69. PREŽIHOV VORANC (pravo ime LOVRO / LOVRENC KUHAR) (1893, Kotlje na Koroškem – 1950, Maribor) [...]

Pripovednik. Politik. Avtor novelistične zbirke Samorastniki ter romanov Doberdob, Požganica in Jamnica.

Prvorojenec Johana (Ivana) Kuharja, revnega in »robatega« tesarja in kmečkega najemnika, bajtarskega sina, ter »nežno čuteče« Margarete (Marjete) Krautberger, hčere z večje kmetije, potomke obubožanega nekdanjega nižjega plemstva. Poroka z Vorančevim očetom je bila zanjo družbeni premik navzdol. Očetov rod je izviral iz Podjune, materin pa iz Dravske doline. Prežihovo ali Prežnik se je imenovala kmetija, katere najemnik je bil takrat oče; Voranc pa je različica imena Lovrenc. Starši so se večkrat selili. V družini so radi prebirali knjige celovške Družbe sv. Mohorja. Hodil je v dvojezično ljudsko šolo, v kateri je bila slovenščina zgolj uvajalni jezik, pozneje pa neobvezni, popoldanski predmet, saj je bil pouk nemški. Čeprav je bil uspešen učenec, je šolanje v celovški gimnaziji nadaljeval njegov mlajši brat Alojzij Kuhar (poznejši duhovnik, zunanjepolitični urednik dnevnika Slovenec, minister jugoslovanske emigrantske vlade v Londonu, po II. svetovni vojni emigrant v Veliki Britaniji in New Yorku). Prežihova literarna mentorica v reviji Domači prijatelj, ki jo je dobivala njegova mati, je bila → Zofka Kveder. V tej reviji je objavljal prve črtice. Leta 1910 je pobegnil v Trst, od koder je hotel ilegalno z ladjo odpotovati v Ameriko, vendar so ga odkrili. Ker ni našel zaposlitve, se je čez Gorico in Celovec vrnil čez nekaj mesecev domov.

Leta 1912 je rojak, daljni sorodnik in profesor na celovški gimnaziji dr. France Kotnik, ki je opazil Prežihovo vedoželjnost, dobil pri dr. Janezu Evangelistu Kreku dovoljenje, da so Prežiha v Ljubljani sprejeli v ● Zadružno šolo, Kongresni trg 3 (I2g). Ta je bila zavod Krekove Zadružne zveze in je pripadala Slovenski trgovski šoli. Šestmesečni tečaj Zadružne šole je vzgajal poslovodje in knjigovodje zadrug ter prihodnje zadružne odbornike. Prežih je začetek jesenskega tečaja zamudil, ker se je usekal v nogo. Izostanek je nadomestil z učenjem. Dr. Krek mu je preskrbel tudi hrano in stanovanje. Prebival je pri kontoristu Jožefu Triboču v ● Gradišču 7 (69a) in prejemal podporo Družbe sv. Mohorja, ki mu jo je najbrž preskrbel dr. Kotnik. Hranil pa se je v ● Ljudski kuhinji, Streliška ulica 12 (69b), sedaj Waldorfska šola. Črtice je začel objavljati v socialističnem listu Zarja in Slovenskem ilustrovanem tedniku. Urednik druge publikacije je opazil Prežihov pripovedni talent in njegovo neznanje knjižnega jezika, saj je pisal v koroškem narečju s primešanimi nemškimi besedami. Marca 1913 je z odličnim uspehom končal tečaj in zato dobil denarno nagrado Zadružne zveze v Ljubljani.

Vrnil se je na Koroško, kjer je očetu uspelo kupiti bajto in zemljišče. V prvi polovici leta 1914 je dr. Krek Prežihu omogočil, da se je na Dunaju udeležil tečaja za kmetijsko zadružništvo, ki so ga obiskovali pripadniki različnih narodov, živečih v Avstro-Ogrski. Tu se je politično usmeril še bolj socialnodemokratsko. Po vrnitvi z Dunaja je spet delal na domači kmetiji. Ob začetku I. svetovne vojne so ga mobilizirali v avstro-ogrsko vojsko, kjer se je znašel v seznamih politično sumljivih oseb. Po enoletnem premikanju v zalednih vojaških enotah so ga leta 1915 prestavili na soško fronto, v Doberdob. Čez nekaj mesecev je zbolel, zato so ga poslali v dunajsko vojaško bolnišnico, od tam pa v začetku leta 1916 na južnotirolsko fronto. Ker ni maral Avstrije, je jeseni leta 1916 pobegnil k Italijanom, ki so ga zaprli. Po vojni Italijani vojnih ujetnikov niso izpustili, zato je Prežih leta 1919 pobegnil čez Jadran v Dubrovnik v ladjici za sto petdeset potnikov, v katero so strpali dva tisoč ljudi.

