41. SREČKO KOSOVEL (1904, Sežana – 1926, Tomaj) [...]
Pesnik. Avtor načrtovanih zbirk Zlati čoln in Integrali.
Zadnji od petih otrok iz učiteljske družine. Otroštvo je preživel v Pliskovici pri Komnu, kamor so očeta učitelja premestili iz Sežane, in Tomaju, kamor se je družina preselila. Po ljudski šoli ga starši niso poslali šolat v bližnji Trst, ker je bil ta zaradi I. svetovne vojne ožje vojno območje, ampak v Ljubljano, kjer so bile razmere boljše kot v Trstu. Toda po vojni je Kosovel rad zahajal vanj z očetom ali sestrami na gledališke predstave in koncerte (sestra Karmela je bila pianistka); od Tomaja do Opčin so pešačili, nato so se s tramvajem peljali v mesto. V Ljubljani je študirala tudi Kosovelova sestra Anica, ki je bila pozneje profesorica slovenščine; oba sta kljub vojni med počitnicami obiskovala starše v Tomaju; to je Kosovel počel tudi pozneje. V Ljubljani je po tej vojni delal kot časnikar Srečkov devet let starejši brat Stano, ki je tudi pesnikoval. Do mlajšega brata se je vedel pokroviteljsko in včasih ukazovalno. Med njima so obstajale značajske, idejne in literarne razlike.
Septembra 1916 je Kosovela sestra Karmela pripeljala iz Tomaja v Ljubljano, v ● realko, Vegova ulica 4 (I2a), k izpitu iz učne snovi za I. razred te srednje šole. Izpit je uspešno opravil, zato se je vpisal v II. razred. Med letoma 1916 do 1922 je bil dijak realke, v kateri je bila ob njegovem prihodu, do konca Avstro-Ogrske, učni jezik nemščina. V šestih letih je končal še preostalih sedem razredov. Oče ga je poslal v realko, ker je bilo šolanje v tej tehniško usmerjeni srednji šoli eno leto krajše kot v gimnaziji. Želel si je, da bi sin postal gozdarski inženir, ker se mu je to zdel perspektiven poklic, saj se je že za časa avstro-ogrske monarhije začelo pogozdovanje Krasa. Kosovel je kmalu spoznal, da ga šolanje v realki ne zadovoljuje, vendar ga je končal. V tej šoli se je spoprijateljil z Brankom Jegličem (ki je tudi imel literarne ambicije, bil osrednja oseba literarnega krožka Kres, izdajal istoimensko dijaško literarno glasilo, bil Kosovelov prvi literarni mentor, vendar je kmalu umrl) in z Alfonzom Gspanom (poznejšim urednikom prvega knjižnega izbora iz Kosovelove pesniške zapuščine in literarnim zgodovinarjem, ki je raziskoval posebno → Linharta). Izmed profesorjev se je Kosovel dobro razumel z dr. Draganom Šando, profesorjem francoščine, ljubiteljem antične književnosti, poezije in dramatike, ki je imel po razpadu krožka Kres svoj krožek za dijake, navdušujoče se za književnost; sestajali so se v knjižnici realke. Med njimi je bil tudi Kosovel. Čeprav profesor ni maral sodobne poezije, si je Kosovel z njim dopisoval tudi po koncu realke, ker ga je cenil kot človeka. V času krožka Kres je Kosovel z nekaterimi prijatelji hodil na opuščeno ● pokopališče pri Sv. Krištofu (P2), kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906. Tam je pomagal pleti in skromno krasiti zapuščene grobove → Ketteja, → Murna in nekaterih drugih slovenskih književnikov.
