26. SLAVKO GRUM (1901, Šmartno pri Litiji – 1949, Zagorje ob Savi) [...]

Pripovednik in dramatik. Zdravnik. Avtor drame Dogodek v mestu Gogi.

Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Novem mestu, na Dunaju pa študij medicine. Promoviral je leta 1926. V velemestu, v katerem je propad avstro-ogrske monarhije povzročil družbenogospodarsko krizo in povečal dekadentni senzualizem, je obiskoval tudi gledališča in začel literarno ustvarjati. Postal je uživalec mamil (najbrž prvi med slovenskimi književniki, ki so se dotlej in potlej večinoma samo alkoholizirali), do katerih je imel dostop kot medicinec. Vrnitve v domačo ožino se je bal, zato jo je nameraval odložiti, toda očetova smrt jo je pospešila.

Od septembra do novembra 1926 je služil vojaščino pri dravski bolničarski četi v Ljubljani, vendar so ga odpustili kot stalno nesposobnega zaradi kratkovidnosti. Od leta 1927 do 1929 je delal po oddelkih ● ljubljanske bolnišnice, med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2). Spomladi 1927 je opravil obvezni staž, potem pa je tam služboval kot pomožni zdravnik (najprej »dnevničar«, potem »sekundarij«). Od aprila do julija 1928 je služboval kot sekundarij v ● Bolnišnici za duševne bolezni, Studenec 48 (B4), kar je pustilo sledove v nekaterih njegovih črticah o duševnih bolnikih. Eno leto je delal v kirurškem oddelku Splošne bolnice, devet mesecev pa v Bolnici za ženske bolezni. Zanimal se je za psihoanalizo, specializirati pa se je želel v ginekologiji.

Nekaj časa je stanoval v tako imenovani ● Mahrovi hiši, Krekov trg 10 (26a), v kateri je bil sredi 19. st. hotel Pri avstrijskem dvoru, imenovan »Bahabirt«. Izpričana pa so naslednja njegova podnajemniška stanovanja: december 1926/januar 1927 ● Maistrova ulica 16 (26b), od februarja 1927 najbrž do jeseni istega leta ● Ilirska ulica 27 (26c), od oktobra 1927 do aprila 1928 v domnevno takratni ● porodnišnici, Stara pot 3, sedaj Šlajmerjeva ulica 3 (B8); od aprila 1928 pa najbrž do preselitve v Zagorje ob Savi ● Poljanska cesta 18 (26č); decembra 1931 pa samo začasno na ● Masarykovi cesti 14 (26d), saj je takrat že stalno prebival v Zagorju.

Čeprav je leta 1929 v Ljubljani nastopil z nekaterimi mladimi slovenskimi književniki (→ Vladimir Bartol, → Edvard Kocbek) na slavnostnem recitacijskem večeru v ● Drami, Erjavčeva cesta 1 (T3), je v mestu živel na robu kulturnega in literarnega dogajanja, saj se ni družil s književniki niti ni postal član nobenega literarnega stanovskega društva. Zaman si je prizadeval najti kakšnega ljubljanskega založnika za natis zbirke črtic. Njegovo glavno delo, drama Dogodek v mestu Gogi, je dobilo drugo nagrado na razpisu takratnega jugoslovanskega ministrstva za prosveto v Beogradu za najboljšo izvirno jugoslovansko pripovedno, dramsko in glasbeno delo. Slovenska matica je natis drame odklonila, zato jo je leta 1930 Grum izdal v samozaložbi tako, da je tiskarna uporabila »postavitev« teksta, ki je bil prej natisnjen v Ljubljanskem zvonu. Ljubljanska Drama je dramo zaradi literarnih pomislekov konservativnega upravnika in pesnika → Otona Župančiča ter ravnatelja (tudi pesnika in dramatika) → Pavla Golie, ki jima Grumovo delo ni ugajalo, uprizorila šele po dveh letih in pol, leta 1931. S krstno izvedbo jo je prehitelo mariborsko gledališče. Takrat Grum ni več stanoval v Ljubljani, ampak od leta 1929 v Zagorju ob Savi. Pač pa je vzbudil v Ljubljani pozornost s predavanjema Higiena zakona in Seksualna vzgoja mladine, ki ju je imel v organizaciji Zveze kulturnih društev, februarja in marca leta 1928 v ● Kinu Matica, ki je deloval v stavbi sedanje Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10 (26e). Tretje predavanje Beg v onstran je imel leta 1930 v ● Kazini, Kongresni trg 1 (D3b), vendar se je pripeljal predavat že iz Zagorja. Po tem predavanju mu je polemično ugovarjal takratni rektor ljubljanske univerze, psihiater dr. Alfred Šerko (→ Golia, → Podbevšek, → Andrej Smole), ki je bil nasprotnik psihoanalize.

