15. MATIJA ČOP (1797, Žirovnica na Gorenjskem – 1835, Tomačevo pri Ljubljani) [...]

Literarni kritik in zgodovinar ter klasični filolog. Profesor in bibliotekar. Avtor polemičnega spisa Nuovo discacciamento di lettere inutili, Das ist Slowenischer ABC-Krieg (Novi izgon nekoristnih črk, to je: Slovenska abecedna vojna) in literarnozgodovinskega dela Literatur der Winden (Literatura Slovencev).

Najstarejši od šestih otrok skromne kmečke družine. Leta 1807 se je po nasvetu brezniškega župnika, ki je opazil Čopovo nadarjenost, prišel šolat v Ljubljano. Leta 1809, ko so Francozi zasedli Kranjsko, je Čop zbežal domov, vendar se je še istega leta vrnil v Ljubljano. V ● liceju, ki je deloval v preurejenem frančiškanskem samostanu na sedanjem Vodnikovem trgu (I3b), je končal tri razrede trivialke, nato, za časa Ilirskih provinc, od 1810 štirirazredno gimnazijo, potem dve leti liceja. Bil je odličen učenec, skromen, priljuden, zadržan, urejen, varčen; vneto se je učil tujih jezikov. Med njegovimi učitelji je bil tudi Valentin Vodnik, med sošolci pa poznejši misijonar v Severni Ameriki Friderik Baraga. Vzdrževal se je sam, z inštrukcijami otrok bogatejših družin. V ● deželno stanovsko gledališče, ki je stalo na prostoru sedanje Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10 (T1), ni hodil zaradi zabave ali družabnosti, temveč zaradi spoznavanja književnosti.

V letu 1816/1817 je tretji letnik »filozofije« (vrsta višje šole) študiral na Dunaju, kjer je najbrž v Dvorni knjižnici spoznal → Jerneja Kopitarja, jezikoslovca in glavnega cenzorja, ki je bil takrat najbolj uveljavljen in najznamenitejši Slovenec. Kopitar je opazil njegovo nadarjenost in mu ostal naklonjen do cenzurnih zapletov z almanahom Kranjska Čbelica.

Čop je po vrnitvi končal v Ljubljani, med letoma 1817 in 1820, še tri leta bogoslovja. Stanoval je v ● semenišču, sedaj Dolničarjeva ulica 4 (V2). Vendar ni postal duhovnik, ampak profesor. Prvi zaposlitvi je med letoma 1820 in 1827 dobil na Reki (1820–1822), kjer je bil med kolegi in dijaki zelo čislan. V mestu, ki je bilo zaradi pristanišča živahno zbirališče ljudi različnih narodnosti, je zahajal v hišo angleškega lesnega trgovca Thomasa Mossingtona in zasnubil njegovo mnogo mlajšo hčerko Mary; verske razlike ga niso motile. Njena zavrnitev ga je potrla.

Leta 1822 je Čop zaprosil za premestitev, ker si je želel priti v večje mesto z večjo kulturno ponudbo. Službo je dobil v takratnem poljskem mestu Lvov, v avstrijski Galiciji, kjer je postal na univerzi »suplent« (podobno današnjemu asistentu) za klasično jezikoslovje. Toda univerzitetna kariera in Lvov ga nista veselila, zato je leta 1827 zaprosil za mesto gimnazijskega profesorja v Ljubljani in ga dobil. Ljubljana naj bi bila samo novo izhodišče za pridobitev službe v kakšnem tujem mestu. Neuresničitev tega načrta je povzročila njegovo preutrujenost, pretirano občutljivost, živčno izčrpanost in depresijo.

Postal je profesor v humanističnih gimnazijskih razredih ljubljanskega liceja. Leta 1828 je začasno prevzel bibliotekarske dolžnosti v Licejski knjižnici, ki je začela delovati leta 1794. Leta 1830 je opustil profesuro, postal redni bibliotekar te knjižnice, ki je takrat premogla približno 30.000 knjig, in jo začel urejati. Odslej je imel več časa za branje in študij, pridobivati si je začel družabnike, med njimi skriptorja → Miha Kastelica, veseljaško-boemskega → Andreja Smoleta, predvsem pa → Prešerna, s katerim se je kljub značajskim razločkom spoprijateljil in mu postal literarni mentor. Nekateri znanci so Čopa obiskovali v knjižnici, nekateri so ga obiskovali v stanovanju, nekatere je obiskoval na njihovih domovih, včasih se je udeleževal izletov v mestno okolico in na Gorenjsko. Po naravi ni bil pretirano družaben niti pivec, zato v nasprotju s temperamentnima Prešernom in Andrejem Smoletom ni zahajal v takratne številne gostilniške druščine.

