33. SIMON JENKO (1835, Podreča na Gorenjskem – 1869, Kranj) [...]
Pesnik in pripovednik. Odvetniški pripravnik. Avtor zbirke Pesmi in v njej cikla Obrazi ter novele Jeprški učitelj.
Najstarejši od sedmih otrok revne kmečke družine. Otroštvo je preživel v bližnjih Prašah. V ljudsko šolo je hodil v Smledniku, v normalko v Kranju. Kljub uspešnosti zaradi revščine staršev ni nadaljeval šolanja v ljubljanski gimnaziji kot nekateri drugi sošolci, ampak v gimnaziji v Novem mestu, ki so jo vodili frančiškani. To srednješolsko izobraževanje mu je omogočil stric, pater Nikolaj, ki je bil tam tudi gimnazijski profesor. Jenko je ostal tudi v Novem mestu uspešen učenec, zanimal se je za književnost in začel pesniti. Preživljal ga je deloma stric, deloma se je sam s poučevanjem dijakov. Počitnice je preživljal večinoma doma na Gorenjskem.
Novomeška gimnazija je imela samo šest razredov, zato se je leta 1853, kmalu po stričevem odhodu iz mesta, preselil v Ljubljano in začel jeseni hoditi v sedmi razred ● klasične gimnazije v poslopju liceja na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c). Ob prihodu je že veljal za nazorsko izoblikovanega in resnobnega fanta, vendar mu humor ni bil tuj. Ljubljana mu je ugajala. Spet se je družil s sošolcem Valentinom Mandelcem, s katerim se je poznal iz kranjske ljudske šole, in spet se je preživljal s poučevanjem. Družabno in literarno se je odprl. Njegov profesor slovenščine je bil Franc Metelko. Jeseni 1854 so ljubljanski gimnazijci priredili v počastitev cesarjevega godu javni koncert, na katerem pa osmošolci niso smeli zapeti nobene slovenske pesmi. Prizadeti dijaki so se pritožili naravoslovcu in kustosu ljubljanskega deželnega muzeja Karlu Dežmanu, ki je bil takrat še privrženec slovenstva, pozneje je prešel v nemški tabor in veljal za narodnega odpadnika. Dežman jim je obljubil, da bo začel izdajati slovensko literarno glasilo. Obljube ni uresničil, zato je Jenko z nekaterimi sošolci, med katerimi sta bila tudi Mandelc in → Fran Erjavec, ustanovil literarni krožek in pripravljal z drugimi sošolci gimnazijsko ilegalno rokopisno literarno glasilo Vaje (1854/55). Postal je glavni pesnik tega glasila. Literarni zgodovinarji so sodelavce poimenovali vajevci. Sestajali so se ob nedeljah v Mandelčevi sobi, v ● Eggenbergerjevi hiši na sedanjem Jurčičevem trgu 2 (33a), in pretresali prispevke, ki so jih napisali med tednom. Najboljše so vpisali v Vaje. Vsak vajevec je napisal po eno polo Vaj. Ohranila sta se dva rokopisna zvezka, vseh naj bi bilo šest. Ravnateljstvo je vedelo za glasilo. Čeprav mu ni bilo naklonjeno, sodelavcem ni nagajalo niti jih ni preganjalo. Leta 1855 je Jenko začel objavljati tudi v Bleiweisovih Novicah, šele po letu 1858 se je preusmeril v Janežičev Slovenski glasnik, ki je izhajal v Celovcu. Po nedeljskem literarnem sestanku so vajevci navadno odšli na skupen sprehod na Rožnik (33b) ali pa v Zgornjo Šiško, v ● gostilno, ki je takrat delovala v rojstni hiši → Valentina Vodnika, sedaj Vodnikova cesta 65 (D1g).
