43. JUŠ / JOSIP KOZAK (1892, Ljubljana – 1964, Ljubljana) [...]

Pripovednik, esejist, gledališki kritik, publicist in urednik. Srednješolski profesor. Avtor novelistične zbirke Maske (1940). Starejši brat pisatelja in dramatika Ferda Kozaka ter stric → Primoža K.

Oče je bil posestnik, gostilničar in mesar v nekdanjem kmečko-meščanskem ljubljanskem predmestju Šentpeter, predsednik mesarske zadruge, ljubljanski mestni svetovalec in vnet liberalec. Njegov prednik se je priselil iz Češke. Kozakova rojstna hiša je stala ob ● Sv. Petra cesti, sedaj Trubarjeva cesta 56 (43a). Mati mu je umrla v otroških letih. Okrog leta 1906 je oče Kozakovo rojstno hišo prodal in se kot vdovec priženil k Dolenčevim na ● Poljansko cesto 21 (D1p''), v gostilno pri »Štrajzlu« ali »Pri Štrajzeljnu« (popačeno iz nemščine »Zum Blumenstrauss = Pri šopku; gostilniški izvesek je bila košarica s cvetjem). Vanjo so radi zahajali književniki. Leta 1939 jo je Jušev polbrat Vlado, znani predvojni in povojni komunist, prodal gostilničarju Činkoletu iz Kopitarjeve ulice. Vlado je bil »organiziran« (član Komunistične partije) že od leta 1923, vanjo je pripeljal Edvarda Kardelja (→ Kocbek) in tudi dijaka Borisa Kidriča (→ Hieng, → Kocbek, → Zupan), sina literarnega zgodovinarja in prešernoslovca Franceta Kidriča (→ Prešeren). Vlado se v Kocbekovem dnevniku Listina pojavlja kot »Dizma«, z legendnim imenom desnega razbojnika, križanega s Kristusom; po II. svetovni vojni pa je bil vpleten v aretacijo → Vitomila Zupana. O Vladu Kozaku je leta 1980 → Udovič zapisal v dnevnik: »Meščan, čeprav komunist in leninist, ne zametuje meščanskih užitkov. Sam priznava, da je bil hud leninist, zagovornik Leninove prakse. Danes razlaga in se opravičuje.« Omenjena gostilna je bila pod starim in predvsem novim imenom Činkole znana med obema svetovnima vojnama in po njej, dokler niso stavbe podrli. Na njenem mestu, v novi stavbi na Poljanski cesti 17, je ime Činkole prevzel bar.

Juš Kozak je po ● ljudski šoli, sedanja Osnovna šola Ledina, Komenskega ulica 19 (I1č), hodil v ● Drugo državno gimnazijo, imenovano Poljane, sedaj Strossmayerjeva ulica 1 (I3g), kjer je leta 1911 maturiral. Potem je do leta 1914 študiral na dunajski univerzi zgodovino in zemljepis. Pridružil se je preporodovskemu gibanju (ime je dobilo po glasilu Preporod). Za avstrijsko oblast je bilo protidržavno, ker je zagovarjalo združitev južnoslovanskih narodov v samostojno državo. Zato so Kozaka julija 1914 na Dunaju aretirali in ga čez nekaj dni prepeljali v Ljubljano. V drugi polovici leta 1914 je bil v ● preiskovalnem zaporu, domnevno pri sodni palači, ob sedanji Miklošičevi cesti (Z2), kjer stoji hotel (nasproti Kinoteke). Ta v primerjavi z zapori komunističnega režima (→Zupan) ni bil strog, saj je Kozak smel v njem pisati literarne tekste. Na sodnem procesu v ● sodni palači, Tavčarjeva ulica 9 (U1), decembra istega leta so ga obsodili na mesec dni zapora, toda ker so mu v kazen šteli preiskovalni zapor, so ga izpustili, vendar so ga že čez nekaj dni vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko. Najprej je bil v zaledju na Koroškem, potem na ruski in soški fronti, kjer je doživel italijansko ofenzivo. Zdravil se je v različnih vojaških bolnišnicah, dokler ga niso spomladi 1917 kot invalida oprostili vojaščine.

