94. OTON ŽUPANČIČ (1878, Vinica – 1949, Ljubljana) [...]

Pesnik, dramatik, esejist in prevajalec. Avtor pesniških zbirk Čaša opojnosti, Čez plan, Samogovori, tragedije Veronika Deseniška, otroške zbirke Ciciban in še kaj ter prevodov Shakespearovih del.

Do konca leta 1908 se je podpisoval Zupančič. Po ustnem izročilu so se njegovi predniki priselili iz Like zaradi turške nevarnosti. Oče Franc Zupančič je bil majhen trgovec iz Dolenjskih Toplic, mati Ana Malič pa hči bogatega trgovca iz Vinice, ki je pozneje izgubil premoženje. Zakonca sta nekaj let stanovala pri tastu v Vinici, potem sta se preselila v Dragatuš, kjer sta družino preživljala s trgovino in gostilno. Imela sta tri otroke, Oton je bil prvorojenec. Po dveh razredih v domačem kraju je leta osnovno šolo nadaljeval v Novem mestu, potem pa tam končal tri razrede gimnazije. Počitnice je preživljal doma. Oče je zabredel v dolgove, zato je prodal posest v Dragatušu in se leta 1891 z družino preselil v Ljubljano.

Naselili so se na sedanji ● Trubarjevi cesti 68 (94a) (na vogalu z Usnjarsko ulico); v prvem nadstropju so imeli kuhinjo in eno sobo, v pritličju pa trgovinico z živili ter vinotoč. Stanovanje jim je našla sorodnica. Kadar so bili starši zdoma, sta Župančič in brat prodajala v trgovini, sicer pa je Župančič od jeseni leta 1891 hodil v četrti razred nižje gimnazije v ● Beethovnovi ulici 6 (I3d), med letoma 1892 in 1896 pa v višjo gimnazijo, ki je takrat stala na Vodnikovem trgu (I3c); sedaj je tam živilska tržnica. Učni jezik je bila nemščina, slovenščina je bila eden izmed učnih predmetov. Bil je soliden učenec, odličnjak pa ni bil. Leta 1896 je uspešno maturiral.

V višji gimnaziji se je zaljubil v Albertino (Berto) Vajdič (1881–1959), ki je stanovala z materjo, stricem in teto v vogalni (takrat Žerovčevi) hiši na Šentpetrskem nasipu, sedaj ● Petkovškovo nabrežje 67 (94b), pri mostu čez Ljubljanico, nasproti nekdanje Pediatrične klinike ob Vrazovem trgu. Njeno stanovanje in stanovanje Župančičevih je ločevala samo Janeževa strojarna (po letu 1900 Pollakova tovarna usnjenih izdelkov, sedaj opuščena tovarna koles Rog). Berta je po končani osnovni šoli v ● uršulinskem samostanu ob baročni cerkvi Sv. Trojice nasproti Kongresnega trga (S3) med letoma 1896 in 1900 hodila na ● žensko učiteljišče, Resljeva cesta 12 (I2e) (sedaj Gimnazija Ledina, vogal Resljeve ceste in Komenskega ulice) in potem delala v različnih mestnih šolah. Bila je čedna, postavna, družabna, kulturno razgledana in literarno izobražena. Zanimala se je za slikarstvo in glasbo. Igrala je violino, učila se je igranja na klavir in stalno obiskovala koncerte. Župančič jo je opeval v zbirki Čaša opojnosti, sledi o njej so tudi v zbirkah Čez plan in Samogovori. Toda Župančič je na Dunaju odlašal s študijem in odločitvijo o poroki, zato je leta 1910 njuna zveza zašla v slepo ulico. »Izvoljenka ga je dolga leta ljubeče in vdano čakala, nazadnje je nad njegovo voljo in uspešnostjo pri študiju obupala, obenem pa se je pri njej – bilo ji je že 28 let – začel zahtevno in nevarno oglašati telesni del človeške narave.« (Joža Mahnič) Berta je imela z drugim moškim hčerko, toda z njim se ni hotela poročiti, ker je ostala navezana na Župančiča. Ta pa zveze ni nadaljeval. V nasprotju z drugimi sorodniki ali dopisovalci slovenskih književnikov, ki so njihovo korespondenco iz večinoma moralističnih razlogov uničili ali izgubili (→ Levstik), je Bertina hči Župančičeva pisma ohranila in omogočila objavo ene najobsežnejših ljubezenskih korespondenc v slovenski književnosti.

