73. TONE / ANTON SELIŠKAR (1900, Ljubljana – 1969, Ljubljana) [...]
Pesnik in pripovednik. Učitelj in časnikar. Avtor pesniške zbirke Trbovlje in mladinske povesti Bratovščina Sinjega galeba.
Sedmi in zadnji otrok železniškega strojevodje Antona S. in delavke ljubljanske Tobačne tovarne Marije Selan. Rojen je bil na Viču, v takratnem revnem predmestju Ljubljane, v hiši ● Tržaška cesta 17 (73a) nasproti omenjene tovarne (v tej je sedaj mestna upravna služba). Kot otrok je med igro izgubil oko in dobil stekleno. Med letoma 1907 in 1911 je hodil v ● osnovno šolo na Vrtači, v stavbi sedanje Likovne akademije, Erjavčeva cesta 23 (I1d); med letoma 1911 in 1914 je končal tri razrede v ● Državni gimnaziji, v stavbi sedanje Osnovne šole Prežihov Voranc, današnja Prežihova ulica 8 (I3č); med letoma 1914 in 1919 ● Državno moško učiteljišče, stavba sedanje Gimnazije Ledina, Resljeva cesta 12 (I2d), kjer je maturiral; med letoma 1937 in 1941 pa je poslušal še sedem semestrov pedagogike.
Med letoma 1919 in 1925 je kot učitelj in šolski upravitelj služboval zunaj Ljubljane: v Dramljah pri Celju, Št. Lovrencu, Trbovljah (kjer je sodeloval pri delavskih društvih), Reki pri Laškem in Cerkljah na Dolenjskem. V Trbovljah je spoznal prvo ženo Rozalijo (Rozo), prav tako učiteljico, s katero je imel sinova Zlatka in Marjana. Po ženini smrti se je drugič poročil.
Leta 1925 se je vrnil v Ljubljano in bil do leta 1942 strokovni učitelj v ● meščanski šoli, v stavbi sedanje Osnovne šole Prule, Prule 13 (I1i). Zadnja dva meseca leta 1927 je z družino stanoval v ● Žitnikovi ulici 10, sedaj Rožna dolina, Cesta I (73b), v prvi polovici leta 1928 ● Cesta v Rožno dolino 5 (73c), od koder se je maja istega leta družina preselila v ● Levčevo ulico 9 (73č), avgusta 1929 na ● Poljansko cesto 15 (73d), leta 1933 je stanovala na ● Poljanskem nasipu 12 (73e), prva dva meseca leta 1934 v ● Komenskega ulici 14/II (73f), junija leta 1937 spet na Poljanskem nasipu 12/III, od oktobra 1937 na ● Bleiweisovi cesti 48/II, sedanja Prešernova cesta (73g), od novembra 1938 do maja 1939 v ● Gledališki ulici 10, sedanja Župančičeva ulica (73h), potem pa v ● Jesenkovi ulici 10 (73i).
