61. JOSIP MURN (1879, Ljubljana – 1901, Ljubljana) [...]

Pesnik. Avtor posmrtne zbirke Pesmi in romance.

Nezakonski sin nepismene, toda lepe Gorenjke Marije Murn, ki je služila pri ljubljanski firmi J. C. Mayer. Murn se je rodil v takratni ● Šelenburgovi ulici 3, v hiši, ki je stala je blizu vhoda v Knafljev prehod s sedanje Slovenske ceste (61a). Veletrgovec Mayer in njegova žena sta bila Murnovi materi naklonjena, saj sta bila krstna botra nezakonskemu otroku in ji dala nekaj blaga za obleke in plenice. Toda mati se je zaradi ljubljanskega obrekovanja odselila v Trst, sina pa je na prigovarjanje sestre Marijane, ki je prav tako služila kot dekla v Ljubljani, pustla v njegovem rojstnem mestu. V Trstu je imela še enega nezakonskega otroka, ki ga je pustila na Gorenjskem, kjer je kmalu umrl. Ona pa je umrla v Trstu, nekaj let po Murnovi smrti. → Ivan Cankar je dr. Josipu Puntarju zatrjeval, da sta bila z Murnom otroka istega očeta, torej polbrata. Toda za Murnovega očeta velja Vrhničan Ignac Cankar, ki je ob sinovem rojstvu prav tako služil pri firmi Mayer. Ker je že poprej imel nezakonskega sina z Ano Fajdiga, je ta nasprotovala njegovi poroki z Murnovo materjo in dosegla, da se je dva meseca po Murnovem rojstvu poročil z njo in se zaposlil kot natakar v gostilni na Marijinem trgu (sedanji Prešernov trg pri Tromostovju), v kateri je Fajdigova delala kot sobarica. Čez nekaj let je umrl za jetiko. Ob Murnovem rojstvu naj bi zanj dal dvesto goldinarjev, pozneje pa je Murna od sorodnikov podpirala samo teta Marijana.

Murna so dali v rejo, najprej k neki ženski v Zadobrovi pri Polju, potem v železničarsko družino, ki je stanovala v neki ● hiši blizu takratnega pokopališča pri Sv. Krištofu (61b), na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice. Pri dveh letih so ga začeli rejniki strašiti, da se bo nekdo pripeljal iz Ljubljane in ga odpeljal v mesto. Odtlej se je bal mestnih voz in pred njimi bežal na polje, kjer se je skril. Res je pripeljal voz, spet je prestrašen pobegnil na polje, rejnica ga je našla in na silo odnesla, da so ga odpeljali v Ljubljano. Od leta 1883 pa je zanj skrbela študentovska gospodinja Polona Kalan, doma iz Cerkelj na Gorenjskem, ki jo je Murnova mati poznala od otroštva. Polona je Murnu postala krušna mati. Z Murnom je stanovala na ● Poljanski cesti 47 (31c). Leta 1883 je Murnov »uradni« oče umrl: Polona je peljala štiriletnega Murna pokropit očeta, da bi ga videl vsaj mrtvega, saj živega ni nikoli videl. Murn je dve leti hodil s Poloničino nečakinjo v vrtec pri Sv. Florijanu; ker hiša ni znana, je na zemljevidu zaznamovana istoimenska cerkev ob Gornjem trgu (31č) . Vrtec je bil nemški, zato mu ni ugajal.

Leta 1885 so Murna sprejeli v bližnje ● Marijanišče, Poljanska cesta 26 (V3), po II. svetovni vojni je bilo podržavljeno in preimenovano v Dom Ivana Cankarja (→ Kovačič, → Menart, → Pavček, → Zajc). Tam je Murn hodil tudi v osnovno šolo. Kalanovo je obiskoval med prazniki. Ravnatelj zavoda dr. France Lampe ga je imel rad, toda s sošolci se ni družil. Iz Marijanišča se je po končani osnovni šoli vrnil k Poloni, v Marijanišče pa se je hodil še nekaj let hranit. Ker so v zavodu dijaki pomagali pri izdajanju revije Dom in svet, se je tam tudi Murn seznanil z revijo. Leta 1890 je začel hoditi v prvi razred ● nižje gimnazije v licejskem poslopju, ki je stalo na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c), kjer je zdaj živilska tržnica. Kot otrok je ob nedeljah hodil k maši v ● cerkev sv. Petra, sedanja Trubarjeva cesta 80 (31d), kjer so ga najbolj pritegovale praznične slovesnosti, vse življenje pa ljudski običaji. Ves čas gimnazijskega šolanja je dobival 50 goldinarjev letne pomoči ljubljanske mestne občine. Bil je zavrt in molčeč dijak, stike je navezal samo z nekaterimi sošolci, ki so se zanimali za književnost. Največ težav mu je povzročala matematika. V petem razredu je prestopil v I. državno gimnazijo (uradno nemško imenovano »K. k. Erstes Staatsgymnasium zu Laibach«), ki je prav tako delovala v poslopju liceja. Leta 1895 se je zaradi potresa, ki je močno poškodoval Ljubljano, tudi licej, šolski pouk končal predčasno, že spomladi. Takrat je končal nižjo gimnazijo.

