4. VLADIMIR BARTOL (1903, Sv. Ivan v Trstu – 1967, Ljubljana) [...]

Pripovednik, dramatik in publicist. Uradnik in raziskovalec metuljev. Avtor novelistične zbirke Al Araf in romana Alamut.

Bil je tretji izmed sedmih otrok poštnega uradnika Gregorja Bartola ter učiteljice, pripovednice in urednice Marice Nadlišek (1876–1940). Njen mladostni mentor je bil že poročeni pisatelj → Janko Kersnik. Ko je spoznala brezupnost svoje ljubezni do njega, je nameravala vstopiti celo v samostan, vendar se je premislila, kajti ena nesrečna ljubezen še ne naredi dobre redovnice. V Trstu je urejala prvi slovenski ženski časopis Slovenka. Leta 1899 se je poročila z Gregorjem Bartolom, ki ni imel razumevanja za njeno literarno in uredniško delo, zato ga je opustila. Zakon ni bil skladen, zato je poroko imela za usodno napako svojega življenja. V zakonu se je rodilo sedem otrok, od katerih sta dva umrla kmalu po rojstvu. Bartol je bil samosvoj otrok z veliko domišljije, melanholičen, občutljiv in telesno slaboten. Od otroštva se je zanimal za metulje. Osnovno šolo (1909–1913), pet razredov nemške realke (1913–1918) in takoj po I. svetovni vojni šesti razred v zasebni skrivni slovenski gimnaziji je končal v Trstu.

Leta 1919 je družina morala zapustiti Trst (ki je pripadel Italiji), ker so očetu, ki je bil doma s Kranjske, odpovedali službo pri poštnem uradu. Oče je prodal hišo pri Sv. Ivanu nekemu Italijanu za vsoto v kronah, ki so po vojni propadle. Družina se je preselila v Ljubljano, kjer se je znašla v stiski, čeprav je oče dobil novo službo. Bartol je s starši stanoval leta 1919: ● Cesta na Rudolfovo železnico 20, sedaj Vošnjakova ulica (4a); ● Aleksandrova cesta 16, sedaj Cankarjeva cesta (4b); ● stavba Južnega kolodvora, sedanja glavna ljubljanska železniška postaja (4c); 1920: ● Pražakova ulica 10/II (4č), leta 1931: ● Verovškova ulica 53/I (4d).

Hodil pa je v ● Drugo državno gimnazijo, sedanja Gimnazija Poljane, Strossmayerjeva ulica 1 (I3g), kjer je leta 1921 maturiral. Nato je na ● Filozofski fakulteti ljubljanske univerze, v sedanji stavbi Kongresni trg 12 (I4a), študiral kot glavna predmeta filozofijo in biologijo, kot stranski predmet pa geografijo. Leta 1924 se je pri plezanju smrtno ponesrečil njegov vzornik, alpinist in filozof Klement Jug, čigar osebnost in nazori so pustili sledove tudi v Bartolovem pripovedništvu, saj so ga, kot je sam napisal, vedno pritegovale »močne osebnosti« in od njih se je »učil«. Leta 1925 je diplomiral in doktoriral z disertacijo O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste) pri dr. Francetu Vebru, prvem profesorju filozofije na novoustanovljeni ljubljanski univerzi. Vebra je leta 1945 komunistična oblast upokojila in mu onemogočila objavljanje (sedaj spet velja za enega najbolj zanimivih slovenskih filozofov), SAZU pa ga je izključila iz vrst svojih članov, po osamosvojitvi Slovenije ga je, posmrtno, spet sprejela med člane. Leta 1931 je Veber obžaloval, ker Bartol ni deloval na filozofskem področju; tudi sprla sta se.

Po diplomi se Bartol ni zaposlil, ampak se je leta 1926/27 kot francoski štipendist izpopolnjeval na pariški Sorboni, kjer je poslušal predavanja iz biologije in psihologije. Sklenil je postati pisatelj. Tam se je seznanil tudi z Josipom Vidmarjem, slovenskim literarnim in gledališkim kritikom, prevajalcem ter poznejšim politikom komunističnega režima (→ Gradnik, → Bevk, → Kocbek, → Vodušek, → Udovič), ki ga je opozoril na snov iz potopisa Marca Pola. Bartol jo je pozneje uporabil v svojem romanu. V Parizu se je zgodil tudi incident med Bartolom in ljubljanskim dramatikom → Ivanom Mrakom. Bartol se je posmehoval nekdanji Mrakovi zaljubljenosti vanj, zato sta se stepla.