Karmela je bratu in sestri Anici ob vstopu v realko našla sobo pri Mariji Petrič, ● Marije Terezije cesta 16/I, sedanja Gosposvetska cesta (41a), nad takratno gostilno Pri novem svetu, na prostoru današnjega hotela Lev. Tu sta stanovala do konca I. svetovne vojne. Najprej ga je mučilo hudo domotožje, zato je hodil gledat vlake, ki so blizu vozili v sežansko smer. V drugem razredu realke je nekega dne pustil sestri sporočilo, da ne zdrži več in da odhaja domov. Jokajoča sestra ga je dohitela in ga prepričala, da jima bo gospodinja odpovedala stanovanje, zato se je vrnil. Sestri je zagotavljal, da je dobil komandantovo dovoljenje za obisk doma. Bil je vojni čas, zato je bilo treba za odhod na Kras, ki je bil v bližini soške fronte, pridobiti posebno dovoljenje. Takrat se je sestra preživljala z inštrukcijami, Kosovel pa je bil inkasant neke zavarovalne družbe.
Meglenega dopoldneva jeseni 1920 je po šolski maši na pokopališču pri Sv. Krištofu uzrl 13-letno Jadvigo Verstovšek, imenovano Hedi, in se vanjo zaljubil, vendar se ta ni zmenila zanj, čeprav ji je pisal. Po osnovni šoli je eno leto hodila v realko, potem jo je zapustila. Veljala je za privlačno, spogledljivo dekle, ki je rada mešala fante. Oče je bil v železničarski službi, zato je družina stanovala v stavbi ljubljanske železniške postaje do leta 1925, ko so se zaradi očetove premestitve odselili iz Ljubljane. Po Hedi se je močneje zaljubil v Nado Obereigner, ki je od leta 1918 obiskovala realko. Kosovel jo je spoznal v realčnem literarnem krožku in jo obiskoval na njenem domu v ● Gosposki ulici 15 (41b), sedaj Mestni muzej. Imela je rada poezijo, jo pisala in objavljala. Ker je želela postati gledališka igralka, je hodila v ljubljansko Dramatično šolo združenja gledaliških igralcev. Po maturi je odšla na Dunaj študirat gledališko igro. Po končanem študiju ni dobila zaposlitve v ljubljanski Drami, poskušala je še drugod, se nazadnje igralstvu odpovedala in se na Dunaju poročila. Kosovel si je z njo zadržano dopisoval, tako da je šele po njegovi smrti izvedela, da je bil vanjo zaljubljen. Njegovo čustvo odmeva v pesmih Sonce, Nada, je že ugasnilo in Moja velika Nada.
Gospodinja stanovanja ob sedanji Gosposvetski cesti Kosovelu in Anici ni bila preveč naklonjena, zato sta se leta 1920 (v mestni evidenci je vpisan oktober 1922) preselila v ● Gajevo ulico 2/I, k Neži Čarman, kjer sta ločeno stanovala nad dijaško menzo Domovina, ki jo je vodila Čarmanova. Kuhinjo so imeli v rokah liberalci. Kosovel je imel v sobi sostanovalca. Dvonadstropna hiša je stala na prostoru palače Slavija, današnje Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2 (41c), nasproti sedanjega Nebotičnika. Tam sta bila Kosovelova priljubljena, zato so ju imeli skoraj za družinska člana. Srečko je tu stanoval do konca realke leta 1922, v tej menzi se je hranil še nekaj časa kot študent.
Med I. svetovno vojno in nekaj let po njej jima je oče redno pošiljal mesečno vzdrževalnino. Toda javna preskrba z živili je bila neredna in revna, zato sta v Ljubljani pogosto stradala celo kruha, starši v Tomaju pa so životarili ob polenti in fižolu. Po I. svetovni vojni se je javna preskrba izboljševala, toda Primorska je prišla pod Italijo, ki je začela poitalijančevati Slovence in izvajala nad njimi fašistično nasilje. Kosovel je bil zaradi teh razmer zelo prizadet. Ker oče kot zaveden Slovenec ni hotel v Tomaju poučevati italijanščine, je izgubil učiteljsko pokojnino. Zato otrokoma v Ljubljano ni mogel več pošiljati podpore. Srečko in Anica sta se v Ljubljani prebijala z uvidevnostjo nekaterih ljudi v dijaški menzi, s podporami, inštrukcijami in honorarji. Obiskovala sta starejšega brata Stana, časnikarja pri Jutru, ki ju je podpiral in pošiljal pomoč tudi staršem v Tomaj. Ni pa odobraval Srečkovega pesnjenja, zato so med njima nastala nasprotja.