Polona je z Murnom in nekaj sorodniki ob potresu pribežala na vrt bližnje ● Cukrarne, takrat Ambrožev trg 3, pozneje Poljanski nasip 12 (61e), kjer so zasilno prebivali od pomladi do jeseni. Potem so se zaradi poškodovane hiše, podobno kot več drugih brezdomcev, preselili v Cukrarno. Stanovali so v dvoriščnem traktu, kjer je imela Kalanova v II. nadstropju v najemu dve sobi. V prvi, večji, obrnjeni proti zahodu, je stanovala s sestro in tremi nečakinjami; drugo, manjšo, obrnjeno proti jugu, pa je oddajala dijakom. Dostop do stanovanja je bil pri zadnjem vhodu stavbe, po zapletenih stopnicah v stanovanje v drugem nadstropju z okni na dvorišče. Murn je stanoval v sobici z enim, toda visokim oknom, kar je ustvarjalo vtis tesnobnega zaboja. Sredi razjedenega poda je stala dolga miza, podobna vojaški, obložena je bila s knjigami, ob njih pa so bile različne pipe, škatlice za tobak, ovratniki in ovratnice ter kakšna skodelica z ostanki hrane. Knjige so bile tudi po policah.

Jeseni 1895 se je vpisal v ● višjo gimnazijo, ki se je zaradi poškodovanega licejskega poslopja preselila v sedanjo Beethovnovo ulico 6 (I3d). V šolskem letu 1895/96 je bil član skrivnega dijaškega literarnega krožka Zadruga, v katerem je spoznal Ivana Cankarja in → Otona Župančiča, → Dragotina Ketteja je menda poznal že prej. Naslednje leto so Cankarja zaradi razdiralne kritičnosti iz Zadruge izključili, Kette pa jo je zapustil zaradi solidarnosti s Cankarjem. Kmalu je izstopil tudi Murn, ker so tudi njemu očitali preveliko kritičnost. Najbolj se je zbližal z Župančičem. Četverica se je zbirala v Cukrarni, od koder je hodila na sprehode proti Kodeljevu, Štepanji vasi in Fužinam, ki so bile takrat vasi zunaj Ljubljane, med njim pa polja. Murnov mehki, omahljivi značaj, še bolj pa njegova razpoloženjska lirika, sta vzbujala pomisleke in dvome posebno pri možatem Ketteju in razboritem Cankarju. Čeprav so se vsi štirje razlikovali po značajih in pogledih na literaturo, jih je marsikaj združevalo, zato so jim literarni zgodovinarji nadeli ime »slovenska moderna«.

Murn je počitnice preživljal pri sorodnikih Polone Kalan v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem in pri znancih v Vipavski dolini. Svoj glavni psevdonim »Aleksandrov«, pod katerim je večinoma objavljal svoje pesmi, je povzel po domačem vzdevku Žgurjeve družine »Pri Aleksandrovih« v Podragi. Poleti 1897 je v Trstu po šestih letih spet videl izmozgano in revno mater, kar ga je po odhodu spravilo v jok in obup. V Ljubljani je, da bi si olajšal življenje, inštruiral dijake iz nižjih razredov. Rad je kadil in zahajal v ● Deželno gledališče, sedanja Opera, Župančičeva ulica 1 (T2), na dijaško stojišče. Ne samo zaradi dramatike, ampak tudi zaradi lepe Alme Souvan (1884–1964), hčerke Ferdinanda S., lastnika trgovine z manufakturnim blagom, ki jo je videval v parterni loži. Njen oče je bil član najstarejše slovenske ljubljanske trgovske rodbine. Murn se je vanjo zaljubil, ne da bi z njo govoril. Po gledališki predstavi je pogosto odšel z znancem, ki ga je inštruiral, v kavarno.

