62. LILI / ELISABETH NOVY, rojena pl. HAUMEDER (1885, Gradec/Graz v Avstriji –1958, Ljubljana) [...]

Pesnica in prevajalka. Avtorica pesniške zbirke Temna vrata.

Njena mati Ludovika (Vika) Ahačič, hči ljubljanskega odvetnika in posestnika, ki je v mladosti zahajala na plese v slovensko Čitalnico v Šelenburgovi ulici (ob križišču sedanje Šubičeve ulice in Slovenske ceste, kjer stoji spomenik), se je poročila z Guidom pl. Haumederjem, sinom visokega finančnega uradnika iz Innsbrucka na Tirolskem (plemiški naziv so njegovi predniki dobili za uspešno bojevanje proti Turkom). Haumeder je bil artilerijski nadporočnik, ki je služboval v Gradcu. Z Ahačičevo se je seznanil, ko se je službeno mudil v Ljubljani. Mladi par se je leta 1885 poročil v ljubljanski cerkvi sv. Jakoba in že istega leta se je zakoncema v Gradcu rodila hči Elisabeth (katere drugo ime se je po ljubljanski mestni dokumentaciji glasilo Karolina). Leta 1887 je Guido dosegel, da so ga iz Gradca premestili v Ljubljano. Mlada družina se je vselila v ● hišo na levem bregu Ljubljanice, ki je stala na spodnjem vogalu Novega trga (62a), pred hišo z lokalom Zlata ladjica pri Šuštarskem mostu; porušili so jo leta 1913. Na drugi strani mostu, na Starem trgu 11 a, pa so stanovali materini starši. Guido je imel neozdravljivo spolno bolezen, zato je leta 1889 naredil samomor, še prej pa od žene zahteval, da se ne sme več poročiti; res je ostala do smrti vdova.

Po smrti Lilijinega očeta sta se mati in hči za tri ali štiri leta preselili v »enonadstropno bidermajersko« ● stavbo s širokim dvoriščem, hlevom in vrtom, ki je stala na prostoru sedanjega hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (62b). Lili je hodila k zasebnemu pouku k neki učiteljici »v težko sivo ● stavbo« na prostoru sedanje Kresije (62c), na vogalu sedanje Stritarjeve ulice (takrat Špitalska ulica, po nekdanjem »špitalu«, mestni bolnišnici, ki je stal na tem prostoru) in sedanjega Adamič-Lundrovega nabrežja. Po potresu, ki je hišo na prostoru sedanjega hotela Union poškodoval, se je mati s hčerjo preselila na ● Stari trg 11a, II. nadstropje, v Schweigerjevo hišo (62č), ki je pri potresu ostala skoraj nepoškodovana. To je mogočna, v notranjosti tudi mračna baročna stavba z lepim pročeljem, ki je bila last materinega očeta, odvetnika Karla Ahačiča, zavednega in vnetega Slovenca, ki se je zavzemal tudi za uvedbo slovenščine v sodstvo. Za hišo se stiskata s trga nevidna veranda in vrtec, skozi njegov skrivni izhod je mogoče priti na Ljubljanski grad (→ Mira Mihelič). Lili je poletja preživljala pri kmečkih sorodnikih v Vikrčah.

Do desetega leta se je šolala zasebno, z domačimi učiteljicami. Bila je samozavestna, muhasta in nestanovitna. Pri dvanajstih letih so jo poskušali disciplinirati z vpisom v Huthov zasebni nemški zavod, namenjen najpremožnejšim ljubljanskim dekletom, vendar so jo tam zaradi njenega vedenja kmalu odpustili. Zato se je potem šolala zasebno. Zaradi njene ekscentričnosti so jo do I. svetovne vojne za hrbtom imenovali »nora grofna«. Živela je dobro, saj je mati dobivala po možu visoko pokojnino in dohodke od posestev. Lili je kot čedno dekle v ženskem spremstvu zahajala v ● Kazino, Kongresni trg 1 (D3b), kjer je takrat vrvelo družabno življenje ljubljanskih Nemcev (v stavbi so bile kavarna, restavracija in dvorana), v ● Schweizerhaus (»Švicarijo«), Pod turnom 4, ki jo je nemško vodstvo Kazine leta 1835 zgradilo kot poletni družabni lokal za Tivolskim gradom (sedaj Mednarodni grafični likovni center), in potem v hotel Tivoli (D2č) (→ Ivan Cankar). Poleg tega je po več mesecev obiskovala na Dunaju teto Belli, baronico Schleiner, kjer je razširjala svoja obzorja.

