67. LJUBA PRENNER (1906, Fara pri Prevaljah – 1977, Ljubljana) [...]

Pripovednica, dramatičarka in publicistka. Pravnica. Avtorica kriminalke Neznani storilec, komedije Veliki mož in libreta Prešeren za Švarovo opero Slovo od mladosti.

Hči izučenega mizarja, orožnika in dacarja, kočevskega Nemca Josipa Prennerja in Marije Čerče, hčere čevljarja in viničarja iz Slovenskih goric. Starši so se poročili v Mariboru in se preselili na Prevalje na Koroškem, kjer sta se rodili Amalija (ki si je pozneje spremenila ime v Ljuba) in njena sestra Josipina. Oče je znal slabo slovensko, mati pa ni znala nemško, vendar je bil njun zakon kljub nacionalnim in jezikovnim razlikam strpen. Prennerjeva se je odlično naučila obeh jezikov in bila pozneje sodni tolmač za nemški jezik. Po materini strani je imela tudi starejšega polbrata Ivana Čerčeta, ki je z družino živel v Slovenj Gradcu. Leta 1910 se je družina Prennerjevih preselila v Ruše, kjer je Prennerjeva končala prvi razred »ljudske šole«; ostale tri pa v Slovenj Gradcu, kamor se je družina preselila leta 1914. Po I. svetovni vojni je prve tri razrede nižje gimnazije (učni jezik je postala slovenščina) končala na Ptuju. Dijakinje so bile redke. Ker oče ni imel več denarja za njeno šolanje, se je vrnila domov, naslednje leto končala četrti razred v Celju, malo maturo pa je opravila na Ptuju. Po končani nižji gimnaziji je dve leti delala v pisarni dveh slovenjgraških odvetnikov. Potem je nadaljevala študij v Beogradu, kjer je spoznala pesnico Desanko Maksimović. Preživljala se je kot bolniška strežnica in korespondentka pri nekem kleparskem podjetju ter opravila zasebni izpit za peti in šesti gimnazijski razred. Ko ni imela v Beogradu več denarja za šolnino, se je vrnila domov in naredila izpit za sedmi gimnazijski razred.

Objavljati je začela leta 1928, najprej črtice v ljubljanskem ● dnevniku Jutro (→ Mira Mihelič), ki je imel uredništvo in tiskarno v sedanji Tomšičevi ulici 3 (67a); leta 1929 pa je knjižno izdala »roman iz dijaškega življenja« Trojica. Leta 1929 je v Ljubljani v nekdanjem dekliškem liceju, v takratni ● Mestni ženski realni gimnaziji, sedaj Prešernova cesta 25 (I2b), v stavbi Mladika (današnje Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije), naredila izpit še za osmi razred in naslednje leto redno maturirala. Najvišje ocene je dobila pri slovenščini (njen maturitetni spis so profesorji zelo pohvalili), nemščini in zgodovini. Jeseni leta 1930 se je vpisala na ● »Juridično fakulteto Univerze Kralja Aleksandra I«, Kongresni trg 12 (I4č). Študij se ji je najprej zatikal in zaradi padcev na izpitih zavlekel, toda hotela je postati pravnica, zato je vztrajala. Težave je premagovala s humorjem. Leta 1936 je uspešno diplomirala. Med študijem se je preživljala s priložnostnimi zaposlitvami ter z inštruiranjem slovenskega, nemškega in latinskega jezika. Med študijem prava je kot podnajemnica od oktobra leta 1930 stanovala v ● Glinški ulici 8 (67b), potem pa do konca junija 1932 v ● Gledališki ulici 12, sedaj Župančičeva ulica (67c) in do oktobra 1936 v ● Rožni dolini, Cesta XIX, št. 18, hiše ni več, zato je na zemljevidu zaznamovana točka pred hišo št. 17 (67č).

