89. VALENTIN VODNIK (1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani – 1819, Ljubljana) [...]
Velja za prvega slovenskega pesnika. Duhovnik, profesor, časnikar in jezikoslovec, pisec učbenikov in prevajalec. Avtor prve samostojne pesniške zbirke Pesme za pokušino, urednik prvega slovenskega časnika Lublanske Novize.
Prvi od desetih otrok kmeta Jožefa Vodnika in Jere (Gertrude) Pance z Viča, takrat vas pri Ljubljani, rojen v ● kmečki hiši, v nekdanji Zgornji Šiški, ki je bila takrat manjša vas, oddaljena od Ljubljane; sedaj del mesta, Vodnikova cesta 65 (89a). Ta predel Zgornje Šiške so imenovali Na Jami (poimenovanje se je ohranilo v imenu bližnje ulice, ki z današnje Vodnikove ceste zavije pravokotno na Celovško cesto). Kmetija Vodnikovega očeta je bila podložna gospostvu v Cekinovem gradu v Tivoliju, sedaj je v njem Muzej novejše zgodovine Slovenije, Celovška cesta 23 (→ Prešeren); spadala pa je v župnijo Šentvid. Vodnikovo hišo so najprej imenovali »Pri Žibertu«, v spomin na kmetijo na Trati pred Šentvidom (stala je približno tam, kjer stoji danes gostilna z istim imenom), od koder so se predniki priselili Na jamo.
Vodnikovi predniki so bili podjetni, saj so poleg kmetovanja kupčevali s prašiči, vinom in platnom, celo na Hrvaškem. Vodnikov oče pa je morda imel tudi gostilno. Leta 1791 je ovdovel in se naslednje leto drugič poročil z vdovo Elizabeto Jereb iz smledniške župnije. V šentviški cerkvi je poročni obred opravil sin Valentin, ki je že bil duhovnik. Pozneje je hiša dobila vzdevek po mizi (ki še stoji) pred hišo »Pri kamniti mizi«; v njej so odprli gostilno, v katero so zahajali Ljubljančani (→ Jenko).
Vodnikova sestra je čez desetletja → Trdini o bratu povedala, da je pri nekdanjem ● gradu Podturn ali gradu Tivoli (89b), sedaj je v njem Mednarodni grafični likovni center, Pod turnom 3, »veselo skakal po travnikih in po hosti, dokler je še v šolo hodil, da je uganil in napravil marsikatero noro burko, da se mu je moral vsak smejati. Najraje da je jedel žgance in čežano. Tepel da se ni rad, ker je bil bolj slaboten. Učit da se je hodil najraje k tistemu studencu, kamor hodijo študentje še zdaj radi (h Hipokreni)«.
Brati in pisati se je začel učiti leta 1767, naslednje leto so ga starši poslali v novomeški frančiškanski samostan, v katerem je bil menih stric Marcel in je morda vplival na Vodnikovo izbiro poklica. Med letoma 1769 in 1775 je Vodnik v Ljubljani končal vseh šest razredov »latinske« šole, ● jezuitske gimnazije, ki je stala na sedanjem Levstikovem trgu ob cerkvi sv. Jakoba (I3a). Pouk je potekal v latinščini. Poleg latinščine so poučevali grščino, nemščino, zgodovino, verouk, zemljepis in poetiko z retoriko. Vodnik je bil pohvaljen pri latinščini, zgodovini in zemljepisu. Na njegovo literarno usmeritev je najbrž vplival učitelj Janez Jakob Knauer, ki je z vnemo poučeval latinsko poezijo in govorništvo ter navajal dijake k prigodnemu pesnjenju. Leta 1773 se je Vodnik seznanil z → Markom Pohlinom, ki ga je učil pisne rabe slovenskega knjižnega jezika. V Pohlinov krožek, najbrž v ● diskalceatski samostan, ki je stal ob sedanji Slovenski cesti, približno med Tavčarjevo in Dalmatinovo ulico (S1) v katerem je bilo nekaj dijakov in menihov, je zahajal še naslednji dve leti. Tam se ni učil samo slovenščine, temveč tudi pesnjenja. Seznanjal se je s prerodnimi zamislimi, ki so spodbudile slovensko razsvetljenstvo. Ko se je leta 1775 Pohlin preselil v Mariabrunn pri Dunaju, mu je Vodnik napisal poslovilno elegijo Mila pesem, ki jo je objavil v prvem zvezku almanaha Pisanice (→ Dev) leta 1779.