Leta 1894 je Župančič začel pod psevdonimi objavljati pesmi v glasilih za otroke in reviji Dom in svet. V gimnaziji je postal član dijaškega krožka, ki se je zbiral v župnišču ljubljanske stolnice okrog stolnega vikarja dr. Janeza Evangelista Kreka (1865–1917), poznejšega politika ter državnozborskega in deželnozborskega poslanca. Te dijake so imenovali »ligaši«. V krožku so se učili slovanskih jezikov in prebirali slovanske ljudske pesmi. Ker so se pojavili v katoliških vrstah očitki zoper krožek, ki sta jim sledili šolska preiskava in kaznovanje, se je Župančič leta 1894 pridružil liberalno usmerjenemu ilegalnemu društvu Zadruga (→ Ivan Cankar, → Dragotin Kette). V Zadrugo ga je povabil Cankar, ki si je hodil h Kreku izposojat knjige in se pri njem seznanil z Župančičem. Ker so bili takrat dijaški krožki in društva prepovedani, so se člani Zadruge zaradi varnosti sestajali v nekaterih gostilnah in stanovanjih članov. Z razmerami v Zadrugi ni bil zadovoljen, zato se je leta 1896 na tihem oddaljil od nje. Kot gimnazijec in študent je počitnice preživljal v Vinici. Medtem je propadla tudi očetova ljubljanska trgovina.

Kljub temu je Župančič začel na dunajski univerzi študirati zgodovino in zemljepis. Da bi preživel, mu je stric, ki je bil na Dunaju zaposlen v trgovinskem ministrstvu, preskrbel uradniško zaposlitev v oddelku tega ministrstva. Sicer pa je razširjal svoja literarna obzorja, okušal tudi velemestno življenje, se družil z nekaterimi tamkajšnjimi Slovenci in sanjaril o zvesti Albertini v provincialni Ljubljani. Leta 1899 je v glavnem mestu dežele Kranjske izdal prvo pesniško zbirko Čaša opojnosti, ki je vzbudila veliko pozornost pri kritikih in bralcih ter z razvpito Cankarjevo zbirko Erotika naznanila slovensko »moderno«. Leta 1901 je Župančič končal univerzitetni študij, vendar ni opravil vseh izpitov niti ni diplomiral. Na Dunaju je še naprej živel neurejeno, tudi boemsko življenje. Ker se je od vseh pripadnikov slovenske »moderne« najbolje razumel z → Murnom, je bil zaradi njegove prezgodnje smrti v Ljubljani pretresen. Vitalističnega Župančiča pa sta Cankarjevo pijančevanje na Dunaju in njegova pesimistična književnost odbijala, zato sta se za dlje časa razšla, saj sta bila preveč različna značaja, pa tudi njuni književnosti sta si v marsičem nasprotujoči.

V letu 1901/02 je Župančič v Gradcu odslužil enoletno vojaščino in bil v šoli za rezervne oficirje, ki je ni maral. Medtem mu je nepričakovano umrla sestra, ki so jo pokopali v Vinici, toda na pogreb ni mogel. Po nekem izhodu se ni pravočasno vrnil v vojašnico, zato je moral za dva tedna v vojaški zapor, v samico, v kateri je s pretihotapljenim svinčnikom pisal satirično pesnitev Jerala, ki je ni nikoli dokončal. Zaradi zapora je zamudil nastop službe suplentskega gimnazijskega profesorja, ki mu je bila v Ljubljani obljubljena tisto jesen.

Medtem so se Župančičevi starši po trgovskem polomu preselili čez Ljubljanico, v bajto za hišo na ● Poljanski cesti 23 (94c), za gostilno Pri Štrajzelnu, ki so jo takrat vodili starši pisateljev → Juša in Ferda Kozaka. Kozakovi so s hrano pomagali Župančičevim, zato je Župančičeva mati hodila plet na Kozakove njive, ki so se razprostirale blizu sedanjih Žal. Leta 1902 so nekaj mesecev stanovali na ● Karlovški cesti 11 (94č). Župančičev oče je s pomočjo sorodnika dobil najprej službo pisarniškega sluge v Kočevju, potem pa službo deželnega dacarja v Ljubljani. Župančičeva mati pa je postala čistilka uradnih prostorov tega urada. Starši so v njegovi bližini dobili enosobno stanovanje. Ker se je urad pogosto selil, so se z njim selili tudi Župančičevi starši. Jeseni leta 1902 so se preselili na ● Mestni trg 19/I (94d), novembra 1905 pa na sedanjo ● Miklošičevo cesto 30 (94e), v nizko dvoriščno stavbo, v kateri je bilo dvoje enosobnih stanovanj.