Zaradi italijanske uniforme ga je jugoslovanska oblast aretirala, prepeljala v Ljubljano in ga tu postavila pred vojaško sodišče, ki mu je predsedoval nekdanji avstrijski častnik in komandant vojaške enote, v kateri je bil pred leti tudi Prežih. Sodniška funkcija nekdanjega vojaškega funkcionarja je Prežiha prizadela, čeprav so ga oprostili. Še bolj pa sta ga razočarali nova južnoslovanska država in izguba Koroške po plebiscitu leta 1920. Po vrnitvi iz Ljubljane je delal doma kot tesar, potem pa se je zaposlil v jeklarni v Guštanju (sedanje Ravne). Začel je delovati v delavskem gibanju in postal leta 1920 član Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1921 je zakon o zaščiti države to stranko prepovedal, ker je rušila ustavno ureditev države; stranka je odtlej delovala ilegalno. Skrivna povezava jugoslovanskih komunistov s tujino je potekala tudi čez državno mejo na Koroškem, Prežih je pomagal tihotapiti ljudi in prepovedani propagandni tisk. Leta 1923 so ga aretirali, nekaj časa je bil v preiskovalnem zaporu. V pisnem zagovoru je izjavil: »Jaz sem literat, sanjaško navdahnjena duša s čustvi, ki priznavam komunistično teorijo kot znanstveno vedo.« Leta 1924 se je poročil s pastorko političnega somišljenika Marijo (Micko) Šisernik; rodila mu je dve hčeri. Hkrati je imel tudi ljubezensko razmerje z ločenko Ano Nesić, kar je Prežihovo ženo bolelo.

Leta 1925 mu je v Ljubljani uspelo izdati knjigo Povesti, začetniško novelistično zbirko, ki ni vzbudila večjega odziva, saj so literarno občinstvo bolj kot ruralni realizem zanimali ekspresionizem in avantgardistični poskusi. Leta 1926 se je na Dunaju udeležil III. kongresa Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1930 je pred aretacijo pobegnil v Avstrijo, k teti blizu Vrbskega jezera. V odsotnosti so ga obsodili na šest let ječe. S Koroške je odšel na Dunaj, kjer je deloval kot aktivist Komunistične internacionale / Kominterne (organizacija, ki so jo vodili v Moskvi, podrejena interesom stalinistične Sovjetske zveze in delovala v njen prid po različnih »kapitalističnih« državah in v njih pripravljala revolucijo po stalinističnih receptih). S ponarejenimi potnimi listi je potoval tudi v Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Francijo in na Norveško, kjer je kot profesionalni revolucionar pomagal organizirati stavke tamkajšnjih »poljedelskih delavcev«.

Leta 1935 je odpotoval v Moskvo na VII. kongres Kominterne kot član delegacije jugoslovanskih komunistov. Vodil pa jo je Milan Gorkić, v njej je že bil Josip Broz Tito. Leta 1936 so Prežiha poslali na Dunaj, kjer naj bi prevzel posle »organizacijskega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije« in se udeležil »plenuma« tega »komiteja« v Pragi, kjer naj bi to njegovo funkcijo tudi formalno potrdili. Toda tam ga je češka policija aretirala in ga za tri mesece zaprla, potem so ga izgnali v Avstrijo. Tudi na Dunaju ga je spet aretirala policija; tokrat je v ječi prebil več kot leto. Potem je večinoma ilegalno deloval v Parizu, kjer se je seznanil tudi s → Cirilom Kosmačem. Ta se je po II. svetovni vojni spominjal, da Prežiha sodobna francoska književnost ni zanimala, da kljub prebivanju v tujini ni postal »svetovljan«, ampak da je tudi navzven ostal »kmet«. Po letu 1935 je Prežih objavljal v ljubljanski prokomunistični reviji Sodobnost novele z robato koroško kmečko motiviko, prav takšno spolnostjo in podobno narečno obarvanim stilom. Te so v malomeščanski literarni Ljubljani, ki si je želela sočnega realizma, vzbudile zanimanje bralcev in kritikov.