Po diplomi se je vrnila v Slovenj Gradec, kjer je opravljala sodno prakso pri okrajnem sodišču, kot advokatska pripravnica pa pri dr. Josipu Lavriču. Sodelovala je v Sokolskem društvu, pevskem zboru in igralski skupini. Bila je vesele narave in družabno zaželena. Spoprijateljila se je z mnogimi družinami. Toda ker je bila v tem mestecu brez literarne družbe, poleg tega ni bilo v njem večje kulturne ponudbe, se je vrnila v Ljubljano. Marca leta 1939 se je kot podnajemnica vselila v stanovanje na ● Vodovodni cesti 5/I (67d), se aprila zaposlila v ● odvetniški pisarni dr. Antona Mojzerja, v takratni »palači Grafike« z razgledom na glavno železniško postajo, vogalna stavba Miklošičeva cesta 40 (67e) s sedanjo knjigarno v pritličju, in pozneje pri dr. Milanu Lemežu, komunističnem politiku. Od junija 1939 je kot podnajemnica stanovala v ● Rožni dolini, Cesta VII, št. 14 (67f). Kmalu so opazili, da uspešno brani obtožence na sodišču. Leta 1939 ji je objava kriminalke Neznani storilec utrla pot v literarne kroge: sprejeli so jo v Društvo slovenskih književnikov. Do smrti je ohranila osebno vero in bila zasebno zelo pobožna. Sicer je postala levičarka in poznala več komunistov, toda do smrti je ostala tudi individualistka, nikoli se ni hotela podrediti ukazom nobene politične stranke. Delo v ljubljanskih ženskih društvih je ni zanimalo. O sebi je menila, da je »demokrat po mišljenju in socijalist v praksi po dejanjih«. Sodelovala pa je pri Kinu Union (vhod je bil skozi sedanjo Nazorjevo ulico 2), ki je deloval v ● dvorani hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b) in bila nekaj mesecev urednica revije Naš kino.

Leta 1941 je na pravni fakulteti je promovirala in postala doktor prava. Julija 1942 je opravila odvetniški izpit, konec istega leta pa ji je z zvijačo uspelo, da so jo vpisali v imenik advokatov. Trdila je, da je doma iz Fare pri Kočevju. Italijanska oblast je vpis dovoljevala samo tistim, ki so bili rojeni v »Ljubljanski pokrajini«, tistim z nemškega zasedbenega področja pa ne. Vpis ji je omogočil, da je od leta 1943 imela svojo advokatsko pisarno na ● Cankarjevem nabrežju 1 (67g).

Kmalu po začetku II. svetovne vojne in okupaciji je začela sodelovati z Osvobodilno fronto (OF), ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedni njene revolucije, in samo Komunistično partijo Slovenije. V njeno stanovanje so zahajali in se skrivaj sestajali vodilni slovenski komunisti, med njimi Edvard Kardelj (→ Kocbek). V njem je Lidija Šentjurc (→ Zupan) »odrejala sestanke Varnostno-obveščevalne službe (VOS)« in drugih komunističnih organov; pri njej se je zadrževal tudi → Prežihov Voranc. V njenem stanovanju so ustanovili tudi celico OF »Sodišče«, v kateri so bili simpatizerji te ilegalne organizacije, ki so delali na sodišču. Pravno je pomagala zaprtim aktivistom OF, sodelovala pri »Rdeči pomoči« (ilegalni organizaciji, ki je gmotno podpirala privržence partizanstva in revolucije) in pri reševanju komunističnega funkcionarja Toneta Tomšiča iz italijanskega zapora. Ker je bila članica OF, ne pa Komunistične partije, so ji komunisti prepovedali nadaljnje sodelovanje pri Tomšičevem reševanju, češ da ga bodo rešili sami partijci. Ko je to povedala Tomšiču, je zajokal in rekel, da ga oni ne bodo rešili. Res ga niso: leta 1942 je bil ustreljen v Gramozni jami. Prennerjeva je bila prepričana, da so ga komunisti nalašč pustili v zaporu, ker jim ideološko ni bil po volji, kar so prikrivali. Tomšičeva žena Vida (→ Vladimir Bartol, → Mira Mihelič) je Prennerjevo brez njenega privoljenja vpisala v Komunistično partijo, toda Prennerjeva ji je rekla: »Prosim, jaz naredim za naš narod, za našo osvoboditev vse, če crknem. To pa ni govora, da bi bila jaz v tej hudičevi organizaciji, s tam me moraš pa ven izbrisati.« Po treh mesecih »partijskega staža« jo je Tomšičeva izbrisala; njuni odnosi so se »ohladili«. Po vojni je Prennerjeva zapisala v pismu Šentjurčevi, da je bil njen izstop iz partije »znak iskrenosti, ker se pač po svojem mišljenju, ki ga imam, nisem mogla v vsem soglašati niti z ideologijo, še manj pa z metodami, ker sem pač 'frajgajst' in ne morem biti drugačna«. Motili so jo atentati, ki jih je VOS delal na nasprotnike komunizma, in zloraba protiokupatorskega boja za komunistično revolucijo. Zaradi teh razhajanj je VOS začel nadzirati tudi Prennerjevo, saj so jo komunisti začeli prištevati med potencialne nasprotnike revolucije, čeprav je še naprej delovala v prid protiokupatorskega gibanja.

