60. LUDVIK MRZEL (1904, Loka pri Zidanem Mostu – 1971, Ljubljana) [...]
Pripovednik, gledališki kritik in prevajalec. Časnikar. Avtor zbirk črtic Luči s ceste in »socialnih pravljic« Bog v Trbovljah.
Peti, najmlajši otrok občinskega tajnika, čigar družina se je kmalu preselila v Trbovlje, kjer so imeli tudi trgovino. Po očetovi zgodnji smrti zaradi jetike je družina obubožala. Med letoma 1910 in 1918 je Mrzel v Trbovljah hodil v osnovno šolo, med letoma 1918 in 1923 pa je v Ljubljani končal šest razredov ● Druge državne realne gimnazije na Poljanah, Strossmayerjeva ulica 1 (I3g); drugi razred je z izpitom preskočil, šestega je opravil kot privatist. V tem razredu so ga izključili zaradi sodelovanja v marksistični skupini, zato je šolanje nadaljeval kot zasebnik. Kot osumljenca sodelovanja pri rudarski stavki v Trbovljah leta 1923, atentata na tamkajšnjo termoelektrarno in širjenja komunističnega tiska so ga aretirali ter za mesec dni zaprli v preiskovalni zapor v Laškem in Celju. Zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili. V tem času je spoznal jugoslovanskega sindikalista Milivoja Kaljevića, ki je konec dvajsetih let izginil v prvih stalinističnih čistkah, kar je vzbudilo Mrzelovo kritičnost do komunizma ter leta 1937 izraženo ugotovitev o podobnosti Stalinovih in Hitlerjevih metod. Kot četrtošolec je sodeloval s → Kosovelom in revijo Mladina; oba sta stanovala v stavbi nad ● dijaško menzo Domovina, sedanja Štefanova ulica 2 (60a), na prostoru Ministrstva za notranje zadeve. Preživljal se je z inštrukcijami. Leta 1923 se je kot delegat udeležil drugega kongresa zveze komunistične mladine (SKOJ-a) v Ljubljani, leta 1926 je bil sekretar te zveze za Slovenijo.
Konec leta 1923 se je Mrzel pred policijskim preganjanjem umaknil iz Ljubljane in izpite za preostala gimnazijska razreda opravil v Srbiji. Jeseni leta 1924 je maturiral v Ćupriji, se vrnil v Ljubljano, kjer je na univerzi začel študirati medicino in končal pet semestrov takrat nepopolne ● Medicinske falultete, ki je delovala v premajhnih in neprimernih prostorih prosekturi Deželne bolnišnice, Zaloška cesta 4, (I4c), blizu mostu s te ceste na Poljanski nasip, in se morala do II. svetovne vojne truditi, da je unitaristična jugoslovanska oblast v Beogradu ni ukinila. Istega leta je postal član Kluba študentov marksistov na univerzi, ki je bil kmalu razpuščen, potem pa je sodeloval pri ustanovitvi Kluba neodvisnih akademikov (študentov). Leta 1925 je s Ferdom Delakom sodeloval pri Literarno-umetniškem večeru v ● Drami; Erjavčeva cesta 1 (T3). Istega leta se poskus, da bi odpotoval v Sovjetsko zvezo, v Moskvo, ni posrečil.