Okrog leta 1910 je na plesih v Kazini spoznala čednega češkega Nemca, polkovnika Edvarda Novyja, pl. Wallersberga, ki je bil grofov sin; delal in stanoval je v ● Belgijski vojašnici ob sedanji Metelkovi ulici, med Masarykovo cesto, Maistrovo ulico in Taborom (62d). Njena mati je njuni poroki nasprotovala, ker se je bala ponovitve svoje zgodbe (»oficirske bolezni«). Od mladega polkovnika je zahtevala zdravniško potrdilo, da je zdrav. Prinesel je ponarejeno, kajti tudi on je imel tlečo, neozdravljivo spolno bolezen. Februarja 1911 se je mladi par poročil in za leto dni odpotoval k materi mladega moža na Češko. Prva leta zakona so bila precej srečna. Leta 1912 sta se mladoporočenca vrnila v Ljubljano, na Stari trg 11 a; rodili sta se jima hčeri Nives in Fides. Mlada družina je imela svojo služinčad (kuharico, guvernanto, pestunjo, postrežnico, dva sluga, kočijaža in konjske hlapce). Med letoma 1913 in 1915 je družina zaradi polkovnikove službene premestitve prebivala na Reki. Ko je Novy moral zaradi vojne v mobilno vojsko, so se žena in hčeri vrnile v omenjeno ljubljansko hišo.

Po I. svetovni vojni se je družina znašla v Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ker je Avstro-Ogrska razpadla, je Novy po vrnitvi v Ljubljano dobil češko državljanstvo in se zaposlil kot računovodja. Okrog leta 1920 je Lili začela pisati nemške pesmi in jih po moževem posredovanju objavila v dunajski reviji. Slovensko narodno zavedni stric Mohor Pirnat pa jo je usmeril v slovensko književnost, ki je dotlej ni poznala; začela je prevajati slovenske pesmi v nemščino. Leta 1922 je med prebolevanjem tifusa prevedla → Prešernov Sonetni venec. Prevode je, spet na moževo prigovarjanje, pokazala → Župančiču, ki jih je pohvalil; desetletje so izhajali v publikaciji Prager Presse in v dveh zagrebških nemških listih. Ker se je moževo zdravje poslabšalo (tašča je takoj postavila diagnozo), je zakonski par odpotoval na Dunaj. Tamkajšnji zdravnik je potrdil taščino ugotovitev in napovedal stopnjevanje bolezni, ker se pacient ni zdravil. Ugotovil je tudi, da se Lili ni okužila. Pretresena Lili se je na Dunaju z goljufivim možem razšla; ta je moral v češko Tarnovo, v tamkajšnji zavod za duševno bolne oficirje.

