53. STANKO MAJCEN (1888, Maribor – 1970, Maribor) [...]

Pesnik, pripovednik in dramatik. Pravnik. Avtor dramskih del Apokalipsa, Kasija in »krvave komedije v petih dejanjih« Revolucija ter zbirke legend Bogar Meho.

Prvi od treh otrok (imel je še brata in sestro) profesorja mariborskega učiteljišča, kmetijskega pisca, zgodovinarja in narodnega buditelja Gabrijela Majcna, ki je bil ob razpadu Avstro-Ogrske član Narodnega sveta za Štajersko in si prizadeval za vstop Slovencev v novo, južnoslovansko državo. Stankova mati Ana, rojena Vučnik, je bila hči Slovenca, šolskega vodje, in Nemke iz obubožanega plemiškega rodu. V Majcnovem otroštvu je bil družinski prijatelj študent mariborskega bogoslovja, pozneje poslanec v avstro-ogrskem državnem zboru in vodja Slovenske ljudske stranke dr. Anton Korošec. Ta je Majcnu pozneje pomagal na poklicni poti. V letih 1911/12 je bil Majcen urednik glasila slovenskega katoliškega dijaštva Zora. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Mariboru, maturiral je leta 1908.

V letu 1910/11 je v Ljubljani odslužil vojaščino v 27. pehotnem polku in postal rezervni poročnik. Ni mu bilo treba stanovati v ● Belgijski vojašnici, ob sedanji Metelkovi ulici, med Masarykovo cesto, Maistrovo ulico in Taborom (53a), ampak je zasebno stanoval na ● Elizabetini cesti 6/II, sedaj Zrinjskega ulica (53b). Nesrečno se je zaljubil v štajersko dijakinjo ljubljanskega učiteljišča Rafaelo (Elico) Kosi, ki se je kmalu poročila z mariborskim sodnim pripravnikom. Toda zveza se ni povsem pretrgala: okrog leta 1936 ga je z otrokoma obiskala v ljubljanski podbanski pisarni, v ● Banski palači, sedaj Prešernova cesta 8 (U3), vogal Erjavčeve ceste, današnja palača predsednika Republike Slovenije. Ob 70-letnici pa mu je poslala čestitko, za katero se ji je pisno zahvalil in izrazil svoje čustvo do nje.

Po enoletni vojaški službi je na željo staršev med letoma 1909 in 1913 na Dunaju študiral pravo (sam bi raje študiral jezike), leta 1917 je na tamkajšnji univerzi tudi promoviral. Spomladi leta 1914 je dobil prvo zaposlitev pri državnem namestništvu v Gradcu. Ob začetku I. svetovne vojne so ga mobilizirali in poslali na fronto v Galicijo. Med letoma 1916 in 1918 pa je bil pravnik pri avstro-ogrski zasedbeni upravi v Beogradu.

Po I. svetovni vojni je postal začasni kopist pri višjem šolskem svetu v Ljubljani, ki je bil del vladnega oddelka »za uk in bogočastje«. Konec leta 1919 je bil vpoklican v diplomatsko službo, toda le na nižjo raven. Leta 1920 je bil v Ljubljani okrajni komisar pri višjem šolskem svetu in postal član nadzornega odbora novoustanovljenega Društva slovenskih leposlovcev (prednik sedanjega Društva slovenskih pisateljev). Naslednje leto je bil med podpisniki avtonomistične izjave slovenskih kulturnikov, ki so se jim iluzije o blagodejnosti nove južnoslovanske države za slovenstvo zaradi srbskega hegemonizma razsule, zato so se zavzeli za necentralistično ustavo, ki je niso dosegli.

Leta 1921 se je nenadoma in na veliko presenečenje bližnjih sorodnikov poročil z 21-letno štajersko učiteljico Klaro Stergar, ki je po poroki opustila službo in postala gospodinja. Zakonca si nista bila niti intelektualno niti značajsko sorodna. Leta 1922 se jima je rodil edinec Fedor. Do leta 1924 je Majcen najpogosteje sam zahajal v gostilni ● Pri Mraku, Rimska cesta 4 (D1f') in ● Pod lipo / Pod lipico, Borštnikov trg 3 (D1o'). V neki gostilni blizu Uniona pa se je družil s člani »kluba Copata«, v katerega sta zahajala tudi gimnazijski profesor, literarni urednik in zgodovinar dr. France Koblar ter botaničarka dr. Angela Piskernik. Toda ti redki družabni stiki so leta 1924 pretrgali, ko so ga dodelili pokrajinski upravi v Banski palači, sedaj Prešernova cesta 8, in ga, po Koroščevem vstopu v jugoslovansko vlado, prestavili v Maribor za okrajnega glavarja. Jeseni leta 1927 je v Beogradu postal šef kabineta ministra za socialne zadeve dr. Andreja Gosarja, od marca 1929 pa je bil v istem mestu šef kabineta notranjega ministra dr. Korošca.

