45. LOJZ / ALOJZIJ KRAIGHER (1877, Postojna – 1959, Ljubljana) [...]

Pripovednik in dramatik. Zdravnik. Avtor drame Školjka in romana Kontrolor Škrobar.

Njegov rod izvira iz Furlanije, izpod Karnijskih Alp. V 19. stoletju se je pisateljev ded, krošnjar, naselil v Postojni ter postal uspešen in premožen trgovec; imel je deset otrok. Prvorojenec Alois Kraigher, pisateljev oče, ki je bil prav tako trgovec in posestnik, se je poročil z Josipino Lavrenčič, sestro bogatega trgovca v Gradcu, in imel trinajst otrok. Lojz je bil prvorojenec.

Med letoma 1889 in 1891 je prva dva gimnazijska razreda končal v Novem mestu, preostale pa med letoma 1891 in 1897 v ● državni gimnaziji v Ljubljani, ki je do potresa delovala v poslopju liceja na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c), potem pa začasno v sedanji ● Beethovnovi ulici 6 (I3d). Tam se je seznanil s → Kettejem, ki je v šestem razredu podprl Kraigherjev sprejem v skrivno dijaško društvo Zadruga. Menda se je udeležil ene same seje, toda prav na tisti je videl → Ivana Cankarja, ki je kritično raztrgal pesmi enega izmed članov društva. Kraigher je že kot srednješolec začel objavljati kratke pripovedi pod psevdonimom v časniku Slovenski narod, kjer so vzbujale zaradi erotičnih motivov pomisleke, cenzurne posege in zavrnitve. Po ljubljanski maturi leta 1897 je postal jeseni istega leta na Dunaju študent medicinske fakultete. Ni se prepustil boemstvu kakor Cankar, ampak je redno študiral. Družabnega življenja se je udeleževal občasno, toda takrat intenzivno. Že kot študent se je poročil z Viktorijo Juvančič (sestro ljubljanskega gledališkega intendanta Friderika J.), ko je izvedel, da ji je zaplodil otroka. V tem zakonu se mu je rodilo šest otrok, med njimi tudi Uroš K. (prvi urednik knjižne zbirke Kondor) in Boris K. (vpliven komunistični politik; med letoma 1946 in 1953 ter v času insceniranih stalinističnih »dachauskih« sodnih procesov med letoma 1947 in 1949 minister za notranje zadeve »Ljudske republike Slovenije; → Vitomil Zupan, → Edvard Kocbek, → Dominik Smole). Lojz Kraigher je na Dunaju obnovil stike s Cankarjem, se z njim spoprijateljil, spremljal njegovo zapleteno razmerje z Lšfflerjevimi in to revno dunajsko družino preziral. Junija 1903 je končal univerzitetni študij in postal »doktor vsega zdravilstva«.

Po promociji na Dunaju je nastopil službo sekundarija v ● Deželni bolnišnici v Ljubljani, ki so jo zgradili po potresu, na prostoru sedanjih bolnišnic med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2). Delal je v vseh oddelkih, več tednov tudi v ● umobolnici na Studencu, sedanja Psihiatrična klinika, Studenec 48 (B4). Leta 1903 je stanoval v ● Usnjarski ulici 1/I (45a), 1904 na ● Gruberjevem nabrežju 6 (45b).

Med letoma 1905 in 1907 je bil občinski zdravnik v Bovcu, med letoma 1907 in 1914 pa okrajni zdravnik pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, kamor je privabil na večmesečni obisk Cankarja, ki se je pri prezaposlenem Kraigherju dolgočasil, poleg tega sta si bila značajsko različna. Kraigher je v Slovenskih goricah dokončal bralno dramo Školjka, ki so jo zaradi estetskih in moralnih pomislekov v Ljubljani uprizorili šele leta 1921. Tudi avtor ni bil z njo nikoli zadovoljen, saj jo je do smrti popravljal in bolestno občutljivo reagiral na uprizoritve in kritike.