Leta 1927 se je na ljubljanski univerzi prepisal z medicine, ki mu ni ustrezala, na ● Filozofsko fakulteto, smeri filozofija in slavistika, ki je takrat delovala v stavbi univerze Kongresni trg 12 (I4a). Študija ni dokončal. Istega leta je ob desetletnici Majniške deklaracije imel govor v dvorani ● hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b). Leta 1929 je bil zadnji urednik revije Svobodna mladina, naslednice Mladine, ki jo je najprej urejal Kosovel. Istega leta je imel prvi samostojni literarni večer v preddverju ● Delavske zbornice, Miklošičeva cesta 26 (60b), sedaj Kinoteka; doživel je pohvalen sprejem in začel objavljati v Ljubljanskem zvonu. Ker ni nadaljeval univerzitetnega študija, so ga leta 1930 vpoklicali v jugoslovansko vojsko. Nekaj časa je bil vojak v ● Belgijski vojašnici, ob sedanji Metelkovi ulici, med Masarykovo cesto, Maistrovo ulico in Taborom (60c); sedaj muzejski kompleks. Kmalu so ga odpustili kot »trajno nesposobnega«. V letu 1930/31 je bil kulturni urednik novega dnevnika Jugoslovan, ki je po dobrem letu dni prenehal izhajati. Mrzelov najpogostejši psevdonim je bil polatinjeni priimek »Frigid« ali »fri«. Med letoma 1930 in 1934 je sodeloval pri »mladem PEN-u«, ki naj bi bil pripravnica za vstop v klub → PEN. Ko je mednarodni PEN sklenil, da za vstop v to organizacijo ni potrebna vajenska doba, ampak samo kakovostna literarna dela, je slovenski »mladi PEN« zamrl. Še prej so njegovi člani prirejali literarne večere tudi zunaj Ljubljane. Leta 1933 je Mrzel imel v sedanji ● Slovenski filharmoniji, Kongresni trg 10 (60č), predavanje Slovstvo in družba.
Med letoma 1931 in 1943 je bil časnikar in urednik pri liberalnem ● dnevniku Jutro (→ Mira Mihelič), v sedanji Tomšičevi ulici 3 (60d), kjer je prve tekste objavil že leta 1926. V tridesetih letih je razočaran opustil komunistično delovanje, česar mu komunistični veljaki niso nikoli odpustili. Zanje je ostal odpadnik, kar pomaga razumeti Mrzelovo usodo po II. svetovni vojni. Brezuspešno se je želel zaposliti v ljubljanski gledališki upravi. Leta 1934 je postal sodelavec ● Radia Ljubljana, ki je takrat deloval ob Bleiweisovi cesti, sedanja Prešernova cesta (60e). Ker številka stavbe ni znana, je na zemljevidu zaznamovana sredina ulice. Sodeloval je tudi v radijskem informativnem glasilu Naš val, v katerem je objavljal kroniko radijske postaje. Med letoma 1933 in 1939 je v Jutru objavljal kritike predstav Narodnega gledališča (Drame) v Ljubljani. Menda je pisanje teh kritik opustil zaradi reakcije užaljenega režiserja Cirila Debevca (→ Kosovel), ki je v novi uprizoritvi Shakespearovega Othella odigral Jaga. Od leta 1938 je Mrzel urejal ponedeljsko izdajo Jutra in pisal različna časnikarska besedila. V 30-ih letih je zahajal v kavarno hotela Union, v kateri so se zbirale skupine ljubljanskih književnikov različnih idejnih in umetnostnih nazorov. Navadno je pil črno kavo in prebiral tuje časnike, iz katerih je zbiral novice, saj je bil tudi sam časnikar. Ob njegovi kavarniški mizici so se radi ustavljali mladi književniki, med njimi tudi → Kosmač. Leta 1940 je postal član novega Umetniškega kluba, katerega člani so nastopali tudi zunaj Ljubljane, vendar se je članstvo kluba kmalu osulo.
