65. MARKO (pravo ime ANTON) POHLIN (1735, Ljubljana – 1801, Mariabrunn, Dunaj) [...]

Jezikoslovec, nabožni pisec in prevajalec. Redovnik (bosonogi avguštinec). Avtor nemško pisane slovnice Kraynska Grammatika in latinsko pisane bibliografije Bibliotheca Carnioliae.

Rodil se je Janezu Juriju Pohlinu iz Kamnika, ki se je priselil v ljubljansko predmestje Šempeter. Sedaj del mesta ob cerkvi sv. Petra, ● Trubarjeva cesta 80 (65a), in nekdanji Sv. Petra cesti, sedanji Trubarjevi cesti. Poročil se je z gostilničarjevo vdovo in postal gostilničar. Sina Antona so zaradi ubožnosti sprejeli jezuiti v svoj kolegij, imenovan ● Collegium Ss. Rogatiani et Donatiani (Kolegij svetih Rogacijana in Donacijana) ob jezuitski gimnaziji pri cerkvi sv. Jakoba, ob sedanjem Levstikovem trgu (V1). V letih 1747–1749 pa se je izobraževal v novi frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. Potem je šolanje spet nadaljeval v Ljubljani, v jezuitskem deškem semenišču, leta 1754 končal jezuitski licej in vstopil v red bosonogih avguštincev (diskalceatov). Po vrnitvi v Ljubljano je dobil redovno ime oče Marko sv. Antona Padovanskega. Prebival je v ● samostanu tega reda, ki so ga leta 1657 s cerkvijo sezidali na Ajdovščini, ob sedanji Slovenski cesti, med Dalmatinovo in Trdinovo ulico (S1).

Pohlina so predstojniki zaradi dodatnega izobraževanja in redovnih potreb prestavljali tudi v druge samostane svojega reda: v letih 1755–1763 je deloval v Mariabrunnu pri Dunaju (sedaj del mesta), kjer je najbrž opravil noviciat in študij teologije, v letih 1763–1775 v Ljubljani (kjer je bil najprej praznični, potem nedeljski pridigar, nato vikar), v letih 1775–1781 na Dunaju (kot učitelj redovniških pripravnikov), v letih 1781–1784 v Ljubljani (kot subprior), v letih 1784–1794 še vedno v Ljubljani (kot tajnik pokrajine svojega meniškega reda in subprior), od leta 1794 pa spet v Mariabrunnu (kot učitelj novicev).

Na Dunaju je opazoval uveljavljanje nemščine in češčine v književnosti in javnem življenju namesto latinščine, kar ga je spodbudilo, da si je začel prizadevati za uveljavitev slovenskega jezika,

književnosti in kulture v javnosti. Po letu 1763, ko so ga spet prestavili v Ljubljano, je postal začetnik slovenskega preroda, čeprav se v šolah ni učil slovenščine, ker takrat ni bila niti učni predmet niti jezik poučevanja. Zato se je oprl na predmestno ljubljansko govorico, kakršno je poznal predvsem iz otroštva, kajti dolgoletno bivanje v tujini mu je onemogočalo stik s slovenščino. Na njegovo slabo in včasih samovoljno slovenščino so že za njegovega življenja leteli očitki, še bolj pa po njegovi smrti. Kljub temu je bil zelo delaven, saj je napisal okrog 50 del, večinoma v slovenščini. Mnoga so se izgubila. Med drugim je objavil: abecednik, slovarček, prvo slovensko računico, bralni priročnik za vojake, molitvenike in življenjepise svetnikov, ki so bili zaradi živahnega dogajanja zelo brani, in zbirko ugank. Pri jezikoslovnih spisih je pogosto zamolčal njihove predhodnike, ker si je iz samoljubja lastil prvenstvo. Zato ga nekateri sodobniki (→ Žiga Zois, → Valentin Vodnik in → Jernej Kopitar) niso marali. Čeprav je kot ljubljanski meščan vzvišeno gledal kmete, jim je v razsvetljenskem duhu po tujem viru namenil knjižico nasvetov o kmečkih opravilih.