Literarno je začel delovati kot gimnazijec, leta 1910 je začel pod psevdonimom Aristides objavljati pesmi v Ljubljanskem zvonu. Med letoma 1913 in 1917 je bil eden glavnih sodelavcev revije Dom in svet in intenzivno sodeloval z urednikom revije → Izidorjem Cankarjem, ki ga je spodbujal k pisanju. Potem so njuni stiki ponehali, saj je Cankar odložil uredništvo. Majcen je spet sodeloval v tej reviji z drugim urednikom v letih 1920 do 1923. Leta 1922 je pod psevdonimom objavil fragment avtobiografskega dela Detinstvo; del rokopisa so mu namreč izgubili, najbrž zaradi predsodkov do homoerotičnega motiva. Leta 1919 mu je ● Kraljevsko slovensko gledališče, sedanja Drama; Erjavčeva cesta 1 (T3), v režiji Osipa Šesta uprizorilo dramo Kasija. Premiere se Majcen ni udeležil, sedel je v gostilni ● Pri lovcu, sedaj Trg mladinskih delovnih brigad 1 (D1n'), kamor mu je nekdo prihajal po vsakem dejanju poročat o igranju in odzivu občinstva. Zaradi tiskarske stavke so kritike o predstavi in knjigi izšle, ko igre niso več igrali. Leta 1922 je v zasebnem pismu zaradi literarnih nesporazumov z uredniki in literarnih neuspehov zapisal: »Ljubljane se spominjam s sočutjem in bi ji rad pomagal, brezpomočni, kakor je.« Med letoma 1924 in 1942 ni več pisal literarnih del, ampak samo pravna.

Med letoma 1935 do italijanske okupacije 1941 je bil v Ljubljani podban Dravske banovine, kar ni pospešilo njegovega literarnega uveljavljanja. Kot podban je moral imeti uradne stike z intendatom ljubljanskega gledališča → Otonom Župančičem, ker je banovina financirala gledališče, drugače pa v gledališče ni zahajal, ker je izjavil, da si je na podlagi nekaj predstav ustvaril podobo takratnih gledaliških tokov. Banovinska uprava je opravljala tudi cenzuro, največkrat v medsebojnih pogovorih vpletenih. Leta 1939 je v Drami dovolil uprizoriti Cankarjeve Hlapce brez cenzurnih posegov, vendar tako, da jih bo občinstvo sprejelo kot »umetnino«, ne pa kot politično agitacijo. Istega leta je odkril v veži ljubljanske Drame doprsni kip → Ivana Cankarja. Po italijanski okupaciji Ljubljane je postal »voditelj upravnih oddelkov bivše banovine«, uradnik okupacijske uprave, vendar se ni politično izpostavil niti opredelil. Poleti 1942 so med italijanskimi racijami aretirali njegovega sina Fedorja, ki se ni hotel sklicevati na očeta, zato se je šele po več mesecih internacije v Italiji vrnil v Ljubljano.

Jeseni leta 1942 je komunistična Varnostnoobveščevalna služba (VOS) ubila na njegovem domu nekdanjega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena. Majcen se je udeležil pogreba na ● Žalah (P4); po II. svetovni vojni je komunistična oblast pokojnikov grob oskrunila in dala posmrtne ostanke odpeljati neznano kam. Med pogrebom je urednik Doma in sveta in urednik kulturne rubrike v dnevniku Slovenec, dr. Tine Debeljak, spodbudil Majcna, da je spet začel literarno ustvarjati. Napisal in knjižno je objavil cikel legend Bogar Meho (1944). Marca 1945 mu je za to knjigo predsednik Pokrajinske uprave general Leon Rupnik izročil nagrado te uprave, hkrati tudi Emilijanu Cevcu, →Alojzu Gradniku in, posmrtno, → Francetu Balantiču. Na prireditev, ki je verjetno bila v Banski palači, na vogalu Erjavčeve in Prešernove ceste, sedaj Prešernova cesta 8, je prišel prizadet od kapi. Tik pred koncem II. svetovne vojne je ljubljanska Drama krstno uprizorila Majcnovo dramo Matere, vendar se premiere ni udeležil. Ob koncu vojne je izginil sin Fedor, študent medicine, ki se je pred tem pridružil četnikom. Majcen je bil prepričan, da so ga ubili med množičnimi poboji, ki jih je po vojni izvedla komunistična oblast; posvetil mu je pesemski cikel Kočevski Rog. Jeseni leta 1945 je Majcen sinove izposojene knjige vestno vrnil v knjižnico medicinske fakultete.