Oče si je želel sina duhovnika, da bi ta gmotno podpiral domače, česar Vodnik ni maral, zato je po končani gimnaziji leta 1775 kljubovalno vstopil v frančiškanski red. Tega si je izbral morda zato, ker je pred leti živel v takšnem samostanu ali morda zato, ker je imel strica frančiškana. Menihi so bili tudi Pohlin in nekateri člani njegovega krožka. Vodnik je v avtobiografiji zapisal, da so ga v samostan gnale »muhe«, torej ni vstopil zaradi verskega nagiba. Po noviciatu v Nazarjah je leta 1775 postal redovnik in dobil redovno ime Marcelijan, ki je podobno stričevemu imenu. V letu 1776/78 je v novomeški frančiškanski šoli študiral filozofijo, od jeseni leta 1778 pa v Ljubljani teologijo; prebival je v ● frančiškanskem samostanu, ki je do leta 1784 deloval na sedanjem Vodnikovem trgu (S2). Leta 1780 je odšel iz Ljubljane in kot redovnik prebival na Sveti gori pri Gorici, na Trsatu nad Reko in na otoku Krku. Leta 1783 je bil domnevno pridigar v Ljubljani. Redovništvo mu ni ustrezalo, zato je dosegel, da je leta 1784 postal posvetni duhovnik, čeprav je meniškemu redu formalno še vedno pripadal. Trdina je povzel poročilo Vodnikove sestre: »Ko je stopil v klošter, je tako žaloval, da je bil kmalu ves suh in bled in so se bali doma, da bo umrl. – Ko ga je poslal škof na kmete, se je zmeraj smejal – bil je ves srečen, pozneje kot profesor v Ljubljani pa ne več.« Med letoma 1784 in 1798 je kot kaplan in župnik služboval v različnih župnijah na Gorenjskem in Dolenjskem. Nazadnje v novi župniji Koprivnik nad Bohinjem, v katero je prišel leta 1793. Njen podpornik in pokrovitelj je bil lastnik bohinjskih fužin, učenjak in mecen, stanujoč v Ljubljani, baron → Žiga Zois, ki je opazil Vodnikovo primernost za uresničevanje njegovih razsvetljenskih zamisli. Zato mu je s priporočilom pomagal, da so ga nadrejeni po več poskusih leta 1796 prestavili v Ljubljano.
Dodelili so ga ● cerkvi sv. Jakoba ob sedanjem Levstikovem trgu (89c) in deloma k ●cerkvi sv. Petra, sedaj Trubarjeva cesta 80 (89č). Stanoval je v nekdanjem ● šentjakobskem župnišču, ki je stalo na prostoru sedanjega, Gornji trg 18 (89d), in bil dve leti tudi kaplan pri Sv. Jakobu. Pri ● cerkvi sv. Florijana, podružnični cerkvi župnije sv. Jakoba na Gornjem trgu (89e), je junija 1796 dobil nadarbino (beneficiat), da je lahko pod Zoisovim mentorstvom kulturno deloval (izdajal Veliko Pratiko, se ukvarjal s slovarskim delom, pisal poučne spise in pesnil). Ko je stanoval v šentjakobskem župnišču, je vsak dan obiskoval Zoisa v njegovi palači na ● Bregu 22 (89f), v kateri se je seznanil tudi s → Kopitarjem, ki je postal tekmec Vodniku pri njegovih jezikoslovnih načrtih (slovar slovenskega jezika in njegova slovnica), kmalu pa tudi njegov nasprotnik. Že pri Zoisovem omizju in tudi pozneje pred pomembnimi osebami, kakršen je bil češki slavist Dobrovski, se je Kopitar norčeval iz njegovega meništva, zato so med njima že v Zoisovi hiši nastajali prepiri. Poleg tega ga je Kopitar, ko je izvedel, da Vodnik pripravlja slovnico slovenskega jezika, prehitel in izdal svojo. Povrhu je leta 1808, ko je na Dunaj odšel študirat pravo, Vodnika izkoristil in dosegel, da je v Ljubljani poskrbel za natis njegove slovnice in opravil njeno tiskovno korekturo. Z Dunaja mu je pošiljal navodila in dostavke, zato se je Vodnik kesal, da je zahtevno, obsežno in neprijetno nalogo sprejel. Tudi njuni poznejši stiki niso bili idilični; Vodnik je poznal Kopitarjevo stremuštvo, Kopitar pa je Vodnikovo delo omalovaževal in se o njem zlobno izražal kot o gastronomskem uživaču. Pripadnika naslednje literarne generacije, → Prešeren in → Čop, pa nista več dopustila, da bi Kopitar, jezikoslovec in cenzor, ki ni imel smisla za romantično književnost, manipuliral z njima.
