92. ŽIGA / SIGISMUNDUS / SIEGMUND ZOIS, BARON EDELSTEIN (1747, Trst – 1819, Ljubljana) [...]
Kulturni mecen in mentor, priložnostni pesnik in prevajalec. Zemljiški gospod, industrialec, trgovec in naravoslovec.
Oče Michelangelo Zois, doma iz okolice Bergama v Italiji (rod je izviral iz Švice, po nezanesljivih virih tudi iz Španije ali celo s Krete), se je pred prihodom v Ljubljano, domnevno v Benetkah, usposabljal za trgovca. Sredi 20-ih let 18. stoletja je prišel v Ljubljano. Uspešno je trgoval, predvsem z železom in železnimi izdelki (te je kupoval na Kranjskem in Koroškem ter jih prodajal v Italijo), pa tudi z bombažem, oljem in južnim sadjem (rozine, mandlji, smokve), ki ga je prodajal v avstrijske dežele in južno Nemčijo, ter z voščenimi svečami in kadilom. Uvoženo blago je dobival iz Benetk, kjer je imel trgovino njegov brat. Trgovske zveze je imel z avstrijskimi in nemškimi mesti ter celo s Carigradom. Z zaslužkom je kupoval posesti, med njimi sta bili Brdo pri Kranju in Strmol, fužine (med drugim v Bohinju) ter hiše v Trstu in Ljubljani, kjer je leta 1728 kupil tudi hišo na Bregu. Gradova Brdo in Strmol sta sedaj politična protokolarna objekta; Brdo je prizorišče romana Bogovec Jernej pisatelja → Ivana Preglja, Strmol pa romana To noč sem jo videl pisatelja Draga Jančarja, → Izidor Cankar. Zoisov oče je postal najbogatejši veletrgovec in gospodarstvenik na Kranjskem, čigar gospodarske nasvete je upošteval tudi avstrijski dvor na Dunaju. Okrog leta 1727 mu je ljubljanski magistrat podelil meščanstvo, postal je član notranjega sveta mesta in opravljal po nalogu magistrata različne naloge. Leta 1739 ga je avstrijska oblast zaradi njegove poslovne uspešnosti in zaslug za državo povzdignila v dedni plemiški, leta 1760 pa v dedni baronski stan.
Leta 1730 se je poročil z Marijo Jožefo Pernecker (Wernecker), ki je umrla leta 1745. Imela sta tri otroke. Leta 1747 se je drugič poročil z Ljubljančanko Ivano Katarino Kappus pl. Pichelstein, hčerjo rudarskega nadzornika iz Ljubljane, ki je bila slovenskega rodu. Imela sta vsaj osem otrok, od katerih je bil Žiga prvorojenec. Po Michelangelovi smrti (kot pomembno osebnost dežele Kranjske so ga pokopali v ljubljanski stolnici, v kapeli Sv. Križa) se je vdova spet poročila. Po izplačilu dednih deležev je Žigu Zoisu pripadla približno polovica očetovega bogastva.
Dve leti po Žigovem rojstvu se je družina preselila iz Trsta v Ljubljano, v palačo ● Breg 22 (92a) ob Ljubljanici. Nastala je z večletno postopno združitvijo in prezidavo šestih tamkajšnjih hiš, ki jo je začel oče Michelangelo, dokončal pa njegov sin Žiga. Ta je leta 1793 dokupil še bližnji dvorec nekdanjega samostana iz Bistre, temu je dal leta 1806 dozidati še tretje nadstropje. V palači na Bregu je preživel otroštvo in dobil prvo izobrazbo. Slovenščine ga je naučila mati. V družini je najbrž najprej prevladovala italijanščina, tej se je pridružila nemščina, ki je bila takrat občevalni jezik višje ljubljanske družbe. Leta 1761 je Žiga z bratoma odpotoval v učni zavod za laične gojence duhovniškega semenišča v italijanski Reggio Emilii, kjer se je učil italijanskega in nemškega spisja, računstva, risanja, arhitekture, antične in italijanske književnosti, glasbe in mečevanja. Leta 1765 se je na očetovo željo vrnil v Ljubljano, kjer je zasebno študiral rudarstvo in fužinarstvo ter se zanimal za tehnične izume in sam prispeval več izboljšav. Žigova soba je bila takrat podobna fizikalnemu kabinetu. Leta 1768 je na očetovo željo vstopil v njegovo trgovsko družbo, katere uspešnost se je začela polagoma zmanjševati.
