76. JOSIP STRITAR (1836, Podsmreka pri Velikih Laščah – 1923, Rogaška Slatina) [...]
Pesnik, pripovednik in literarni kritik. Avtor Dunajskih sonetov, romana Zorin, eseja Prešernovo življenje, Prešernove poezije; Kritičnih pisem in urednik literarne revije Zvon.
Četrti od osmih otrok kmeta Andreja S., ki se je ukvarjal tudi s tkalstvom, in Uršule Jakič. Družinske razmere so bile skromne, vendar ugodne. Stritar je zgodaj pokazal nadarjenost, vztrajnost, samostojnost in hotenje po družbenem vzponu ter tudi čut za gospodarnost in osebni ugled, ki ju večina slovenskih književnikov, nagnjenih k boemstvu in pijači, nima. V Ljubljano je prišel jeseni leta 1846 in nadaljeval šolanje v III. razredu ● normalke (I1a), leta 1847 pa v gimnaziji, v poslopju liceja na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c). Med njegovimi gimnazijskimi sošolci so bili tudi »vajevci« (→ Simon Jenko). Postal je vnet privrženec slovenstva, ki ga je pozneje omilil, vendar nikoli opustil. Bil je uspešen dijak, saj je bil vedno prvi ali drugi šolski nagrajenec. Leta 1848, kot drugošolec, je postal gojenec ● Alojzijevišča, Poljanska cesta 4 (V4), kjer se je seznanil s → Franom Levstikom, ki je že pred njim stanoval v tem zavodu. Stritar je zavod zapustil tri leta po Levstikovem odhodu, leta 1850, kot sedmošolec. Čeprav je bil Stritar alojzijeviščnik, se ni odločil za duhovniški poklic. Kljub temu ga je hotel ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf poslati na dunajsko orientalsko akademijo, vendar je Stritar jeseni leta 1855 odpotoval na dunajsko univerzo študirat klasične jezike.
V Ljubljani in na Dunaju sta ga podpirala stric Janez in brat Andrej, oba duhovnika, potem pa se je vzdrževal kot domači učitelj pri premožnih dunajskih družinah, poleg tega si je pridobil državno štipendijo. Še preden je študij končal, je nameraval ustanoviti svoj vzgojni zavod. Tudi načrta, da bi se izselil v Ameriko, ni uresničil, pač pa si je privoščil potovanje v Pariz, Švico in Dresden. Leta 1870 se je zaposlil kot prevajalec in kontrolni urednik pri izdajanju državnih zakonov. V letu 1871/72 je to zaposlitev prepustil Levstiku, ki je na Dunaju obtičal v veliki stiski. Po njegovem odhodu v Ljubljano, pa je Stritar s to službo nadaljeval do leta 1890.
Bojeviti Levstik je imel na Stritarja v Ljubljani precejšen vpliv, toda pozneje sta se zaradi značajskih, družbenih in literarnonazorskih razločkov razhajala. Stritar ga je imel vedno za prijatelja, Levstik pa ne. Podobno velja tudi za → Josipa Jurčiča, ki je nihal med obema vplivnima rojakoma, med svetovljanskim Stritarjem, pred katerim je imel manjvrednostne komplekse zaradi pomanjkljive šolske in literarne izobrazbe, in Levstikom, ki ga je hotel narediti za ruralističnega književnika. Pač pa je Stritarja vedno upošteval in spoštoval blagi → Simon Gregorčič, ki je na goriškem podeželju osamljen in zagrenjen sanjaril o dunajskem univerzitetnem študiju, vendar ga ni uresničil.
Leta 1873 se je Stritar po več ljubezenskih razočaranjih v Aspangu blizu Dunajskega Novega mesta poročil s Terezijo Hochreiter. Zakoncema sta se rodila hči, ki je kmalu umrla, in sin Milan Jožef, ki je postal profesor za kemijo na dunajski poljedelski visoki šoli. Po ustanovitvi družine se je Stritar spet vpisal na dunajsko univerzo, opravil leta 1874 profesorske izpite in se zaporedoma zaposlil kot profesor klasičnih jezikov, nemščine, francoščine in lepopisa na dveh dunajskih gimnazijah. Z družino je stanoval v svoji hiši, ki jo je dal sezidati na robu Dunaja, po upokojitvi leta 1901 pa pri sinu v Aspangu.