Med letoma 1922 in 1941 je v Ljubljani zelo pogosto menjaval prebivališča, večinoma je v vsakem stanoval eno šolsko leto, potem se je spet preselil. Zaradi obilice prebivališč so ta samo našteta, na zemljevidu Ljubljane pa so zaznamovana samo tista, v katerih je dlje časa stanoval: Stari trg 11 (november 1922– junij 1923, pri Pančuh); doma v Trbovljah (junij–oktober 1923); Jenkova ulica 16 v Ljubljani (okt.–nov. 1923, pri Traven); Gosposvetska cesta 13 (nov. 1923–julij 1924, pri Jazbec); Trbovlje (julij–okt. 1924); predmestni Novi Udmat 180 (okt. 1924–avg. 1925, pri Stražar); Trbovlje (avg.–okt. 1925); Wolfova ulica 12, Oražnov dom, internat študentov medicine (maj 1925–okt. 1926); Vodmatska ulica 73 (okt. 1926–junij 1927, pri Jug); Trbovlje (junij–avgust 1927); Glavna cesta 95, verjetno Zaloška cesta, v Mostah (avg.–okt. 1927, pri Grebenc); Karlovška cesta 18 (okt. 1927–julij 1928, pri Wurzer); Trbovlje (julij 1928– sept. 1929); Karlovška cesta 18 (sept. 1928–okt. 1929, pri Wurzer); ● Večna pot 7 (60f) (okt. 1929–avg. 1931, pri Podgornik); Gledališka ulica 12, sedaj Župančičeva ulica (avg. 1931–marec 1932, pri Zore); Herbersteinova ulica 1 (marec 1932–nov. 1932, pri Grebenc); Dalmatinova ulica 1 (nov. 1932–febr. 1933, pri Bleiweis); Gajeva ulica 9, sedaj Štefanova ulica (febr.– junij 1933, lastnik stavbe Hranilni konzorcij); Bogišičeva ulica 6 (junij 1933–maj 1934, pri Vodušek); Aleksandrova cesta 5, sedaj Cankarjeva cesta (maj–sept. 1934, pri Klančar); ● Gajeva ulica 9, sedanja Štefanova ulica (60g) (sept. 1934–julij 1938, lastnik stavbe Hranilni konzorcij); Mencingerjeva ulica 33 (avg. 1938–maj 1939, pri Mrzel); Vodnikova cesta 18 (maj 1939–nov. 1940, pri Mrzel); Strossmayerjeva ulica 10 (nov. 1940–domnevno sept. 1941, pri Šušteršič); ● Stari trg 9/III (60h) (domnevno: sept. 1941–avg. 1943).
Leta 1933 se je z Zofijo (uradno Jožefo) Kramar poročil v ● frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju (60i). Istega leta in leta 1937 sta se zakoncema v ljubljanski bolnišnici rodila sinova Jurij in Aleš. Mrzel se je po začetku II. svetovne vojne pridružil celici Osvobodilne fronte (OF), ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. V celici so bili časnikarji Narodne tiskarne, pri kateri je bilo uredništvo Jutra (v Knafljevi, sedanji Tomšičevi ulici 3). Med italijansko okupacijo je bil od februarja do avgusta 1942 zaprt v medvojnem ● zaporu v šentpetrski vojašnici (imenovana po bližnji cerkvi Sv. Petra, sedaj je v stavbi del Medicinske fakultete), Vrazov trg 2 (Z4), in v kaznilnici v Kopru. V tej kaznilnici je bil spet zaprt med septembrom 1942 in avgustom 1943. Ob italijanski kapitulaciji je odšel iz Ljubljane k partizanom in postal član kulturno-propagandnega časnikarskega oddelka Ljubljanske brigade. Med jesensko nemško ofenzivo istega leta so ga telesno izčrpanega na Rakitni ujeli, odpeljali v Ljubljano, od tam pa v nemški zapor v Begunje na Gorenjskem. Toda Arnold Turk, ki je v Ljubljani za nemški Gestapo v soglasju z OF opravljal »tehnično-administrativno delo« (pri čemer je vohunil v korist OF), je po posvetu z Mrzelovo ženo prestavil njegovo ime z »begunjskega« na »dachauski« seznam. Ujetnike s prvega seznama so večinoma ustrelili kot talce, ujetnike z drugega pa odpeljali v istoimensko nemško koncentracijsko taborišče, zato je bilo bolj verjetno, da bo Mrzel tam preživel. Decembra istega leta so ga res odpeljali v Dachau, kjer je konec aprila 1945 dočakal zavezniško osvoboditev. Toda preživeli jetniki so morali zaradi pretrganih prometnih povezav čakati prevoz domov. Medtem je Mrzel zanje v maju urejal slovenski dnevnik Dachauski poročevalec.
