22. PAVEL GOLIA (1887, Trebnje – 1959, Ljubljana) [...]
Pesnik, dramatik, publicist in prevajalec. Gledališki ravnatelj. Avtor zbirke Pesmi o zlatolaskah ter otroških iger Petrčkove poslednje sanje in Jurček.
Njegov rod je izviral s Tolminskega, oče je bil trebanjski okrožni sodnik, v družini je bilo sedem otrok. V osnovno šolo je hodil v različnih dolenjskih krajih, nižjo gimnazijo je končal v Novem mestu, v Karlovcu pa kadetnico za pehotne oficirje avstrijske vojske. Potem je kot pehotni oficir služboval v Trstu in od začetka leta 1914 v Ljubljani pri 17. pehotnem polku, v ● Mestni pehotni vojašnici (imenovani tudi »Belgijska«), ob sedanji Metelkovi ulici ter med Masarykovo cesto, Maistrovo ulico in Taborom (22a). Stanoval je ob ● Prešernovi cesti, takrat Bleiweisova cesta 13 (22b). Pogosto je zahajal v ● Tivoli (22c) in tam posedal. Septembra istega leta so ga poslali kot podporočnika v Galicijo, na rusko fronto. Kot slovanofil je decembra 1914 poskusil prebegniti k Rusom, vendar mu poskus ni uspel. Prikril ga je z bolniškim dopustom, ki ga je preživel v Ljubljani; 1914/15 stanoval je na ● Židovski stezi 4/III (22č), marca 1915 na ● Trubarjevi cesti, takrat Sv. Petra cesti 75 (22d), in v Dolenjskih Toplicah. Po mescu dni se je vrnil v Ljubljano in spomladi 1915 stanoval v ● Komenskega ulici 6 (22e).
Po vrnitvi na fronto se mu je jeseni 1915 posrečil prebeg s celo četo bataljona k Rusom, ki so ga zaprli. Iz ruskega ujetništva je prešel k srbski diviziji v Odesi in kot štabni oficir hodil po jetniških taboriščih in zbiral Slovence, Hrvate in Srbe za prostovoljne vojaške enote, ki bi se bojevale proti Avstro-Ogrski. V bojih je bil ranjen, zdravil se je tudi v Odesi. Leta 1917 je zaradi nestrinjanja z velikosrbsko politiko prestopil v rusko vojsko in se z njo bojeval v različnih krajih. Leta 1918 se je v Kijevu pridružil francoski vojaški misiji kot strokovnjak za južnoslovanska vprašanja. Z njo je pripotoval v Moskvo, kjer je postal samostojni časnikar in se seznanjal z gledališkim življenjem. Ni pričevanj, da bi se navdušil za oktobrsko revolucijo (kot so se mnogi zaneseni slovenski književniki od daleč, pod Alpami), saj jo je doživljal neposredno in marsikaj videl. Trocki bi ga skoraj »pospravil«. Golia je pozneje v Ljubljani pomagal mnogim ruskim umetnikom, ki so emigrirali pred nasiljem oktobrske revolucije v kraljevino Jugoslavijo. V začetku 1919 se je Golia čez Odeso, Carigrad, Solun in Dubrovnik vrnil v Ljubljano.
Po vrnitvi je stanoval na ● Prešernovi cesti, takrat Bleiweisova cesta 5 (22f), ● Mestnem trgu 7 (22g) in v ● Mačkovi ulici, takrat Lingarjeva ulica 1 (22h). Že nekaj tednov po vrnitvi v Ljubljano je postal dramaturg v ● Drami, Erjavčeva cesta 1 (T3), vendar je moral opravljati tudi delo direktorja. Leta 1920 se je v ● stolnici sv. Nikolaja (22i) poročil z Dano Koblar, pianistko, koncertantko in profesorico klavirja v konservatoriju Glasbene matice, ki je po daljši bolezni umrla leta 1929, kar ga je prizadelo. Leta 1922 je postal direktor ljubljanske Drame, v sezoni 1923/24 je bil zaradi političnih spletk zapustil Ljubljano ter postal režiser in upravnik gledališča v Osijeku, v sezoni 1924/25 pa direktor Drame v Beogradu. Jeseni 1925 se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil ravnatelj Drame do konca leta 1943, ko so ga na ukaz šefa nemške okupacijske pokrajinske uprave v Ljubljani razrešili službe.
Golia je ljubljansko Dramo repertoarno posodobil, dvignil uprizoritveno raven in sistem njenega dela, vendar je moral krmariti v zdrahah med politiki ter skupinami hišnih režiserjev in igralcev. Za nekaj sezon je celo odšel iz Ljubljane, ker so zanj postale gledališke razmere nevzdržne. Konec 30-ih let so se nekateri igralci pritožili pri ● banski upravi, sedanja Prešernova cesta 8 (U3) in palača predsednika Republike Slovenije. Uprava je proti Golii uvedla v gledališču preiskavo. Za nekaj časa so ga celo suspendirali. Nasprotja so obstajala tudi med njim in → Otonom Župančičem, ki je bil med obema vojnama upravnik Narodnega gledališča, torej Drame in Opere. Vodstvene težave so mu lajšale uprizoritve njegovih mladinskih iger, saj so bile velike gledališke uspešnice. Pred II. svetovno vojno je kot delegat slovenskega PEN-a potoval v različne države.