Po maturi, jeseni leta 1855, je na željo staršev in zaradi pomanjkanja denarja za univerzitetni študij odšel v celovško bogoslovje, ki ga ni veselilo, saj ni ustrezalo njegovemu radoživemu značaju. Prej kot v enem letu se je vrnil domov in odšel jeseni 1856 na dunajsko univerzo, kjer so že študirali nekateri nekdanji vajevci. Tudi na Dunaju so se še naprej literarno družili, bili še vedno slovenski patrioti ter proslovansko in politično liberalno usmerjeni. Jenko je najprej vpisal študij klasične filologije, potem zgodovine in končno prava, saj ga ni nobena študijska smer zanimala. Starši mu niso mogli gmotno pomagati, zato je težko živel. Preživljal se je z majhno Knafljevo podporo, predvsem pa s poučevanjem, kar je zaviralo njegov študij. Nekaj časa je bil domači učitelj v dunajski družini, v kateri se je zaljubil v izobraženo in duhovito mater svojih učencev Lotte Reinlein. Sicer mu je dunajsko družabno življenje godilo in pozitivno vplivalo na njegovo poezijo. Leta 1862 je bil študijski neuspeh eden izmed vzrokov njegove duševne krize.
Jeseni leta 1863 se je, ne da bi dokončal študij, vrnil z Dunaja k staršem v Praše. Hotel je izdati pesniško zbirko, vendar zanjo v Ljubljani ni mogel pridobiti nobenega založnika, kar ga je prizadelo, saj bi s honorarjem zbirke plačal pravniški izpit. Pred ● frančiškansko cerkvijo Marijinega oznanjenja pri sedanjem Tromostovju (33c) je obupan srečal → Frana Levstika in mu rekel: »Pištolo si bom kupil – to se pravi, kupil si je ne bom, ker denarja nimam – pištolo bom na p—sodo vzel, pa smodnika bom kupil – in eno kroglo, pa – ustrelil se bom!«
Levstik je Jenkovo zbirko priporočil ljubljanskemu založniku Janezu Giontiniju, ki jo je izdal z letnico 1865. Toda Levstik je hotel Jenkove pesmi jezikovno spreminjati, ker pa ni imel čuta za Jenkov stil, jih je kvaril, zato je med njima nastala zamera, saj Jenko ni pristal na Levstikove posege. Jenkovo zbirko je doletela neupravičena moralistična kritika Luke Svetca v Novicah, ki je bila eden izmed vzrokov za novo Jenkovo prizadetost, njegov umik iz literarnega življenja po letu 1865 in odlaganje pravniških izpitov.
Leta 1864 je v Kranju začel opravljati slabo plačano pisarniško delo pri notarju Jožefu Strgarju in prijateljeval z nekdanjim vajevcem Valentinom Mandelcem, klasičnim filologom in gimnazijskim profesorjem. Jenko se je zaljubil v njegovo sestro Marijo; njuna zveza je trajala do pesnikove smrti. Poročila se nista, ker Jenko še ni opravil vseh izpitov, zato je premalo zaslužil. Leta 1866 se je z advokatom Valentinom Prevcem preselil v Kamnik, kjer je postal njegov koncipient in sodeloval pri tamkajšnjem čitalniškem gibanju. Poleti leta 1869 se je s Prevcem vrnil v Kranj, jeseni istega leta pa je umrl zaradi domnevnega vnetja možganov, ki naj bi bilo posledica neurejenega življenja, večletne pičle prehrane in pretiranega kajenja (16 viržink vsak dan!). Pred smrtjo je založil večjo vsoto advokatovega denarja. Bal se je, da ga bodo imeli za goljufa. Marija, ki mu je stregla, je denar našla, toda Jenko je bil že nezavesten; umrl je z mislijo, da ga bodo obsojali zaradi finančne nevestnosti. Pokopali so ga v Kranju, na istem pokopališču kot Prešerna. Po II. svetovni vojni so to pokopališče opustili in preuredili v spominski park, imenovan Prešernov gaj.
Omembe Ljubljane:
Ognjeplamtič (satirično-parodična pesem, 1855), Predpustnica (črtica, 1856).
Spominska poimenovanja:
● Jenkova ulica;
● Jenkova nagrada: za najboljšo pesniško zbirko v zadnjih dveh letih; od leta 1986 jo v kranjskem Prešernovem gledališču podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, ki ima sedež v Ljubljani;
● Jenkovi dnevi: literarne prireditve v krajih, večinoma povezanih z Jenkom.
LIT.: Ivan Jenko: Črtice iz S. Jenkovega življenja. Kres (Celovec) 6, 1886, zv. 1, str. 1–16. – Simona Jenka zbrani spisi. Uredil dr. Joža Glonar. Ljubljana 1921, str. VII–XXXIX. – France Bernik: Simon Jenko. Ljubljana 1979 (zbirka Znameniti Slovenci).