Leta 1779 je potoval med drugim po Nemčiji, Holandiji, Švici, Franciji in Italiji, da bi se še bolj izobrazil. Ogledal si je več železarn, trgovskih družb ter obiskal nekatere naravoslovce, ker se je ukvarjal tudi z mineralogijo. V Rimu je doživel prvi napad protina, za katerim je odtlej bolehal do smrti; leta 1782 se je neuspešno zdravil v nekem belgijskem zdravilišču. Spomladi leta 1780 se je vrnil v Ljubljano, leta 1793 so mu ohromele noge. Po stanovanju na Bregu se je premikal na vozičku, za katerega je sam naredil načrt; sedaj ga hrani Mestni muzej Ljubljana. Po letu 1797 ni več zapustil stanovanja, občasno mu je ohromela tudi roka, več zimskih mesecev je moral ostati v postelji. Bil je član deželnih stanov, med letoma 1772 in 1817 pa večinoma formalno član Kmetijske družbe, čeprav zaradi bolezni v njej ni dejavno deloval. Najbrž se je v njej srečal z → Markom Pohlinom. Pač pa se je intenzivno ukvarjal s trgovanjem, z naravoslovjem, posebno z mineralogijo, botaniko in zoologijo. V svojem kabinetu je imel vsaj dva primerka človeške ribice, ki ju je opazoval in ju poslal tudi na Dunaj.
Bil je tudi lastnik ● fajančne delavnice, ki je stala ob sedanji Slovenski cesti med Rimsko cesto in Gregorčičevo ulico (92b).
Zois je k palači na Bregu dokupil na južni strani tudi opuščeni del mestnega obzidja z obrambnim jarkom ob njem, dal obzidje podreti, jarek pa zasuti in zemljišče zasaditi z drevjem. Po nekdanjem jarku je sedaj speljana Zoisova cesta. Za vzdrževanje palače in pristave pod Rožnikom je imel leta 1805 zaposlenih 58 ljudi (trgovski uslužbenci, tajnik, delavci, služinčad in 4 najdenčki), zato so bili hišni in gospodinjski stroški visoki. V času avstrijsko-francoskih vojn je moral oskrbovati avstrijske ranjence, med Ilirski provincami so se stroški še povečali, saj je Zois moral skrbeti za stanovanje in oskrbo francoskih generalov in njihovega spremstva.
Leta 1785 je kupil več kot 3 ha zemljišča in dal na njem urediti ob sedanji Prešernovi cesti, med Rimsko cesto ter Igriško in Veselovo ulico park (92c) s približno 2500 drevesi, od katerih je bilo približno 400 eksotičnih, in s približno 800 vrtnimi rastlinami in grmovnicami. Park je bil prvi botanični vrt v Ljubljani, imenovali so ga Zoisov vrt ali Zoisova aleja. Bil je tolikšna znamenitost, da so si ga med potovanji skozi Ljubljano ogledovali tudi člani vladarskih družin. V njem je Zois prirejal tudi zabave za ljubljansko visoko družbo, zato so ga omenjali kot prvo javno zabavišče v Ljubljani. Sedaj je ta prostor pozidan.