Čeprav je bil upokojen že aprila 1945, so ga zaradi zakona nove oblasti še enkrat upokojili novembra 1945. Konec leta 1945 je »narodni odbor Osvobodilne fronte mestne četrti Center« izdal potrdilo, da ni bil med vojno v javni, državni ali okupatorjevi službi, zato so ga vpisali v volilni imenik, Majcnove žene pa ne, ker so jo najbrž sosede ovadile, da je govorila proti Osvobodilni fronti, ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. Komunistična policija ga je še naprej nadzirala. V drugi polovici leta 1945 mu je preiskala stanovanje, vendar je bil o preiskavi vnaprej obveščen, zato je marsikaj sežgal. Leta 1946 je vložil pritožbo, da bi ženo spet vpisali v volilni imenik, kar se je zgodilo šele leta 1947. Leta 1945 so mu sicer priznali škodo zaradi sinove internacije, toda leta 1947 so sinovo premoženje zaplenili »zaradi sodelovanja v sovražnih formacijah«.

Leta 1948 je komunistična oblast vrgla Majcna in ženo iz njunega stanovanja za Dramo, ● Gradišče 8a/II (53c), med Igriško ulico in Slovensko cesto, v katerem sta stanovala od leta 1935. To stanovanje je bilo pred podržavljenjem last nekdanje Hranilnice Dravske banovine. Dodelila jima je »gostilniško sobo s souporabo gostilniške kuhinje« v neki gostilni v Polju pri Ljubljani. Majcnova pritožba zoper izselitev ni bila uspešna, zato sta se zakonca spomladi 1948 preselila v Maribor, v hišo Majcnovih staršev, kjer je že prebivala Majcnova sestra z možem. Pri selitvi iz Ljubljane je zakoncema pomagalo »trinajst ujetnikov«, ne da bi bilo jasno, kako mu jih je uspelo dobiti. Največja uganka pa je, zakaj komunistični režim Majcna kot Rupnikovega namestnika ni zaprl niti obsodil niti usmrtil. Niti ni jasno, zakaj je pozneje toleriral Majcnove literarne stike s slovensko politično emigracijo v Argentini, ki mu je objavljala literarna dela. Dopisoval si je tudi s pisateljem Zorkom Simčičem, urednikom buenosaireške literarne revije Meddobje, ki je bila v Sloveniji prepovedana.

Ker je bila Majcnova pokojnina majhna, se je v Mariboru nekdanja podbanova žena zaposlila pri komunalni upravi, potem pa pri podjetju z odpadki. Nekdanji podban pa je na vrtu prideloval zelenjavo in sadje ter gojil kokoši; pridelke je po posrednici prodajal na mariborski tržnici. Zaradi disharmoničnega zakona in najbrž tudi bolečine zaradi izginulega sina se je navezal na punčko s sosednjega vrta, Dajdico, zaradi katere je spet začel pesniti. To je bila poznejša časnikarka, delujoča v Ljubljani, Bogi Pretnar.

Za Majcnovo odmevno vrnitev v slovensko književnost je zaslužna literarna zgodovinarka in univerzitetna profesorica ljubljanske Filozofske fakultete dr. Marja Boršnik, sicer komunistka, ki je pri mariborski založbi Obzorja objavila dve knjigi Majcnovega Izbranega dela (1967). Njej je zapustil rokopise in materialne avtorske pravice.

Majcnova literarna zapuščina je po smrti Boršnikove prešla v ● Biblioteko SAZU, Novi trg 3–5 (A). Leta 1968, ob osemdesetletnici, mu je iz Ljubljane čestitalo Društvo slovenskih pisateljev; tudi Maribor se ga je spomnil na več načinov. Leta 1970 so ga člani uredništva mariborske literarne revije Dialogi (Andrej Brvar, Vladimir Gajšek, Drago Jančar in Tone Partljič) tudi osebno vrnili v javnost: udeležil se je njihovega literarnega večera v dvorani Kazine. S sodnim postopkom je dosegel tudi uradno razglasitev Fedorja za mrtvega. Zbolel je za rakom. Pred smrtjo je prejel katoliške zakramente. Na njegovo željo so ga pokopali pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer so živeli njegovi predniki. Pogrebcev je bilo malo; vaščani niso vedeli, koga pokopavajo. Ob grobu je govoril dr. Stanko Janežič, stolni vikar v Mariboru in književnik. Ljubljansko Delo je dan po pogrebu objavilo nekrolog, podpisan z začetnicama M. B.; očitno ga je napisala Boršnikova. Majcnova vdova pa je iz Ljubljane prejela nerodno napisan sožalni telegram »predsednika kulturno-prosvetnega zbora Skupščine socialistične republike Slovenije« Miloša Poljanška.

Upodobitvi Ljubljane:

Prekop (o graditvi Gruberjevega prekopa leta 1772; revialni natis 1935), Revolucija (satirična drama, napisana 1952; še ni bila uprizorjena, natis 1988).

LIT.: France Koblar: Moj obračun. Knjigo je uredil in opombe napisal Joža Mahnič. Ljubljana 1976. – Majcnov zbornik. Uredil, sestavil dodatek in slikovno gradivo zbral Goran Schmidt. Maribor 1990. – G. Schmidt: Oris življenja in dela Stanka Majcna (1888–1970). V: S. Majcen, Kasija, Prekop, Revolucija. Ljubljana 1988 (Kondor, 249). – Isti: Stanko Majcen. Maribor 2004.