Župančič je po vrnitvi v Ljubljano večinoma stanoval kot podnajemnik, saj so bila stanovanja staršev majhna. Leta 1903 je bil en semester suplent za zgodovino in zemljepis v ● Prvi državni (klasični) gimnaziji, Prežihova ulica 8 (I3č), sedaj je v njej Osnovna šola → Prežihovega Voranca. V naslednjih letih je večkrat za dlje časa zapustil Ljubljano. Leta 1905 je več mesecev preživel v Parizu. Leta 1906 se je potegoval za mesto tajnika pri Slovenski matici, Kongresni trg 8, vendar ni bil uspešen, saj je Matica iskala predvsem izurjenega uradnika, kar pa on ni bil. Starši so postajali nestrpni, ker je odlašal z diplomo na dunajski univerzi, saj kot absolvent ni mogel postati stalno zaposlen gimnazijski profesor niti se ni mogel poročiti z učiteljico Berto Vajdič. Po prijateljski zvezi je dobil v drugi polovici leta 1907 službo domačega učitelja pri plemiški družini Attems-Waldburg v Kissleggu na Würtemberškem. Z gojencem Manfredom je večinoma živel v Bregenzu ob Bodenskem jezeru. Leta 1908 je spet živel v Ljubljani in zaradi višjega honorarja izdal svojo najboljšo pesniško zbirko Samogovori pri nemškem založniku Bambergu. Deležna je bila molka in precej hladnega sprejema, saj so se takrat slovensko-nemški politični odnosi poslabšali. Avstrijski vojaki so namreč septembra istega leta v Ljubljani streljali v množico protinemških demonstrantov, ubili mladeniča Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra ter ranili precej ljudi, med njimi tudi pesnikovega bratranca. Župančič je spet odpotoval na Dunaj, kjer je opravil nekaj ustnih izpitov, odobrili so mu tudi seminarsko nalogo, potem pa se je vrnil k družini Waldburg za domačega učitelja.

Konec leta 1910 se je z vlakom ponoči vrnil v Ljubljano. Na ● glavni železniški postaji (94f) ga je pričakal prijatelj, ki mu je prišel po naročilu Župančičeve matere povedat, da ima Berta otroka. Mati je tako želela preprečiti Župančičev šok. Leta 1911 so se starši preselili z Miklošičeve ceste na sedanji ● Novi trg 1 (94g), spet v majhno enosobno stanovanje. Župančič je občasno prenočeval pri njih, sicer pa je stanoval v neprijetni podnajemniški sobi brez razgleda v ● Wolfovi ulici 6 (94h). Tam ga je obiskal → Izidor Cankar, da bi se z njim domenil za pogovor o njegovem ustvarjanju. Ta je izšel v seriji Cankarjevih pogovorov z znanimi slovenskimi umetniki pod naslovom Obiski. Sicer pa je Župančič želel postati časnikar, vendar je ostal samo poročevalec o gledaliških predstavah. V sezoni 1911/12 je bil dramaturg pri ● Deželnem gledališču, sedanja Opera, Župančičeva ulica 1 (T2). Knjižno slovenščino je hotel približati živemu jeziku, zato je v gledaliških predstavah poskusil odpraviti takratno elkanje: namesto izgovora končnega zapisanega -l v deležnikih na -l je uvedel izgovor u (npr. za zapisano besedo »videl« izgovor »videu«), kar je povzročilo odpor občinstva. Elkanje je bilo odpravljeno šele po I. svetovni vojni. Ker Župančiču zanikrne mestne čumnate niso ustrezale, je leta 1912, kljub mnogoterim razlikam, strpno prebival pri Ivanu Cankarju nad gostilno na ● Rožniku, sedaj Cankarjev vrh 1 (94i). Preživljal se je s honorarji za literarne objave. Po → Aškerčevi smrti pa je leta 1913 zaradi svoje liberalne in proslovanske usmeritve postal arhivar ● mestnega arhiva pri Magistratu, Mestni trg 1 (U2). Njegov predstojnik je bil župan in pisatelj → Ivan Tavčar. Župančič je bil ob svojem političnem liberalizmu blizu tudi preporodovcem, ki so nasprotovali Avstro-Ogrski in se zavzemali za združitev južnoslovanskih narodov v eno državo. Leta 1914 je bil tudi urednik revije Slovan, leta 1917 pa Ljubljanskega zvona. V I. svetovni vojni ga niso vpoklicali v avstrijsko vojsko, ker so že leta 1907 ugotovili, da je vojaško nesposoben.

Leta 1907 so hčere ljubljanskega sodnika Alojza Kesslerja najprej v družinsko stanovanje na ● Rimski cesti 12 (94j), po preselitvi pa v stanovanju na sedanji ● Prešernovi cesti 4 (94k), povabile Ivana Cankarja, ki je potlej pogosto zahajal k njim in tja polagoma pripeljal več književnikov in slikarjev; med njimi tudi Župančiča. Nastal je eden redkih slovenskih umetnostnih salonov. Tu se je seznanil s 13 let mlajšo Kesslerjevo hčerjo Ani, učiteljico na šentjakobski šoli v Ljubljani. Ko je pretrgal stike z Berto, je poglobil stike z Ani. Septembra leta 1913 sta se poročila v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri sedanjem Tromostovju. Najprej sta do septembra 1916 stanovala na Bleiweisovi cesti 3/III, sedaj Prešernova cesta, med letoma 1916 in 1945 pa v ● Dalmatinovi ulici 1/III (94l), v hiši Kmetske hranilnice in posojilnice. Potem pa se je družina Župančič preselila v Nunsko ulico, nekdanja Veselova ulica 8, sedaj ● Valvasorjeva ulica 10 (94m), kjer je stanovala najprej v pritličju, potem pa v I. nadstropju. Pesnik je tukaj stanoval do smrti. V zakonu so se mu rodili trije otroci: sinova Marko in Andrej ter hči Jasna. Župančičeva žena je umrla leta 1967.

Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev je sprejel naklonjeno, čeprav sta se v njej kmalu pokazala neenakopravnost Slovencev in srbski hegemonizem, bolj ali manj prekrit z idejo jugoslovenarstva. Leta 1920 je Župančič opustil delo mestnega arhivarja, ki mu ni ustrezalo, in postal dramaturg Narodnega gledališča, od leta 1926 je bil njegov glavni tajnik, od leta 1929 pa upravnik Kraljevega narodnega gledališča (Opere in Drame). Svoj delovni prostor je imel v ● Drami, Erjavčeva cesta 1 (T3). Pripravljal je repertoar, ga zagovarjal, prevajal Shakespearova dela, popravljal prevode drugih prevajalcev, skrbel za odrsko izreko, se ukvarjal tudi z administracijo, si prizadeval za finance, reševal spore zaposlenih in se zavzemal za ohranitev Opere. Vse to ga je zelo zaposlovalo, odtegovalo od literarnega ustvarjanja in škodovalo zdravju. Ta leta je imenoval leta »slovenstva tlake«. Bil je tudi predsednik Društva slovenskih književnikov in slovenskega kluba PEN. Zahajal je v ● kavarno Union istoimenskega hotela, sedaj Miklošičeva cesta 1 (D2b), in s skupino »penatov« (→ Pavel Golia) v ● gostilno Pri kolovratu, ki je delovala v hiši Ciril-Metodov trg 14 (D1k'). Uprizoritev njegove tragedije Veronika Deseniška (1924) v Drami, Erjavčeva cesta 1, je bila deležna velike pozornosti, toda deljenega sprejema. Nekateri bi raje gledali klasicistično tragedijo, zato niso mogli niti dojeti niti sprejeti Župančičeve simbolistične drame. Ta je ena od prednic poetične drame, kakršna se je v slovenski književnosti pojavila po letu 1960. Župančič je nameraval napisati še dve dramski nadaljevanji, v katerih bi prikazal »rojstvo in razvoj slovenske duše« z jugoslovansko državotvorno idejo, toda negativni odmevi na prvo so ga od tega odvrnili. Veroniko je zavrnil tudi Josip Vidmar, ki je leta 1935 izdal »kritično portretno študijo« Oton Župančič. Pesnik je o njem menil: »Josip me je hudo napadel, ko je izšla 'Veronika Deseniška'. V knjigi o meni [...] mene ni. Je napihnjeno, nekak meh brez Župančičeve sape. Vidmarjeva je notri, Župančičeva pa je samo kapa …« Župančič je imel pomisleke do Vidmarja že pred izidom te knjige, vendar ni nasprotoval ravnatelju Narodnega gledališča → Pavlu Golii, ki je dosegel, da so Vidmarja zaposlili kot dramaturga. Kljub zunanji korektnosti je Župančič ostal do njega rezerviran.

Škandal pa je Župančič povzročil leta 1932, ko je v reviji Ljubljanski zvon objavil esej Adamič in slovenstvo. V njem je z zagovorom nejasno formuliranega kozmopolitstva dregnil v občutljivo in ogroženo slovenstvo ter povzročil divjo polemiko in diferenciacijo v literarnih krogih. Iz Ljubljanskega zvona se je izločila skupina, ki je začela izdajati revijo Sodobnost. Župančič se je po teh polemikah odtegnil literarni druščini in precej sameval. Ni se več družil s »penati«, ampak je sam zahajal v skromno gostilno, menda z imenom ● Pri mucu, ki je takrat delovala v Tavčarjevi ulici (D1l'); hišna številka ni znana, zato je na zemljevidu zaznamovan samo začetek ulice. Šele čez nekaj let se je vrnil v družbo »penatov« in gostilno Pri kolovratu. Župančičevi starši so tudi v prvi Jugoslaviji živeli revno, oče mu je umrl leta 1927, mati pa leta 1935. Med letoma 1926 in 1938 je bil predsednik Društva slovenskih književnikov. Med letoma 1926 in 1933 ter letoma 1936 in 1941 je bil predsednik kluba PEN. Leta 1928 so ga ob 50-letnici počastili s proslavami, imenovanji, odlikovanji in knjigami. Leta 1938 ga je Mestni svet ljubljanski v Magistratu, Mestni trg 1, izvolil za častnega meščana. Istega leta je postal član Akademije znanosti in umetnosti, ki se zaradi jugoslovenarskega unitarizma ni smela imenovati »Slovenska«, Novi trg 3 (A). Nekaterim novim tokovom slovenske književnosti po I. svetovni vojni ni bil naklonjen, saj je → Grumovo dramo Dogodek v mestu Gogi ljubljansko gledališče uprizorilo z zamudo, zaradi njegovega negativnega mnenja pa pri Slovenski matici nista izšli pesniški zbirki → Antona Vodnika (menda prva verzija Žalostnih rok) in leta 1935 zbirka → Boža Voduškova, ki se še ni imenovala Odčarani svet. Vodušek pa je Župančiča, ko je bil upravnik Narodnega gledališča v Ljubljani, in Vidmarja, ko je bil dramaturg v ljubljanski Drami, brezhibno satirično torpediral v Sonetu o igralcu, drugem v ciklu Cam›esova gostija (1937).