Ob prihodih prvih internirancev iz nemških taborišč so na Kongresnem trgu prirejali velike sprejeme; invalide in žrtve medicinskih poskusov so prinašali na nosilih, po zvočnikih so hrumela protifašistična gesla in internirance je obdajala velika množica ljudi. Po sprejemu so jih prepeljali v karantene, ki so bile urejene v predmestnih šolah in vojašnicah. Med ljudmi so bili priljubljeni zaradi trpljenja, ki so ga prestali. V tisku so začeli objavljati svoje spomine na taborišča. Ustanovili so svoja društva in nastopali na javnih prireditvah. Toda že poleti 1945 so nastajali incidenti med predstavniki partizanov in nekdanjimi interniranci. Porajalo se je vse več sumničenj, češ da so interniranci sodelovali z Gestapom, po osvoboditvi nemških taborišč pa z Američani. Povezali naj bi se z njihovo obveščevalno službo in celo z jugoslovansko emigracijo ter začeli delovati proti novemu komunističnemu režimu.
Mrzel je po vrnitvi v Ljubljano junija 1945 dva tedna preživel v karanteni v ● osnovni šoli, Vodnikova cesta 162 (I1e). Potem je v veliki dvorani hotela Union in po Sloveniji predaval o nacističnih taboriščih, pisal propagandne članke za časopise novega, komunističnega režima in pripravljal zbornik o taborišču Dachau, ki za njegovega življenja ni izšel. Zahajal je tudi k pomenkom časnikarskih znancev v uredniške prostore nekdanjega Jutra, sedaj Tomšičeva ulica 3, ki ga je nova komunistična oblast podržavila in namesto tega z novim uredništvom izdajala režimski Slovenski poročevalec (→ Ciril Kosmač, → Mira Mihelič, → Tone Seliškar). Pričakovanja, da bodo Mrzela zaposlil v uredništvu novega časnika, se niso uresničila. Toda julija 1945 so ga izvolili za predsednika Slovenskega časnikarskega društva.
Septembra istega leta ga je Ministrstvo za prosveto z dekretom postavilo za vršilca dolžnosti vodje Drame in dramaturga Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Tam naj bi obnovil gledališče, ki med nemško zasedbo štiri leta ni delovalo in se je razšlo. Pred odhodom v Maribor je Mrzel povabil časnikarje v ● gostilno Katrca, Rožna dolina, Cesta I, št. 26a (D1s') (→ Strniša). Kot v slutnji je prosil kolege, naj ga vzamejo v službo, če bo v Mariboru »propadel«, toda ti so mu zagotavljali, da se to ne bo zgodilo. Vendar se je. Mrzelovi govori in nastopi na literarnih prireditvah v Mariboru nekaterim tamkajšnjim režimskim kulturnikom in politikom niso bili po godu, zato naj Mrzel ne bi bil primeren za »gradnjo socializma«. Tudi v gledališču, v katerem je zbral heterogen ansambel iz različnih krajev, so nastajale težave. Nekatere uprizoritve so vzbudile ideološke očitke. »Samopašni« in »samoljubni« sekretar gledališke komunistične organizacije, Filip Bernard, se je Mrzelu maščeval s tem, da ga je izključil iz Komunistične partije. Mrzel je ministrstvo v Ljubljani zaprosil za preiskavo gledaliških razmer in razrešitev. To ga je kar sredi gledališke sezone, januarja leta 1947, razrešilo gledališke funkcije. Onemogočili so mu, da bi se poslovil od ansambla. Vendar je ostal v Mariboru in za ljubljanski Slovenski poročevalec poročal o tamkajšnjih uprizoritvah. Novo vodstvo mariborskega gledališča, ki je bilo privrženo »socialističnemu realizmu«, s poročili ni bilo zadovoljno, zato se je zoper Mrzela pri ljubljanskem časniku pritožilo. Hkrati je proti njemu stekla nasilna zakulisna akcija oblastnikov.