Leta 1937 so Gorkića v Moskvi aretirali (tudi na podlagi Titove negativne karakteristike) in ga ustrelili. Izginotje Gorkića in več takratnih vodilnih jugoslovanskih komunistov v stalinističnih čistkah je povzročilo razhajanja jugoslovanskih komunistov, saj so nekateri začeli dvomiti o Stalinovi Sovjetski zvezi, drugi pa so jo še naprej malikovali. Prežihov položaj v partiji se je majal, znašel se je v krizi. V pismu domnevno predstavniku Kominterne je zapisal: »Pamet mi je kratkomalo nehala delati.« Prosil je, naj mu povedo, kaj bo z njim: »ali uživam zaupanje, da bi pri tem delu lahko še naprej vztrajal«. Toda pri novi jugoslovanski vodstveni garnituri ga je izgubil, čeprav je še naprej pomagal Titu, ki je po likvidaciji Gorkića postal po direktivi Kominterne vodja (»generalni sekretar«) Komunistične partije Jugoslavije. Med Vorancem in Titom so obstajala nasprotja. Voranc je Titu, v času denarnih težav Komunistične partije, očital njegovo razkošno oblačenje in razmerje z mariborsko Nemko Herto Haas (Titu je rekel »pusti to švabsko deklino pri miru«). Poleg tega naj bi Voranc komentiral Titovo kandidaturo za generalnega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije: »Če se to zgodi, uboga Partija, uboga Jugoslavija!« Tito je vse to izvedel in mu zameril. Leta 1939 so iz Moskve, kjer je Tito urejal jugoslovanske komunistične zadeve, sporočili, da je Prežih odstavljen iz nove jugoslovanske vodstvene partijske garniture in da se bo vrnil legalno v Jugoslavijo, kjer se bo ukvarjal s književnostjo.

Poleg političnih težav je Voranca duševno težila tudi ločenost od družine. V letih 1934–1935 se je nameraval z ženo in hčerkama naseliti v Sovjetski zvezi. Leta 1937 se mu je v Parizu pridružila samo žena, vendar ji ni dovolil vpogleda v dramatično ilegalno politično delovanje, polno frakcijskega obračunavanja in umazanih poslov. Leta 1939 jo je pred začetkom II. svetovne vojne poslal v Jugoslavijo. Istega leta mu je Tito naročil, naj ga v Parizu počaka, da se bo vrnil iz Moskve, toda že nekaj dni po Titovem odhodu se je komaj izognil aretaciji francoske policije. Po nekaterih virih sta se s Titom sprla, zato obstaja sum, da je bil po stalinističnih metodah načrtno izdan, ker ni več veljal za ustrezen kader. Njegova politična kariera je bila zapečatena, preostala mu je samo še književnost. Te komunisti niso cenili, saj je bila njena tematika kmetska, ne pa proletarska niti dovolj propagandna. Novembra 1939 se je ilegalno vrnil v Ljubljano, kjer mu je še vedno pretila aretacija.

Kot politični nasprotnik kraljevine Jugoslavije se je nastanil v pribežališču ilegalcev, v hiši Urške Kocjan (po domače Zatlerjeve) v ● Savljah. Natančni kraj ni znan, zato je na zemljevidu zaznamovano križišče Selanove ulice in Cesto Urške Zatlerjeve (69c). Nekaj časa je živel z ženo. Ostal je na robu revolucionarnega delovanja, kajti leta 1940 ga niso izvolili v vodstvo Komunistične partije Slovenije; ostal je partijsko izoliran, toda nadziran. Medtem je pisal romana Doberdob in Jamnica. Leta 1940 je ob drugi podelitvi literarnih nagrad ● Mestne občine ljubljanske, Mestni trg 1 (U2), ki so jih zaradi podelitve ob obletnici Prešernove smrti imenovali Prešernove nagrade, dobil nagrado za roman Požganica. Leta 1941 pa je dobil enako nagrado za roman Doberdob. Ni poročil, po komu so mu nagradi izročili, saj mu je pretila aretacija; morda po ženi ali uredniku literarne revije Sodobnost, pisatelju Ferdu Kozaku (→ Primož Kozak). Že leta 1940 se je iz Savelj z ženo preselil v ● Polje, k Alojzu Novaku, uredniku malih oglasov pri dnevniku Jutro (→ Mira Mihelič). Natančni kraj ni znan, zato je na zemljevidu zaznamovano domnevno središče tega predela, križišče med Zaloško cesto in Zadrobrovško cesto (69č). Poletje istega leta je preživel v Novakovi hiši na Dolenjskem. Po vrnitvi se je jeseni naselil v Bostečnikovem mlinu pri Zadobrovi (sedaj podrt), katerega lastnik je bil gostilničar Hlebš iz Sneberij. V mlinu je imel sobo s pisalnim strojem. Ob večerih se je s Ferdom Kozakom srečeval na različnih krajih, med drugim v ● gostilni Prijatelj, sedaj Partizanska ulica 1, danes te hiše ni več, zato je na zemljevidu zaznamovan začetek ulice (D1r''). Žena pa je s hčerkama stanovala v Vevčah, saj je policija Prežiha že zasledovala. Pred aretacijo je pobegnil v Zagreb, kjer je prebil zimo 1940/41.