Po vrnitvi v Ljubljano je Lili mučila fobija pred morebitno spolno boleznijo, tudi obeh hčera, zato je pogosto begala po mestu in begavo obiskovala znance. Gmotni položaj družine se je poslabšal. Toda spoprijateljila se je z Otonom Župančičem in njegovo družino, → Pavlom Golio, z družinama → Juša in Ferda Kozaka ter literarnim kritikom Josipom Vidmarjem, torej s srenjo kulturno vplivnih ljubljanskih liberalcev. Ti so v tridesetih letih s položaji obvladovali več kot polovico ljubljanskega kulturnega življenja (Dramo, Opero, reviji Ljubljanski zvon in Sodobnost) ter odločali o uveljavljanju precejšnjega števila književnikov. Kljub svojemu meščanstvu so simpatizirali s komunizmom in stalinistično Sovjetsko zvezo ter kolaborirali s komunisti, ki so pripravljali v Jugoslaviji revolucijo. Ti so jih po zmagi leta 1945 nagradili z vplivnimi kulturniškimi položaji in jim omogočili nadaljevanje meščanskega življenja; nekaterim tudi v podržavljenih vilah, kar je vox populi imenoval »rdeča buržoazija«.

Lili je, potem, ko se je seznanila z Župančičem, z njim nekaj časa vsako jutro zajtrkovala v kavarni hotela Union, Miklošičeva cesta 1. Zahajala je tudi k skupini »penatov« (→ Pavel Golia), ki so se ob večerih zbirali v ● gostilni Pri kolovratu, nasproti ljubljanske stolnice, sedanji Ciril-Metodov trg 14 (D1k'). Ta moška druščina, v kateri so tudi kvantali, ni marala navzočnosti zvedave Lili, zato so se je člani hoteli nekoč znebiti: ob njenem prihodu k omizju so spustili hlače in ji pokazali zadnjice. Vir ne omenja, kako je reagirala. Po razhodu z možem se je nekajkrat zaljubila, toda ostalo je pri bolečih platoničnih čustvih, saj izbranci zanje niso bili dovzetni. Seznanila se je tudi s → Cirilom Kosmačem, ga učila nemščine in materinsko skrbela zanj.

Leta 1933 je Lili doživela prevajalski uspeh s knjižico BlŠtter aus der slowenischen Lyrik in osebni udarec, saj je njena hči Nives, gledališka igralka, morala v dunajsko bolnišnico, nato pa v ● bolnišnico za duševne bolezni, sedaj Studenec 48 (B4). Po ozdravitvi, o kateri je Lili dvomila, je hči spet odpotovala v tujino. Da bi Lili izboljšala družinski gmotni položaj, je v pritličju svoje hiše odprla mlekarno, ki je leta 1940, menda zaradi njene trgovske nesposobnosti, propadla. Sicer pa je hišo vodila njena praktična mati. Povod, da je Lili začela pesniti v slovenskem jeziku, je bil satirični sonet → Boža Voduška Tisti ljubeznivi dami, ki pogreša v mojih pesmih božanske iskre (Hramovi zapiskiki 1934/35), dama je bila Lili. Ta mu je v isti publikaciji odgovorila s pesmijo Odgovor poetu treh pesmi brez božanske iskre, ki je njena prva objavljena slovenska pesem. Leta 1937 je hčerka Fides diplomirala iz slovenščine in nemščine; poročila se je z Dušanom Petkom. Leta 1939 je pripotovala iz Berlina hči Nives z zaročencem Paschem, poročila sta se v cerkvi sv. Florijana in spet odpotovala v Berlin, kjer sta se jima naslednje leto rodila dvojčka Ingo in Boris. Leta 1941 je Lili, tik pred okupacijo Ljubljane, izdala pesniško zbirko Temna vrata v Vidmarjevem uredništvu, saj sama za takšno delo ni imela potrpljenja. Med II. svetovno vojno je sodelovala z Osvobodilno fronto, ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. Leta 1944 je poljska služkinja starejše hčere Nives pripeljala iz Berlina v hišo ob Starem trgu njena dvojčka; istega leta se je rodil Peter, prvi otrok Fides. Pomnoženo družino je v vojnem času težko preživljala.