Leta 1866 je v uvodu k novi izdaji Prešernovih pesmi prisodil Prešernu prvenstvo v slovenski književnosti in v letu 1867/68 v Kritičnih pismih, objavljenih v celovškem Slovenskem glasniku, spodnesel slavo → Jovana Vesela - Koseskega in zavrnil utilitarno pojmovanje književnosti (→ Janez Bleiweis), čeprav se je trdoživo ohranjalo in doživelo pri Slovencih vrhunec sredi XX. stoletja, v socialističnem realizmu. Stritar je politično pripadal mladoslovencem, torej liberalnemu taboru, vendar so med pripadniki nastajala trenja, nasprotovanja in razhajanja. Razločki so se pokazali zlasti takrat, ko je Stritar zagovarjal liberalne »elastike«, → Tavčar pa radikalno smer. Od takrat je imel Stritar Tavčarja za sovražnika. Dejstvo, da je Stritar na Dunaju prenehal urejati in izdajati vodilno slovensko literarno revijo Zvon (1870, 1876–80) in da so leta 1881 v Ljubljani mladoslovenski književniki ustanovili novo revijo Ljubljanski zvon, kaže, da ga ti niso imeli več za literarno avtoriteto. S svojimi nazori in sentimentalno književnostjo je zaviral prodiranje literarnega realizma.
Po študiju je bil na Slovenskem samo štirikrat, od tega jeseni leta 1868 v Ljubljani, kjer se je srečal z Levstikom. Ta ga je pridobil za zunanjega odbornika Dramatičnega društva, vendar je Stritar iz njega leta 1874 zaradi napadov v Bleiweisovih Novicah izstopil. Junija leta 1894 je menda z ženo potoval skozi Ljubljano in šele maja leta 1906 je javno obiskal Ljubljano. Ljubljanski občinski svet, v katerem so imeli večino slovenski liberalci z županom Ivanom Hribarjem, ga je ob 70-letnici izvolil za častnega občana in mu pripravil več počastitev.
Stritar in njegova žena sta nekega majskega petka ob 18. uri pripotovala z Dunaja v Ljubljano z vlakom. ● Na glavni železniški postaji (76a) ga je pričakal župan Hribar z ženo, odbor Društva slovenskih književnikov in časnikarjev, ravnatelj višje dekliške šole in »mnogo odličnega ljubljanskega občinstva«, pred postajo pa »nepregledna množica ljudi«. Med ovacijami se je Stritar z ženo odpeljal v ● hotel Union, sedaj Miklošičeva cesta 1 (D2b), kjer sta se nastanila. Naslednjega dne so po začetku slavnostne seje ljubljanskega občinskega sveta pripeljali slavljenca v ● Mestno hišo, imenovano tudi Magistrat ali Rotovž, v njeno dvorano, Mestni trg 1 (U2), kjer ga je župan posadil na svojo desno stran. Potem ga je pozdravil z nagovorom, slavnostni govor pa je imel občinski svŽtnik dr. Triller. Ob omembah slavljenčevega imena so se razlegale ovacije. Nato je župan predlagal, da se Špitalska ulica (imenovana po mestnem »špitalu«, ubožnici, ki je stala na prostoru sedanje Kresije) preimenuje v ● Stritarjevo ulico (76b). Predlog je občinski svet navdušeno sprejel. Potem, ko je župan prebral še Gregorčičev pozdravni telegram Stritarju, se je ta zahvalil za počastitev in poudaril, naj se ulice poimenujejo samo po umrlih »možeh«, toda njegovo »skromnost« je občinski svet zavrnil in potrdil ulično preimenovanje. Po novih ovacijah je župan sejo sklenil.
Tisk je poročal: »V soboto zvečer se je klanjala takorekoč vsa Ljubljana svojemu slavljencu. Bakljado, ki jo je priredilo ljubljansko gasilno društvo s pomočjo Društvene godbe, je spremljalo na tisoče občinstva pred stanovanje župana Ivana Hribarja [● Gosposka ulica 12, vogalna stavba med Gosposko in Turjaško ulico (76c), sedaj je v njej glasbeno-baletna šola], kjer je bival v gostih naš slavljenec. Po ulicah je odmevalo navdušenih klicev, a pred županovim stanovanjem in v vseh sosednjih ulicah je nastala pravcata gneča. Iz tisoč grl so donele ovacije priljubljenemu jubilarju, nežne roke so sipale cvetje, godba je igrala navdušene koračnice. Hipoma pa je zavladala praznična tišina in tedaj so zadonele umetniško ubrane pesmi iz grl pevcev Glasbene matice. [...] Slavljenec je pri odprtem oknu opetovano navdušeno ploskal ter se prisrčno zahvalil pevcem. Svojo genljivo zahvalo za lepo prireditev je izrekel tudi posebni deputaciji pevskega zbora. Ko pa so začele vrste odhajati, so se prirejale gotovo celo četrt ure navdušene ovacije.« Zvečer ob 21. uri so Stritarju pred hotelom Union priredili baklado, srednješolci pa so izvedli serenado in mu ob navzočnosti množice ljudi na Miklošičevi cesti zapeli pesmi: Večer na Savi, Le nocoj še luna mila in Na straži. Slavljenec se je prikazal na hotelskem balkonu in se zahvalil za počastitev.
