48. MIŠKO / MIHAEL KRANJEC (1908, Velika Polana v Prekmurju – 1983, Ljubljana) [...]
Pripovednik. Časnikar in urednik. Avtor romanov Os življenja in Strici so mi povedali.
Iz revne družine, ki ni imela svoje zemlje. Oče je bil med drugim sezonski delavec na madžarskih posestvih; mati je bila nezakonski otrok, nepismena, opravljala je različna priložnostna dela. Kranjec je bil drugi od petih sinov; najprej je hodil v madžarsko osnovno šolo. Leta 1921 je na murskosoboški gimnaziji opravil izpit in jeseni odšel študirat v Ljubljano. Kot ubožni dijak je v ● Marijanišču, Poljanska cesta 26 (V3), prebival brezplačno. Zamudil je vpis v gimnazijo, zato je moral ponavljati peti razred osnovne šole, jeseni je moral zaradi trahoma še v bolnišnico. Kot podeželski otrok je v mestnem zavodu zaradi hišnega reda doživel pretres. Naslednje leto mu je umrl oče, vendar se ni udeležil njegovega pogreba, ker doma niso imeli denarja za plačilo vožnje. Ker je znal samo prekmursko narečje, se je v internatu izpopolnjeval v slovenščini. V rokopisnih dijaških glasilih tega internata Izvir in Plamen je objavil prva literarna besedila. Najprej je pisal v prekmurskem narečju, potem je prešel k slovenskemu knjižnemu jeziku.
Med letoma 1922 in 1930 je hodil v ● klasično gimnazijo, sedaj Prežihova ulica 8 (I3č), sedanja Osnovna šola Prežihovega Voranca; postal naj bi duhovnik. Leta 1924 se je ob nastopu Orjune v Trbovljah udeležil na ljubljanskih ulicah demonstracij za delavstvo. Leta 1926 so ga zaradi nediscipline izključili iz internata. Nekaj časa se je družil z mladokatoliško skupino okrog revije Križ na gori, potem se je pridružil krščanskim socialistom. Med letoma 1930 in 1934 je na ● univerzi, Kongresni trg 12 (I4a), študiral slavistiko. Leta 1930 se je poročil z učiteljico iz Velike Polane, Ivano Bizjan. V letu 1933/34 je deloval v levičarskem Klubu prekmurskih študentov. Leta 1933 je postal član PEN.
V letu 1926/27 je stanoval na ● Krekovem trgu 4/I (48a); od pomladi 1927 do srede 1930 v ● Hrenovi ulici 19 (48b), namesto plačila stanarine je inštruiral dva otroka; septembra 1930 spet na istem naslovu; v šolskem letu 1930/31 v ● Akademskem domu, Miklošičeva cesta 5 (48c); 1931/32 na ● Ižanski cesti 22, hiše ni več, zato je na zemljevidu zaznamovana lokacija blizu Ižanske ulice 24 (48č); od jeseni 1932 do januarja 1933 na ● Celovški cesti 62 (48d); maja 1934 spet v Hrenovi ulici 19, potem je pet mesecev preživel v Veliki Ponani, od novembra do sredine decembra 1934 pa je spet prebival v Hrenovi 19, potem se je odselil v Veliko Polano, kjer je sicer preživljal šolske počitnice.
Leta 1934 je študij v Ljubljani opustil in se vrnil v Prekmurje, ljubljanske literarne revije in založbe pa so mu še naprej objavljale literarna besedila. Od katoliških revij je prešel h komunistični Sodobnosti, ki jo je urejal Ferdo Kozak, oče → Primož Kozaka. Kranjec je postal časnikar: v letu 1934/35 je v Dolnji Lendavi urejal časnik Ljudska pravica, glasilo Komunistične partije Slovenije, ki ga je bilo mogoče takrat izdajati samo v provinci, kjer je bil oblastniški nadzor manjši. Leta 1939 je pri prvi podelitvi literarnih nagrad ● Mestne občine ljubljanske, Mestni trg 1 (U2), ki so jih zaradi podelitve ob obletnici Prešernove smrti imenovali Prešernove nagrade, dobil nagrado za roman Kapitanovi (in 4500 takratnih dinarjev). Član komisije za nagrade je bil tudi Josip Vidmar. Leta 1941 je Kranjec dobil enako nagrado za Povest o dobrih ljudeh.
Leta 1938 je postal član Komunistične partije in istega leta kandidiral pri volitvah za poslanca na listi združene opozicije. Ker je podpisal razglas kmečko-delavskega gibanja, je bil istega leta v preiskovalnem zaporu v Varaždinu. V začetku leta 1941 so ga zaprli v Medžurečje v Srbiji, v kazenski bataljon, od koder se je pred začetkom II. svetovne vojne vrnil v rojstni kraj. Po madžarski okupaciji Prekmurja pa ni odšel v prve bojne vrste partizanstva in revolucije, kar se od vnetega komunista pričakuje, ampak se je v Prekmurju do jeseni leta 1944 skrival, kar so mu po vojni očitali. Šele potem je odšel k štajerskim partizanom, spomladi leta 1945 pa v središče slovenske revolucije: v partizansko Belo krajino, kjer je bil v uredništvu Ljudske pravice. Pri njej je delal tudi po vojni, do jeseni leta 1945 v Ljubljani.