Septembra 1945 se je zaposlila kot lektorica v novi ● Državni založbi Slovenije, vogal Mestni trg 26 in Stritarjeve ulice 3 (62e); šef založbinega uredniškega odbora je bil Vidmarjev brat Ciril, čas za malico je s »Cirilčkom« (tako ga je klicala) prebijala v kakšni bližnji gostilni. Takratnega partizanskega in komunističnega funkcionarja Dušana Pirjevca - Ahaca, »šefa Agitpropa« (→ Matej Bor), zaradi političnega vsiljevanja »socialističnega realizma« slovenski književnosti, ni marala. Zaradi povojnega zatiranja ustvarjalne svobode je zašla v ustvarjalno krizo, iz katere se je reševala s pisanjem pesmi za otroke.

Toda leta 1953 je v mesečni prilogi za otroke Najdihojca ljubljanskega režimskega časnika Slovenski poročevalec počastila umrlega vodjo slovenske komunistične revolucije Borisa Kidriča s pesmijo Kažipot. Ta je med vojno zahteval degradacijo književnosti v politično propagando (kar je takoj po letu 1945 nadaljeval Pirjevec), po vojni pa bil je soudeležen v preganjanju → Edvarda Kocbeka.

Njena reakcija na povojni kolektivizem je bila tudi ustanovitev neformalne »Lige lepe lenobe«, katere člani ( → Mira Mihelič, → Anton Vodnik, → Jože Udovič in še nekateri) so menili, da se literarna dela porodijo iz navideznega brezdelja, toda za njim se skriva globinsko intenzivno literarno snovanje. Sestajali so se v stanovanju Mire Mihelič in Lili Novy, pa tudi v kavarni Union, in hodili na izlete v ljubljansko okolico. → Miško Kranjec, takratni goreči komunist in privrženec socialističnega realizma, ki ni nikoli presegel ozke ruralnosti (zato so mu urbane oblike druženja književnikov ostale tuje), jih je imel za »klerikalce«. Toda Lilijine zveze z režimsko vplivnimi Vidmarjem, njegovim bratom in obema Kozakoma so »Ligi« nekaj časa zagotavljale varnost. Ko pa so srečevanja »Lige« začela vzbujati sumničenja o nastajanju skupine nasprotnikov novega političnega sistema, so se člani »Lige« v strahu pred morebitnimi nasilnimi oblastniškimi ukrepi nehali skupinsko družiti. Takrat so v Ljubljani potekali »dachauski« in drugi stalinistično inscenirani sodni procesi proti vedno novim »sovražnikom« povojnega političnega režima. Tudi preostale državljane je policija nadzirala. Kljub značajskim, literarnim in nazorskim razlikam so člani »Lige« ostali medsebojno strpni in v prijaznih odnosih. Lili je tudi po II. svetovni vojni zahajala v kavarne in druge gostinske lokale, kjer se je rada pogovarjala tudi z mlajšimi kulturniki. Med hojo po ulicah je večkrat pobrala kakšen pohojen sadež in ga pojedla, saj se ni bala okužb.

Bila je samosvoja katoličanka (imela se je za »krščenega pogana«), udeleževala se je verskih obredov, za spovednika si je izbrala frančiškana in imela rada filozofsko-religiozne pogovore z nekaterimi njegovimi sobrati iz ● frančiškanskega samostana, Prešernov trg 4 (62f) pri Tromostovju. Kljub vernosti je hotela vstopiti v Komunistično partijo, kar je bilo za partijske funkcionarje nezaslišano, saj so morali biti partijci ateisti in si cerkva niso smeli niti ogledovati. Poleg tega je komunistična oblast zaplenila ljubljansko cerkev sv. Jožefa (v njej dala zazidati Plečnikov oltar in po sovjetskem zgledu desakralizacije cekvenih stavb dala urediti filmski studio), preganjala slovensko Cerkev, ker se ji ni hotela podrediti, in leta 1952 omogočila celo zažig ljubljanskega škofa Antona Vovka, → Prešernovega pranečaka, kar je odmevalo tudi v tujini. Sicer pa je Lili cenila predvojne, »kapitalistične«, in povojne, komunistične veljake. »Nenavadna, očarljiva in včasih tudi grozljiva dama«, »ekscentrična«, toda tudi »premetena« (Mira Mihelič).