Grum je v Ljubljani živel ubožno, saj stažisti zaradi gospodarske krize niso bili več plačani, plače pomožnih zdravnikov pa so bile neznatne, zato se je moral zadolževati pri sorodnikih. Prošnjo za specializacijo v ginekologiji mu je ravnatelj ljubljanske Bolnice za ženske bolezni dr. Alojz Zalokar zavrnil, ker je v črtici Matere »deklo Marino« preveč očitno opisal po eni izmed bolnišničnih sester. Prehod iz dunajske širine v ljubljansko provincialnost ga je močno prizadel. Leta 1929 se je končala njegova ljubezenska zveza z Jožo Debelak, hčerjo šmarskega nadučitelja, lepo, kulturno razgledano in emancipirano študentko elektrotehnike v Ljubljani in Brnu. Zato je začel vse bolj vdajati mamilom. V Ljubljani je odpovedal službo in se preselil v Zagorje ob Savi, kjer je postal zdravnik splošne zasebne prakse in se počutil kot v izgnanstvu. Čeprav je najprej menil, da je v tem kraju samo začasno, je v njem obtičal do smrti in literarno umolknil. Vzroki so bili osebni (vse več delovnih obveznosti, alkohol, mamila) in literarni (po letu 1930 se je v slovenski književnosti uveljavil socialni realizem, ki s svojo shematično marksistično tendenčnostjo ni bil naklonjen Grumovi psihološkogroteskni dramatiki in pripovedništvu).

Junija leta 1949 so ga v ljubljanski bolnišnici operirali, vendar je kmalu po operaciji umrl v Zagorju za rakom na jetrih. Pokopali so ga v Novem mestu. Ob njegovi smrti ni nihče omenil njegove književnosti, saj je to »pozabil« že predvojni socialni realizem, za povojni družbenopolitični kolektivizem in socialistični realizem kot edino dovoljeno smer v umetnosti pa je bila zaradi »dekadentnosti« nesprejemljiva. Njena obuditev in uvrstitev med najpomembnejše slovenske literarne dosežke se je začela šele v naslednjem desetletju po kulturnoumetnostnih premikih v duhu eksistencializma. Leta 1954 je v Frančiškanskemu samostanu odvzeti dvorani ● Mestno gledališče ljubljansko, Čopova uliva 14 (T5) kot prvo gledališče po II. svetovni vojni spet uprizorilo v režiji Jožeta Tirana Dogodek v mestu Gogi; leta 1957 je prvi knjižni izbor Grumovih del izšel v Mariboru; ljubljanska Drama pa je po II. svetovni vojni Dogodek uprizorila šele leta 1970, kar vse priča o »gogovski« Ljubljani. Pač pa je že leta 1976 takratni glavni urednik zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev univerzitetni profesor oddelka za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, Aškerčeva cesta 2, dr. Anton Ocvirk uvrstil Grumovo delo v uredništvu Lada Kralja (→ Vladimir Kralj) v to zbirko, ki je takrat izhajala pri ● Državni založbi Slovenije, Krisperjeva hiša na vogalu Mestni trg 26 in Stritarjeva ulica 3 (26f) (→ Balantič, → Bevk, → Gregorčič, → Kocbek, → Novy, → Dominik Smole, → Anton Vodnik).

Upodobitve Ljubljane:

drama Dogodek v mestu Gogi (1930, nekatere osebe so oblikovane po pacientih ljubljanske umobolnice); črtice: Melanholija (1928, Unionska klet), o umobolnici: Čakajoči (1930), Deček in blaznik (1935); reportaži o umobolnici na Studencu: Obisk pri živih mrličih (1928), Jubilej šefa v domu živih mrtvih (1928).

Spominska poimenovanja:

● Grumova nagrada: za najboljše slovensko dramsko besedilo; podeljujejo jo od leta 1979 med vsakoletnim tednom slovenske drame, ki ga organizira Prešernovo gledališče v Kranju.

LIT.: Jože Župančič: Grumova Goga. Spomini na zdravnika in pisatelja. Delo 11, 2. 8. 1969, št. 209, str. 17. – Lado Kralj: Očrt biografije. V: S. Grum: Zbrano delo I. Ljubljana 1976, str. 490–496.