Leta 1922 je Kosovel začel ambiciozno in finančno nepremišljeno izdajati literarno revijo Lepa Vida, glasilo istoimenskega literarnega krožka. Urejala sta jo z Gspanom. Izšlo je samo šest številk, kajti revija je zašla v dolgove. Ni imela dovolj naročnikov, tiskarski stroški so bili veliki, zato sta se urednika zadolžila pri nekaterih sošolcih iz realke. Kosovelova sestra Tončka, živeča v Tomaju, je iz Trsta poslala v Ljubljano denarni znesek, toda z njim so odplačali samo dolg pri enem sošolcu. Drugi od njih, Janko Mazi, ki je reviji posodil večji znesek denarja, ga je leta 1923 izterjal z odvetnikom. Kot urednik šeste številke bankrotirane revije je bil naveden Gspan, toda ker je bil takrat še mladoleten, je moral znesek z obrestmi in stroški (4031 kron) plačati Gspanov oče. Ni znano, kako je sina »nagradil« za »uspešno denarno poslovanje«. Prijateljstvo med sošolcema se je potem ohladilo. Kosovel je kljub finančnemu polomu še naprej sanjaril o novih publikacijah, celo založbi, in obljubljal Gspanu povračilo denarja, česar ni mogel nikoli storiti. Streznjenemu Gspanu je v zahvalo namenil več posmehljivih verzov, očitajoč mu »letargijo«, sebi pa verz »Rubrika večnost: dolgovi«. Ko je bil Kosovel dijak realke, je bil nekaj časa tudi gojenec bližnje ● Glasbene matice, Vegova ulica 5 (41č), kjer se je učil glasbeno teorijo in violino. Bil je dober pevec tenorist, rad je zapel z ljubljanskimi prijatelji. Pogosto je zahajal na koncerte.
Jeseni 1922 se je Kosovel vpisal na ● Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze, smeri: romanistika, filozofija in slavistika; hodil je tudi k umetnostnozgodovinskim predavanjem. Bila so v nekdanjem Deželnem dvorcu, sedanjem sedežu Univerze, Kongresni trg 12 (I4a), Kot študent je sodeloval v literarni sekciji Preporoda, literarnem krožku visokošolcev zasedene Primorske in levičarski reviji Mladina.V začetku septembra 1923 se je udeležil protestne skupščine študentov na univerzi zaradi uvedbe študijskih taks. Kot študent je od novembra 1922 stanoval v ● Akademskem kolegiju, Kolodvorska ulica 22, sedaj št. 6 (41d), v sobi št. 47, spal pa je v postelji št. 427. Ker ni bil strankarsko opredeljen, so ga najprej namestili v ogromno sobo, imenovano Sibirija. Kasneje so ga selili v druge, prav tako neudobne sobe. S sostanovalcem, romanistom Petrom Martincem, je prinašal iz slavističnega seminarja v kolegij premog, ker nista imela denarja za nakup kurjave. Vodstvo kolegija je bilo politično liberalno usmerjeno, toda kljub temu so v začetku počitnic leta 1925 nastali med njim in Kosovelom zapleti, ker je Kosovel veljal za separatista in levičarja. Zato je vodstvo odklonilo njegovo prošnjo za nadaljnje bivanje. Po mestni evidenci je v šolskem letu 1923/24 stanoval v ● Gradaški ulici 18 (41e), pri Pfeiferjevih, in od oktobra 1924 spet v kolegiju.
