25. SIMON GREGORČIČ (1844, Vrsno pri Kobaridu – 1906, Gorica) [...]
Pesnik, imenovan »goriški slavček«. Duhovnik. Avtor pesniške zbirke Poezije I, imenovane tudi »zlata knjiga«.
Drugi sin malega kmeta, ki je nadarjenega otroka na prigovarjanje domačih duhovnikov poslal šolat v Gorico, kjer je po normalki končal gimnazijo. Pritegovali so ga klasični jeziki, vendar se je s težavo, predvsem na materino željo, odločil za duhovniški poklic. Študiral je v goriškem bogoslovnem semenišču in pisal pesmi. Postal je kaplan v Kobaridu, kjer je imel naklonjenega predstojnika, kar mu je lajšalo delo, saj je že bolehal. Tu je preživel najlepša leta svojega življenja. Bil je med ustanovitelji tamkajšnje čitalnice, v kateri je narodnovzgojno deloval in se priljubil ljudem. Jeseni 1872 je prišla v Kobarid učiteljica Dragojila Milek. Med njo in pesnikom je nastalo ljubezensko čustvo, ki ga je okolica opazila, zato so Gregorčiča naslednjo pomlad prestavili v Rihemberk, sedanji Branik. Tu so se razmere poslabšale, saj se z novim predstojnikom ni dobro razumel. Zdravje se je krhalo, preživljal je duševno krizo. Nameraval je spremeniti poklic in službo. Jeseni 1877 se je skrivaj vpisal na dunajsko univerzo, vendar je vztrajal v prvotnem poklicu. Iz Rihemberka se je preselil v Gradišče pri Prvačini, kjer je postal vikar, se upokojil, si kupil posestvo in hišo ter začel zdravstveno in pesniško usihati. Nazadnje se je preselil v Gorico, kjer je zaradi možganske kapi, zlatenice in pljučnice umrl. Pogrebni sprevod se je dva dni vil iz Gorice po Soški dolini skozi Kobarid do Sv. Lovrenca pod Libušnjami, kjer so ga na njegovo željo pokopali.
Čeprav ni nikoli prebival v Ljubljani, je bil z njo povezan in jo večkrat obiskal. Med drugim je objavljal v literarni reviji Ljubljanski zvon. Začetek njenega izhajanja leta 1881 je pozdravil s pesmijo Zvonu, ki jo je revija natisnila kot prvo besedilo prve številke. Dopisoval si je z njenim urednikom Franom Levcem (→ Janko Kersnik, → Ivan Cankar). Ko sta se iz različnih razlogov razšla, je objavljal v drugi ljubljanski liberalni, toda radikalnejši reviji Slovan (zanjo je bil nekaj časa dislocirani urednik za poezijo). Leta 1882 je v Ljubljani izšel prvi zvezek njegovih Poezij, pesniška zbirka, ki je bila odmevna knjigotrška uspešnica, navdušeno jo je sprejel slovenski liberalni tabor. Napadel pa jo je katoliški teolog dr. Anton Mahnič, ki ji je očital verske zmote, kar je občutljivega Gregorčiča prizadelo in zavrlo njegovo pesniško rast. Ostal je veren duhovnik, politično pa je bil slovanofil in privrženec slovenskega liberalizma, čeprav ni odobraval vseh dejanj njegovih veljakov.
Ko je imel v Rihemberku težave, je nameraval v Ljubljani kandidirati za stalnega tajnika ● Slovenske matice, Kongresni trg 8 (25a). → Bleiweis mu je sporočil, da ima možnosti za nastavitev, toda bil je preveč omahljiv, zato ni kandidiral. Pač pa ga je po izidu Poezij Slovenska matica izvolila v svoj odbor, akademsko društvo Slovenija ga je imenovalo za častnega člana. Med enim izmed obiskov Ljubljane je nekega večera v ● hotelu Kaiser von Österreich (Pri avstrijskem cesarju), sedanja Trubarjeva cesta 5 (D2h), spoznal → Frana Levstika, ki poezije »goriškega slavčka« ni maral.
Ko je Ljubljana leta 1882 dobila po enajstih letih nemških županov slovenskega župana Petra Grasselija, mu je pesnik poslal »napitnico« Beli Ljubljani, ki jo je na banketu prebral liberalni politik in pisatelj dr. → Ivan Tavčar. Zanjo so se županovi možje zahvalili pesniku s telegramom, ki pa ni ostal zaseben, saj so ga objavili v svojem liberalnem časniku Slovenski narod. Leta 1884 je Gregorčič s pesmijo Naš narodni dom podprl zidavo ● Narodnega doma, sedanja Narodna galerija, Cankarjeva cesta 20 (D5), kot reprezentativne stavbe, v kateri bi delovala poglavitna slovenska društva: Slovenska matica, Čitalnica, Dramatično društvo in Sokol; v njej naj bi bila tudi večja dvorana za slovenske prireditve.