Leta 1928/1929 je Bartol služil vojsko v Novem Sadu, kjer se je izšolal za vojaškega pilota izvidnika. Leta 1929 je ob 10-letnici ljubljanske univerze nastopil z nekaterimi mladimi književniki (→ Grum, → Kocbek) na slavnostnem recitacijskem večeru v ● Drami, Erjavčeva cesta 1 (T3). V letu 1929/30 je bil v Ljubljani korektor pri ● dnevniku Jutro, sedaj Tomšičeva ulica 1 in 3 (4e) (→ Mira Mihelič, → Ciril Kosmač). V teh letih je imel ljubezensko razmerje z igralko ljubljanske Drame Nado Gabrijelčič. Nekateri režiserji in gledališko vodstvo z upravnikom, pesnikom → Otonom Župančičem vred, je kot igralke niso cenili, zato so ji nagajali, deloma tudi zaradi zveze z Bartolom. Ta je bil v literarnih krogih zaradi svojega značaja in svoje književnosti, ki se ni prilegala takratnim ljubljanskim literarnim vzorcem, osovražen. Po enem letu so nastale med ljubimcema napetosti, saj bi se ona poročila, on pa ne. Vmes je pisal novele in kritike, obiskoval kulturne prireditve in lokale, najbolj pogosto ● kavarno hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b). V njej so se srečevali književniki različnih literarnih in idejnih usmeritev, debatirali, opravljali, se izzivali, prepirali in popivali. Bartol je doživljal spletke ter nerazumevanja urednikov in različnih književnikov, tudi politično liberalno in filokomunistično usmerjenih, npr. Frana Albrehta ter bratov → Juša in Ferda Kozaka, ki sta kot urednika revij Ljubljanski zvon in Sodobnost imela v rokah skoraj polovico slovenskega revialnega tiska in v njem favorizirala provincialni, ruralni socialni realizem. Bartolu pa je bil naklonjen mehki in občutljivi urednik revije in založbe Modra ptica Janez Žagar, saj ga je njegova osebnost fascinirala. Žagar je začel konec leta 1929 izdajati tudi istoimensko glasilo založbe. V njem je objavljal Bartolove novele, ki so jim drugi književniki in literarni uredniki očitali »magazinskost« (trivialnost) in »perifernost«, ne da bi bili sposobni uzreti perifernost socialnega realizma, katerega občudovalci so bili.

V začetku leta 1931 se je Bartol odselil iz stanovanja staršev, najel sobico v hiši ● Sv. Florijana ulica 10, sedaj Gornji trg (4f), in se osamosvojil. Istega leta je predlagal, naj slovenski PEN (katerega član je bil; ustanovili so ga leta 1926) sprejme medse Žagarja. Toda iz zavisti ob Žagarjevi založniški uspešnosti in predlagateljevi nepriljubljenosti tega niso storili, pač pa so po spletkarjenju iz kluba izključili Bartola.

Dramo Lopez je najprej bral zasebno nekaterim ljubljanskim književnikom, potem jo je ponudil ljubljanski Drami, toda njen upravnik pesnik Oton Župančič ni bil z njo zadovoljen. Bartolov socialni položaj je bil slab, ker je s pisanjem premalo zaslužil; jedel je v študentski menzi ● ljudske kuhinje, domnevno sedanja Streliška ulica 12 (4g) (Waldorfska šola), Žagar pa mu je dajal predujme za natis drame. Njena uprizoritev v Drami leta 1932 je bila polom (neprimerna zasedba glavne vloge, neustrezna režija je iz dela naredila burko); skoraj vsi kritiki so jo raztrgali. Vidmar jo je pri zasebnih branjih hvalil, se zavzel za njeno uprizoritev pri gledališki upravi, po premieri pa jo je grajal. Zato ga je Bartol imel za »izdajalskega« in spet ugotovil njegovo dvoličnost. Neuspeh ga je prizadel, čeprav mu je Žagar dramo natisnil v knjigi. Približno takrat je Bartolu gospodinja odpovedala stanovanje na Gornjem trgu, ker ji ni redno plačeval stanarine.

Leta 1933 je mesec dni preživel na deželi, na Hosti pri Sodražici, v okolici Ribnice na Dolenjskem, kjer je bil rojen njegov oče, pri teti, kjer je prebiral večinoma filozofske knjige in si opomogel po neuspehih. Ker se je naveličal ljubljanskih razmer, se je preselil v Beograd, od koder je dobil povabilo, naj tam ureja sobotni Slovenski beograjski tednik »za kulturo, gospodarstvo in socialno reportažo«. To je počel od začetka do konca leta 1933. Leta 1934 se je vrnil v Ljubljano in bil do II. svetovne vojne samostojni književnik z distanco do vseh političnih strank. Leta 1935 je izbor svojih novel objavil v knjigi Al Araf, ki je vzbudila zanimanje; Bartola so spet sprejeli v slovenski klub PEN.