Ob začetku II. svetovne vojne se je vrnil v Ljubljano, ki so jo okupirali Italijani. Z družino je nekaj časa legalno stanoval v ● Vevčah št. 122. Sedanja lega te hiše ni znana, zato je na zemljevidu zaznamovano domnevno središče kraja, Papirniški trg (69d). Ker mu je pretila aretacija, se je spet umaknil v ilegalo in sam stanoval v različnih mestnih četrtih, najdlje v ● Gajevi ulici 7, sedanji Štefanovi ulici (69e), v V. nadstropju hiše, prizidane k Nebotičniku, pri inž. Edu Mihevcu), nasproti glavnega poveljstva italijanske policije (po vojni se je vanjo vselila komunistična policija, sedaj je v stavbi nekdanje banke Slavije Minsitrstvo za notranje zadeve; → Kocbek, → Kovačič, → Zajc). Pogosto se je srečeval z družinskimi člani. Deloval je v OF in po napotkih vodilnih komunistov organiziral skupine književnikov in umetnikov. V prvih dneh vojne je v ● Slovenski matici, Kongresni trg 7 (69f), sodeloval pri »Plenumu kulturnih delavcev«. Na njem so sprejeli ohlapen sklep o »kulturnem molku«, ki ga je po vojni komunistična oblast izrabljala za obračun z drugače mislečimi kulturniki. Prežih je oblikoval tudi organizaciji za gmotno podporo partizanstva in revolucije (»komisijo za posojila« in »gospodarski svet«) ter skupino, ki je vodila ilegalno ljubljansko radijsko postajo Kričač. Zanjo je pripravljal predvsem politične novice, za ilegalne publikacije pa je pisal propagandne članke.

Leta 1941 se je nekajkrat srečal s štajerskim beguncem, odvetnikom Milošem Vauhnikom, s katerim se je poznal iz I. svetovne vojne, in mu fanatično zatrdil: »Komunistična revolucija ne pozna usmiljenja niti pardona. Če se bo slovenski kmet upiral, ga bomo izselili v Sibirijo in tukaj naselili Kitajce!« Enako ostro stališče o kolektivizaciji in nasilnih ukrepih proti katoliški Cerkvi je Prežih naravnost povedal tudi → Kocbeku, ki ga je zgrožen sporočil vodstvu OF. Tam je Prežiha navzven zavrnil Boris Kidrič, ki je sicer imel enako stališče, toda iz taktičnih razlogov ga ni hotel razglašati (uveljavil pa ga je po vojni), ker se je bal, da bodo OF zaradi revolucionarnega ekstremizma zapustili krščanski socialisti. Ti so bili dovolj naivni in je niso, še več, vsi razen Kocbeka so se polagoma prelevili v komuniste. »Poverjenica Centralnega komiteja Komunistične partije za Ljubljano« Lidija Šentjurc pa je Edvardu Kardelju sporočila, da Prežih svoje »izključenosti« »ne postavlja kot problem, je nezadovoljen« in da zanjo »sumi« Kidriča, s katerim je Prežih sodeloval že v Parizu. Kidrič je tudi določil Kristino Brenk (poznejšo urednico pri založbi Mladinska knjiga, prevajalko in književnico), da ga je kot ena izmed ilegalnih kurirk povezovala s Prežihom. Tako sta Kidrič in Kardelj sproti vse izvedela o Prežihu. Brenkova se je z »izključenim« revolucionarjem sestajala v gostilnah, v stanovanjih privržencev OF, predvsem pa v hiši ● Mirje 4, (69g), kjer je z možem stanovala. Največkrat sta se zaradi varnosti sprehajala po ljubljanskih ulicah, kjer so se »srečevali in ogovarjali italijanski vojaki, gizdavi oficirji, ljubljanski uradniki, prodajalke, natakarji, varčne gospodinje, dijaki, študentje in šolarji, vmes vohljači in elegantni obveščevalci v službah slovenske in italijanske policije, pestunje, učiteljice, profesorji, poštne uradnice, nališpana dekleta za oficirje in vojake«. Pogosto sta hodila čez Čevljarski most, kjer se je nekoč naslonil na kamnito ograjo in se zazrl v umazano reko, rekoč: »Reka je kot človekovo življenje.« Kurirka je čutila, da je Prežih »zavit v mračen plašč neizgovorjenih skrivnosti«. Z ženo, ki je živela v Mostah, se je skrivaj srečeval.

Rad je zahajal v domove ljubljanskih znancev: književnika Frana Albrehta (čigar žena je po Prežihovem mnenju kuhala najboljše češpljeve cmoke v Ljubljani), → Ludvika Mrzela na Starem trgu, skladatelja Blaža Arniča, kustosa dr. Frana Mesesnela, ki ga je obiskoval tudi v Narodnem muzeju, gledališkega igralca Ivana Levarja, režiserja Bojana Stupice, ki je stanoval v Dalmatinovi ulici, v isti hiši kot → Oton Župančič, romanista in univerzitetnega profesorja Franca Šturma in še nekaterih. Leta 1942 je napisal črtico Solzice, ki jo je dr. Mesesnel z drugimi Prežihovimi medvojnimi rokopisi skril v ● Narodnem muzeju, sedaj Prešernova cesta 20 (69h), kjer so se ohranili.