Leta 1943 so v ● Drami, Erjavčeva cesta 1 (T3) uspešno krstno uprizorili njeno satirično komedijo Veliki mož, katere tipkopis je že leta 1939 izročila ravnatelju tega gledališča → Pavlu Golii. Komedija je smešila slovensko oboževanje vsega tujega. Prvotni naslov dela se je glasil Veliki sin domovine, toda Prennerjeva in italijanska cenzura sta ga spremenila. Prennerjeva je s približno 30 prijatelji, večinoma pravniki, gledališki uspeh proslavila v gostilni Pri Bankotu, bolj znani kot Pri Nacetu ob Šmartinski cesti.

Marca leta 1944 so Nemci odkrili neutemeljenost njenih prošenj za izpust jetnikov, zato so jo aretirali. Toda na nemškega sodnika je naredila tolikšen vtis, da je kup njenih lažnih vlog vrgel v peč, zato so ji prisodili samo višjo denarno kazen. Ko jo je januarja leta 1946 zbornica advokatov in sodnikov rehabilitirala, so ji znesek povrnili. Bila je med zgolj 13 advokati, ki jim je po vojni komunistična oblast dovolila delovanje. Takoj po vojni je sodelovala pri neuspešnih poskusih, da bi v Sloveniji legalno organizirali politično opozicijo. VOS-ovski nadzor Prennerjeve je nadaljevala Uprava državne varnosti (komunistična policija), ljudsko imenovana »Udba«.

Leta 1946 je bila po uradni dolžnosti dodeljena za zagovornico nekdanje partizanke, ki jo je obtožnica bremenila »izdajanja«, zato so jo obsodili na smrt. Prennerjeva je ugotovila lažnost obtožb, našla priče, zahtevala obnovo procesa in dosegla oprostilno sodbo; ● sodna palača, Tavčarjeva ulica 9 (U1). Na koncu je prišlo med njo in javnim tožilcem, čigar klavrno vlogo v procesu je Prennerjeva razkrinkala, do ostrih besed in pretepa. Zato je bila kaznovana s plačilom disciplinskih stroškov in enomesečno prepovedjo opravljanja advokature. Postala je advokatka ljudi, obtoženih »vojnih zločinov, izdajanja, špijonaže, kaznivih dejanj zoper državo, 'ljudstvo' in 'ljudsko imovino'«. Na sodišču, ki je bilo privesek komunistične oblasti, je vedno delovala v prid svojih strank in v skladu s prepričanjem, da mora biti sodstvo neodvisno od oblasti. Če je ugotovila, da so klineti neiskreni, je njihove primere opustila. Sodne dvorane s procesi, na katerih je bila zagovornica obtoženih, so bile vedno polne poslušalcev. Februarja leta 1947 jo je napadel režimski Slovenski poročevalec, ki je izhajal v nekdanjem, takrat podržavljenem poslopju časnika Jutro, češ da kvari odvetniški ugled, da se na sodišču neprimerno vede, da z »duhovitostmi« zasenči javnega tožilca, da maliči ugled in avtoriteto Uprave javne varnosti, da se sklicuje na nepristranost sodišča in s tem maliči njegov ugled ter ugled »ljudske oblasti« (komunističnega režima) in da je podkupljiva.

