87. JOVAN / JANEZ / IVAN VESEL - KOSESKI (1798, Spodnje Koseze pri Moravčah – 1884, Trst) [...]

Pesnik in prevajalec, predvsem Schillerjevih del. Pravnik in finančni uradnik. Avtor prvega slovenskega soneta Potažva in pesmi Slovenija presvitlemu, premilostljivemu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimi ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano.

Sin premožnega kmeta Martina Vesela in Marije Cerar. Med letoma 1808 in 1810 je v Ljubljani hodil v prva dva razreda ● normalke v poslopju liceja, ki je do potresa stalo na sedanjem Vodnikovem trgu (I1a), kjer je živilska tržnica. Nato je med letoma 1811 in 1815 obiskoval petletno gimnazijo v Celju, med letoma 1816 in 1818 pa »filozofijo« (vrsta višje šole) v ljubljanskem liceju na sedanjem Vodnikovem trgu, med letoma 1818 in 1823 pa je študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, kjer je ta študij tudi končal. Med letoma 1823 in 1825 je bil konceptni praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Ljubljani; to je delovalo v stavbi, ki je stala na prostoru sedanje ● Gosposke ulice 12 (87a), na vogalu s Turjaško ulico, nasproti sedanjega NUK-a. Leta 1869 je postal častni član Slovenske matice, sedaj ● Kongresni trg 8 (87b).

Po letu 1826 je bil zaposlen kot uslužbenec finančnega ravnateljstva za Primorsko v Trstu, Tolminu in Gorici, med letoma 1832 in 1852 je bil pri tem zavodu finančni svŽtnik, leta 1852 se je zaradi bolezni upokojil. Zaradi neuspešne operacije tura na licu so mu telesni organi otrpnili, zdravljenje je bilo le delno uspešno, tudi duševno je opešal. Oženil se je sorazmerno bogato, s Tržačanko Julijano Tomann, ki je umrla dve leti pred Veselom. V zakonu se je rodilo pet otrok, ki so se potujčili. Eden od njegovih vnukov je bil Julius Kugy, pravnik, alpinist in pisec gorniških knjig, tudi o Julijskih Alpah, napisanih v nemščini. Vesela so ob navzočnosti mnogih tržaških Slovencev pokopali na tržaškem pokopališču pri Sv. Ani. V tržaških dokumentih je vpisan kot Giovanni Battista Vessel.

Pesniti je začel v gimnazijskih letih, toda v nemščini, leta 1818 je objavil prvi slovenski sonet Potažva (Tolažba) z nemškim prevodom z naslovom Trost v nemškem ljubljanskem glasilu Laibacher Wochenblatt. O sonetnem naslovu se je posvetoval z → Vodnikom, → Čop pa naj bi bil vesel prihoda te italijanske pesniške oblike v slovensko književnost. Po gimnaziji je Vesel pesniško molčal do leta 1844, ko je v Novicah najprej objavil odo cesarju Ferdinandu ob njegovem obisku v Ljubljani. Vesel je dvomil o svojih pesniških zmožnostih, toda spodbujal in promoviral ga je urednik Novic → Bleiweis, ki ga je bolj cenil kot → Prešerna. Vesel je postal pesniški ljubljenec urednika in prebujajočega se slovenskega meščanstva, ki so ga pesmi, napisane v izumetničenem slovenskem jeziku (deloma posledica upoštevanja metričnih shem) navduševale, saj estetska vrednotenjska merila po Čopovi smrti niso imela vplivnih javnih zagovornikov. Kljub literarnoestetskim hibam, na katere so prvi polemično opozorili mladoslovenci (→ Stritar, → Levstik), je Veselovo pesništvo vzbujalo patriotizem in utrjevalo slovenstvo pred nemštvom.

Spominsko poimenovanje:

● Koseskega ulica.

LIT.: Dj. Planjavec [pravo ime: Gildo Baruca]: Grob pesnika Jovana - Vesela Koseskega zanemarjen na pokopališču pri Sv. Ani. Primorski dnevnik 28, 7. 5. 1972, št. 108, str. 5 [s fotografijo nagrobnika].