Med prvimi italijanskimi racijami v Ljubljani je policija aretirala Lovra Kuharja, Prežihovega soimenjaka, doma iz okolice Kamnika. Sam Prežih pa se je spretno izognil več racijam, tudi s ponarejenimi dokumenti. Da bi bil manj sumljiv, se je bolje oblačil in nosil naočnike. Čeprav je imel »bogate« mednarodne revolucionarne izkušnje, ga titoistično usmerjena voditelja slovenske komunistične revolucije, Edvard Kardelj in Boris Kidrič, nista vključila v njeno najožje vodstvo, ko je to delovalo v Ljubljani niti potem zunaj Ljubljane. Voranca sta pustila kot uporaben, toda ne več vrhunski kader, na izpostavljenem mestnem tiru revolucije. Prežiha je v Ljubljani nadzirala tudi komunistična Varnostno-obveščevalna služba (VOS). Januarja leta 1943 ga je ob vhodu v enega izmed »Mavričevih blokov«, zgrajenih med nekdanjo kavarno Majcen in ulico Bežigrad, približno nasproti Gospodarskega razstavišča, takrat ● Bleiweisova cesta 53 (predvojna Tyrševa), sedaj Dunajska cesta 43 (69i), aretirala »prostovoljna patrulja protikomunistične milice«, ki naj bi zasledovala drugo osebo. Prežih je stanoval v III. nadstropju pri družini geodeta Miroslava Črnivca, poznejšega inž. in prof. ljubljanske Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Kot poprej je bila tudi pri Črnivčevih njegova priljubljena jed skleda solate, ki si jo je zabelil z »ajntrenom« (prežganjem). Zakonca Černivec sta vedela, da je ilegalec, ki je stanoval pri njiju, pisatelj Prežih. Podobno kot neuspela pariška aretacija ter aretaciji v Pragi in na Dunaju vzbuja tudi aretacija v Ljubljani sum načrtne izdaje, s katero naj bi nekateri vodilni komunisti želeli, da bi Prežiha namesto njih likvidiral okupator.

Zaprli so ga v medvojni zapor v ● Belgijski vojašnici ob sedanji Metelovi ulici, med Masarykovo ulico in Taborom (Z5), kjer ga je prepoznal njegov sorodnik, član »protikomunistične milice«. Naslednjega dne je Prežiha prevzela kvestura (italijanska policija) in ga zasliševala do sredine marca, potem so ga premestili v medvojni zapor v ● Šentpetrski vojašnici, Vrazov trg 2 (Z4), sedaj je v stavbi del Medicinske fakultete. Aprila in maja so ga po dogovoru med Italijani in Nemci zasliševali v uradu nemške varnostne policije in varnostne službe v nekdanjem ● hotelu Miklič, nasproti ljubljanske glavne železniške postaje (D2k) (→ Kovačič). Zasliševanja je spremljalo tudi poveljstvo Gestapa z Bleda. Prežiha so več kot za mesec dni zaprli v samico in »mrtvašnico« (celica, iz katere so izbirali zapornike, ki so jih ustrelili kot talce), v šentpetrskem zaporu pa so ga Italijani dali v »boljšo« sobo št. 20, v katero so zapirali prominentnejše zapornike (izobražence, duhovnike, industrialce, večje trgovce in politične osebe). Zasliševanja so se zavlekla do propada italijanskega fašizma septembra 1943.

Takrat so Prežiha prevzeli Nemci, ga odpeljali v ječo v Begunjah na Gorenjskem, nato (kot nekdanjega visokega funkcionarja Kominterne) v Berlin, v glavno poveljstvo Gestapa, kjer so Nemci Prežihu ponudili, da bi postal vodja državice, ki bi jo sestavljale nekatere slovenske pokrajine, pod nemškim protektoratom. Prežih je ponudbo, ki kaže, da so ga imeli Nemci za pomembno politično osebnost, zavrnil. Iz Berlina so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen. Ženo so internirali v Ravensbrück. Kljub taboriščnim omejitvam so Nemci dopuščali, da si je Prežih dopisoval z bratom in ženo. Novembra leta 1944 je v partizanskem Jajcu v Bosni maršal Tito Josipa Vidmarja vprašal, ali imajo Slovenci koga, ki bi ga želeli zamenjati za nemškega majorja; tega so ujeli partizani. Vidmar je takoj predlagal Prežiha, toda Tito ga je zavrnil: »Prežih si bo pomagal sam, imenuj koga, ki je v hujši nevarnosti.« Vidmar ni predlagal nikogar več. Februarja leta 1945 so Nemci zaradi približevanja sovjetskih vojaških enot izpraznili taborišče Sachsenhausen in jetnike premestili v taborišče Mauthausen, kjer se je Prežih komaj izognil smrti. Maja istega leta so to taborišče osvobodile ameriške vojaške enote.