Približno do začetka leta 1947 je bila članica Društva slovenskih književnikov, v katerem je takrat postal predsednik → Miško Kranjec, ki je društvo vodil v »skladu s smernicami naše državne politike«, zato so iz društva izključili vse književnike, ki niso bili všeč komunistični oblasti in njenim ideologom. Med njimi je bila tudi Prennerjeva, ki so ji neutemeljeno očitali, da med vojno ni spoštovala »kulturnega molka«, ker ji je Drama uprizorila komedijo Veliki mož. Dejansko je bilo to delo »prava demonstracija slovenstva v času, ko je bil slovenski narod obsojen na propad« (Aleš Gabrič). Pojem »kulturnega molka« med vojno ni bil natančno opredeljen, zato ga je povojna komunistična oblast razlagala poljubno in tako, da je z njim očrnila in kaznovala nezaželene osebe. Zanimivo je, da Pavlu Golii, ki je delo uvrstil na spored in vodil gledališče več vojnih let, niso ničesar očitali. Najbrž ga je varoval nekdanji Goliev uslužbenec Josip Vidmar; Prennerjeve, ki se je zaradi svoje značajske in idejne doslednosti komunistom zamerila, pa nihče. Vendar se zaradi izključitve ni pritožila niti ni več nameravala prositi za vstop v društvo, ki je postalo privesek oblasti.

Slutila je, da jo bodo preganjali, zato je konec februarja 1947 sama oddala advokaturo advokatski zbornici. Marca istega leta so jo aretirali in jo za mesec in pol zaprli v ● preiskovalni zapor, domnevno ob Miklošičevi cesti (Z2), na prostoru sedanjega hotela, nasproti sedanje Kinoteke. Očitali so ji zveze s politično emigracijo. Zapor je ni niti prestrašil niti zlomil. V preiskovalnem zaporu je zasnovala libreto za opero Slovo od mladosti. Po izpustitvi je jeseni leta 1947, najbrž po posredovanju jezikoslovca Frana Ramovša, dobila honorarno zaposlitev kot izpisovalka pravnih pojmov za pripravljajoči se Slovar slovenskega knjižnega jezika v Inštitutu za slovenski jezik pri ● SAZU, Novi trg 3 (A). Toda že julija 1949 jo je Uprava državne varnosti spet aretirala in zaprla v zapor ob Miklošičevi cesti. Formalno je ostala honorarna sodelavka tega inštituta do oktobra 1952, ko je dala odpoved.

Nekdanji tamkajšnji zapornik Ljubo Sirc poroča o njej v svojih spominih: »Bila je levičarka, toda končala je v zaporu, ker je bila vse preveč dostojna, da bi mogla pritrjevati vsemu, kar so komunisti delali med vojno in po njej. Vedla se je zelo pogumno in se je skozi zaprta vrata celice z jetniki v bližini na ves glas pogovarjala o političnem položaju. Zaprli so jo, da bi opravljala družbeno koristno delo, toda na delo je niso poslali nikoli, ker je bila s komunističnega stališča vse prenevarna za druge ženske, ki naj bi jih prevzgojili. Dolgo časa so jo imeli izolirano.« Potem so jo odvedli v koncentracijsko taborišče Ferdreng (nekdanja nemška vasica Verdreng, leta 1955 preimenovana v Podlesje) na Kočevskem, na prisilno delo, imenovano »družbeno koristno delo«. Taboriščne razmere so bile neugodne, hrana slaba, jetnice, bilo jih je okrog 600, so opravljale nesmiselna dela, dogajala so se tudi posilstva. Prennerjevo so poniževali, morala je opravljati težka dela v kamnolomu. Položaj si je lajšala s humorjem (med drugim je napisala Pesem za novo stranišče) in sojetnicam pisala pritožbe. Nahrulila je taboriščnega poveljnika. Iz Ferdrenga so jo zaradi neke obtožbe, ki so jo pozneje umaknili, prepeljali v zapor ljubljanskega Okrajnega sodišča. Ob postopnem zapiranju taborišča so jo za nekaj tednov premestili v Brestanico, januarja 1950 pa v Škofjo Loko, v tamkajšnji grad, spremenjen v zapor. Tam je s sojetnicami pripravila spevoigro Vasovalci, ki jo je izdala leta 1945 v samozaložbi. V začetku maja leta 1950 so jo izpustili. Nikoli ni dobila obtožnice niti odpustnice, kar veliko pove o takratni oblasti in njenem podrepniškem sodstvu.