Stanoval je: leta 1935: ● Cesta 29. oktobra 1, pritličje, sedaj Rimska cesta (4h); 1937: ● Škrabčeva ulica 35 (4i), 1939: ● Rožna dolina, Cesta III, št. 7 (4j). Leta 1936 mu je Žagarjeva založba Modra ptica namenila skromen mesečni predujem za roman Alamut, vendar mu pisanje ni dobro teklo, zato se je preselil v Kamnik, da bi ga tam v miru dokončal. Šele s četrtim prepisom besedila, ki ga je končal leta 1938 v Ljubljani, je bil zadovoljen. Zadnje dneve pisanja se je zbal, da mu ne bi besedila kdo ukradel ali da ne bi zgorel v požaru. Potem se je zavedel, da je roman končno napisan, da ga sedaj lahko kdo ubije ali da se lahko ponesreči, toda »v Alamutu bom nesmrten«. Založba Modra ptica mu ga je izdala še istega leta; zanj je dobil nagrado banovine, ki je imela sedež v ● Banski palači, sedaj Prešernova cesta 8 (U3), današnja palača predsednika Republike Slovenije. Toda zaradi takratnega v Ljubljani modnega socialnega realizma z ruralnimi, marksistično tendenčnimi literarnimi deli roman ni doživel večjega odobravanja.

Leta 1940 se je spet preselil v Kamnik, Podgora 10, kjer je po predstavi amaterske gledališke skupine spoznal mlado igralko Dragico (Karolino) Podobnik, uradnico. Z njo se je januarja 1941 poročil v ● frančiškanski župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju (4k), ena od poročnih prič je bil Janez Žagar. Zakoncema sta se rodila sinova Borut in Bojan.

Pred začetkom II. svetovne vojne so ga vpoklicali v vojsko kraljevine Jugoslavije. Odpotoval je v letalsko bazo v Bosanskem Brodu in se po napadu fašističnih sil na Jugoslavijo z vojaško enoto umaknil v bližino Sarajeva. Tam je bil po jugoslovanski kapitulaciji regularno odpuščen iz vojske. Proti koncu aprila 1941 se je vrnil k ženi v Kamnik, ki je pripadel nemški okupacijski coni. Kmalu se je sam vrnil v Ljubljano, kjer se je zatekel k sestri Kseniji, poročeni Marc,

● Levstikova ulica 25 (4l). Tu je stanoval tudi Bartolov oče (ta je umrl leta 1949, mati pa leta 1940 v Jelovškovi ulici 24, kjer so starši takrat stanovali). Zaradi Bartolove apolitičnosti ga je Josip Vidmar (ki se je že pred vojno navduševal nad stalinistično Sovjetsko zvezo, se med vojno pridružil partizanom in slovenski komunistični revoluciji ter postal njen funkcionar) julija 1941 s težavo pridobil za sodelovanje z Osvovobodilno fronto (OF). Bartol je postal v tej politični organizaciji, ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije, član skupine kulturnikov (→ Mira Mihelič) in se udeleževal njenih ilegalnih sestankov. Poleg tega je zbiral denar za pomoč kulturnikom ilegalcem. Junija 1942 naj bi odšel k partizanom, toda osebo za zvezo so aretirali in odpeljali v internacijo. Pozneje je še enkrat izrazil željo po odhodu v partizane, vendar so mu odgovorili, da v Ljubljani ni ogrožen, zato naj ostane v mestu. Proti koncu leta 1943 je inž. Pavle Kavčič, ki je odpotoval v Italijo, Bartolu prepustil stanovanje na ● Miklošičevi cesti 17/III (4m). Vanj se je Bartol preselil od sestre in očeta. Ker je v njem sam stanoval, ga je prepuščal tudi privržencem OF, da so tam prirejali ilegalne sestanke.

Po koncu II. svetovne vojne, julija 1945, je bil z dekretom prosvetnega ministrstva (podpisal ga je minister in književnik Fran Albreht pri Narodni vladi Slovenije) imenovan za »tajnika pri pomočniku ravnatelja« ljubljanske Drame. Bartol je urejal tudi njen Gledališki list. Toda leta 1946 je zaradi spora s takratnim ravnateljem Drame, režiserjem Bojanom Stupico, odstopil. Spor je nastal, ker gledališka administracija ni pravočasno obvestila javnosti, da je zaradi poškodovane igralke odpovedana igra Mire Puc (poznejše → Mihelič) Svet brez sovraštva, zato je nastala informacijska zmeda. Stupica je krivdo naprtil Bartolu, ki mu je ugovarjal, potem pa gledališče zapustil.