Leta 1924 sta s sestro Anico zaprosila za jugoslovansko državljanstvo. Tega je dobil, ne pa v začetku 1925 državne štipendije, ker so v Beogradu njihovo število zmanjšali, poleg tega so preostale razdelili kandidatom, ki so pripadali liberalni stranki. Leta 1924 se je seznanil z nekdanjim dijakom realke Cirilom Debevcem, absolventom študija gledališke igre v Pragi in gledališkim navdušencem, ki se je vrnil v Ljubljano in se vpisal na slavistiko, kjer sta se s Kosovelom srečala. Ko se je ta sredi leta 1925 znašel na cesti, ker ga niso hoteli več sprejeti v kolegij (deloma tudi zato, ker ni plačal svojega nekdanjega bivanja), ga je Debevec oktobra sprejel v svoje stanovanje v sedanji ● Križevniški ulici 8/I (41f). Lega tega stanovanja mu je omogočala, da je večkrat na dan hodil mimo Gosposke ulice 15, kjer je pred leti v pritličju stanovala Nada Obereigner, kar ji je omenil v pismu. Kosovel selitve iz kolegija ni obžaloval. Plačeval naj bi približno toliko stanarine kot v kolegiju: okrog 100 takratnih dinarjev mesečno, toda dobival naj bi jutranjo kavo, postrežnica pa naj bi mu čistila čevlje in obleko. Brezplačno kosilo mu je preskrbel prijatelj Vinko Košak pri teti v ● gostilni Pri Košaku, ki je stala na vogalu Kopitarjeve in Kapiteljske ulice (D1r'), danes stoji tam rumena stavba s knjigarno in papirnico. Kosovelu so za prvo kosilo postregli ragu, pečenko, krompir in omako, ponujeno vino je odklonil. V tem času je dobival večerjo pri Čarmanovih. Zahajal v kavarne ● hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b); ● Emona, vogal sedanje Cankarjeve in Slovenske ceste (D7b), nasproti sedanje Name; ● Zvezda v Kazini, kjer je zdaj knjigarna s kavarno, vhod v kavarno je bil s sedanje Slovenske ceste (D7c); največkrat pa v ● Narodno kavarno, na vogalu Dvornega trga in Gosposke ulice (D7č), nasproti Univerze (po II. svetovni vojni je bila tam mestna knjižnica, sedaj banka), ker je bilo tam na voljo za branje največ časopisov, drugače pa tudi v slavistični seminar Univerze, Kongresni trg 12. Po takratni ljubljanski šegi se je s kakšnim sošolcem pogosto sprehajal po ● glavni mestni promenadi od glavne pošte, po sedanji Cankarjevi cesti do Tivolija (41g).
Z Debevcem sta jeseni 1924 ustanovila Literarno-dramatični krožek Ivan Cankar, ki je prirejal interna predavanja, bralne, debatne večere in skupno obiskovanje kulturnih prireditev. Krožek je v začetku novembra 1925 priredil v ● Šentjakobskem gledališču, ki je takrat delovalo v otroškem zavetišču, Florjanska ulica 27, sedaj Gornji trg (T4) dva literarna večera mladih književnikov; Kosovel je nastopil z uvodnim predavanjem Kriza in branjem svojih pesmi, med njimi Ekstazo smrti. Jeseni istega leta je nameraval izdati pesniško zbirko Zlati čoln s svojo »baržunasto liriko«.Vmes je pri založniku zaviralno posegel brat Stano. Zbirka ni izšla, ohranil se je samo njen predgovor, seznam izbranih pesmi zanjo pa ne. Pesmi načrtovane zbirke je Kosovel imel razvrščene in spravljene v predalu. Ko so ga po njegovi smrti nespretno odprli, so se pesmi raztresle, zato ni bilo več mogoče ugotoviti njihovega zaporedja v načrtovani zbirki. S honorarjem, ki bi ga Kosovel dobil za zbirko, je nameraval poplačati vsaj del dolga, ki je nastal zaradi Lepe Vide.