Julija 1914 je dobil zaposlitev pri Mestnem fizikatu Ljubljane (urad, ki je skrbel za higieno in preprečevanje nalezljivih bolezni), delal je v ambulanti, obiskoval bolnike na domovih, bil mrliški oglednik in imel še zasebno prakso. Med letoma 1914 in 1930 je stanoval ● Na Stolbi 4, hiše ni več, zato je na zemljevidu zaznamovana točka med hišama št. 3 in 5 (54c). Že pred začetkom I. svetovne vojne so ga mobilizirali: moral je delati tudi v rezervni vojaški bolnišnici, med vojno še v oddelku za avstrijske vojne ujetnike. V drugi polovici vojne je bil član upravnega odbora obnovljene ● Slovenske matice, Kongresni trg 8 (54č). Prizadeval si je za ustanovitev medicinske fakultete v okviru univerze v Ljubljani, ki je še ni bilo. Spet je obnovil stike s Cankarjem in mu kot zdravnik pomagal pred smrtjo. V dramatičnih dnevih ob koncu vojne in razpadu Avstro-Ogrske je Kraigher sodeloval pri kulturnem odseku Narodnega sveta. Leta 1919 ga je nova država Srbov, Hrvatov in Slovencev iz Beograda z dekretom imenovala za »ravnatelja deželnih dobrodelnih zavodov v Ljubljani«, tako je prevzel vodstvo ljubljanske bolnišnice, hkrati je bil član gledališke komisije in se v njej zavzemal za »dramatično šolo«, kot član gledališkega sveta pa za nove angažmaje slovenskih igralcev. Med letoma 1919 in 1922 je vodil tudi odbor Društva slovenskih leposlovcev. Zaradi spora s politikom Gregorjem Žerjavom, ki sta ga razčiščevala tudi na sodišču, je zaprosil za upokojitev. Približno takrat je po »dvajsetih letih disharmonije« propadel tudi njegov prvi zakon, vendar se uradno ni razvezal.

Leta 1922 se je iz takšnih razmer preselil iz Ljubljane za eno leto v München, kjer je opravil zobozdravniško specializacijo, potem pa se je preselil v Gorico, čeprav je ta po I. svetovni vojni pripadla Italiji, in tam ostal do 1929. V Gorici si je omislil drugi, kot je sam zapisal, »divji zakon« z Angelo Megušar, v katerem se mu je rodila hčerka. Leta 1929 se je zaradi osamljenosti in fašističnega pritiska vrnil v kraljevino Jugoslavijo, v Ljubljano. V mestu je odprl zasebno (zobo)zdravniško ordinacijo. Sprejeli so ga v slovenski PEN, vendar je iz njega kmalu izstopil, ker ga niso povabili na zasebno srečanje nekaterih članov, in se sprl z → Jušem Kozakom. Leta 1930 je stanoval na ● Krekovem trgu 10/II (45d).

Leta 1932 je zaradi želje po vnovični poroki izstopil iz Rimskokatoliške cerkve, prestopil v islam in prejel ime »Alija«. Istega leta je bil »z odlokom Srezkega šerijatskega sodišča v Banja Luki razvezan«, potem se je v istem kraju in na istem sodišču poročil z Megušarjevo. S poročnim listom, ki ga je izdalo isto sodišče, je bil Kraigherjev prvi zakon razveljavljen. Ljubljanski mestni dokument navaja, da se je Kraigher pred II. svetovno vojno spet začel imenovati Lojz. Pripis iz leta 1945 pa navaja: »izstopil iz muslimanske vere ter ostane brez konfesije«.

Od leta 1935 do smrti je večinoma prebival v ● Beethovnovi ulici 5/II (45e), prvotna številka 9; poprej je v istem stanovanju prebival Fran Zbašnik, pisatelj in urednik revije Ljubljanski zvon. Med obema svetovnima vojnama je Slovenski matici ponudil objavo romana o prostitutki Krista Alba (s podnaslovom: ali Krik v nebo. Življenje in smrt zavrženke lepe in sladke ljubezni božje), ki ga je imel za mojstrovino, kritiki Juš Kozak, Josip Vidmar in → Oton Župančič pa ne; delo je izšlo šele v pisateljevem Zbranem delu V (1983). Leta 1938 je nepričakovano vstopil v politiko, postal član Komunistične partije in kot takšen kandidiral pri volitvah na listi Zveze delovnega ljudstva. Istega leta so ga tudi zaprli zaradi podpisa Kmetsko-delavske spomenice. Postal je tudi član Društva prijateljev [stalinistične] Sovjetske zveze.