Okrog leta 1777, ko je obiskoval svoje fužine v Bohinju in na Javorniku pri sedanjih Jesenicah je prišel v stik s tamkajšnjimi slovenskimi delavci, ki niso znali drugih jezikov, zato se je Zois moral z njimi pogovarjati slovensko. To je vzbudilo njegovo zanimanje za slovenstvo in v skladu z razsvetljenskimi idejami prizadevanje za njegovo uveljavitev v javnosti. Sicer pa je jezike uporabljal funkcionalno, glede na narodno pripadnost sorodnikov, dopisovalcev ali poslovno prakso. Med letoma 1780 in 1809 je bil Zois pobudnik prevajanja priljubljenih italijanskih opernih arij v slovenščino; nekatere je tudi sam prevedel. Te prevode so potujoče italijanske gledališke skupine vključevale v svoje predstave, ki so jih uprizarjale v ● Deželnem stanovskem gledališču (1765–1887), ki je stalo na prostoru sedanje Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10 (T1). Občinstvo jih je navdušeno sprejemalo, vendar se te vložnice niso ohranile.
Med letoma 1780 in 1819 je bila njegova palača na Bregu zbirališče slovenskih razsvetljencev, predvsem Jurija Japlja, Blaža Kumerdeja, → Linharta, → Vodnika in → Kopitarja. Ta Zoisov krog je zasnoval načrt za uveljavitev slovenskega jezika in književnosti s sodobno slovnico, slovarjem in zgodovinopisjem ter izdajanjem knjig. Zois je pisal slovenske pesmi in se ukvarjal s slavistiko, toda zaradi skromnosti ni skoraj nič objavil. Zois je Vodnika spoznal v Bohinju, najbrž leta 1793, in poskrbel, da so ga leta 1796 službeno premestili v Ljubljano, kjer je Vodniku postal literarni mentor. Ko je bil Vodnik po koncu Ilirskih provinc deležen očitkov, da je frankofil, se je leta 1816 Zois zavzel zanj pri knezu Metternichu, ko ga je ta obiskal v njegovi palači. Zoisov knjižničar in tajnik je bil najprej Blaž Kumerdej, od leta 1803 do odhoda na Dunaj leta 1808 pa je bil njegov tajnik, knjižničar in skrbnik mineraloške zbirke Kopitar. Zois je tudi denarno podprl uprizoritev Linhartove Županove Micke konec leta 1789 in v začetku naslednjega leta, prav tako je podprl knjižno objavo obeh Linhartovih gledaliških priredb. Zoisa so kot vplivno in spoštovano osebo v Ljubljani obiskovali člani avstrijske vladarske družine in politiki, za časa Ilirskih provinc pa najvišji predstavniki francoske vojske in državne uprave. Veliko si je dopisoval, tudi z vodilnimi evropskimi naravoslovci, ki jih je oskrboval s primerki živali, rastlin in mineralov iz slovenskih dežel. Postal je član več znanstvenih akademij, med drugim v Berlinu (1782) in Parizu (1807). Imel je odlične stike z avstrijsko in rusko vladarsko hišo ter evropsko intelektualno elito, med drugim tudi s Casanovo. Leta 1809 ga je cesar Franc I. odlikoval s komanderskim križcem Leopoldovega reda.