Takoj po vrnitvi v Ljubljano so Prežiha še v taboriščni obleki odpeljali na slavnostni banket zmagovalcev v enem izmed ljubljanskih hotelov. Tam je pretresel Cirila Kosmača z novico o smrti Kosmačevega očeta v nemškem koncentracijskem taborišču. Potem je Prežih preživel nekaj dni v ● sanatoriju Emona, Komenskega ulica 4 (B7), nasproti TV Slovenija. Začasno se je naselil v ● Komenskega ulici 5/II (69j), kjer so se mu pridružile žena in hčerki, ki so se vrnile iz nemških taborišč. Spet se je srečal z materjo. Avgusta 1945 se je z družino in materjo preselil na kmetijo v Kotljah na Koroškem in tam kmetoval. V času agrarne reforme, kolektivizacije in ustanavljanja kmetijskih zadrug po sovjetskem vzoru je nova oblast pri Vorancu, ki se kljub revolucionarnim nazorom ni znebil »kulaškega« odnosa do zemlje, dovolila izjemo. Nekdanje koroško Prežihovo posestvo je prepustila Društvu slovenskih književnikov v Ljubljani, ki ga je dalo Prežihu v dosmrtno uporabo, čeprav bi pričakovali, da ga bo v skladu s svojimi nazori oddal najbližji zadrugi in postal zgled »reakcionarnim« kmetom, ki so se upirali »kolektivizaciji« posestev. Pač pa je na Koroškem aktivno sodeloval »pri prehodu zasebnih podjetij v zadružno last«.

Na pobudo vodstva »Osvobodilne fronte slovenskega naroda«, ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije, so septembra 1945 v Ministrstvu za prosveto ustanovili iniciativni odbor za ustanovitev osrednje prosvetne organizacije. Iz tega odbora je nastala Ljudska prosveta Slovenije; ta je imela marca 1947 v Ljubljani kongres. Voranc, ki je ostal njen predsednik do smrti, je imel uvodni govor. Po vojni je Mohorjevi družbi pretilo, da jo bodo iz ideoloških razlogov zatrli, toda Prežih se je zanjo zavzel pri Borisu Kidriču, takratnem predsedniku slovenske komunistične vlade, z utemeljitvijo, da mora ta založba ostati, saj »je Slovence brati naučila«. Založba je res ostala, Voranc je postal njen »nekakšen notranji cenzor«, vendar je oblast Mohorjevo ves čas nadzirala, se vmešavala v njeno delovanje in jo ovirala. Prežiha so izvolili tudi v odbor Društva slovenskih književnikov. Novembra leta 1945 so ga na Koroškem kandidirali za »ljudskega poslanca« v zvezni skupščini v Beogradu, bil je izvoljen in se udeležil prvega zasedanja te skupščine. Leta 1946 je Tito v Beogradu po sprejetju ustave »Federativne republike Jugoslavije« priredil sprejem za skupščino in se z vsemi rokoval, Voranca pa je preskočil. Vse Vorančeve povojne funkcije so bile nepomembne, saj ni postal član najvišjih organov nove komunistične oblasti. Glede na stopnjo, ki jo je imel v predvojnem komunističnem gibanju, so bile poniževalne. Poleg tega so mu jemale čas za pisateljevanje, ki ga je onemogočalo tudi slabšanje zdravja.

Ko so konec leta 1947 pripravljali »dachauske procese« (slovenska varianta stalinističnih insceniranih sodnih procesov), ki so jih izvedli leta 1948, so iz zvezenega ministrstva za notranje zadeve v Beogradu zahtevali iz Ljubljane tudi obremenilno gradivo za Voranca. Slovenski notranji minister Boris Kraigher (→ Lojz Kraigher) je gradivo zveznemu notranjemu ministru Aleksandru Rankoviću poslal s pripisom, da po njegovem mnenju ni dovolj gradiva za sum. Očitno so akterji teh procesov menili, da Voranc titoistični oblastniški garnituri zaradi bolezni ni več nevaren. Ni vedel, da je med osumljenci. Akterji so ga iz procesov skrivaj izločili, zato ni bil obtožen. Sam pa je verjel, da so ti procesi upravičeni.