Med II. svetovno vojno je podpiral partizansko gibanje, leta 1942 so ga Italijani večkrat aretirali, mu grozili z ustrelitvijo, vendar so ga izpustili. Ob italijanski kapitulaciji se je napotil k partizanom, vendar je iz njihovih vrst prišlo priporočilo, naj se zaradi starosti in bolehnosti vrne v Ljubljano. Medtem so ga na Dolenjskem ujeli in zaprli v medvojni zapor v ljubljanski ● Šentpetrski vojašnici (ime je dobila po bližni cerkvi sv. Petra), Vrazov trg 2 (Z4) (sedaj deluje v njej del Medicinske fakultete), kjer je prebil konec leta 1943 in začetek leta 1944, vmes je bil tudi v ljubljanski bolnišnici. Januarja 1944 so ga iz Ljubljane s »transportom« odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je bil eden najstarejših jetnikov. Postal je zdravnik v taboriščni bolnišnici.

Junija 1945 se je vrnil v Ljubljano, toda tudi v novih razmerah se je spet čutil, ne vedno utemeljeno, odrinjen in zapostavljen. Njegov sin Boris in žena nečaka Sergeja Kraigherja Lidija Šentjurc sta namreč kot komunista postala visoka funkcionarja povojnega političnega režima diktatorja Josipa Broza Tita. Avgusta je, takrat že popolna, medicinska fakulteta Lojza Kraigherja počastila s častnim doktoratom, jeseni je postal njen bibliotekar in prvi urednik obnovljenega Zdravstvenega vestnika. Pisanje spominov na Dachau je spomladi leta 1948 prekinil, ko so se v Ljubljani začeli stalinistično inscenirani »dachauski« sodni procesi, na katerih so nekatere Kraigherjeve sojetnike neutemeljeno obdolžili, da so v taborišču postali »agenti imperialističnih obveščevalnih služb« in poskušali s sabotažami »rušiti« novo Jugoslavijo. Kraigher je obtožbam najprej verjel, kmalu pa je želel od sina Borisa, ki je bil med letoma 1946 in 1953 minister za notranje zadeve »Ljudske republike Slovenije«, pojasnil. Ni znano, kakšna je dobil. Čeprav je o obtožbah dvomil, ni več nadaljeval pisanja spominov, saj mu jih spričo teh sodnih procesov ne bi nobena založba natisnila. »Dachauski« procesi so ga tudi čustveno prizadeli. Nato je več let pisal spominsko, interpretativno in literarizirano dvodelno monografijo Ivan Cankar (1954, 1958). V njej je razkrival tudi Cankarjeve intimne plati, kar je mnoge, ki so idealizirali pisatelja, motilo, poleg tega je v njej obširno polemiziral z vsemi svojimi kritiki. Nazadnje se je sprl s skoraj vsemi ljubljanskimi kulturniki. Kljub temu je ob 80-letnici je dobil politično odlikovanje »red dela prve stopnje«, kar ob njegovih sorodnikih, vplivnih oblastnikih (Boris Kraigher, Sergej Kraigher z ženo Lidijo Šentjurc; → France Balantič, → Edvard Kocbek, → Vitomil Zupan) ni presenetljivo.

Po smrti je do pogreba ležal v mrliški vežici na ● Žalah (P4). Na njegovo željo so ga pokopali na ● pokopališču Vič (P6) v Ljubljani, v materin grob. Vanj so čez leta pokopali tudi njegovo drugo ženo Angelo, njuno hčerko Ano in vsem postavili nizek nagrobnik; grob 9/2/16. Po Kraigherjevem pogrebu so nekateri pogrebci obudili spomine na pokojnika v bližnji gostilni Pri žabarju.

Upodobitev Ljubljane:

Mlada ljubezen (roman, 1923).

Nagrada:

Prešernova (1958).

Spominsko poimenovanje:

● Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher v Ljubljani (ustanovljeno leta 1979).

LIT.: Dušan Moravec: Lojz Kraigher. Ljubljana 1990.