Junija istega leta je v → Finžgarjevi ljubljanski hiši sodeloval pri ustanovitvi Društva za kulturno sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Od leta 1945 do 1948, od 1949 do 1951 in od 1972 do 1975 je bil predsednik ● Društva slovenskih književnikov, večinoma Tomšičeva ulica 12 (48e). Spomladi leta 1948 je društvo pod njegovim predsedstvom ob stalinističnih »dachauskih procesih« na seji izključilo dva člana, Igorja Torkarja in Mirka Koširja, češ da sta »gestapovska agenta«, in o tem s posebnim dopisom obvestilo Zvezo jugoslovanskih književnikov v Beogradu. Junija istega leta so z društvenega občnega zbora poslali Titu, Centralnemu komiteju komunistične partije Jugoslavije in predsedniku vlade Slovenije Mihu Marinku pozdravna pisma z zagotovilom »brezpogojne predanosti«, Marinku so zatrdili, da je književnost »last vsega slovenskega ljudstva«, da dvigajo »zastavo z idejnostjo prežete, napredne umetnosti«, da se bodo bojevali proti »dekadenci in brezidejnemu formalizmu v umetnosti« in da pomagajo graditi »novega človeka«, »svobodnega človeka socializma«.
Kranjec je na pisateljico → Miro Mihelič, sicer ljubljansko meščanko, pritisnil, naj se »naseli v eni novoustanovljenih kmetijskih zadrug in začne pisati o socialistično prerojenem slovenskem kmetu«; češ da sam zbira podatke o »kolektivu Litostroja«, iz katerih bo napisal »roman o življenju delavcev v enem naših velikih industrijskih središč«. Tega ni nikoli napisal. Na društvenem občnem zboru junija 1949 je nastopil proti »dekadenci« → Vitomila Zupana, kajti »dvig naše književnosti« »ni več stvar posameznika«, ampak »stvar našega delovnega ljudstva v celoti«. Leta 1950 so se na letnem društvenem občnem zboru pokazala med Kranjčevim politiziranjem književnosti in večino članstva razhajanja, zato je odstopil. Kritik in politik Josip Vidmar v spominih Obrazi (1985) poroča, da je bil Kranjec v društvu »ozkosrčen«, »oblasten«; društvo je ječalo »pod povsem nedemokratično diktaturo enega človeka«, s tem naj bi se hotel »odkupiti za svojo medvojno pasivnost«. Zato je Vidmar z zvezami in politično oporo v komunističnem oblastniškem vrhu tudi pomagal doseči njegov odstop. Kranjec je njega in urednika predvojne revije Sodobnost in ministra za prosveto v prvi povojni komunistični vladi Ferda Kozaka imel za »buržuja«, mnoge druge člane društva pa za »klerikalce«. Ni (še) znano, s kakšnimi oznakami so vnetega Prekmurca počastili književniki, ki jih je hotel ideološko prevzgojiti.
Med letoma 1945 in 1948 je bil tudi direktor Cankarjeve založbe (ustanovil jo je Centralni komite Komunistične partije Slovenije), med letom 1948 in 1952 samostojni književnik, med letoma 1952 in 1953 direktor Ljubljanskega dnevnika (v katerem je po izidu knjige Strah in pogum v več nadaljevanjih ostro napadal → Kocbeka), med letoma 1953 in 1958 pa založbe Slovenski knjižni zavod (→ Vladimir Kralj), urednik Prešernove družbe in revije Obzornik. Potem je bil do smrti spet samostojni književnik. Vmes je imel več manjših političnih funkcij. Leta 1953 je postal član ● SAZU, Novi trg 3 (A). Med letoma 1956 in 1957 je bil sekretar »celice« komunistov v Društvu slovenskih književnikov, v kateri je upošteval stališča ideologa Borisa Ziherla in prihajal v nasprotja z Vidmarjem.
Leta 1957 mu je to društvo hotelo podeliti nagrado za roman Zemlja se z nami premika, vendar je ni hotel sprejeti in je iz društva izstopil. Leta 1958 se je znašel v življenjski krizi. Leta 1959 je postal glavni urednik založbe Prešernova družba, ki jo je komunistična oblast ustanovila, da bi z njo prekosila katoliško Mohorjevo družbo. Istega leta je postal slovenski član Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije.