Po začetku II. svetovne vojne, septembra 1941, se je Župančič pridružil Osvobodilni fronti (OF), ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. O OF ga je s soglasjem vodje slovenske komunistične revolucije Borisa Kidriča seznanjal Vidmar. Temu je v gledališču tudi izročil uporniško pesem Pojte za menoj, ki je pozneje postala znana pod naslovom Veš, poet, svoj dolg. Vidmar je tudi poskrbel, da je pod psevdonimom Anton Pesnik izšla v ilegalnem glasilu OF Slovenskem poročevalcu. Poleti leta 1942 se je Župančič deloma zaradi zdravja, deloma ker se je želel izogniti morebitni aretaciji, umaknil v bolnišnico. Sin in hči sta bila zaprta, mlajši sin pa je postal partizan. Do leta 1943 je precej časa prebil v internem oddelku ● klinične bolnišnice, na prostoru sedanjih bolnišnic med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2), pozneje pa v sobi št. 8 bližnjega sanatorija ● Šlajmerjev dom, Zaloška cesta 9 (B6), sedaj Ortopedska klinika, ki je bil iz zasebne vile primarija dr. Šlajmerja predelan v bolniško stavbo. Župančič je bolehal na dihalih in srcu. Tam se je družil z nekaterimi zdravniki, čas si je krajšal tudi s kartanjem. Zdravniškemu osebju je napisal več priložnostnih pesmi. Nekaj časa je prebil tudi v sanatoriju Emona, Komenskega ulica 4 (B7). Izvršni odbor OF, v katerem je bil Vidmar, ga je vabil, naj se pridruži partizanom, toda bolezen je to onemogočala. Leta 1943 so v partizanskem Kočevju izvolili Župančiča pod skrivnim imenom dr. Anton Pesnik za člana »Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta«. Leta 1944 je taktično objavil nekaj pesmi v Zborniku zimske pomoči (→ Narte Velikonja), da ne bi ogrozil sebe in dveh zaprtih otrok. Vendar je istega leta, ko so v Ljubljani nasprotniki komunizma organizirali podpisovanje protestne izjave proti komunizmu, zavrnil podpis, zato so njegovega zaprtega sina odpeljali v internacijo.

Maja 1945 je na željo OF napisal pesem Osvoboditeljem, ki je izšla v posebni številki Slovenskega poročevalca. Z balkona ●univerze ob Kongresnem trgu 12 (I4) je z govorom pozdravil novo, komunistično vlado, in med drugim patetično dejal: »bodite nam tako srečni vodniki, kakor je naša in vaša volja poštena in čista!« Junija 1945 se je kot »častni predsednik društva za kulturno sodelovanje Slovenije s Sovjetsko zvezo« udeležil defileja enot Jugoslovanske armade na »okrašeni tribuni« ob ● križišču Tržaške in Bleiweisove ceste, sedaj Prešernova (94n). Na tribuni so bili vodilni slovenski veljaki novega komunističnega režima, Edvard Kardelj (→ Edvard Kocbek), Boris Kidrič (→ Edvard Kocbek, → Vitomil Zupan) in Josip Vidmar (→ France Bevk, → Vladimir Bartol, → Alojz Gradnik, → Edvard Kocbek, → Jože Udovič). »Po končanem defileju so se množice uvrstile v sprevod in odkorakale na Kongresni trg med neprestanim vzklikanjem Rdeči armadi, maršalu Stalinu, maršalu Titu in Jugoslovanski armadi.« Med političnimi govorniki, ki so množici govorili z balkona univerze, je bil tudi Župančič. Postal je poslanec v zvezni in slovenski »ljudski skupščini«. Gledališče je kot upravnik vodil samo še v sezoni 1945/46, potem je postal upravnik Zavoda za kulturo slovenskega jezika pri SAZU. Leta 1948, ob 70-letnici, je bil deležen izrednih počastitev: ljubljanska univerza mu je podelila častni doktorat, Prezidij Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije (s predsednikom Josipom Vidmarjem) pa po sovjetskem vzoru častni naziv »ljudski umetnik«; dobil je tudi več državnih odlikovanj. Izšlo je več knjig z njegovimi deli. → Vitomil Zupan pa mu je »napisal grenke travestije njegovih stihov za sedemdesetletnico [...] Mož je bil namreč v dobrih odnosih z vsakim režimom, eni smo pa z vsakim skregani. Ne vem, kdo je bolj neumen. Tedaj [med II. svetovno vojno] so mu [Župančiču] mestne čenče očitale, da je v bolnišnico dobival kavo od šefa okupacijske oblasti.« Zupanovi stihi so prišli v roke komunistični policiji, zato je po aretaciji zasliševalec Zupanu očital »obrekovanja kulturnih delavcev«.