Leta 1929 je sodeloval pri almanahu jugoslovanske socialne poezije Knjiga drugova (izšla je v Kikindi), zato ga je oblast z drugimi sodelavci aretirala in za dober mesec zaprla v Veliki Kikindi, kjer je bil na sodnem procesu oproščen. Leta 1942 je na pobudo → Prežihovega Voranca postal član Osvobodilne fronte (OF), ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. Ob italijanski kapitulaciji je septembra 1943 odšel k partizanom, kjer je urejal več njihovih glasil. Partizanom sta se pridružila tudi njegova sinova. Po vrnitvi iz partizanske vojske maja 1945 je bil organizacijski sekretar glasila Slovenski poročevalec, ki so ga urejali in tiskali v nekdanjem uredništu in tiskarni liberalnega časnika Jutro, sedaj ● Tomšičeva ulica 1 in 3 (73j) (→ Ciril Kosmač, → Mira Mihelič, → Ludvik Mrzel). Med letoma 1947 in 1955 je bil glavni urednik režimskega sindikalnega glasila Delavska enotnost, leta 1955 je bil invalidsko upokojen. Po vojni je bil nekaj časa kot delegat OF v ZDA, kjer je spoznaval slovenske izseljence in ugotavljal njihov odnos do Titove Jugoslavije. Po vrnitvi je dal pobudo za ustanovitev Slovenske izseljenske matice. Delovala je v skladu s komunistično oblastjo, zato je del slovenskih izseljencev, ki se je zaradi te oblasti izselil, ignorirala. Med letoma 1951 in 1954 je bil predsednik omenjene Matice, med letoma 1958 in 1962 pa urednik založbe Borec, predsednik komisije za mladinsko književnost pri Svetu za mladinsko skrbstvo v Beogradu, član založniškega sveta Združenja založb Jugoslavije, predsednik »Svobode - Center« v Ljubljani in član mednarodnega kuratorija za mladinsko književnost v Zürichu. Leta 1964 je postal pedagoški svŽtnik. Poleg tega je deloval kot član republiškega sveta sindikatov Slovenije in Zveznega sveta sindikatov Jugoslavije. Sveta nista bila samostojni delavski oraganizaciji, ampak podrejeni oblasti, ki je razglašala, da je z revolucijo odpravila izkoriščanje delavcev.
Leta 1958 je v Delavski enotnosti, uredništvo in uprava sta bila v ● Čufarjevi ulici 3 (73k), napadel → Daneta Zajca zaradi pesmi Jalova setev, objavljeni v Reviji 57, češ da je pesem »bojna napoved 1,700.000 žrtvam osvobodilne vojne in socialne revolucije in vsem preživelim« ter priporočal mladim književnikom ideale »zadnjega kongresa jugoslovanske socialistične mladine«. Zajc ga je v pismu, ki ga je objavil leta 1990, zavrnil in razkril njegovo dvoličnost.
Seliškar je v petdesetih in šestdesetih letih XX. stoletja stanoval na ● Medvedovi cesti 1 (73l). Umrl je v ● bolnišnici, med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2), od koder so ga prepeljali v Nikolajevo mrliško vežico na ● Žale (P4). Tam se je od njega poslovila množica ljudi, z govori pa v imenu Društva slovenskih pisateljev Ivan Potrč (prav tako tudi na žalni seji društva), hrvaški pisatelj in pesnik Gustav Krklec, predstavnik glavnega odbora Slovenske izseljenske matice Milo Vižintin, v imenu ameriških Slovencev Josiphine Zakrajšek in predstavnik krajevne skupnosti, Partizanski invalidski pevski zbor »pa je zapel nekaj žalostink.« Grob B/63/8/2.
Upodobitve Ljubljane (izbor):
Tržaška cesta (1947, roman o življenju v okolici nekdanje Tobačne tovarne na začetku istoimenske ceste okrog leta 1870), Hiša brez oken (1938, povest), Noč in svitanje (1964, roman, tudi o Ljubljani pred II. svetovno vojno), Deček z velike ceste (mladinska avtobiografska pripoved, 1966).
Nagrade:
Mladinske matice (1929), Prešernova n. (1946), Levstikova n. (1949, 1955).
Spominsko znamenje in poimenovanje:
● Tine Kos: Tone Seliškar (doprsni kip pred Osnovno šolo Prule, postavljen leta 1985),
● Seliškarjeva ulica.
LIT.: I. P.: Slovo od Toneta Seliškarja. Delo 11, 13. 8. 1969, št. 220,
str. 1. – Tone Seliškar: Jalova setev. Delavska enotnost (Glasilo sindikatov Slovenije) 17, 14. 2. 1958, št. 8, str. 5. – Dane Zajc: Pismo [Seliškarju]. V: Dane Zajc v petih knjigah. IV. knjiga: Eseji, spomini in polemike. Uredila D. Zajc in Boris A. Novak. Ljubljana 1990, str. 163–164 [pravilna datacija pisma je leto 1958]. Ponatis pisma z dodanimi opombami v: Pisma slovenskih književnikov o književnosti. Izbral in komentiral Marjan Dolgan. Ljubljana 2001, str. 308–310, 440–441 (Kondor, 298).