Čeprav je bil lojalen privrženec Habsburžanov in Avstrije, je kmalu razvil dobre stike z najvišjimi predstavniki francoske civilne in vojaške oblasti v Ljubljani ter jim svetoval pri upravljanju. Leta 1813 mu je Napoleon podelil naslov viteza Legije časti. Za časa Ilirskih provinc se je zavzel za slovenski jezik, saj so nekateri hoteli prepričati francoskega generala Marmonta, naj se v Ljubljani in na Kranjskem začne poučevati hrvaščina kot glavni slovanski jezik Ilirskih provinc. Kljub temu je simpatiziral z južnoslovanskimi narodi, saj je že leta 1814 pri francoskem dvornem komisarju F. J. von Saurauu zagovarjal ustanovitev Ilirskega kraljestva. Leta 1816 sta se na poti iz Lombardije in Benetk ustavila v Ljubljani avstrijski cesar Franc I. in zunanji minister Metternich. Ta si je že vnaprej izbral za svoje ljubljansko prebivališče Zoisovo palačo, predvsem zato, ker se je želel posvetovati z Zoisom o novi upravni ureditvi nekdanjih Ilirskih provinc. Zois se je pri Metternichu zavzemal za ustanovitev Ilirskega kraljestva kot južnoslovanske države od Beljaka do Boke Kotorske pod habsburško krono in z Ljubljano kot prestolnico. Vzhodne Koroške in južne Štajerske si v zasnovo tega kraljestva ni upal vključiti, saj bi deželi Koroška in Štajerska s sedežema v Celovcu in Gradcu temu nasprotovali, zato je pragmatično poskušal samo nekdanjo francosko upravno enoto (Ilirske province) obrniti v prid Slovencev in nekaterih južnih Slovanov. Zois je Kopitarju na Dunaj v pismu poročal, da je minister njegove »razloge za Ilirijo in južno slovanstvo zelo pozorno poslušal, upošteval in obljubil, da bo stvar privedel do razprave [pred cesarjem]«. Metternich je namreč nasprotoval drobljenju nekdanjih Ilirskih provinc v stare dežele. Cesar je res razglasil Ilirsko kraljestvo, toda v njem so ohranile veljavo stare deželne meje. Ljubljana ni postala prestolnica tega kraljestva, ampak le sedež ljubljanskega gubernija, ki je s tržaškim gubernijem sestavljal novo državno enoto. Ilirsko kraljestvo je ostalo samo formalna tvorba. Zoisov načrt je vseboval tudi združitev približno polovice Slovencev v eni upravni enoti, zato je mogoče v njem videti zarodek koncepta Zedinjene Slovenije, ki je nastal v 19. stoletju, in drugih poznejših zamisli o politični združitvi južnoslovanskih narodov. Sicer pa si je Zois po vrnitvi slovenskega ozemlja pod avstrijsko oblast pri dunajski vladi prizadeval za odpravo francoskih upravnih sprememb, carin in davkov, saj so te škodovale njegovemu gospodarstvu.
Tega je prizadela že francosko-avstrijska vojna leta 1809. Francoski vojaki so zasedli in poškodovali več njegovih posestev, hiš in obratov; naložili so mu visoke dajatve. Politične spremembe po Evropi v času Napoleona, Ilirskih provinc in po njih so povzročile zastoj trgovine z železom in jeklom, zmanjšale Zoisovo premoženje, mu povzročile finančne težave, zapiranje fužin in ga prisilile k zadolževanju. Leta 1817 je moral prodati svoj vrt ob sedanji Prešernovi cesti, leta 1818 pa je bil celo pripravljen prodati svojo palačo na Bregu s pripadajočimi zemljišči državi, čeprav bi ta prodaja pomenila zanj, ki je bil hrom in že 20 let priklenjen na stanovanje, velik udarec. Vanjo bi se vselili gubernij in deželne ustanove. Vendar je dva tedna pred smrtjo palačo z vsemi premičninami (tudi knjižnico, izvzel je samo slavistična dela in rokopise) prodal nečaku Karlu, lastniku posestva Brdo pri Kranju. Mineraloška zbirka in knjižnica (okrog 4000 knjig) pa sta po Zoisovi smrti z nakupom prešli v sedanji Prirodoslovni muzej Slovenije in v Licejsko knjižnico, sedanji NUK.