Med letoma 1797 in 1800 je Vodnik urejal prvi slovenski časnik Lublanske Novice od vseh krajev celiga svejta. Tiskala ga je ● Eggerjeva tiskarna, ki je delovala v hiši Kopitarjeva ulica 2 (89g); porušili so jo leta 1957. Lastnik in založnik časnika je bil tiskar Janez Friderik Egger, ki je založil in tiskal tudi nekatera druga dela Vodnika, Pohlina in → Linharta; med letoma 1782 in 1785 je bil Egger ljubljanski župan. Vodnika je vse bolj pritegovalo kulturno delovanje, zato je leta 1798 opustil duhovniško delo. Zaprosil je za profesorsko mesto v ● gimnaziji, ki je stala na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c), kjer je živilska tržnica. Stavbo so po potresu leta 1895 zaradi poškodovanosti podrli. Po opravljeni skušnji je mesto tudi dobil. V 5. gimnazijskem razredu, imenovanem »poetika«, je učil vse predmete, razen verouka. Ko je leta 1802 izšla odločba, da se redovniki, ki so morali zaradi jožefinskih reform postati svetni duhovniki, lahko vrnejo v samostane ali zaprosijo za suspenz, je Vodnik zaprosil za drugo možnost. Bil je uslišan. Formalno je še vedno ostal član frančiškanskega reda, zato je še vedno maševal in krščeval, toda večinoma je delal kot profesor in se z veseljem ukvarjal z razsvetljensko kulturno dejavnostjo. Leta 1803 je bil imenovan za kurata pri ljubljanski meščanski straži. Kot profesor si je pridobil velik ugled, saj so ga po smrti gimnazijskega prefekta v letu 1806/07 imenovali za začasnega prefekta.
V dobi Ilirskih provinc je leta 1810 sestavil za praznovanje Napoleonovega rojstnega dneva in v hvalo guvernerja provinc maršala Marmonta napis za slavnostni transparent v Ljubljani. Leta 1811 pa je objavil odo Ilirija oživljena, v kateri je poudaril pomen Francozov za uveljavljanje slovenstva. Toda vzpon Vodnikove kariere je bil za časa Francozov bolj navidezen. Leta 1810 je najprej postal ravnatelj gimnazije, ki so jo spremenili v trirazredno, ter ravnatelj ljubljanskih osnovnih in obrtnih ali rokodelskih šol. Vanje so uvedli slovenščino kot učni jezik, zato je Vodnik napisal prvo slovensko slovnico v slovenščini Pismenost ali Gramatika za Perve šole (1811). Slovenščina je bila, poleg nemščine, učni jezik tudi v začetnih gimnazijskih razredih, v višjih pa francoščina, ki je bila tudi uradni jezik. Hkrati je učil zgodovino, zemljepis in neobvezno italijanščino. Toda leta 1811 so Francozi spet spremenili šolski sistem in gimnazijo preoblikovali v licej, v katerem je bil Vodnik učitelj drugega razreda, učil je vse predmete. Ostal je samo še ravnatelj obrtnih šol, ki so jih leta 1812 odpravili.