Kljub bolehnosti je Župančič nastopal z govori in pisal članke, v skladu s takratno političnoideološko evforijo, ter prigodniško propagandno in patetično verzifikacijo. Pred II. svetovno vojno je jugoslovanskemu kralju Aleksandru I. Karađorđeviću napisal dve slavilni pesmi 11. oktobra 1934 in Slovenci svojemu kralju mučeniku (Napis na žari), po vojni pa dve slavilni pesmi Maršalu Titu za rojstni dan (1947, 1949). Njegov je tudi napis za nagrobnik »narodnih herojev« v parku ob Šubičevi ulici. Bil je literarna maskota povojnega političnega režima, zato ga ta leta 1948, ob sporu z informbirojem, ni hotel »izgubiti«. Bil je bil deležen ekskluzivne individualne razlage političnega položaja. Tito je namreč naročil Vidmarju, da je Župančiča pripeljal k njemu v politično rezidenco na Brdo pri Kranju, kjer mu je povedal za spor s Stalinom, o katerem javnosti še niso obvestili. Župančič o njem ni niti slutil. Kot mnogi drugi je naivno pritrjeval kultu Stalina in Sovjetske zveze kot idealne države, ki je bila vzor Titovi Jugoslaviji. Zato je bil ob nepričakovanem preobratu globoko pretresen. Mnoge druge, ki takšnega preobrata niso mogli doumeti in so glasno izrazili začudenje, pa so odpeljali v jugoslovansko koncentracijsko taborišče na Golem otoku. Nekatere pa so tam zaprli iz političnega maščevanja (→ Ludvik Mrzel).

Potlej je Župančič zaradi bolezni ostajal večinoma doma. Umrl je za astmo v stanovanju v sedanji Valvasorjevi ulici. Posmrtno masko je naredil akademski kipar Stane Dremelj. Takratni ilustrirani tednik Tovariš je v nepodpisanem članku Njegovo slovo poročal: »Predsedstvo vlade LRS [Ljudske republike Slovenije] je obvestilo javnost s posebno objavo, da je umrl naš prvi ljudski umetnik, član Prezidija Ljudske skupščine LRS, poslanec Ljudske skupščine FLRJ [Federativne ljudske republike Jugoslavije] in Ljudske skupščine LRS, član Izvršnega odbora OF, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti [v Zagrebu] in Srbske akademije znanosti, odlikovan z redom narodnega osvobojenja I. stopnje in z redom Bratstva in enotnosti I. stopnje. Hkrati je Predsedstvo vlade odredilo državni pogreb. Pokojnika so položili na mrtvaški oder v dvorani ● palače »Predsedstva vlade LRS« [nekdanja Banska palača, Prešernova cesta 8 (U3)], da se je javnost lahko poslovila od njega.

Ležal je v črni krsti, v svitu lestencev je bil njegov razbrazdani obraz spokojen. Na častni straži so se zvrstili predstavniki našega političnega, javnega in kulturnega življenja, naraščala je gora vencev. [...] Vsa dvorana je bila en sam bohoten cvetni vrt, nenehna reka ljudstva se je pomikala po stopnišču skozi špalir vencev. Tu se je zvrščevala vsa Ljubljana in z dežele so vlaki prinašali trume častilcev, velikih in malih. Od vsepovsod so prihajale brzojavke, med prvimi sta izrazila sožalje maršal Tito in podpredsednik Zvezne vlade Edvard Kardelj. [...] K žalnim sejam so se sestale naše kulturne ustanove, med prvimi Društvo slovenskih književnikov in Slovenska matica, Izvršilni odbor Mestnega ljudskega odbora Ljubljane in oblastni ljudski odbor za ljubljansko oblast, čemur so sledile še nadaljnje počastitve: tako je senat univerze v Ljubljani na svoji žalni seji počastil spomin svojega častnega doktorja, Prezidij Ljudske skupščine pa se je sestal k žalni seji dan po pogrebu. Vse srednje in nižje strokovne šole so imele na dan pogreba žalne svečanosti.