Po vrnitvi ni imela službe. Iz Rožne doline, kjer je živela pri Slavici Jelenc, se je preselila za Bežigrad, takrat ● Titova cesta 69a, sedanja Dunajska cesta (67h), k ovdoveli sestri Josipini Šerbec in dvema nečakoma, ki sta študirala pravo. Ker sedanjo hišna številka ni znana, je na zemljevidu zaznamovan samo začetek ulice. V finančni stiski sta sestri leta 1951 v Slovenj Gradcu prodali hišo staršev, ki so umrli leta 1945. Želela si je spet advokaturo in zato pisala pritožbe različnim organom in funkcionarjem. Odvetniška zbornica je podprla njeno vlogo, pravosodni minister »Ljudske republike Slovenije« dr. Heli Modic pa je z odločbo preprečil njen vpis v Odvetniško zbornico. Iz leta 1953 je ohranjeno pismo, v katerem komunistični funkcionar Boris Kraigher (→ Lojz Kraigher) o njej trdi, da »nastopa kot naš sovražnik« in da »ji ni mogoče dovoliti samostojne odvetniške prakse«. Prizadeta je bila tudi zato, ker ni mogla objavljati literarnih del, saj so bile vse založbe režimske in so upoštevale oblastniške direktive o spornih književnikih. Šele leta 1954 so jo spet vpisali v Odvetniško zbornico. V ● Tavčarjevi ulici 11 (67i) je odprla advokatsko pisarno, ki je postala njen drugi dom. Vanjo so prihajale na obisk tudi osebnosti, ki jih komunistična oblast ni marala: književniki, med njimi → Lili Novy, duhovniki in celo ljubljanski škof Anton Vovk (pranečak → Franceta Prešerna), ki je Prennerjevo večkrat povabil na večerjo in ji ob petdesetletnici spesnil priložnostno pesem. Družila se je tudi z glasbeniki in slikarji; portretist ljubljanskih škofov in »partizanski« slikar Božidar Jakac jo je večkrat portretiral. Njeno področje je bilo še vedno kazensko zagovorništvo, kot odvetnica je postala zelo priljubljena. Njene razprave na sodišču so bile vrhunske, kljub temu se je zaradi bojevite narave še nekajkrat znašla pred disciplinsko komisijo Odvetniške zbornice. Njen ugled je bil tolikšen, da je leta 1968 pri slovesnosti ob stoletnici Odvetniške zbornice v Ljubljani nastopila z govorom Odvetnik v slovenski literaturi.

Leta 1954 so v ● Operi, sedaj Župančičeva ulica 1 (T2), po zapletih krstno uprizorili opero skladatelja Danila Švare z njenim libretom o Prešernu Slovo od mladosti. Njen libreto je vzbudil polemične odzive, ki so ji zmanjšali literarne ambicije. Kljub takratnim očitkom je Slovo ena redkih slovenskih oper, ki se je tudi pozneje ohranila na programu ljubljanske Opere. Skoraj vse slovenske opere so tako šibke, da po krstnih izvedbah padejo v pozabo. Upanje Prennerjeve, da bo po tej operi lahko objavljala svoja dela, se je izjalovilo. Nobena založba ji ni ničesar natisnila. Šele leta 1967 je slovenski zamejski Radio Trst A (takrat je v Sloveniji veljal za ideološko nesprejemljivo radijsko postajo, toda Primorci so jo poslušali tudi zato, ker je poročala o političnih zadevah, ki sta jih režimska Radio Ljubljana in Radio Koper zamolčevala) izvedel njeno komedijo Gordijski vozel kot radijsko igro. To je ponudila ljubljanski Drami in Mestnemu gledališču ljubljanskemu, ki sta jo zavrnila, češ da je staromodno delo. Šele junija 1973, na koncu sezone, jo je spremenjeno uprizorilo ● Šentjakobsko gledališče, Mestni dom, Krekov trg 2 (T4), kar je Prennerjevo prizadelo.