Po koncu Ilirskih provinc leta 1813 so Avstrijci obnovili prejšnji licej s filozofijo in teologijo ter gimnazijo s šestimi razredi. Leta 1817 je licej dobil tudi stolico za slovenščino, ki je v Gradcu obstajala že pet let. Toda profesorskega mesta pri stolici ni dobil Vodnik, ki si ga je želel, ampak Fran Metelko. Učenje slovenščine je bilo za bogoslovce obvezno, za laične dijake pa ne. O Vodniku in drugih frankofilih je zbiral podatke policijski komisar Simon Kremnitzer, ki je v poročilu leta 1814 navajal, da je Vodnik še v zadnjem letu francoske oblasti na Kranjskem pred dijaki izjavljal: »Prej bo Ljubljanica tekla nazaj proti Vrhniki, kakor Avstrijci prišli spet v Ljubljano.« Toda zgodilo se je ravno to. Avstrijci so po vrnitvi imeli Vodnika posebno zaradi pesmi Ilirija oživljena za privrženca Francozov in zaradi suma, da je povezan s prostozidarji (vendar ga v njihovih seznamih ni), za neprimernega pedagoga. Cesar Franc I. je z odločbo ukazal njegovo upokojitev ali nastavitev v nepedagoški službi zunaj ilirskih dežel. Toda Vodnik ni hotel zapustiti slovenskih dežel, zaprosil je za upokojitev in mesto licejskega bibliotekarja. Deželne oblasti so ostale Vodniku naklonjene, toda zaprošenega mesta zaradi cesarjeve odločbe ni dobil. Pokojnine mu niso hoteli zvišati, poleg tega je moral vračati določen znesek, češ da je v preteklosti dobival preveliko plačo. Odpotoval je celo na Dunaj, da bi dosegel preklic cesarjeve odločbe, vendar so mu prepovedali stik z dvorno administracijo. Leta 1816 sta avstrijski cesar Franc I. in njegov zunanji minister Metternich ob vrnitvi s potovanja po na novo pridobljeni Lombardiji in Benetkah obiskala Ljubljano, da bi videla »ilirske dežele« in se odločila o njihovi novi upravni ureditvi. Cesar je stanoval v škofiji, Metternich pa v Zoisovi palači na Bregu, da se je o zadevi lahko posvetoval z Zoisom, ki je pri ministru posredoval v Vodnikov prid. Ta je najbrž leta 1816 napisal več variant pesmi Ilirija zveličana, s katero se je mučil in se nameraval z njo rehabilitirati pri avstrijski oblasti, toda ena od variant pesmi je bila prvič objavljena šele leta 1859.
Vodnik je bil → Prešernov ravnatelj v normalki 1812/13 (ki je delovala v poslopju liceja) in učitelj italijanščine kot neobveznega predmeta v začetku šolskega leta 1818/19. Prešeren ga v nekaterih svojih verzih omenja zbadljivo, v drugih pa priznavalno. Vodnik je zadnja leta življenja prebival kot najemnik stanovanja v hiši, ki je stala na prostoru sedanje ● Miklošičeve ceste 4 (89h), nasproti sedanjega hotela Union, v dveh južnih pritličnih sobah. Lastnik hiše, v kateri je delovala tudi gostilna Pri Štefanu, je bil Fortunat Kerschbaum. V njej je ob tričetrt na enajst zvečer tudi naglo umrl za kapjo. Istega dne je še v šoli poučeval italijanščino. Njegova gospodinja Eva Bučar, ki mu je 24 let, torej od prihoda v Ljubljano, tudi kuhala, je pohitela po licejskega profesorja Antona Melzerja, vendar je bilo prepozno. Vodnik je umrl brez oporoke. Nekaj so podedovali brat in sestri, nekaj reveži, nekaj po takratnih zakonih cerkev na Koprivniku, ker je bila tam njegova zadnja stalna cerkvena služba. Svoji gospodinji je Vodnik vsa leta dajal nižjo plačo, kot sta se dogovorila. Hkrati ji je obljubljal, da bo edina dedinja njegovega majhnega premoženja. Ker ni naredil oporoke, dedičev pa je bilo več, je gospodinja dobila manj, kot je pričakovala. Del zapuščine (obleke, perilo, pohištvo, pasove za kilo, saj je bolehal zaradi nje, precejšnjo količino vina, mineraloško in numizmatično zbirko, knjižnico in rokopise) so prodali na dveh dražbah. Zapuščinski postopki so trajali kar pet let, vmes je umrla tudi njegova gospodinja. Hišo so po potresu podrli in na tem prostoru zgradili novo, ki so jo nekoliko pomaknili nazaj, da so lahko razširili Miklošičevo cesto.