Prvi povojni leti se je v presledkih zdravil v ljubljanski bolnišnici, kjer so mu napačno zdravili želodec in mu predpisovali dieto, zato je bil po dveh letih komaj živ. Šele potem so ugotovili, da boleha za »angino pectoris«. Leta 1948 mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan (trdil je, da brez nje ne bi postal pisatelj), zato ga je smrt močno prizadela in stopnjevala bolezen. V mariborski bolnišnici so ugotovili, da boleha za »myodegeneratio cordis«. Pozimi 1948/49 se je zdravil v slovenjgraški bolnišnici. Majsko bivanje v Opatiji srčnemu bolniku ni ustrezalo, zato so ga prepeljali v novo bolnišnico na Jesenicah. Poleti leta 1949 je ležal v ljubljanski ● bolnišnici, med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2), vendar ne v enoposteljni sobi, kakor bi bilo za politika njegovega ranga primerno, ampak v sobi ob umirajočem hribovskem župniku. Sobo je ves čas nadzirala medicinska sestra. Med obiskom Brenkove, ki mu je prinesla knjižni natis Solzic, ji je zmedeno pripovedoval o revni dalmatinski zemlji in rodovitni Vojvodini. Po ustnem izročilu je bila njegova bolezen »čudna«, ker naj bi ga načrtno zastrupljali. Tega naj bi se bal, saj je imel »bogate« kominternovske izkušnje, zato naj ne bi maral jesti bolnišnične hrane. Brata Alojzija, političnega emigranta, »razrednega sovražnika«, živečega v »gnilem kapitalizmu«, je, kljub ideološkim nasprotjem, prosil za zdravila, saj takšnih v »napredni« Jugoslaviji niso bili sposobni izdelovati. Njeni oblastniki so raje izvajali »nacionalizacijo proizvajalnih sredstev«, kar je zaviralo produkcijo vseh dobrin. Slovensko ideološko, politično in vojaško polarizacijo najožjih sorodnikov je alegorično upodobil → Lojze Kovačič v črtici Zgodba o dvoglavem sinu [levem in desnem Janezu] v knjigi Zgodbe s panjskih končnic, 1993. Novembra 1949 je vlada »Ljudske republike Slovenije« Prežihu omogočila preselitev v Maribor, kjer naj bi bilo podnebje ugodnejše kot na Koroškem, vendar je bil že slaboten. Naslednji mesec mu je vlada »Federativne republike Jugoslavije« podelila nagrado za zbirko črtic Solzice, kar je bil pesek v oči. Februarja 1950 je v mariborskem stanovanju zvečer v postelji mirno izdihnil.

Po žalnih slovesnostih v mariborskem Domu Jugoslovanske armade so Prežihovo truplo prepeljali v Ljubljano, kjer so ga položili na katafalk v vestibulu ● Narodne galerije (nekdanji Narodni dom) ob Cankarjevi cesti (D5). »Vestibul je bil okrašen z žalnim florom«, ob krsto pa so bili položeni venci »vlade Ljudske Republike Slovenije, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, Izvršnega odbora Ljudske prosvete Slovenije, partijskih komitejev, Osvobodilne fronte, množičnih organizacij, Društva slovenskih književnikov in Zveze književnikov Jugoslavije, Društva skladateljev, tovarniških in drugih kolektivov ter posameznikov«. Od jutra se je od pokojnika poslavljala množica ljudi, »dijaki od osnovnih do visokih šol, delegacije tovarn in delovnih kolektivov, množičnih organizacij in političnih predstavništev«. Pred Narodno galerijo se je zbrala velika množica ljudi, »ob krsti pa se je vsakih četrt ure menjala častna straža, v kateri so bili zastopniki« različnih prosvetnih in kulturnih organizacij. Zadnjo častno stražo so sestavljali »minister za znanost in kulturo LRS in član Politbiroja CK KPS dr. Jože Potrč, predsednik LRS dr. Ferdo Kozak, podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS in prvi podpredsednik Ljudske prosvete pisatelj → France Bevk in predsednik Društva slovenskih književnikov → Miško Kranjec. Ob 11. uri so se začele žalne slovesnosti.« Med govorniki sta bila tudi dr. Potrč in Bevk. Govorila pa nista niti Kidrič niti Kardelj. »Po govorih se je razvil veličasten žalni sprevod po Cankarjevi in Tyrševi cesti (sedanja Slovenska cesta) ob veliki udeležbi množic mesta Ljubljane in okolice.« Na stavbah s sedeži kulturnih ustanov so »vihrale žalne zastave«. Sprevod je šel do takratnega cestnega prehoda čez železniško progo (približno na sedanjem križišču Slovenske in Tivolske ceste pri Bavarskem dvoru, saj podvoza še ni bilo). Tam so krsto naložili v »avtofurgon«, ki jo je odpeljal na Koroško. Po enem viru se je ta avto ustavil v Domžalah pri partizanskem spomeniku, pred katerega so za krajši čas položili krsto. Društvo slovenskih književnikov in Izvršni odbor Ljudske prosvete Slovenije sta pokojnika počastila z žalno sejo.