Njegovo najbolj znano delo je nemško napisana slovnica slovenskega jezika Kraynska Grammatika (1768). Predgovor je zagovor slovenskega preroda, kratko poglavje o verzifikaciji pa spodbuda posvetnemu pesnjenju v slovenskem jeziku, posebno sodelavcem Pisanic. Pohlinova slovnica je stopnja med → Bohoričevo in → Kopitarjevo slovnico. Toda ker je v svoji slovnici naslonil slovenski knjižni jezik na ljubljanski govor, ki je edinega znal, je bila pozneje zavrnjena kot enostranska in razvojno moteča. Odbijala je namreč pripadnike drugih slovenskih pokrajin in narečij, ki so hoteli, naj bo slovenski knjižni jezik nadpokrajinski in nadnarečni, toda hkrati jezikovni sistem, ki bo povezoval pripadnike vseh slovenskih pokrajin. Pohlinova latinska knjiga Bibliotheca Carnioliae (Biblioteka Kranjske), izdana posmrtno na Dunaju leta 1803, v kateri je objavil življenjepisne in bibliografske podatke o dotedanjih slovenskih slovstvenih ustvarjalcih, spada med zarodke slovenske literarne zgodovine.

Pohlin je deloval tudi kot jezikovni pedagog in literarni mentor. V diskalceatskem samostanu je organiziral redovniški krožek ali zasebno šolo, v kateri je učence, svoje soredovnike, poučeval o slovenski slovnici ter jih spodbujal k pisanju in pesnjenju v slovenščini. Med učenci sta bila najdejavnejša in najpomembnejša → Anton Feliks Dev in → Valentin Vodnik, ki sta Pohlinovo delo uspešno nadaljevala. Ker so Pohlina leta 1775 za šest let premestili na Dunaj, kjer je postal učitelj redovniških pripravnikov, je njegovo slovensko delo zastalo.

Po mnenju nekaterih raziskovalcev je bil pobudnik prvega slovenskega pesniškega almanaha Pisanice od lepeh umetnost (1779). Drugi temu oporekajo, češ da je bil Pohlin takrat že štiri leta na Dunaju, zato so njegovi učenci samostojno izdali prvi zvezek almanaha. Vsekakor je za objavo najzaslužnejši Pohlinov učenec in redovni sobrat Anton Feliks Dev. Leta 1781 se je Pohlin vrnil v Ljubljano in postal subprior. Istega leta so v Ljubljani spet ustanovili društvo Academia operosorum (prednica sedanje SAZU), postal je njegov član. Po takratni šegi si je izbral društveno ime »Novus« (Nov) in geslo »Collectis oritur« (Z zbiranjem nastane; mišljen je med, toda v prenesenem pomenu slovstveni spis). Že leta 1784 so ga spet prestavili na Dunaj, kjer je bil tajnik svoje redovne province in subprior, potem se je preselil v Mariabrunn, kjer je deloval kot samostanski učitelj. Tam je tudi umrl in bil pokopan. Leta 1786 je cesar Jožef II. ljubljanski diskalceatski samostan na Ajdovščini razpustil, ga izročil redu »usmiljenih bratov«, ki so v stavbi uredili deželno bolnišnico (nanjo opozarja spominska plošča) in jo vodili več kot sto let. Leta 1895 pa je deželna vlada dozidala nove bolnišnice ob Zaloški cesti (stari del sedanjega Kliničnega centra med Zaloško cesto in Ljubljanico).

Spominsko poimenovanje:

● Pohlinova ulica.

LIT.: Pisanice od lepeh umetnost. Uredil in spremno besedo napisal Jože Koruza. Monumenta litterarum Slovenicarum 14. Ljubljana 1977

[Faksimile]. – Marko Pohlin: Kraynska grammatika. Biblioteca Carnioliae. Znanstvenokritična izdaja. Prevedla Jože Stabej in Luka Vidmar. Bibliografijo sestavil Marko Kranjec. Ljubljana 2003 [vsebuje tudi faksimile].