Slovesno so ga pokopali na ● pokopališču pri Sv. Krištofu (P2), kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906. Na tem pokopališču so mu postavili nagrobno ploščo. Po enem viru naj bi po opustitvi tega pokopališča njegove posmrtne ostanke prenesli na novo pokopališče k Sv. Križu, sedanje Žale, vendar ni znano kdaj. Člani Zoisove rodbine so že po I. svetovni vojni prodali svoje imetje v prvi Jugoslaviji in se preselili v tujino. Leta 1918 so palačo na Bregu prodali trgovcu Petru Kozini, ustanovitelju tovarne Peko v Tržiču. Ta ni dal prenesti Zoisove nagrobne plošče z opuščenega pokopališča niti na Navje, kamor so prestavili nekaj nagrobnikov slovenskih književnikov, niti na Žale. Pač pa jo je dal vzidati na dvoriščno stran Zoisove palače na Bregu. Če bi Zoisa res prekopali na Žale, bi najbrž njegovo ploščo dodali litoželeznemu nagrobniku, ki so ga izdelali 1844 za Zoisovega nečaka Karla (postavila ga je njegova žena Serafina, ki so jo pozneje pokopali ob možu) in ga po opustitvi starega pokopališča prenesli na sedanje Žale, zid A/L1/13G (P4). Očitno ni bilo v hiperrazsvetljenem in »naprednem« XX. stoletju nikogar, ki bi plačal prekop ter skupno ureditev nagrobnika in plošče. Zato litoželezni nagrobnik na Žalah vzbuja lažni vtis, da pod njim počiva Zois, toda njegovi ostanki so najbrž ostali pod Gospodarskim razstaviščem, pod bližnjimi stavbami ali na kakšnem odlagališču gradbenih odpadkov.
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Zoisit (tudi cojzit): raznobarven silikatni mineral, našel ga je Zoisov rudosledec Simon Prešern; Zois je ugotovil, da je bil dotlej neznan, kar so mu potrdili tudi evropski strokovnjaki in leta 1805 mineral poimenovali po njem; Zoisova zvončnica in Zoisova vijolica pa se imenujeta po Zoisovem bratu Karlu, botaniku;
● kamniti plošči, prva z napisom Zois, druga z grbom Ljubljane in letnico 1589, ki so ju našli na vrtu in ju leta 1932 vzidali levo od glavnega vhoda v Zoisovo palačo;
● Zoisova nagrobna plošča na desni dvoriščni strani hiše Breg 22, ki so jo prenesli sem z opuščenega pokopališča pri Sv. Krištofu (ob Dunajski cesti, na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice);
● talna spominska plošča pred Zoisovo palačo;
● Jože Plečnik: Zoisova spominska piramida (1927) ob robu Zoisove ceste, kjer je bil nekoč »Zoisov graben«, jarek ob mestnem obzidju;
● Zoisova cesta;
● A. J. Herrlein: Žiga Zois (portret, olje), Narodni muzej; isti: Žiga Zois (portret, okrog 1806), Mestni muzej v Ljubljani; Žiga Zois (portret po Herrleinu, olje), Rokopisna zbirka v NUK;
● Dora Novšak: Žiga Zois (doprsni kip, bron, 1971), Prirodoslovni muzej Slovenije;
● Mirsad Begić: Žiga Zois (bronasti doprsni kip na spominski plošči na pročelju Zoisove palače, 1993);
● Zoisova nagrada in priznanje (odlikovanji za vrhunske dosežke na področju znanstveno-raziskovalne in razvojne dejavnosti; podeljuje ju odbor, ki ga imenuje vlada Republike Slovenije).
LIT.: Ernest Faninger: Zoisova palača v Ljubljani. Obzornik 1986, št. 11, str. 810–816. – Isti: Pomen barona Žige Zoisa v naravoslovju. Obzornik 1988, št. 2, str. 148–153. – Marija Kacin: Žiga Zois in italijanska kultura. Ljubljana 2001. – Več avtorjev: Simpozij o Žigi Zoisu. Glasnik Slovenske matice 29/31, 2005/2007, št. 1/3, str.
111–152. – Luka Vidmar: Ideja Ilirije v Zoisovem krogu. Glasnik Slovenske matice 29/31, 2005/2007, št. 1/3, str. 207–210. – Isti:
Zoisova literarna republika. Vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ljubljana 2010 (zbirka Studia litteraria).