Prežiha so pokopali v grob najbližjih sorodnikov na pokopališču v Kotljah. Ljubljanske slovesnosti za pokojnikom se je kot član takratne slovenske politične vodstvene garniture udeležil tudi krščanski socialist in književnik Kocbek, ki so ga komunisti zgolj formalno, kot vabo za naivne katoličane, pritegnili v vodstvo slovenske revolucije. Takrat si je v dnevnik zapisal, da Prežih »ni mogel razjasniti nejasnega razmerja do današnjih partijskih vodij, ki ga niso marali. Na drugi strani pa je bil notranje vezan in kompleksen, ljubil je oba brata, ki sta različno usmerjena od njega, rad je imel Mohorjevo družbo, visel je na nerodni, skoraj koroško partikularni tradiciji in celo na krščanstvu.« Vdova je menila, da so »današnji oblastniki [...] Prežihu zadnji čas sicer nudili materialno in zdravniško pomoč, hkrati pa so ga na fin način poniževali, mu kazali stalno nezaupanje ter ga moralno ubijali.« Kocbek je dodal, da je Prežih »ves čas svojega življenja po Titovem prevzemu vodstva partije ostal trdovratno na Gorkićevi liniji [...] in da ga vodilni partijci osebno niso marali zaradi svojih nečistih računov in da so Prežihovo podobo iz moralne zagate bolj očrnili, kakor to stvarna dejstva dovoljujejo.« Toda že čez leto dni je »očrnitev« doletela tudi Kocbeka, ki ga je oblast povsem izločila iz političnega življenja, za dlje časa tudi iz kulturnega, in ga do smrti policijsko nadzirala. Leta 1979 je občina Ravne na Koroškem podelila dosmrtnemu jugoslovanskemu diktatorju Titu s fevdalnim načinom življenja (rezidence po Jugoslaviji, v Sloveniji grad Brdo; kult osebnosti, katerega del je bila ob njegovem rojstnem dnevu tudi »štafeta mladosti« kot množični vsedržavni ritual s falično štafetno palico) najvišje občinsko priznanje – zlato Vorančevo plaketo. Ko so istega leta odkrili na bližnjem Preškem vrhu Vorancu spomenik, so Ravenčani in okoličani poslali »pozdravno pismo našemu predsedniku« [Titu], s katerim so »želeli ponovno izkazati svojo veliko ljubezen.«

Nagrade:

literarna nagrada Mestne občine ljubljanske (1939, za roman Požganica, kar je vzbudilo v tisku polemiko, ker je bil avtor sodelavec Kominterne, in očitek, da je roman levičarska propaganda; 1941, za Doberdob, podeljena ob obletnici Prešernove smrti 8. februarja, ki se takrat uradno še ni imenovala po pesniku); Levstikova nagrada (1949, prvi dobitnik te nagrade); Prešernova nagrada (1950).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Osnovna šola Prežihovega Voranca in bronasti dopasni kip pisatelja pred njo (avtor kipa Stojan Batič, 1980);

● Prežihova ulica;

● Ivan Sajevic: Prežihov Voranc (čas nastanka neznan, mavec; likovna zbirka Mestnega muzeja Ljubljana).

LIT.: Kristina Brenkova: Kruh upanja. 3., pred. in razšir. natis. Ljubljana 2002. – Drago Druškovič: Prežihov Voranc. Ljubljana 1983 (zbirka Obrazi). – Isti: Prežihov Voranc. Pisatelj in politik. Celovec 2005. – Silvin Eiletz: Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935–1940. Celovec 2008. – Isti: Pred sodbo zgodovine. Stalin, Tito in jugoslovanski komunisti v Moskvi. Celovec 2010. – Aleš Gabrič (ur.): Prežihovo Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot. Ljubljana-Dunaj/Wien 2010. – T. Ivič: Pogled zazrt v goro. Vorančeve slovesnosti '79. Večer 35, 15. 10. 1979, št. 241, str. 2. – Edvard Kocbek: Dnevnik 1950. Ljubljana 2000, str. 73, 76, 122–123. – Jože Koruza: Življenjska pot Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. V: Prežihov zbornik. Uredila Marja Boršnik. Maribor 1957, str. 167–220. – Pogovor z Ljubico Črnivec, 4. in 7. 10. 2013. – Prežih zadnjič v Ljubljani. Slovenski poročevalec 11, 22. 2. 1950, št. 46, str. 1 [nepodpisano]. – Prežihov album. Uredil Tone Sušnik. Ljubljana 1983. – Ivan Sivec: Dolgo življenjsko potovanje za Lovrom in brez njega. Enaindevetdeset let Prežihove vdove. Delo 33, 25. 1. 1991, št. 20, str. 11. – Snežna Šlamberger: Trije dnevi Vorančevih slovesnosti. Dnevnik 28, 4. 10. 1979, št. 271, str. 5. – Miloš Vauhnik: Pe-fau in dvajseto stoletje. Ljubljana 2012, str. 275–283.