Konec februarja 1926 je krožek priredil recitacijski večer v Zagorju ob Savi. Po prireditvi ni bilo več nobenega vlaka, s katerim bi se vrnil v Ljubljano, niti mu ni nihče solidarno ponudil prenočišča, zato je noč prebil v mrzli čakalnici na tamkajšnji železniški postaji, kjer se je prehladil. Nato je v Ljubljani skoraj mesec dni ležal zaradi gripe, konec meseca si je navidezno opomogel in se za velikonočne praznike odpeljal k staršem v Tomaj, kjer se je bolezen stopnjevala: vnela se mu je čelna duplina in zateklo desno oko. Zdravnik je ugotovil hudo telesno izčrpanost in meningitis. Maja je umrl, še prej mu je tamkajšnji župnik podelil zadnje zakramente; s katoliškim obredom so ga pokopali na bližnjem pokopališču. Za nizkim pokopališkim zidom sta med pogrebom stala dva italijanska karabinjerja, med njima pa fašist v civilu in črni srajci. Pogreba sta se udeležila zastopnika krožka Ivan Cankar in revije Mladina, Bratko Kreft in Ivo Grahor. Prvi je po kratkem govoru vrgel v jamo šopek s trakom v barvah slovenske zastave, zaradi česar bi lahko Italijani grob odkopali, vendar ga niso. Marca 1927 je Debevec pripravil v ● Drami, Erjavčeva cesta 1 (T3), literarni večer, posvečen Kosovelu. Ta Ljubljane ni nikoli maral, do njenih političnih, kulturnih in literarnih razmer je bil vedno kritičen. Pogosto se je želel iz nje odseliti, vendar mu je gmotno pomanjkanje to preprečilo. Nazadnje se je mogel iz Države Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je kmalu po nastanku razočarala Slovence, samo še odpeljati čez krivično državno mejo, v državo, ki je fašistično zatirala Slovence, domov, kjer je nepričakovano umrl.
Upodobitve Ljubljane (izbor):
v poeziji: Ljubljana spi, Grenki človek, Ognjeno sonce, Slaniki, Kons: X (Bolno nadahnjena), Kons (Jaz nisem). Pesmi z motivom kavarne se »dogajajo«, ne da bi bilo omenjeno, v ljubljanskih lokalih; v več pesmih je Ljubljana večinoma samo omenjena v satiričnem kontekstu, kritična mnenja o njej pa je Kosovel izrazil v pismih.
Črtice: Zgodba o psičku, Kako se ljudje pozdravljajo, Zapriseženci (tudi o Tivoliju).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Kosovelova ulica;
● Kosovelova dvorana v Cankarjevem domu;
● Tone Demšar: Plošča z reliefnim portretom pesnika na zidu Križank ob Emonski cesti (1991);
● v likovni zbirki Mestnega muzeja Ljubljana: Drago Tršar: Srečko Kosovel (sredina 50-ih let XX. st., varianti v mavcu in bronu).
LIT.: Aleš Berger: Srečko Kosovel v besedi in sliki. Ljubljana 1982 (zbirka Obrazi). – Alfonz Gspan: Neznani Srečko Kosovel. Poseben odtis iz revije Prostor in čas 5, 1973, št. 8–12. Ljubljana 1974. –
Maksimilijana Ipavec: »V meni se vrši velik preobrat«. Iskanje Kosovelove Ljubljane [...]. Primorske novice 68, 18. 3. 2014, št. 64, str. 16. – Slavko Jan: [O Kosovelu]. Sodobnost 33, 1985, št. 3, str. 308–310. – S. Kosovel: Ikarjev sen. Dokumenti, rokopisi, pričevanja. Uredila Aleš Berger in Ludwig Hartinger. Ljubljana 2004. – Srečko Kosovel, Stano Kosovel, Boris Pahor, Milko Bambič: Srečko Kosovel v Trstu. Trst 1970. – Joža Mahnič: Zapiski o Srečku Kosovelu. Jezik in slovstvo 4, 1958/1959, št. 2, str. 33–37. – Janez Vrečko: Srečko Kosovel. Ljubljana 2011.