V nedeljo so mu priredili slavnostno akademijo v ● Mestnem domu, sedaj Krekov trg 2 (D6), ki se je je kljub medsebojnim zameram udeležil tudi dr. Ivan Tavčar. Tisk je poročal: »Da Slovenci želimo dostojno počastiti svoje zaslužne može, pokazalo se je včeraj, kajti ob določeni enajsti uri kot začetku slavnostne akademije je bila prostorna velika dvorana »Mestnega doma« z galerijo vred natlačeno polna občinstva iz vseh slojev. Stopnjišče, zlasti pa dvorana je bila okusno okrašena. Izmed honoracijorjev smo opazili deželnega glavarja pl. Detelo, g. predsednika »Slovenske Matice« in deželnega šolskega nadzornika [Frana] Levca (→ Janko Kersnik, → Ivan Cankar), dvornega svŽtnika Lubeca [...]. Jako častno so bile zastopane naše dične dame in dražestne gospodične. [...] Ko je došel slavljenec v dvorano v spremstvu d. dr. Zbašnika, njegove gospe soproge in g. župana Hribarja, so zaorili navdušeni »živio«-klici po njej in burno ploskanje. G. dr. Zbašnik je kot predsednik »Društva slov. književnikov in časnikarjev« najspoštljiveje pozdravil Stritarja, slavljenca našega [...] G. govornik je citiral nekaj njegovih pesmi, iz katerih sije neusahljiva ljubezen do domovine. [...] G. govornik je pozdravil nato vse častilce Stritarjeve, [...] odposlance »Matice Hrvatske«; [...] narodne dame, [...] zastopnike raznih korporacij in društev« in vse zbrane. Po zapeti pesmi Oblaček s Stritarjevim besedilom je imel slavnostni govor dr. Josip Tominšek. Po burnem ploskanju je »slavno pevsko društvo 'Slavec'« zapelo še eno pesem s Stritarjevim besedilom, za kar se mu je Stritar zahvalil, vsem navzočim pa dr. Zbašnik.
»Ob 1. popoldne so Stritarju priredili v ● Narodnem domu [sedaj Narodna galerija ob Cankarjevi cesti (D5)] še slavnostni banket, ki se ga je udeležilo kakih 110 oseb, specialni čestilci slavljenčevi, zastopniki in odposlanci raznih korporacij in društev. Slavljencu so izrekli »vrsto napitnic« (Slovenski narod, 21. 5. 1906). Ta se je v spremstvu župana udeležil tudi slovesnosti, ki so mu jo priredili v ● Mestni višji dekliški šoli, ki je takrat delovala v prostorih Glasbene matice, Gosposka ulica 8 (I2č). Različna slovenska društva iz različnih krajev so poslala pozdravne telegrame. O počastitvah Stritarja je istega dne poročal tudi nemški Laibacher Zeitung, ki zaradi trenj med Nemci in Slovenci v Ljubljani Slovencem navadno ni bil naklonjen. V ponedeljek je Stritar z ženo obiskal Postojnsko jamo, v torek pa Bled. V sredo sta se z vlakom vrnila na Dunaj. Tisk je poročal: »Pri prireditvi zvišenega slavja so tekmovali vsi izobraženi sloji, vsa zavedna društva in korporacije. V ospredju je bilo seveda zopet naše zavedno ženstvo s svojimi požrtvovalnimi voditeljicami, potem pa občinski svet naše lepe prestolnice s svojim idealnim in požrtvovalnim županom [...] nadalje je čestitati mlademu Društvu slovenskih književnikov in časnikarjev, da se je lotilo prireditve ter pokazalo svetu, da držimo Slovenci z večjimi narodi korak na polju slovstvene prosvete, ker cenimo in čislamo može, ki so postavili temelj ter nam gradijo sveto in večno stavbo književnosti.«
Med I. svetovno vojno in zaradi splošnega pomanjkanja po njej je v Aspangu zdravstveno slabel, postal je naglušen in slaboviden. Prejemal je borno avstrijsko pokojnino, zato so mu iz domovine pomagali posamezniki, prav tako tudi po vojni. Po posredovanju prijatelja, pravnika dr. Franca Štera, ki je bil v dvajsetih letih XX. stoletja upravnik zdravilišča v Rogaški Slatini, se je ostareli in betežni Stritar leta 1923 preselil z ženo iz Aspanga v zdraviliško vilo. V Mariboru so ga na železniški postaji pozdravili predstavniki državne in krajevne oblasti, nato je nadaljeval pot z vlakom v zdravilišče. Odobrili so mu »narodno« pokojnino in ga odlikovali z redom sv. Save III. reda, toda že po nekaj mesecih je umrl za pljučnico.