Decembra 1948 so ga aretirali, vtaknili v zapor in ga na stalinistično insceniranem (»dachauskem«) sodnem procesu v Ljubljani, ● sodna palača, Tavčarjeva ulica 9 (U1), oktobra 1949 obtožili na dvanajst let zapora, češ da je »gestapovski agent« in »informbirojevec«. Očitali so mu tudi ideološko nesprejemljivost dveh njegovih črtic. V procesu se je nepričakovano pojavil tudi Arnold Turk, ki je Mrzela obtožil sodelovanja z Gestapom. Mrzelove zahteve, naj Turk priča na sodišču, sodni senat ni upošteval, češ da je Turkova obtožba jasna. Očitno so Turkovo obtožbo Mrzela izsilili, kajti Turka so leta 1946 obsodili kot gestapovskega sodelavca (njegovih zaslug za OF niso upoštevali) na več let zapora s prisilnim delom, toda že naslednje leto so ga izpustili. Če ne bi leta 1949 pristal, da bo obremenilno sodeloval v insceniranem sodnem procesu proti Mrzelu, bi ga spet preganjali. Komunistična oblast je Mrzela zaprla najprej v Ljubljani, v ● zaporu, ki je stal ob Miklošičevi cesti (Z2), na prostoru sedanjega hotela, nasproti Kinoteke, in Bileći (kjer so bili pred vojno zaprti tudi komunisti), potem pa v koncentracijskem taborišču na Golem otoku. Po mnenju zapornikov, ki so preživeli tudi nacistična koncentracijska taborišča, je Goli otok po okrutnosti presegal Dachau, Auschwitz in druga nemška taborišča. → Udovič poroča v dnevniku, da je Mrzela v zaporu pretepal Mitja Ribičič (→ Kocbek), ki naj bi bil takrat »policijski minister«.
Po pogojni izpustitvi z Golega otoka leta 1955 se Mrzel ni vrnil k ženi, zaradi »udbovske« intrige sta se zakonca ločila, ampak je živel pri sestri v Polju pri Ljubljani, ● Studenec, blok A, sedanja hišna številka ni znana, zato je na zemljevidu zaznamovana sredina ulice (60j), psihično zlomljen in precej osamljen. Deloma, ker je bil po značaju zadržan, deloma zato, ker so bili povratniki iz komunističnih zaporov stigmatizirani (in ostali pod policijskim nadzorom). Večina nekdanjih znancev in prijateljev se jih je izogibala, ker so se vsi bali oblastniških sankcij. Tudi stalne zaposlitve ni našel, dopustili so mu zgolj prevajanje. Več let je pod kratico »P. S.« prevajal »indijanske« romane Karla Maya za ljubljansko založbo Mladinska knjiga, ki jih je izdajala v prirejenih verzijah. Tudi ta založba je imela režimsko vodstvo, toda iz komercialnih razlogov je začela objavljati tudi trivialno književnost. Leta 1962 pa je prav v Mariboru izšla Mrzelova tretja in zadnja zbirka pesmi v prozi in pesmi Ogrlica. Leta 1963 so mu priznali delovno dobo od leta 1926 in pravico do pokojnine. Polagoma je spet začel potovati po Sloveniji in Jugoslaviji. Drugič se je poročil. Leta 1965 sta se z ženo preselila iz Polja v mesto, v ● Jadransko ulico 2/III, 3. vhod, stanovanje 40 (60k). Počitnice je preživljal v Zagradcu ob Krki in Piranu, kjer je bil krajši čas honorarno zaposlen v Pomorskem muzeju.