Že kot otrok je bila posebna: družila se je z dečki, rada je vodila otroške igre in ni marala dekliških oblek. V Slovenj Gradcu so jo med šolanjem klicali »Prennerjev Puba«. Kot študentka se je začela striči in delno oblačiti po moško. Po koncu II. svtovne vojne pa se je oblačila samo še v moško obleko, srajco s kravato, moške čevlje, moški površnik s šalom in se pokrivala z moškim klobukom, v roki je nosila advokatsko aktovko. Uživala je alkohol in kadila cigarete. Pela je s prijetnim tenorskim glasom. Vedno je bila lepo oblečena. V javnosti in v službi je uporabljala ženske jezikovne oblike, doma, zasebno, pa moške. Svoje spolne dvojnosti ni skrivala; leta 1954 je zaposlenim ženskam v kazenski pisarni kranjskega sodišča nonšalantno izjavila: »Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska, tukaj imate torte, da se boste posladkale.« In jih obdarila z več kosi torte, s svojo odkritostjo pa onemogočila zahrbtno opravljanje. Mučno razcepljenost med ženskim telesom, ki ga je navzven maskulinizirala, in občutjem moške identitete je prenašala s črnim humorjem. Sodobniki, ki so jo srečevali na ljubljanskih ulicah in je niso poznali, so jo imeli zaradi njenega videza za moškega. Njena osebnostna razdvojenost jo je najbolj bremenila v zasebnem življenju. Ko je bila sama, je pogosto jokala. Ljubezni je iskala pri prijateljicah. Rada je pomagala drugim, bila je radodarna do uličnih beračev. Zaradi darežljivosti ni imela ob koncu življenja nobenih prihrankov.

Leta 1975 se je upokojila, njeno odvetniško pisarno je prevzel nečak Vojmil Šerbenc. Pri upokojitvi ji je pomagalo Društvo slovenskih pisateljev, ki jo je leta 1976 spet sprejelo med člane, ne da bi ona prosila za to. Priznali so ji leta literarnega ustvarjanja od leta 1929 in leta za medvojno protiokupatorsko delovanje (tudi s pomočjo Lidije Šentjurc). Ker je bila pokojnina majhna, je nekaj časa živela v gerontološkem zavodu. Po letu 1970 se ji je zdravje slabšalo, zbolela je za diabetesom in rakom na prsih. Operirali so jo prepozno, po telesu so že bili razsevki. Do konca je ostala vedra. Umrla je v ● bolnišnici, med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2). Na njeno željo so jo pokopali v »najožjem krogu sorodnikov in prijateljev« v družinskem grobu v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Z govorom sta se od nje poslovila predstavnik tamkajšnje »Kulturne skupnosti« Ferdo Fišer in v imenu njenih prijateljev Milka Tretjak. Katoliški obred je opravil župnik Albert Bohorč. Pogreba so se udeležili mnogi pravniški prijatelji pokojnice. Na njeno željo so dodali v poprejšnji nagrobni napis »TU JE LJUBEZEN POKOPANA / NAŠ DRAGI OČE, LJUBA, MAMA« med zadnji besedi vejico in tako prvotni prilastek spremenili v njeno ime. Društvo slovenskih pisateljev jo je v svojih ljubljanskih prostorih počastilo z žalno sejo.

Upodobitvi Ljubljane:

Veliki mož (komedija, 1943), Bruc (roman, 2006).

LIT.: Dr. Ljuba Prenner (1906–1977) ob 90. letnici rojstva in 20. obletnici njene smrti. Besedila so napisale Helena Horvat, Polona Kekec in Brigita Rapuc. Slovenj Gradec 1997 [katalog razstave]. – Aleš Gabrič, Polona Kekec, Brigita Rajšter: Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner. Pogumna, da je bila drugačna. Ljubljana 2000. – Mira Mihelič: Ure mojih dni. Spomini. Murska Sobota 1985. – Ljubo Sirc: Med Hitlerjem in Titom. Opombe napisala Jera Vodušek Starič. Ljubljana 1992, str. 396–397.