V letu 1964/65, ob največjem oblastniškem nasilju nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti, je v zadevo škodljivo posegla komunistična funkcionarka Vida Tomšič, rojena Bernot (→ Anton Podbevšek), prvič poročena s komunistom Tonetom Tomšičem; → Mira Mihelič, → Ljuba Prenner), takrat predsednica »Glavnega odbora ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (transmisija Komunistične partije oz. Zveze komunistov), Komenskega ulica 7 (U5), zato so jo v Študentskem naselju študentje izžvižgali (glej: Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi, Problemi 2, 1965, št. 24, str. 1270–1277). Za Tomšičevo je bil januarja leta 1965 narejen Seznam članov Društva slovenskih književnikov z oznakami njihove ideološke ustreznosti. Pred Kranjčevim priimkom je pripisana kljukica, za imenom pa črka »p« (partijec/komunist), kar oboje pomeni, da je oblasti ustrezal.
Sicer je postajal osamljen in zagrenjen. Preselil se je na Šentjošt pri Kranju. V Ljubljani je pošto prejemal na naslov »Ljubljana 9, poštni predal 20«. Mučile so ga zdravstvene težave. Razvedril se je samo z ribolovom, šahom in ogledi nogometnih tekem na Plečnikovem ● stadionu za Bežigradom, sedaj Dunajska cesta 73 (48f). Bil je tudi član disciplinske komisije pri upravnem odboru Nogometnega kluba Olimpija in častni predsednik klubske skupščine. Leta 1973 so mu v ● bolnišnici, med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2) zamenjali žilo odvodnico. Leta 1978 so mu v ● vili Podrožnik, Cesta 27. aprila št. 59 (48g), izročili red jugoslovanske zvezde z lento. Leta 1981 je bil v bolnišnici zaradi lažje možganske kapi. Čeprav je bil leta 1975 in 1979 izvoljen za člana »Sveta Socialistične republike Slovenije«, se je čutil odrinjen. Zadnjih deset let je prebival približno 20 kilometrov vzhodno od Ljubljane, v Senožetih 4 a, Kresnice, pošta Dol pri Ljubljani, v hiši, ki si jo je postavil s honorarjem za svoja izbrana dela. Prostor zanjo je našel med ribolovom ob Savi; ob stoletnici rojstva so mu v njej odprli spominsko sobo. Iz dveh zakonov je imel dva sinova.
Umrl je za pljučnim rakom v Kliničnem centru ob Zaloški cesti. »Predsedstvo republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije«, Komenskega ulica 7, je s ● »predsedstvom Socialistične republike Slovenije«, Prešernova cesta 8 (U3), nekdanja Banska palača, in vodstvi političnih organizacij komunistične oblasti pripravilo v mali dvorani skupščine »Socialistične republike Slovenije«, Šubičeva ulica 4, žalno sejo, na kateri je govoril politik Franc Šetinc. Organi komunistične oblasti so objavili v časniku Delo celostransko osmrtnico. Tudi SAZU se ga je spomnila z osmrtnico in žalno sejo. Pokopali so ga v Veliki Polani. Pogreba z veliko množico se je udeležil tudi takratni predsednik Društva slovenskih pisateljev Tone Partljič, v imenu društva je govoril → Tone Pavček, v imenu SAZU raziskovalec Kranjčevega opusa, literarni zgodovinar in univerzitetni profesor na slavistiki ljubljanske Filozofske fakultete dr. Franc Zadravec, v imenu lokalnih političnih organizacij pa Geza Bačič. Najvišji slovenski komunistični funkcionarji pa so ostali v Ljubljani.
Upodobitve Ljubljane (izbor):
Zgubljena vera (roman, 1954), Vrabci na dvorišču (roman, 1962).
Nagrade:
založbe Hram (1938), literarna nagrada Mestne občine ljubljanske (1938, 1941; ker so jo podeljevali 8. februarja ob obletnici Prešernove smrti, so jo neuradno imenovali Prešernova), Levstikova (1953, 1956), Društva slovenskih književnikov (1957), Prešernova (1959; 1964, to leto jo je dobil tudi → Kocbek; 1976).
Spominski poimenovanji:
● Kranjčeva ulica;
● Osnovna šola Miška Kranjca, Kamnogoriška cesta 35.
LIT.: Ferdo Godina: Utrinek iz preteklosti. Ali je bil Miško Kranjec v času informbiroja in po letu 1948 res vzrok mojega političnega preganjanja?
Borec 42, avgust–september 1990, št. 8/9, str. 838–848. – Mira Mihelič: Ure mojih dni. Spomini. Murska Sobota 1985, str. 136–137, 149, 165. – Franc Zadravec: Poet prekmurskih ravnin. Miško Kranjec (1908–1983). Murska Sobota 1988. – Tone Partljič: Pogreb v Polani. Delo, Književni listi 25, 16. 6. 1983, št. 138, str. 7.