Maja 1946 je odšel v Trst, kamor ga je poslalo prosvetno ministrstvo nove Ljudske republike Slovenije (dekret je podpisal minister Ferdo Kozak, oče → Primoža K.), da bi kulturno pomagal tržaškim Slovencem. V Trstu je pri zavezniški upravi dobil dovoljenje za stalno prebivanje v mestu, čeprav ni imel italijanskega državljanstva. Deloval je v odboru projugoslovansko usmerjene Slovensko-hrvaške prosvetne zveze (eno leto je bil njen predsednik), sicer pa kot publicist, predvsem gledališki in likovni kritik, pri projugoslovansko usmerjenih tržaških slovenskih publikacijah, predvsem Primorskem dnevniku. Leta 1947 je v Trstu zaprosil za sprejem v Komunistično partijo, vendar mu je slovenski komunistični funkcionar odgovoril, naj počaka na odgovor. Ker ga več let ni dočakal, je spet vprašal in spet dobil enak nasvet. Čeprav ga niso nikoli sprejeli v to partijo, je Bartol zapisal, da »ravna tako, kot da bi bil sprejet«. V Trstu je povabil pesnika, pripovednika in dramatika Antona Novačana, naj se vrne v Slovenijo, toda Novačan tega ni storil zaradi povojnega komunističnega nasilja. Bartol ga je karikiral v Tržaški noveli 1948 (ponatis v zbirki Tržaške humoreske, 1957), Novačan pa Bartola v obeh verzijah satire na ljubljanske književnike Rdeči panteon (1948, 1955).

Po letu 1954, ko je bilo konec Svobodnega tržaškega ozemlja in je Trst pripadel Italiji, mu je začela italijanska oblast nagajati pri dovoljenju za prebivanje v mestu. Leta 1956 mu ga ni več obnovila, zato se je moral vrniti v Ljubljano, kjer je ves čas živela njegova družina. To je z vlakom pogosto obiskoval, kar je bilo v času strogo nadzirane meje in zapletov okrog Svobodnega tržaškega ozemlja in Jugoslavije privilegij osebe, ki je v Trstu očitno opravljala za Jugoslavijo tudi posebne naloge in o njih prav gotovo poročala »ustreznim faktorjem« v Ljubljani.

Kljub večletnemu opravljanju tržaške »funkcije«, koristne za povojno ljubljansko oblast, pa ga ta po stalni vrnitvi v Ljubljano ni nagradila s kako službo. Ker ni bil nikjer zaposlen, se je šel potožit Vidmarju, ki je medtem postal predsednik ● SAZU, Novi trg 3 (A). Ta ga je še isto leto zaposlil na novem akademijinem delovnem mestu: Bartol je postal »tiskovni tajnik« akademijske znanstvene pisarne, od leta 1960 do smrti pa je bil upravnik te pisarne. Vendar je ostal samo uradnik administracije SAZU. Vidmarjeva naklonjenost Bartolu ni bila tolikšna, da bi ga imenoval za osebnega tajnika. Leta 1960 je na to mesto postavil Jožeta Javorška (→ Hribovšek, → Kocbek), ki je potem o Vidmarju, kot piše v spominih odstavljeni predsednik »Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije« Stane Kavčič, obveščal policijo. Komunistični oblasti so bili vsi sumljivi, celo v vdanih privržencih je paranoično videla potencialne sovražnike. Vidmar se s svojim vplivom tudi ni potrudil doseči, da bi Bartola izvolili za člana SAZU. Takrat so za člane SAZU volili predvsem književnike, pripadnike predvojnega socialnega realizma in privržence marksizma, kar Bartol ni bil. Vidmar mu je omogočil zgolj zaposlitev, ne pa tudi priznanja kot književniku. Bartol pa je bil od leta 1962 tudi honorarni zunanji sodelavec Inštituta za biologijo SAZU in zanj preučeval metulje. Od otroških let jih je namreč zbiral in gojil iz gosenic. S sinom Borutom in sodelavci tega inštituta je zaradi metuljev sistematično raziskoval predele Slovenije (posebno Kras, Vipavsko dolino in Triglavsko pogorje), predele Dalmacije in Hrvaškega Primorja.