Po kapitulaciji Italije ga je Osvobodilna fronta (ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije), najbrž na pobudo Josipa Vidmarja (ki ga je tolerantni Golia pred vojno zaposlil kot dramaturga v gledališču, čeprav je Golio nekaj časa kritiziral), povabila v partizane, toda tja je prišel samo njegov nahrbtnik! Zato je Vidmar pozneje kislo menil, da je Golia najbrž ostal v Ljubljani zaradi starosti. Po koncu II. svetovne vojne ga je nova oblast postavila za vršilca dolžnosti upravnika Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kar pomeni, da njegovega ravnateljevanja med vojno niso šteli za kršitev »kulturnega molka« niti za sodelovanje z okupatorjem. Jeseni leta 1945 je pred prvo premiero v prvi sezoni pod novo, komunistično oblastjo v ljubljanski Drami sam prebral verzificirani Prolog v počastitev »nove dobe«, »Osvobodilne fronte in Ka-pe« [Komunistične partije] ter »vojščaka modra Stalina in Tita«, da »nam še mnogo, mnogo let živita«. Po upokojitvi konec leta 1946 je živel kot književnik v Ljubljani.
Med obema vojnama je bil član družbe »penatov« (iz latinske množinske besede »Penates«: starorimski hišni bogovi, varuhi družine in domačega ognjišča) ki se je redno shajala v ● gostilni Pri kolovratu, sedaj Ciril-Metodov trg 14 (D1k') (→ Novy). Vanjo je zahajal tudi psihiater dr. Alfred Šerko (→ Grum, → Podbevšek, → Andrej Smole), ki je nekoč prinesel z lova na kače modrasa in ga položil Golii na ramo in mu zabičal, naj miruje, sicer ga bo kača pičila v vrat, potem pa je kačo snel. Sicer pa je bil Golia ljubitelj živali in znamenita osebnost ljubljanske boeme, kar odmeva tudi v njegovih pesmih. Veljal je za »kapitana dolge plovbe« po gostinskih lokalih, vendar se je tudi pri tem znal obvladati, saj je lahko vzdržal več noči zapored. Pri krokarijah se mu je pogosto pridružil tudi pisatelj → Ciril Kosmač; pogosto sta izvedla marsikaj zabavnega in izzivalnega.
Ko so po II. svetovni vojni objavili razpis za besedilo državne himne Federativne republike Jugoslavije, ni komisija leta 1946 podelila Golii nobene nagrade, pač pa denarno priznanje, saj je njegova pesem spadala med tiste, ki so bile »s pesniškega in patriotskega vidika najboljše«. Leta 1953 so ga izvolili za rednega člana ● SAZU, Novi trg 3 (A), ko je bil Vidmar že bil njen predsednik. V povojnih letih se je Golia precej družil z → Izidorjem Cankarjem, po Izidorjevi smrti pa je precej sameval. V 50-ih letih je v pisateljski druščini izjavil: »Bil pa sem vsem armadam nezvest.« Ob njegovi krsti, ki je na dan pogreba stala v avli ● Opere, sedaj Župančičeva ulica 1 (T2), je govoril → Juš Kozak. Pokopali so ga na državne stroške z godbo Ljudske milice [policije] in naključnim paradoksnim zvonjenjem iz bližnje cerkve na ● Žalah (P4), ob ženi Dani, grob A/64/5/15–17. Literarni zgodovinar Lino Legiša (→ Pavček) je pogreb komentiral: »Priznanje oblasti pesniku, nasproti kateremu ni imela pridržkov.« Golio je pisatelj Drago Jančar upodobil kot pesnika v romanu To noč sem jo videl (→ Izidor Cankar).
Upodobitev Ljubljane:
Pod nama sanjala Ljubljana (v pesniški zbirki Pesmi o zlatolaskah, 1921).
Nagrada: Levstikova (1950).
LIT.: Igor Grdina: Arduš, pejmo še v bar! V: P. Golia: O Ester – o RenŽe. Izbrane pesmi. Spremno besedo napisal, pesmi in fotografsko gradivo izbral I. Grdina. Maribor 1997, str. 121–175 (Iz slovenske kulturne zakladnice, 31). – Lino Legiša: Golieva šarmantna storija. Prostor in čas 1, 1969, št. 7/8, str. 370–373. – Mira Mihelič: Ure mojih dni. Spomini. Murska Sobota 1985, str. 176–178.