Vrnil se je v Ljubljano, kjer se je zaposlil v prehrambenem uradu. Do jeseni 1917 je bil konfiniran, zato se je smel gibati le v ljubljanskem policijskem okolišu, ponoči ni smel iz stanovanja, vsak petek se je moral zglasiti pri policijskem ravnateljstvu. Pisma so mu nadzirali. Na Dunaju začeti študij je leta 1921 končal na ljubljanski ● Filozofski fakulteti, Kongresni trg 12 (I4a) in postal srednješolski profesor zgodovine in zemljepisa. Med letoma 1918 in 1923 je učil v ● realki (Prva državna realna gimnazija), Vegova ulica 4 (I3), med letoma 1923 in 1932 v ● Drugi državni realni gimnaziji, sedaj Gimnazija Poljane, Strossmayerjeva ulica 1, leta 1932 pa so ga spet premestili v Prvo realno gimnazijo v Vegovo ulico. V tej gimnaziji je nekajkrat govoril na šolskih proslavah, leta 1936 pa tudi ob obletnici smrti jugoslovanskega kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki je bil leta 1934 ubit v atentatu v Marseillu. Na obeh gimnazijah je poučeval zgodovino in zemljepis. Med letoma 1930 in 1934 je bil tajnik ● Slovenske matice, Kongresni trg 8 (43b), nekaj let je bil urednik knjižne zbirke Slovenske poti pri založbi Tiskovna zadruga, založnici revije Ljubljanski zvon.

Med letoma 1935 in 1941 je bil urednik te revije. Odprl jo je tudi komunistom, ki so v njej objavljali pod psevdonimi, in celo upošteval njihove direktive pri urejanju revije. Zato ni hotel pred II. svetovno vojno v njej objaviti → Gradnikovih pesmi, ker so komunisti naskrivaj zahtevali maščevalno izključitev Gradnika iz revije. Toda v »sporu na literarni levici« je Kozak ostal na strani hrvaškega književnika Miroslava Krleža, ki je nasprotoval stalinistični degradaciji književnosti v komunistično propagando. Komunisti so Kozaku njegovo privrženost Krleži zamerili, zato so ga po začetku II. svetovne vojne šele po dolgih pogovorih vključili v Osvobodilno fronto (OF), ki je bila njihov trojanski konj pri izvedbi njihove revolucije, pa tudi po vojni ni dobil tako visokih položajev kot njegov mlajši brat Ferdo.

V začetku II. svetovne vojne so ga Italijani zaprli v Novem mestu, ker je bil takrat na Dolenjskem, vendar so ga izpustili. Leta 1942 pa so ga najprej zaprli v medvojni zapor v ● Belgijski vojašnici, ob sedanji Metelkovi ulici, med Masarykovo cesto in Taborom (Z5), potem pa v medvojni zapor v ● Šentpetrski vojašnici, Vrazov trg 2 (Z4), sedaj je tam del Medicinske fakultete. Nato so ga internirali v Gonars. Vmes so ga vrnili v Ljubljano, bil je v skupini talcev, ki bi jih Italijani ustrelili, če bi komunistična Varnostno-obveščevalna služba (VOS) pod masko OF še naprej delala po Ljubljani atentate na ljudi, ki so se jih komunisti hoteli znebiti. Zato je komunistični vodja Edvard Kardelj zapisal, da je ukazal vosovcem, »naj napravijo pavzo«. Pozneje je Kozak sorazmerno ugodno živel v konfinaciji v srednji Italiji, v Corropoli. Po italijanski kapitulaciji se je ilegalno zadrževal v Firencah, februarja leta 1945 pa je iz Barija, ki je že bil v rokah zaveznikov, priletel z letalom v partizansko Belo krajino, kjer se je sešel z ženo in sinovoma, ki so bili partizani. Ob koncu vojne je z ženo in partizanskimi enotami prišel v Trst, od koder sta se čez mesec dni vrnila v Ljubljano.