Komunistična oblast ga je še naprej nadzirala. V letu 1964/65, ob največjem oblastniškem nasilju nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti, je v revialno zadevo škodljivo posegla komunistična funkcionarka Vida Tomšič, rojena Bernot (→ Anton Podbevšek), prvič poročena s komunistom Tonetom Tomšičem; → Mira Mihelič, → Ljuba Prenner), takrat predsednica »Glavnega odbora ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (transmisija Komunistične partije oz. Zveze komunistov), Komenskega ulica 7 (U5), zato so jo v Študentskem naselju študentje izžvižgali (glej: Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi, Problemi 2, 1965, št. 24, str. 1270–1277). Za Tomšičevo je bil januarja leta 1965 narejen Seznam članov Društva slovenskih književnikov z oznakami njihove ideološke ustreznosti. Mrzelov priimek je podčrtan, ob njegovem imenu pa je pripisana črtica, kar pomeni, da je bil za oblast problematičen.
Proti koncu življenja si je želel napisati avtobiografsko izpoved, toda ni je več zmogel. Poleg tega ne bi smel pisati o Golem otoku, ker bi ga zato spet zaprli, saj je bil ta zapor tabujska tema. Niti mu takšnega teksta ne bi objavila nobena založba, saj so bili v njih oblastniško potrjeni uredniki, ki so upoštevali politične direktive. Vendar je pred smrtjo spomine o tem zaporu povedal pisatelju Branku Hofmanu, ki jih je pozneje uporabil v romanu Noč do jutra. Tudi njegov izid pri ● Slovenski matici, Kongresni trg 8 (60l), je oblast zaradi golootoške snovi dlje časa, do leta 1981, onemogočala.
Mrzel je več let bolehal na srcu. Umrl je v ● Bolnišnici dr. Petra Držaja, Vodnikova cesta 62 (B3), ko je tam čakal na pregled EKG. Pokopali so ga v krogu sorodnikov in ožjih znancev na ● Žalah (P4), grob B/10/19/1+2. Društvo slovenskih pisateljev, katerega član je bil od leta 1957, se ga je v Delu spomnilo s formalno, besedno skopo osmrtnico. Popolnoma je bil rehabilitiran šele po osamosvojitvi Slovenije.
Upodobitve Ljubljane:
v zbirki Luči ob cesti črtice: Kavarna, Garderoba, Mesto, Klopi v parku [Tivoli], Ubežnik iz Ljubljane; zunaj zbirk: Šmarna gora, Pes, Tramvaj, Človek z ulice, Ko sem prvič stopil pred poroto, Prežihov dvojnik.
Spominsko poimenovanje:
● Mrzelova ulica.
LIT.: Stanko Janež: Ludvik Mrzel. Iz gradiva za življenjepis. Povzel Aleš Berger. V: L. Mrzel, Luči ob cesti. Spremna beseda Taras Kermauner.
Ljubljana 1991 (Kondor, 258), str. 267–273. – Božidar Jezernik: Goli otok – Titov gulag. Ljubljana 2013. – Janez Jezeršek-Sokol: Arhipelag Goli. Ljubljana 1989. – Martin Mencej: Srečanja z Ludvikom Mrzelom. Borec 43, 1991, št. 1/2/3, str. 204–206. – Dušan Moravec: Ludvik Mrzel. Maribor 2007. – Jure Mrzel: Dokumenti in spominska pričevanja o Ludviku Mrzelu. Borec 42, 1990, št. 3 / 4, 5/6/7, 8/9, str. 389–409, 506–563, 770–823. – Isti: Padec gledališkega upravnika 1–43. Večer 53, št. 55, 8. 3. 1997–št. 97, 28. 4. 1997. – Pogovor z Juretom Mrzelom 21. 8. 2013. – Marjan Rožanc: Roman o knjigah. Ljubljana 1983, str. 41–54. – Jože Udovič: Zbrano delo V. Dnevniki, pisma. Uredil in opombe napisal France Pibernik. Maribor 2005, str. 525, 527. – Dimitrij Žilevski: Otok brez milosti. Maribor 1995 [2. izdaja: 2005].