Po Mahničevi kritiki Gregorčičevih pesmi leta 1884 so pesnika branili tudi ljubljanski liberalci. V začetku januarja leta 1885 so člani ljubljanskega kluba Literarnozabavni večer poslali Gregorčiču pismo podpore, sestavil ga je Tavčar. Sredi meseca so članom prebrali Gregorčičevo zahvalo in objavili protest v pesnikovo podporo, marca pa so priredili v dvorani ● Narodne čitalnice, ki je stala na vogalu sedanje Šubičeve ulice in Slovenske ceste, pri sedanjem Konzorciju, nasproti Kazine (D4), »Gregorčičev večer« z banketom. Gregorčič se ga ni udeležil, ker mu je takrat v Gorici umrl prijatelj in pesnik Josip Pagliaruzzi - Krilan, ker ni maral politizacije zadeve, deloma pa tudi zaradi tega, ker se ni hotel kazati v javnosti. Pač pa je prireditvi poslal pozdravno pismo in pesem Mojim slavilcem. Pesniku so pripravili darilo: zlato pero in srebrn črnilnik, ki so mu ga pozneje izročili na Gradišču pri Prvačini posebni odposlanci (med njimi sta bila politika Ivan Tavčar in Ivan Hribar).
Od leta 1885 je bil Gregorčič častni član Slovenskega delavskega pevskega društva Slavec v Ljubljani, zato je leta 1887 za blagoslovitev društvene zastave napisal besedilo Naša zastava za kantato, ki jo je uglasbil Anton Foerster. Ko so se začele Gregorčičeve težave na Gradišču pri Prvačini, je hotel zapustiti kraj. Zato je leta 1888 prosil za duhovniško službo v ● ljubljanski prisilni delavnici, prvotno na Žabjaku, takrat na Poljanskem nasipu 58 (Z3); sedaj je tam oddelek Psihiatrične klinike. To delovno mesto mu je bilo že zagotovljeno, vendar je, kljub prepričevanju, naj počaka, umaknil prošnjo še pred končno odločitvijo, ker je slišal, da se zanjo poteguje še en kandidat. Iz spoštovanja do pesnika je deželni zbor na to delovno mesto imenoval drugega kandidata šele čez dve leti. Leta 1890 je v Ljubljani umrla Dragojila Milek, njegova nekdanja, toda nikoli pozabljena ljubezen. Njena smrt odmeva v pesmi Kropiti te ne smem (v ciklu Predsmrtnice).
Leta 1905 je Gregorčič predlagal, naj bi bil ob odkritju ● spomenika → Prešernu pri Tromostovju (25b) slavnostni govornik pesnik, pripovednik in kritik → Josip Stritar, ker je s svojo izdajo Prešernove poezije leta 1866 pravično določil njeno mesto v slovenski literaturi in kulturi. Toda ker ljubljanski liberalci niso marali dunajskega liberalca Stritarja, predloga niso sprejeli. Liberalni ljubljanski župan Ivan Hribar je predlagal, naj bo govornik Gregorčič, ki tega ni sprejel. Brez njegove vednosti in brez soglasja so ga liberalci imenovali za častnega predsednika prireditve, vendar se slovesnosti protestno ni udeležil. Vnaprej je izrazil pomisleke, da bo govornik Ivan Tavčar odkritje spomenika izrabil v politične in strankarske namene, kar se je res zgodilo in povzročilo politično polemiko. Gregorčič je napisal dve polemični pesmi proti manipulaciji s Prešernom, ki ju ni objavil v nobeni ljubljanski publikaciji, pač pa v primorskem glasilu Gorica.
Leta 1959 je dr. France Koblar, urednik Gregorčičevega Zbranega dela, ki je izšlo pri ● Državni založbi Slovenije, na vogalu Mestnega trga 26 in Stritarjeve ulice 3 (25c), pod glavnim uredništvom dr. Antona Ocvirka, napisal monografijo o Gregorčiču, ki je bila prva od načrtovanih v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Toda cenzorji, med katerimi je bil glavni komunistični ideolog kulture Boris Ziherl, nekdanji Koblarjev dijak, so izid monografije odlagali in preprečili. Komunistične ideologe je v monografiji motila predvsem Koblarjeva obravnava Gregorčičevega kritika, katoliškega teologa in nasprotnika slovenskega političnega liberalizma dr. Antona Mahniča. Hoteli so, da bi ga Koblar napadel z njihovih pozicij in bolj kot dopuščajo izpričana zgodovinska dejstva. Monografija je v predelani obliki izšla leta 1962 pri Slovenski matici pod naslovom Simon Gregorčič. Njegov čas, življenje in delo. Koblar pa odtlej ni več sodeloval z Državno založbo Slovenije (→ France Bevk).
Upodobitve Ljubljane:
Beli Ljubljani (pesem, 1882, ko je Ljubljana po enajstih letih nemškega županstva izvolila slovenskega župana Petra Grassellija), Prešernu ob odkritju spomenika v Ljubljani I–II (pesem, 1905).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Zdenko Kalin: Simon Gregorčič, doprsni kip ob Trgu francoske revolucije (kip so postavili na pobudo kulturnega društva primorskih Slovencev leta 1937; trg je uredil Jože Plečnik);
● Gregorčičeva ulica.
LIT.: France Koblar: Simon Gregorčič. Njegov čas, življenje in delo. Ljubljana 1962. – Isti: Gregorčič – monografija. Nova revija 6, 1987, št. 58–60, str. 412–419. – Marjan Dolgan: Dve zgodbi iz zgodovine zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. V: Znanstvene izdaje in elektronski medij. Uredil Matija Ogrin. Ljubljana 2005 (Studia litteraria).