Čop je bil poliglot, velik poznavalec tujih književnosti, privrženec klasično umirjene romantike. Bil je receptivno usmerjen in introvertiran, zato ni veliko pisal, zaradi česar ga je Prešeren zbodel v epigramu Čudni dihur. Čop je bil nekaj let tudi uradni cenzor in se tudi v tej funkciji zavzemal za almanah Kranjska Čbelica. V njem je videl vsaj delno uresničevanje svojega načrta za dvig slovenske književnosti. Pri tem je spretno taktiziral, da bi Čbelico ubranil pred dunajskim cenzorjem Kopitarjem, ki almanahu, še manj pa Prešernovi poeziji v njem, ni bil naklonjen. Prešeren je Čopu očital preveliko popuščanje Kopitarju.

Med letoma 1827 in 1830 je kot gimnazijski profesor stanoval v pritličju sedanje ● Vegove ulice 6 (15a), pri rojakinji, petdesetletni vdovi Marjeti Benedičič kot podnajemnik. Leta 1830 mu je prišla gospodinjit sestra Marija (Minca). Z njo se je preselil v uradno bibliotekarsko stanovanje v liceju na sedanjem Vodnikovem trgu, ki je obsegalo pet sob v severnem traktu stavbe (proti Ljubljanici). Tu ga je obiskoval Prešeren ali pa sta hodila skupaj na sprehode. V Ljubljani je Čop načrtoval poroko s 27-letno Antonijo, ki je ovdovela po Feliksu pl. Hšffernu, mlajšo sestro Friderika Baraga, ki je takrat bil misijonar v Severni Ameriki. Vendar se Čopu niti ta ženitovanjski načrt ni uresničil.

Poleti 1835 je okrog šestih popoldne odšel iz licejskega stanovanja z Mihom Kastelicem vabit Prešerna, naj se gre z njima kopat v Savo. Ker pesnik ni utegnil, sta sama odšla uro hoje od mesta k ● Savi pri Tomačevem (15b). Kastelic je ostal na bregu, razgreti Čop pa je skočil v rečni tolmun z vrtincem. Tam ga je najbrž zadela kap. Zapoznelo oživljanje na bregu ni pomagalo. Odnesli so ga na trato pred ● krčmo Pri Kovaču v Tomačevem, sedaj Pot k Savi 9 (D1f), kjer ga je neuspešno oživljal vojaški zdravnik. Enako je bilo v ● ljubljanski bolnišnici, v nekdanjem preurejenem diskalceatskem samostanu, ki je stal ob sedanji Slovenski cesti med Tavčarjevo in Dalmatinovo ulico (B1). Čopovo truplo so prenesli v mrtvašnico te bolnišnice. Že takrat so krožile govorice, da ga Kastelic ni pravočasno potegnil iz vode. Na breg so ga potegnili šele tomačevski kmetje, po katere je odhitel Kastelic. Prešeren je tragično novico izvedel zvečer, takoj odhitel tja in objokoval njegovo nenadno smrt. Čopa so pokopali ob Vodnikovem grobu na ● pokopališču pri Sv. Krištofu (P2), kjer so na prostoru današnjega Gospodarskega razstavišča ali v njegovi bližini pokopavali med letoma 1780 in 1906. Pogreba se je udeležilo veliko sorodnikov, prijateljev, meščanov in učencev, saj je bil pomembna, znana in priljubljena ljubljanska osebnost. Njegovo zapuščino in v njej veliko zasebno knjižnico so zapečatili in prodali; večji del knjig je polagoma postal del Licejske knjižnice, pozneje pa NUK-a.

Prešeren je Čopa počastil v pesmi Dem Andenken des Mathias Čop, posvetilnem sonetu Matiju Čopu h Krstu pri Savici, epitafu Jezike vse Evrope je učene za nagrobnik, ki so ga postavili leta 1840, in elegiji V spomin Matija Čopa. Leta 1925 na opuščenem pokopališču pri Sv. Krištofu Čopovih posmrtnih ostankov niso našli, kar je sumljiva informacija. Najbrž ni bilo nikogar, ki bi plačal prekop, zato so leta 1937 zaradi opustitve tega pokopališča prestavili pod arkade na ● Navje (P3) samo Čopov okrnjeni nagrobnik (brez sove na stebru in brez odprte knjige ob njegovem vznožju), kar je bilo ceneje, enostavneje in navidezno kulturno. Fotografiji prvotnega nagrobnika na prvotnem pokopališču in okrnjenega nagrobnika na Navju sta v knjigi: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje, str. 68, 69. Sedaj so Čopovi posmrtni ostanki pod Gospodarskim razstaviščem ali v bližini ali na kakšnem odlagališču gradbenih odpadkov.

Spominska znamenja in poimenovanja:

● reliefni portret ob vhodu v Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK), Turjaška ulica 1;

● Čopova ulica (po II. svetovni vojni; od leta 1890 je bila Prešernova, še prej Slonova ulica);

● Čopova diploma in priznanje (podeljuje ju Zveza bibliotekarskih društev Slovenije za izjemne uspehe na knjižničarskem področju).

LIT.: Matija Čop: Pisma in spisi. Uredil Janko Kos. Ljubljana 1983 (Kondor, 206). – France Kidrič: Prešeren 1800–1838. Življenje pesnika in pesmi. Ljubljana 1938. – Isti: Prešernov album. Ljubljana 1949. – Janko Kos: Matija Čop. Ljubljana 1979.