Ob nekem sestanku slovenskega kluba PEN v Ljubljani se je Borisu Pahorju »razočaran pritožil, da ga [v Ljubljani] puščajo ob strani in da je nekako sam. [...] oblastnik, ki ga je izrabil s tem, da je z njegovim ugledom potrjeval svojo politiko, se ni več zanimal zanj. Tako je Bartolu poleg vsega ostajala še grenka zavest, da se je bil vdajal kulturni zasnovi, ki mu ni ustrezala, za plačilo pa je imel zapostavljanje in osamitev, ko pa v Ljubljani ni bil tako potreben kot v Trstu.«

Leta 1963, ob 60-letnici, mu je del tržaških Slovencev priredil proslavo, ki se je ni mogel udeležiti, ker mu italijanski konzulat ni dal vizuma, kar spet potrjuje domnevo, da so Italijani videli v njem jugoslovanskega eksponenta. Leta 1964 je njegov starejši sin Borut naredil samomor, kar ga je prizadelo. Tudi po vrnitvi iz Trsta je do smrti stanoval na Miklošičevi cesti 17/III. Še vedno je obiskoval kulturne prireditve ter zahajal v gostinske lokale, v ● kavarno Evropa, ob križišču Gosposvetske in sedanje Slovenske ceste (D7a), in kavarno hotela Union, kjer so se že zbirali mlajši rodovi književnikov, predvsem sodelavci povojnih literarnih revij Beseda, Revija 57 in Perspektiv.

V letu 1964/65, ob največjem oblastniškem nasilju nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti, je v zadevo škodljivo posegla komunistična funkcionarka Vida Tomšič, rojena Bernot (→ Anton Podbevšek), prvič poročena s komunistom Tonetom Tomšičem; → Mira Mihelič, → Ljuba Prenner), takrat predsednica »Glavnega odbora ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (transmisija Komunistične partije oz. Zveze komunistov), Komenskega ulica 7 (U5), zato so jo v Študentskem naselju študentje izžvižgali (glej: Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi, Problemi 2, 1965, št. 24, str. 1270–1277). Za Tomšičevo je bil januarja leta 1965 narejen Seznam članov Društva slovenskih književnikov z oznakami njihove ideološke ustreznosti. Pred Bartolovim priimkom je črtica, ki pomeni, da je za oblast ostal problematičen.

Po dolgem bolehanju je umrl za rakom v internem oddelku ● Bolnišnice dr. Petra Držaja, Vodnikova cesta 62 (B3), v bližini rojstne hiše → Valentina Vodnika v Šiški. V imenu SAZU se od pokojnika ni poslovil Josip Vidmar, ampak je moral to nalogo opraviti sodelavec njenega Inštituta za literature, Drago Šega (→ Balantič, → Kocbek, → Rožanc, → Udovič), ki ga je leta 1965 komunistična oblast kot sourednika literarne revije Sodobnost odstavila. Bartol je pokopan na ● Žalah (P4), grob B/50/4/7. Po njem se je med letoma 1988 in 1998 imenoval sklad za uveljavljanje slovenske književnosti v tujini.

Upodobitev Ljubljane:

novela Čuden obisk (v zbirki Al Araf, 1935).

LIT.: Vladimir Bartol: Literarni zapiski 1930–1933. Uredil Drago Bajt. Dialogi 18, 1982, št. 4–10. – Isti: Literarni zapiski 1958–1961. Dialogi 19, 1983, št. 1, str. 43–56. – Isti: pisma Josipu Tominšku, Božidarju Borku in Josipu Vidmarju. V: Pisma slovenskih književnikov o književnosti. Izbral, uredil opombe in spremno besedo napisal Marjan Dolgan, Ljubljana 2001 (Kondor, 298), str. 210–216, 407–409. – Roman Brilej: »Literarni zapiski« Vladimirja Bartola šele leta 1997? Iz pogovora s pisateljevo ženo. Delo, Književni listi 31, 17. 8. 1989, št. 189, str. 5. –

Martin Jevnikar: Neznani in problematični Vladimir Bartol. Primorska srečanja 17, 1992, št. 134/135, str. 352–356. – Anton Novačan: Rdeči panteon (uvod Tine Debeljak), Meddobje 2, 1955, št. 1/3, str. 51–69. –

Boris Pahor: Troje glos o Vladimirju Bartolu. Primorska srečanja 17, 1992, št. 134/135, str. 357–358. – Bartolova personalna mapa v SAZU. – Pogovor z Bojanom Bartolom, 24. 1. 2012.