32. MIRAN JARC (1900, Črnomelj – 1942, okolica Pugleda na Kočevskem) [...]

Pesnik, pripovednik, dramatik, publicist in prevajalec. Uradnik. Avtor pesniških zbirk Človek in noč in Novembrske pesmi, romana Novo mesto in dramske pesnitve Vergerij.

Oče je bil sodni svŽtnik; Miran Jarc je imel še sestri in brata. V otroštvu je živel v Višnji Gori, v Novem mestu pa je hodil v gimnazijo in tam leta 1918 tudi maturiral. Med njegovimi sošolci so bili poznejši pesnik → Anton Podbevšek, telovadec Leon Štukelj in slikar Božidar Jakac, ki je bil njegov najboljši prijatelj. Jarc se je kot dijak zanimal za fiziko, politiko in glasbo; igral je violino in celo komponiral. Njegovi sošolci so bili med I. svetovno vojno vpoklicani v avstro-ogrsko vojsko, njega pa so vojaščine zaradi slabotnosti oprostili. Leta 1918 se je po očetovi upokojitvi družina preselila v Ljubljano, Jarc je v Zagrebu začel študirati romanistiko, slavistiko in filozofijo.

Med letoma 1919 in 1922 je študij nadaljeval na ljubljanski ● univerzi, Kongresni trg 12 (I4). Leta 1923 je študij opustil, opravil izpit v ● Trgovski akademiji, ki je začela delovati leta 1920 in do leta 1933, ker še ni imela svojih prostorov, gostovala v Tehniški srednji šoli, sedaj Aškerčeva cesta 1 (I2f), nasproti sedanje Filozofske fakultete, in delal kot uradnik v ● Ljubljanski kreditni banki (sedaj Banka Slovenije), današnja Slovenska cesta 35 (32a), do medvojne aretacije. Kot pisec, igralec in violinist je sodeloval s ● Slovenskim marionetnim gledališčem slikarja in lutkarja Milana Klemenčiča, ki je bilo prvo polpoklicno lutkovno gledališče na Slovenskem. Med letoma 1920 in 1924 je delovalo v Mestnem domu, Krekov trg 2 (D6). Nekaj časa je Jarc to gledališče tudi vodil. Leta 1934 se je na Brezjah cerkveno poročil s sestrično Zinko Zarnik; poročna priča je bil Božidar Jakac, ki je postal tudi boter obeh Jarčevih hčerk, rojenih v ljubljanski bolnišnici. Po poroki je par nekaj časa živel v ženinem rojstnem kraju na Krtini pri Domžalah.

Leta 1918 je stanoval v tretjem nadstropju hiše ● Mestni trg 17 (32b), od leta 1990 je v tej prenovljeni hiši Slovenski gledališki muzej; med letoma 1935 in 1939 v ● Mariborski ulici 19/I (32c), od leta 1939 do aretacije pa na ● Tyrševi cesti 93/I, po II. svetovni vojni Titova cesta 105, sedaj Dunajska cesta 73 (32č), v bežigrajski vili, za katero je naredil načrt Plečnikov učenec, arhitekt Anton Suhadolc. Tu so ga junija 1942 med rutinsko racijo Italijani aretirali, odvedli v ● zapor v Belgijski vojašnici, ob sedanji Metelkovi ulici, med Masarykovo cesto, Maistrovo ulico in Taborom (Z5), od tam pa med 600 interniranci v vlaku z 12 zaklenjenimi živinskimi vagoni in tremi oklepnimi vagoni z italijansko vojaško enoto proti koncentracijskemu taborišču Gonars v Furlaniji. Med postajama Borovnica in Verd, približno nad Bistro, je vlak okrog polnoči ustavila partizanska enota, naskočila prvih šest vagonov in osvobodila okrog 300 internirancev, ostalih vagonov niso mogli odpreti. Ostanek vlaka z jetniki je nadaljeval pot v Gonars dopoldne naslednjega dne. Partizani so rešene internirance, med njimi tudi Jarca, odvedli s seboj v gozd. Tiste, ki niso hoteli postati partizani, so postrelili, trupla vrgli domnevno v Krimsko jamo, preostale pa vključili v svoje enote.

Jarc je svojo aretacijo in preostalo dogajanje kmalu opisal v osnutkih avtobiografske pripovedi Čudež nad Bistro. V njej je kot prvi slovenski pisatelj opisal likvidacijo, ki so jo izvedli partizani, in povrhu kmalu potem, ko se je zgodila. Kot partizan je dobil po svoji postavi ilegalno ime Janez Suhi; dodelili so ga kulturniški skupini pri Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. Med italijansko ofenzivo avgusta istega leta naj bi ga partizani zaradi izčrpanosti pustili skritega v gozdu, od koder naj bi sam odšel v nekdanjo vas kočevskih Nemcev, v opuščeni Pugled pri Starem Logu v Kočevskem Rogu, kjer naj bi ga zajeli in ustrelili Italijani. Njegov grob ni znan. Poleg te verzije Jarčeve smrti obstaja tudi druga, ki je bila veljavna za pesnikovo ženo, sorodnike in prijatelje; v javnost je smela priti po koncu komunističnega sistema. Po njej so pesnika ubili partizani, ker se je z njimi sprl, nato pa so uboj prikrili tako, da so ga razglasili za okupatorjevo delo.

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Jarčeva ulica;

● Osnovna šola Mirana Jarca, Ipavčeva ulica 1.

LIT.: Drago Bajt: Kratek življenjepis. V: Miran Jarc, Zbrano delo I. Uredil in opombe napisal D. Bajt. Ljubljana 2012, str. 382–384. –

Dvanajstorici v spomin. Nekaj podrobnosti o zverinskem umoru dvanajstih mladih Ljubljančanov po komunistih. Jutro 21, 23. 1. 1943, št. 18, str. 3 [nepodpisano; o epilogu partizanskega napada na vlak z interniranci leta 1942, v katerem je bil tudi Jarc; o tem tudi Jarc v daljši varianti fragmenta Čudež nad Bistro, Sodobnost 25, 1977, št. 11, str. 1009–1030].