Ko se je v torek, 14. junija [1949], bližala ura pogreba, je bila Ljubljana vsa praznična. Na svojih določenih zbirališčih in v špalirju ob glavnih cestah so naraščale ljudske množice. Skoraj tik do pogreba je še tekla živa reka mimo pesnikovega mrtvaškega odra, ob katerem so kot poslednji stali na častni straži: predsednik vlade LRS Miha Marinko, podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine FLRJ dr. Jože Rus, predsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS Josip Vidmar, predsednik Ljudske skupščine LRS dr. Ferdo Kozak (→ Primož Kozak), član Politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije Vlado Krivic, podpredsednik vlade LRS dr. Marjan Brecelj, prosvetni minister vlade LRS dr. Jože Potrč in predsednik Mestnega ljudskega odbora Ljubljane Matija Maležič. Ob desetih so prenesli tovariši Vlado Krivic, dr. Marjan Brecelj, rektor dr. Anton Melik, Matija Maležič ter književnika → Miško Kranjec in → Matej Bor krsto pred palačo, kjer so bili poleg svojcev zbrani: podpredsednik Zvezne vlade Edvard Kardelj, predsednik vlade LRS Miha Marinko ter člani Politbiroja in Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in člani vlade, podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine FLRJ dr. Jože Rus, predsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS s člani Prezidija, predsednik Ljudske skupščine LRS dr. Ferdo Kozak, general B. Gjuričković, Peter Stante, Boško Šiljegović s častniškim zborom, predstavniki množičnih organizacij, pomočnik zveznega ministra za znanost in kulturo Puniša Perović, direktor Instituta za družbene vede Boris Ziherl (→ Gradnik, → Gregorčič, → Hieng, → Kovačič, → Kranjec, → Šeligo, → Anton Vodnik, → Zajc, → Zupan), pisatelj Louis Adamič, predstavnika Zveze književnikov Jugoslavije Ivo Andrić in Čedomir Minderović, zastopniki književnikov iz bratskih republik, zastopnika Srbske akademije znanosti in umetnosti inž. Milanković in Mihajlo Stepanović, v imenu Jugoslovanske akademije v Zagrebu prosvetni minister Hrvatske Babić, književnik Ivan Dončević in kipar Antun Augustinčić. Med predstavniki naših najvišjih znanstvenih ustanov sta bila prezident Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. France Kidrič [oče Borisa Kidriča] in rektor univerze dr. Anton Melik z akademiki in člani profesorskega zbora, mnogi člani Društva slovenskih književnikov, uprava in člani slovenskega Narodnega gledališča ter še mnogo predstavnikov političnega in kulturnega življenja.

Vojaška godba je zaigrala žalostinko 'Kot žrtve ste padli'. Nato je spregovoril poslovilno besedo predsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS Josip Vidmar.« Poudaril je, da je bil Župančič »zvezan s svojim ljudstvom, z njegovo nedavno slavno in krvavo preteklostjo, z njegovim zmagovitim vodstvom, se pravi s Komunistično partijo in njenim Centralnim komitejem«. »Od prijatelja in tovariša se je nato poslovil prezident Akademije dr. France Kidrič. [...]

Razvil se je žalni sprevod: na čelu pionirji [člani otroške šolske organizacije], zastopniki Zveze sindikatov in Zveze borcev. Mladina je nesla 800 vencev. Za to dolgo, pisano in živo preprogo pa je šla godba Jugoslovanske armade, ki je ves čas pogreba igrala žalostinke. Pendant h koloni vencev je bila dolga kolona, v kateri je tri sto mladincev in mladink nosilo sto Župančičevih knjig. Tik pred krsto so nesli člani Društva slovenskih književnikov odlikovanja. V mrtvaški voz, na katerem je bila krsta, pregrnjena z narodno zastavo, je bilo vpreženih troje parov vrancev. Za svojci in sorodniki so se zvrstili predstavniki našega političnega in kulturnega življenja. Bila je to sila dolga revija vse naše javnosti, revija našega novega življenja in nove dejavnosti. Sprevod, v katerem je bilo tudi več godb, se je pomikal po Prešernovi in Cankarjevi cesti, mimo Opere, kjer so pokojnika pozdravile fanfare, in dalje vseskozi med gostim špalirjem prebivalstva«, nato po Tyrševi (sedanji Slovenski), Masarykovi in Šmartinski cesti na Žale. V sprevodu naj bi bilo približno 25.000 ljudi.

»Na ljubljanskem pokopališču se je velika množica zgrnila okoli skupnega groba, kjer že počivajo Otonovi mladostni tovariši, pevci enega gnezda, ki jih je visoko preživel: Ivan Cankar, Dragotin Kette, Josip Murn-Aleksandrov.« Krsto so h grobu prinesli politiki Vlado Krivic, Marjan Brecelj in Matija Maležič, rektor univerze dr. Anton Melik ter književnika Miško Kranjec in Matej Bor. »V imenu zveznega ministrstva za znanost in kulturo je spregovoril ministrov pomočnik Puniša Perović [...] . Krepko in toplo je lik in poslanstvo pokojnega pesnika orisal predsednik Zveze književnikov Jugoslavije pisatelj Ivo Andrić [...]. Poslednji se je poslovil predsednik Društva slovenskih književnikov [Miško Kranjec].«

