Po izkušnjah s projektom bo mogoče verodostojno oceniti perspektive GIS-humanistike in nadaljnjega razvoja literarne geografije in prostorske literarne vede v Sloveniji. Zbrani podatki, njihova obdelava in interpretacija lahko postanejo trajna podlaga za morebitno nadaljevanje in poglobitev raziskave, pa tudi za njeno vključitev v mednarodno sodelovanje z raziskovalci, ki se ukvarjajo s kartiranjem drugih evropskih literatur.

Študije primerov in Literarni atlas Ljubljane

Na podlagi študij primerov o medsebojnih vplivih geografskega prostora in literarne imaginacije (glede na tipe pokrajin, dežele, literarnozgodovinska obdobja, središča in obrobja, urbano in podeželsko okolje) je mogoče sklepati o tem, kako so literarna besedila različni zvrsti, obdobij in pokrajinskih porekel reprezentirala slovenski prostor, njegove naravne in politične meje, kako so ga spoznavno-etično modelirala, kakšne pomene (posebej nacionalne) so mu pripisovala in kako so s tem vplivala na zavest bralcev, na njihovo etnično, pokrajinsko pripadnost in doživljanje življenjskega prostora. Literarni atlas Ljubljane je sestavljen iz dveh delov. V prvem, biografskem, so navedeni podatki iz življenja najpomembnejših literarnih ustvarjalcev, ki so povezani z Ljubljano: prebivališča, šole, kulturni zavodi, lokali družabnih srečevanj, pokopališča ter spomeniki, ki so jim posvečeni. V atlasu so upoštevani samo preminuli ustvarjalci, ki veljajo v literarni zgodovini za najpomembnejše. Drugi del atlasa, geografski, vsebuje zemljevide, s katerimi uporabnik podatke iz prvega dela priročnika lahko povezuje z realnostjo, s prostori sedanje Ljubljane, in si jih tudi ogleda.