Tu je uredil Slovenski zbornik (1945), ki je bil nadomestek predvojnih literarnih revij v prvem povojnem letu. Komunistična oblast ni dovolila obnovitve nobene predvojne literarne revije, niti Ljubljanskega zvona niti Sodobnosti, čeprav sta bili komunistično usmerjeni. Tudi → zaveznik komunistov Edvard Kocbek ni smel obnoviti revije Dejanje. Pač pa je leta 1946 nova oblast ustanovila za ideološko neoporečne starejše rodove slovenskih književnikov eno samo, osrednjo revijo Novi svet (njeno ime je prevod imena sovjetske literarne revije), ki jo je prvi dve leti urejal Kozak. Za mlajše pisce pa istega leta Mladinsko revijo, ki naj bi literarne začetnike vzgajala po sovjetskem stalinističnem vzoru v socialističnem realizmu. Kozak je do februarja 1948 dobival plačo profesorja na I. realni gimnaziji, toda tam ni učil. Med letoma 1948 in 1955 je bil upravnik Slovenskega narodnega gledališča in imel prostore v ● Drami, Erjavčeva cesta 1 (T3) (→ Mira Mihelič), potem so ga upokojili, kar ga je potrlo. Leta 1961 je postal član ● SAZU, Novi trg 3 (A).

Oktobra 1917 se je v ● frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju (43c) poročil z Vlasto Mandelj; rodila sta se jima dva sinova. Med letoma 1918 in 1929 je z družino stanoval v ● Soteski 10/II (43č), po letu 1930 pa na ● Poljanskem nasipu 14, v tako imenovani Rdeči hiši, v krilu ob Ljubljanici (43d). Med letoma 1950 in 1959 je z družino stanoval v ● Kocenovi ulici 4 (43e), potem na ● Mirju 9 (43f).

Po letu 1960 je zaradi možganske kapi in drugih zdravstvenih težav bolehal. Kljub temu je bil sredi leta 1964 med podpisniki Izjave, s katero je skupina sodelavcev revije Sodobnost (v št. 7a) protestirala proti oblastniški ukinitvi revije Perspektive in policijskim ukrepom proti sodelavcem te kritične revije. Avgusta 1964 je odšel na operacijo prostate v ● bolnišnico, med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2), kjer je po nekaj dnevih umrl. Od »pisatelja in esejista, pa tudi borca in komunista« se je na njegovem pogrebu »v imenu ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (ki je kot transmisija Komunistične partije oziroma Zveze komunistov delovala v stavbi Komenskega ulica 7 (U5)) in »progresivnih družbenih političnih sil na Slovenskem« poslovil komunistični funkcionar Mitja Ribičič (→ Kocbek), v imenu SAZU Bratko Kreft, v imenu Društva slovenskih književnikov Ivan Potrč, v imenu Društva hrvaških književnikov ter Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti iz Zagreba pa Gustav Krklec. Kozaka so pokopali na ● Žalah (P4), grob A/66/2/3+4. Fotografija nagrobnika rodbine Kozak (sedaj mu manjka kovinski Križani, ki ga je v Plečnikovem seminarju zasnoval Vinko Lenarčič) je objavljena v knjigi: M. Piškur, Ljubljanske Žale, str. 146.

Upodobitve Ljubljane:

Šentpeter (1931, o ljubljanskem predmestju v sredini 19. stoletja, ob Sv. Petra cesti, ki jo je leta 1952 komunistična oblast preimenovala v Trubarjevo cesto, pa tudi o Poljanah, Grajskem hribu in nekaterih bližnjih vaseh, ki so sedaj del mesta), Celica (1932, o ljubljanski ječi leta 1914), Maske (1940, 1949; novele), Lesena žlica (1947, 1952; o ljubljanski ječi med II. svetovno vojno), Aleš (1953; o Kocenovi ulici in Rožni dolini), Balada o ulici v neenakih kiticah (1956; o Kocenovi ulici in Rožni dolini), Pavlikova kronika (1964, čas I. svetovne vojne).

Nagrade:

literarna nagrada Mestne občine ljubljanske (1941, za Maske; ker so jo podeljevali ob obletnici pesnikove smrti, so jo vsi imenovali Prešernova nagrada), Prešernova (1952, 1963), Župančičeva (1965).

Spominsko poimenovanje:

● Ulica Juša Kozaka (v severozahodnem predelu Ljubljane Kamna Gorica).

LIT.: Jože Munda: Opombe. V: Juš Kozak: Zbrano delo I–XII. Ljubljana 1988–2001. – Mira Mihelič: Ure mojih dni. Spomini. Murska Sobota 1985, str. 29, 163, 198–200.