Glasilo OF Slovenski poročevalec je o pogrebu med drugim poročalo: »Po poslovilnih govorih je moški zbor Slovenske filharmonije zapel narodno pesem 'Gozdič je že zelen'. Nato so Župančičevi najbližji med igranjem žalostinke posipali prst na pesnikovo krsto. Za njimi so pristopili h grobu in posuli prst Edv. Kardelj, Josip Vidmar, Miha Marinko, nato pa ostali udeleženci pogreba.« Pogrebne slovesnosti je prenašal Radio Ljubljana (prednik sedanjega Radia Slovenija). Edvard Kocbek, ki je bil takrat še del oblastniške garniture, pa si je v svoj dnevnik zapisal: »Župančičev pogreb je potekal v najlepšem vremenu. Hodili smo dve uri, sonce pa nam je sijalo v tilnik. Organizacija ni bila slaba, govori povprečni, Kardelj navzoč, dokaj zapet in zaskrbljen. Zvedeli smo namreč za [slab] rezultat volitev v Trstu.«

Župančiča so pokopali v skupnem grobu »slovenske moderne«, čeprav se njeni člani niso vedno marali. Nagrobnik za zgodaj umrlo trojico je naročila in plačala Milena Rohrman, ki se je imela za Cankarjevo nevesto. V Plečnikovi šoli ga je zasnoval Dušan Grabrijan, postavili pa so ga leta 1925. Župančičev vodoravni nagrobnik pa so izdelali po načrtu pesnikovega sina arhitekta Marka Župančiča ter ga dodali pokončnemu nagrobniku trojici in ga odkrili junija 1955. ● Žale (P4), grob A/10/12–14/10–12.

Upodobitve Ljubljane v pesništvu:

v zbirki Čaša opojnosti: Pesem; v zbirki Čez plan: Ljubljansko polje;

v zbirki Samogovori: Z vlakom;

zunaj zbirk: Na sveti večer, Procesija, Mimo Ljubljane in njenih prerokov, Zbogom Ljubljana, List iz zlate knjige ljubljanskega ženstva, Tam in tu.

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Župančičeva ulica;

● Knjižnica Otona Župančiča, Kersnikova ulica 2;

● Župančičeva spominska in muzejska soba (pesnikovi sorodniki so jo podarili Mestnemu muzeju, kjer je bila razstavljena med letoma 1985 in 2000, vendar je ta po prenovi ni več razstavil; od leta 2008 je s pesnikovimi predmeti in knjigami na ogled v Knjižnici Otona Župančiča);

● Plošča o kraju Kettejeve in Murnove smrti ter shajanju četverice slovenske moderne, vzidana leta 1955 ob vhodu v Cukrarno;

● Jakob Savinšek: Oton Župančič (doprsni kip v avli Drame);

● Jiři Bezlaj: Oton Župančič (doprsni kip s pesnikovimi verzi na pročelju hiše Dalmatinova ulica 1, 1994);

● v likovni zbirki Mestnega muzeja Ljubljana: Stane Dremelj: Oton Župančič (1941, slonova kost), Zdenko Kalin: Oton Župančič (1942, sušena glina);

● Župančičeva nagrada, ki jo od leta 1965 podeljuje mestna občina Ljubljana ustvarjalcem za dosežke v kulturi;

● Župančičeva dvorana v SAZU, Novi trg 4, pritličje.

LIT.: Edvard Kocbek: Dnevnik 1949. Ljubljana 1999, str. 227. –

Ljubljana pozdravlja zmagovito Rdečo armado. Defile motoriziranih enot Jugoslovanske armade pred najvišjimi predstavniki narodne oblasti in zastopniki sovjetske vojaške misije. Slovenski poročevalec 6, 23. 6. 1945, št. 55, str. 1 [nepodpisano]. – Ljudski pesnik Oton Župančič. Tovariš 5, 24. 6. 1949, št. 24 [tematska številka ilustriranega tednika Slovenskega poročevalca ob pesnikovi smrti]. – Ljudstvo se je poslovilo od svojega pesnika. Večno bo živel med nami v svojih delih. Slovenski poročevalec 10, 15. 6. 1949, št. 138, str. 1–2 [nepodpisana članka o Župančičevem pogrebu]. – Evgen Lovšin: Rod in mladost Otona Župančiča. Ljubljana 1975. – Joža Mahnič: Ljubezenska drama in pesmi iz pisem. V: O. Župančič, Pesmi za Berto. Ljubljana 1978, str. 137–147. – Isti: Oton Župančič. Ustvarjanje, razvoj, recepcija. Ljubljana 1998. – Janez Mušič: Oton Župančič v sliki in besedi. Ljubljana 1980. – Vitomil Zupan: Levitan. Ljubljana 1982, str. 48–49. – O. Župančič: Zbrano delo X. Pisma I. Besedilo pripravil in opombe napisal Joža Mahnič. Ljubljana 1986 [korespondenca z Berto Vajdič].