Njegovo truplo so iz Rogaške Slatine z vlakom pripeljali v Ljubljano, kjer so ga položili na mrtvaški oder v vestibulu Narodnega doma. Tam so ga ljudje počastili med 9. in 15. uro. Kljub slabemu vremenu se je zbrala pred stavbo velika množica ljudi. Malo pred 15. uro so krsto prenesli pred Narodni dom. »Stolni dekan in kanonik Ignacij Nadrah je ob asistenci duhovščine opravil pogrebne molitve«, potem sta imela govora: v imenu vlade nove Države Srbov, Hrvatov in Slovencev višji šolski nadzornik, vladni svŽtnik dr. Bezjak in v imenu stanovskih kolegov profesorjev gimnazijski ravnatelj dr. Valentin Korun. Ob petju žalostink se je »razvil veličastni žalni sprevod, ki je trajal nad eno uro«. Na začetku je šla godba Dravske banovine s kapelnikom, za njo deputacije sokolskih društev z dvema zastavama, oddelek skavtov, osnovnošolci in srednješolci ljubljanskih šol, šolarji nižjih razredov so od Pošte vzdolž Dunajske ceste (sedanja Slovenska cesta) oblikovali špalir; za godbo Jugoslovanskih železničarjev so stopala študentska društva ljubljanske univerze, nato deške in dekliške srednje šole s profesorji, za njimi ljubljanska pevska društva z zastavami, »kolo jugoslovanskih sester in deputacija jugoslovenskih prostovoljcev«, voz z venci, za njim gojenke dekliškega liceja z venci, izdelanimi iz cipres in z naslovi pokojnikovih literarnih del, potem uslužbenci pogrebnega zavoda z odlikovanjem sv. Save III. reda.
Za krsto so stopali sorodniki, zastopniki civilnih in vojaških oblasti, med njima generala Stojanović in Živković, generalni konzul češkoslovaške republike, ljubljanski župan dr. Perič; župani Kranja, Celja, Maribora, Tržiča in Kamnika, predsednik višjega deželnega sodišča, delegat finančnega ministrstva, šef oddelka za pravosodje, podpredsednik višjega deželnega sodišča, predsednik celjskega upravnega sodišča, narodni poslanec, rektor univerze z dekani, predsednik odvetniške zbornice, predsednik notarske zbornice, predsednik trgovske in obrtne zbornice, zastopniki kulturnih in prosvetnih organizacij, univerzitetni profesorji, oficirski zbor in »narodno ženstvo«. Okrog 16. ure je sprevod prispel na ● pokopališče pri Sv. Krištofu (P2), na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice. Na tem pokopališču so sicer pokopavali med letoma 1780 in 1906, toda pri Stritarju so naredili izjemo, najbrž zato ker so bili na tem pokopališču pokopani njegovi literarni sodobniki. Po verskih obredih v pokopališki cerkvi so se od Stritarja z govori poslovili Engelbert Gangl v imenu slovenskih književnikov in predstavniki študentskih društev. Po govorih so učenke dekliškega liceja položile na krsto vence, pevci so zapeli Blagor mu, ki se spočije, potem so krsto prenesli v grobnico Slovenskega pisateljskega društva. Stritarja so pokopali na državne stroške, toda po pokopu na nagrobnik ob grobnici niso vklesali njegovega imena, čeprav je bil častni meščan Ljubljane. Žena in sin se pogreba nista udeležila, menda zaradi bolezni. Vdova se je vrnila v Aspang, tudi Stritarjevi potomci so ostali v Avstriji.
