85. JOSIP VANDOT (1884, Kranjska Gora –1944, Trnjanski Kuti pri Slavonskem Brodu) [...]
Mladinski pripovednik. Železniški uradnik. Avtor povesti Kekec z naših gora I.
Prednik pisateljevega očeta, francoski častnik, je bil za časa Ilirskih provinc nameščen v Kranju. Spoznal je neko Gorenjko in se z njo poročil. Po koncu Ilirskih provinc je izrazil lojalnost Avstriji, postal njen državljan in ostal na Kranjskem. Njegov potomec je bil Franc Vandot, ki je bil v mladosti nekaj časa trgovski vajenec v Trstu, po vrnitvi v Kranjsko Goro pa je postal progovni delavec in hitro napredoval do načelnika železniške postaje. Poročil se je z Nežo Robič iz Gozda Martuljka, ki je otrokom rada pripovedovala pravljice in pripovedi iz gorskega sveta. Po njej je pripovedni dar podedoval deseti izmed njunih dvanajstih otrok, Josip. Ta je po osnovni šoli v domačem kraju hodil med letoma 1896 in 1905 v novomeško gimnazijo, ker je oče delal v tem mestu kot postajni načelnik. Vandot je začel pisati v petem gimnazijskem razredu, najprej pesmi. Do mature je objavljal pod psevdonimom Cvetko Slavin. Po maturi zaradi pomanjkanja denarja ni mogel študirati medicine, ker ga starši niso mogli vzdrževati, zato se je tudi on zaposlil pri železnici, čeprav se nanjo ni mogel nikoli privaditi. Najprej je delal v Št. Vidu ob Glini (St. Veit an der Glan) na Koroškem, kjer so ga kot Slovenca zapostavljali, zato se je vrnil v Kranjsko Goro, kjer je bil pastir. Na željo staršev se je spet zaposlil, in sicer pri Južni železnici; služboval je v Litiji, Postojni, Trstu in Gradcu.
Leta 1913 se je v Trstu poročil s Karolino Briščik, hčerjo tamkajšnjega trgovca, odločno žensko, ki je imela v njunem zakonu glavno besedo. Moža je večkrat pospremila do uredništev revij, v katerih je objavljal. Ko se je vrnil s honorarji, mu jih je odvzela, da jih ne bi pognal. Leta 1917 se je zakoncema rodila hči Jelica, ki se je leta 1937 poročila s pehotnim poročnikom Milovanom Lazarevićem in zaradi njega takrat prestopila iz Rimskokatoliške cerkve v pravoslavno; zakon je zaradi njegove brutalnosti propadel. Jelica je pobegnila iz Črne gore, kamor jo je mož odpeljal, in se noseča vrnila k staršem v Ljubljano, kjer je rodila hčerko. Vandot se je pred letom 1918 vrnil v Trst, od koder se je, ko je mesto pripadlo Italiji, z družino preselil v novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, kjer je delal na različnih železniških postajah. Leta 1923 se je v Pragerskem kot »železniški revident« zaradi navidezno slabega zdravja, dejansko pa iz odpora do železničarske službe, upokojil. Odtlej se je posvečal predvsem pisateljevanju. Navezal je tudi stike z daljnimi sorodniki v Franciji.
Med letoma 1923 in 1939 je živel v Ljubljani. Septembra 1923 v ● Sodni ulici 3, sedaj Tavčarjeva ulica (85a), od koder se je brez navedbe datuma v mestni dokumentaciji preselil v Kranjsko Goro. Med marcem 1926 in decembrom 1928 je stanoval v ● Gerbičevi ulici 9 (85b), potem se je istega meseca preselil v ● Alešovčevo ulico 29 (85c). Med decembrom 1929 in oktobrom 1931 je prebival v ● Goriški ulici 25 (85č), med novembrom 1931 in junijem 1937 pa v ● Idrijski ulici 11 (85d), istega leta se je hči Jelica zaradi poroke odselila. Njeni starši pa so se preselili v ● Bezenškovo ulico 23 (85e), kjer so ostali do junija 1939, ko so se iz materialnih razlogov preselili na ● Cesto 29. oktobra 9, sedanja Rimska cesta 9 (85f), v tako imenovano Gorupovo hišo, kjer so stanovali pri pripovednikovem bratu Rudolfu Vandotu, pravniku in izvedencu za premoženjske zadeve (→ Narte Velikonja), do novembra 1940, ko so se preselili v Maribor.
Tam so Vandota po začetku II. svetovne vojne Nemci aretirali in zaprli. Zaplenili so mu premoženje in njegovo knjižnico sežgali. Sredi leta 1941 so ga z družino izselili najprej v Slavonijo, potem v Bosno, od koder so zbežali v Slavonski Brod. Ko so leta 1944 začela ta kraj zaradi železniškega križišča bombardirati zavezniška letala, se je družina Vandot umaknila v bližnje Trnjanske Kute, kjer je bil Vandot med bombardiranjem ranjen in je umrl. Hudo ranjene so bile tudi žena, hčerka in vnukinja, vendar so vojno preživele in se po njej vrnile v Ljubljano. Njegove posmrtne ostanke so leta 1947 prepeljali na ● Žale (P4), grob B/14/14/1+2, ob katerem stoji doprsni kip pripovednika. Po II. svetovni vojni so njegove povesti o Kekcu najbolj popularizirale tri filmske ekranizacije režiserja Jožeta Galeta (1951, 1963, 1968). Za prvi film, Kekec, so prizore gorske soteske s potokom posneli v ● cerkvi sv. Jožefa, Zrinjskega cesta 9 (85g), ki jo komunistična oblast po II. svetovni vojni po sovjetskem vzoru odvzela lastnikom in jo spremenila v filmski studio (→ Primož Kozak, → Janez Menart); sedaj je v stavbi spet cerkev.
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Vandotova ulica.
LIT.: Petra Dobrilova: Beseda o Josipu Vandotu. V: J. Vandot: Kekčeve zgodbe. Ljubljana 1969, str. 397–399. – Pogovor z Igorjem Vandotom, 13. 1. 2014.