Vodnika so pokopali poleg Linhartovega groba na ● pokopališču pri Sv. Krištofu (P2), na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice, kjer so pokopavali med letoma 1780 in 1906. Leta 1827 so postavili ob Vodnikovem grobu nagrobnik; na vrhu je imel vrč, ovit s kačo, ki je pozneje zaradi vandalizma izginil. Med darovalci denarja za nagrobnik sta bila tudi Prešeren in → Andrej Smole. Po opustitvi pokopališča so leta 1937 na njegov ostanek, ● Navje (P3), pod arkade, prenesli samo Vodnikov nagrobnik; njegove fotografije so objavljene v knjigi Milene Piškur in Sonje Žitko Ljubljansko Navje, Ljubljana 1997, str. 57, 58, 59. Nagrobnik na Navju vzbuja v nepoučenih obiskovalcih napačen vtis, da stojijo pred Vodnikovim grobom. Toda Vodnikovih posmrtnih ostankov niso prenesli, češ da jih niso našli. Najverjetneje so to razglasili, ker ni bilo nikogar, ki bi plačal prekop, zato so ostanki »prvega slovenskega pesnika« iz dobe razsvetljenstva ostali v hiperrazsvetljenem in »naprednem« XX. stoletju pod Gospodarskim razstaviščem, kje v bližini ali na kakšnem odlagališču gradbenih odpadkov.
Ljubljana v njegovih spisih:
● poročila v Lublanskih novicah (1797–1800).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Vodnikova domačija: njegova rojstna hiša, Vodnikova cesta 65, s spominsko ploščo, ki so jo vzidali leta 1858; hiša je od leta 1984 kulturni spomenik, v njej so muzejska zbirka, prostori kulturnovzgojne dejavnosti in gostilna Pri Vodniku;
● Vodnikova cesta (v Zgornji Šiški, vzdolž pesnikove rojstne hiše);
● Vodnikov trg (sedanja glavna mestna tržnica);
● Vodnikovo naselje (ob Vodnikovi cesti pri ljubljanski obvoznici);
● Osnovna šola V. Vodnika, Vodnikova cesta 162 in Adamičeva ulica 16;
● Alojz Gangl: Valentin Vodnik (1889, → Kersnik),
celopostavni bronasti spomenik na Vodnikovem trgu, ki je prvi slovenski javni
spomenik; stoji pred nekdanjim glavnim vhodom v licej, ki so ga po potresu
zaradi poškodb porušili, zato je sedaj spomenik zaradi tržnice
brez nekdanjega ustreznega ozadja; na hrbtni strani podstavka so pesnikovi
verzi:
»Ne hčere ne
sina/ po meni ne bo,/ dovolj je spomina,/ me pesmi pojo«;
na sprednji strani pa
so po I. svetovni vojni pod priimek Vodnik dodali grb francoske republike s
črkama R in F, ki vsebuje simbole oblasti antičnega Rima, pod grb pa
še manjši napis »A Vodnik« (Vodniku);
● Vodnikovi verzi iz pesmi Ilirija oživljena so vklesani na spominskem stebru Napoleonovi Iliriji sredi Trga francoske revolucije, pod katerim je pokopan neznani francoski vojak; trg je urejen po načrtu arhitekta Jožeta Plečnika.
LIT.: Janko Kos: Valentin Vodnik. Ljubljana 1990 (zbirka Znameniti Slovenci). – Fran Levec: Valentin Vodnik. V: F. Levec, Eseji, študije in potopisi. Uredil, študijo in opombe napisal France Bernik. Ljubljana 1965, str. 104–118. – Joža Mahnič: Kultura prek prostora in časov. Ljubljana 1986 [vodnik po takratni občini Ljubljana-Šiška]. – Josip Mal: Doneski k Vodnikovemu življenjepisu. Dom in svet 31, 1918, št. 7/12, str. 174–189. – Isti: Ob stoletnici Vodnikove smrti. Dom in svet 32, 1919, št. 1 / 2, str. 46–47 [o hiši, v kateri je Vodnik umrl; z dvema njenima fotografijama]. – Janez Trdina: Zbrano delo I. Spomini. I. del. Ljubljana 1946, str. 207–208. – Luka Vidmar: Zoisova literarna republika. Vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ljubljana 2010 (zbirka Studia litteraria). – Valentin Vodnik: Izbrano delo. Izbral, uredil, spremno besedo in opombe napisal Jože Koruza. Ljubljana 1970 (Kondor, 116). – Maja Žvanut: Rojstna hiša Valentina Vodnika. Ljubljana 1988 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 162).