Ko so po opustitvi omenjenega ljubljanskega pokopališča mestni oblastniki stihijsko preurejali njegov borni ostanek, Navje, so dali jeseni leta 1938 prenesti posmrtne ostanke književnikov iz pisateljske grobnice v grob pod arkade ● Navja (P3), zraven pa tudi njen prvotni nagrobnik, na katerem pa Stritar ob drugih književnikih ni bil naveden. V novi grob so prenesli tudi Stritarjeve posmrtne ostanke, toda tudi po prenosu niso na nagrobniku navedli pokojnika niti ga niso počastili z dodatno ploščo. Pač pa so dali skopuško in nepietetno prenesti z opuščenega pokopališča na Navje nagrobnik, ki je pripadal drugemu pokojniku in je ostal brez živečih sorodnikov, saj ti ne bi dovolili prilaščanja nagrobnika. Uzurpirani nagrobnik so postavili blizu pisateljske grobnice, na njem slabo zbrisali imena pokojnika ter nanj vklesali podatke o Stritarju. Ta dodeljeni nagrobnik obiskovalce Navja zavaja, saj zmotno menijo, da leži Stritarjevo truplo pred tem nagrobnikom, v resnici pa je v pisateljskem grobu, katerega nagrobnik pa Stritarja ne omenja. Fotografije »dodeljenega« nagrobnika, sedanje podobe pisateljske grobnice in tiste iz leta 1926 so objavljene v knjigi: Milena Piškur, Sonja Žitko, Ljubljansko Navje, str. 60, 61 in 66.
Upodobitve Ljubljane:
v poeziji: Popotne pesmi II: Ljubljana, Pozdravi Bog te, belo mesto! (1868, v zbirki Pesmi 1869), Dunajski soneti IV, XVI, XXII (1872), Slovenska Lizbona (1895, o ljubljanskem potresu), Kje si ti, država? (1895, o ljublanskem potresu), Pokonci glave! (1895, o ljubljanskem potresu), Prešernu spomenik v Ljubljani! (1898), Vseučilišče v Ljubljani (1898, pesem v podporo prizadevanju za ustanovitev univerze v Ljubljani), Vodnik iz Elizija šišenski čitalnici (1904, prigodnica v počastitev 25-letnice te čitalnice), Pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani (1905, ob odkritju spomenika, ki se ga Stritar ni udeležil).
V pripovedništvu: V Ljubljano! Podoba iz otroškega življenja (pripoved, 1876).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Stritarjeva ulica;
● Franc Ksaver Zajec: Josip Stritar (konec 80-ih let 19. st., patinirani mavec, likovna zbirka Mestnega muzeja Ljubljana).
LIT.: Boris Miran v domači zemlji. Stritarjev pogreb v Ljubljani. Slovenski narod 56, 1. 12. 1923, št. 275, str. 4 [nepodpisano]. –
Gospod Mirodolski na zadnji poti. Slovenski narod 56, 30. 11. 1923, št. 274, str. 2 [nepodpisano]. – Vilko Mazi: K Stritarjevi sedmini. Jutro 5, 9. 2. 1924, št. 35, str. 5. – Pesnik Josip Stritar. Slovenski narod 56, 27. 11. 1923, št. 271, str. 1–2. – Pesnikov odhod v večnost. Pogreb Josipa Stritarja v Ljubljani. Jutro 4, 30. 11. 1923, št. 281, str. 2 [nepodpisano]. – Prevoz in pogreb pesnika Josipa Stritarja. Slovenski narod 56, 28. 11. 1923, št. 272, str. 3 [nepodpisano]. – Slavnostna seja ljubljanskega občinskega sveta. V proslavo 70-letnice Josipa Stritarja. Slovenski narod 39, 19. 5. 1906, št. 115, str. 3 [nepodpisano]. – Josip Stritar v Ljubljani. Slovenski narod 39, 19. 5. 1906, št. 115, str. 4 [nepodpisano]. – Josip Stritar . Priloga Jutru št. 278, 27. 11. 1923 [nepodpisano]. – Josip Stritar. Slovenec, 27. 11. 1923, št. 269, str. 1 [nepodpisano]. – Stritarjeva slavnost v Ljubljani. Slovenski narod 39, 21. 5. 1906, št. 116, str. 1–2 [nepodpisano]. – Stritarjeva oporoka. Prevoz pesnikovega trupla iz Rogaške Slatine v Ljubljano. Priloga Jutru, št. 280, 29. 11. 1923 [nepodpisano].