Leta 1949 sta Lili prizadeli smrti matere in Župančiča, leta 1950 pa smrt njenega moža na Češkem. Čez nekaj let je zbolela, vendar bolezni ni jemala resno, zato dolgo ni hotela k zdravniku. Ko so ob pregledu v ● bolnišnici, med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2), odkrili raka, je bil že v zadnjem stadiju. Najprej je ležala v bližnjem nekdanjem Šlajmerjevem domu, Zaloška cesta 9 (sedaj Ortopedska klinika), konec leta 1957 so jo prepeljali v bližnjo Onkološko kliniko, kjer je tri mesece umirala. Previdel (spovedal, obhajal in podelil zakrament maziljenja za bolnike) jo je frančiškanski pater dr. Roman Tominec (tudi umetnostni zgodovinar). Vidmar ji njene nekdanje želje, naj ji zadnje trenutke olajšajo z arijo Ombra mai f, znano kot Largo iz HŠndlove opere Serse (Kserkses), ni »mogel izpolniti«.

Dva dni po smrti, v nedeljo, ob 16. uri, so jo ob veliki množici »književnikov, umetnikov, kulturnih in javnih delavcev« ter svojcev pokopali iz »Jakobove mrliške vežice« na ● Žalah (P4). Pevci so ji zapeli »o pomladi, ki pride, ko nje več ne bo«. V imenu Društva slovenskih književnikov, Zveze književnikov Jugoslavije in prijateljev je ob krsti govoril Josip Vidmar, ki je med drugim poudaril, da je bila pokojnica »državljanka in borka za Titovo socialistično republiko Jugoslavijo«; v imenu Društva prevajalcev je spregovoril Fran Albreht, → Tone Pavček je prebral njeno zadnjo pesem, ki jo je napisala v bolnišnici. Verski obred je opravil kaplan dr. Dušan Rues iz župnije Sv. Jakoba, v katero je pokojnica po prebivališču na Starem trgu pripadala. Njen grob: zid A/D4/29. Fotografija nagrobnika z njenimi verzi je v knjigi M. Piškur: Ljubljanske Žale, str. 164.

Upodobitve Ljubljane:

V zbirki Temna vrata: istoimenska uvodna pesem (o vhodu v hišo Stari trg 11a; pred pesmijo je lesorez Božidarja Jakca z upodobitvijo tega vhoda), pesmi Le kje so skrita (o isti hiši in vrtu za njo na grajskem hribu), V megli. V zbirki Oboki: pesem Obvezni občni zbor [književnikov].

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Lujo Vodopivec: Lili Novy, doprsni kip, konzolo je zasnoval arhitekt Marjan Ocvirk; postavili so ga ob stoletnici pesničinega rojstva leta 1985 ob vhodu v hišo Stari trg 11a;

● Ulica Lili Novy;

● Klub Lili Novy v Cankarjevem domu (večnamenski prostor za kulturne prireditve).

LIT.: Meta Grosman: Neznana Lili Novy. Naši razgledi 35, 14. 2. 1986, št. 3, str. 78–79. – Jože Javoršek: Lili Novy. Ljubljana 1984 (zbirka Znameniti Slovenci). – Lili Novy: Stara Ljubljana. Naši razgledi 4, 22. 1. 1955, št. 2, str. 36–37. – Mira Mihelič: Ure mojih dni. Spomini. Murska Sobota 1985, str. 137, 143–154. – Pogovor z župnikom jezuitom Jožetom Kokaljem iz župnije Ljubljana – Sv. Jakob, 6. 8. 2013. – Slovo od Lili Novy. Slovenski poročevalec 19, 10. 3 1958, št. 58, str. 2 [nepodpisano].