31. JURIJ JAPELJ (1744, Kamnik – 1807, Celovec) [...]

Pisec nabožnih del, jezikoslovec in pesnik. Duhovnik. Prevajalec Svetega pisma.

Oče je bil pek in hišni posestnik, doma z Bevk pri Vrhniki. Sin Jurij je prvi pouk dobil v rojstnem kraju pri šolniku in nabožnem piscu Francu Mihaelu Paglovcu med letoma 1751 in 1759. Potem je Japelj hodil v Ljubljani v ● jezuitsko gimnazijo, ki je stala ob cerkvi Sv. Jakoba pri sedanjem Levstikovem trgu (I3a). Po končani gimnaziji leta 1763 je študij nadaljeval v Gorici in Gradcu. Leta 1769 je v Trstu postal duhovnik, leta 1773 pa škofijski tajnik in notar v Ljubljani; stanoval je v ● škofijskem dvorcu, sedaj Ciril-Metodov trg 4 (31a). Leta 1779 je vodil Schillingov beneficij pri ● Sv. Petru, sedaj Trubarjeva cesta 80 (31b), leta 1787 pa je postal kurat nove ● župnije na Ježici pri Ljubljani, sedaj Kališnikov trg 3 (31c). Po letu 1795 je deloval na Gorenjskem in v Celovcu, kjer je imel tudi šolske funkcije. Vest, da so ga izvolili za tržaškega škofa, je prejel malo pred smrtjo.

Na pobudo ljubljanskega janzenističnega škofa Herbersteina je za potrebe slovenske jožefinske šole prevedel Ta velki katekizem s prašanjami in odgovori, ki je izšel leta 1779 in doživel več ponatisov. Pripravil je tudi več drugih nabožnih knjig, v nekaterih so bile tudi cerkvene pesmi. Škof mu je zaupal tudi prevajanje celotnega Svetega pisma v slovenščino, ki je drugo po Dalmatinovem. Tega je deloma upošteval, vendar je upravičeno v prevod sprejemal tudi novejše slovenske besede. Pri prevajanju mu je pomagal Blaž Kumerdej. Najprej je v Ljubljani izšla Nova zaveza v dveh delih (1784 in 1786). Zaradi škofove smrti, premestitve obeh prevajalcev iz Ljubljane ter teoloških in jezikovnih očitkov je prevajanje Stare zaveze zastalo. Japelj si je pomagal s pritegnitvijo novih prevajalcev za posamezne svetopisemske knjige, toda nasprotniki so sami prevzeli prevajanje.

Leta 1781 je bil Japelj v Ljubljani med ustanovitelji (z Edlingom, Kumerdejem in → Linhartom) Akademije operozov in bil njen tajnik, vendar ni znano, kje so se njeni člani sestajali. Seznanil se je tudi s → Zoisom in zahajal v njegovo palačo ● Breg 22 (31č), kjer se je družil z njegovim krogom. Prav Zois je Japlja usmeril v jezikoslovje in ga prepričal, da je pripravil rokopis slovenske slovnice v nemščini, toda ta knjižno ni izšla, ker je prej umrl. Njegovo vsestranskost kaže podatek, da se je trudil izdelati perpetuum mobile. Premoženje je zapustil revežem. Izvršilec njegove oporoke je bil Zois, ki je dal njegove knjige in rokopise prodati na javni dražbi. Jezikoslovne spise pa je dal ljubljanski licejski knjižnici, iz katere so prešle v NUK.

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Japljeva ulica.