Murnovi sošolci, navdušeni za književnost, so v počitnicah pred osmim gimnazijskim razredom ustanovili novo skrivno dijaško društvo. Člani so se zbirali enkrat tedensko, poročali o člankih iz takratnih literarnih revij in debatirali, si med seboj izposojali knjige in načrtovali izdajo literarnega almanaha. V skupini je bil tudi Ivan Prijatelj, ponejši literarni zgodovinar in univerzitetni profesor, s katerim sta bila sošolca od šestega gimnazijskega razreda. Urednik almanaha je postal Prijatelj, Murn pa eden izmed sodelavcev. Prijatelj je poučeval ruščino tudi ženo pisatelja, pravnika in politika liberalne stranke → dr. Ivana Tavčarja, Franjo, kultivirano meščansko gospo, ki je spremljala slovensko kulturo in imela mecenski čut. Ker se je zanimala za kakšnega mladega pesnika, jo je Prijatelj seznanil z Murnom, ki ga je potem redno vabila v hišo svojega moža, ● Breg 10 (61f), v kateri je prirejala srečanja izbranih ljubljanskih dam. Murnu je pomagala v gmotnih stiskah, postala je tudi njegova zaupnica in svetovalka. Njun odnos se je večkrat ohladil, posebno po letu 1900 (najbrž zaradi Murnovega dunajskega študijskega poloma), ob Murnovi bolezni pa je spet otoplil.

Spomladi 1898 so se pri njem prvič pokazala bolezenska znamenja jetike (mrzlica, krvavi izpljunki), ki naj bi jo podedoval po očetu. Najbrž ne bi zbolel, če bi imel urejeno življenje in če ne bi živel v tuberkuloznem okolju Cukrarne. Poleg tega se je pogosto prehladil (na plesih in izletih po Gorenjskem). Julija je maturiral, konec istega meseca so v Ljubljani, v veliki dvorani ● Narodnega doma, sedanja Narodna galerija ob sedanji Cankarjevi cesti (D5), pod pokroviteljstvom Franje Tavčar prvič priredili srečanje vseh slovenskih maturantov. Prvi dan je bil sestanek »s petjem in vojaško godbo«, naslednjega dne zborovanje abiturientov, popoldne banket in zvečer »elitna béseda« in »velik ples« v počastitev cesarja Franca Jožefa. Prireditev ni bila samo vseslovensko maturantsko družabno srečanje, ampak tudi del boja za slovensko visoko šolstvo, saj so sprejeli peticijo za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Po zapletih je istega leta izšel pri goriškem založniku Andreju Gaberščku almanah z naslovom Na razstanku, ki je vzbudil pozornost literarne in kritiške javnosti, Murnove pesmi so bile natisnjene na začetku knjige pod psevdonimom J. M. Aleksandrov. Cikel ljubezenskih pesmi Noči je posvetil Almi, zato ji je en izvod almanaha, ki ga je dal »lepo v barvano usnje vezati in z zlatom obrezati«, trubadursko, vendar po posredniku, podaril.

Da bi se čimprej gmotno osamosvojil, je septembra 1898 začel študirati v novoustanovljeni dunajski eksportni akademiji; Franja Tavčar mu je pomagala pridobiti štipendijo Trgovsko-obrtniške zbornice. Študij ekonomije ga ni veselil, prepisal se je na pravo, zato je izgubil štipendijo in začel stradati. Ker ga tudi pravo ni veselilo, je omahoval še med drugimi študijskimi smermi in načrti za zaposlitev. Njegovo krizo je povečala novica iz Ljubljane, da je Alma sprejela podarjeno knjigo zgolj kot viteški poklon. Murn se ni zavedal, da ga Alma osebno ne pozna in da nekaj pesmi ne zadostuje, da bi vzljubila neznanca. Po drugi verziji naj bi se pri Franji Tavčar sicer z Almo seznanil, toda vljudnostno salonsko srečanje ni zadostovalo. Očitno je bil revni dijak malce pegastega obraza, rdečkasto kostanjevih las, prav takšnih brk (in nekaj časa tudi brade) in modrih oči za gospodično iz bogate družine v vseh pogledih premalo zanimiv. Njena reakcija na podarjeno knjigo je bila meščansko kultivirana, toda Murn ni doumel, da čustev ni mogoče izsiliti. Doživel je »bankrot sanj« (Prijatelj). Alma se je leta 1903 poročila s Francem Urbancem iz druge znamenite ljubljanske trgovske družine, dobila možev priimek in imela tri otroke.

Njen družbeni položaj ji je omogočil, da so jo portretirali pomembni slovenski slikarji: Ivana Kobilca (1896/97, portret hrani Narodna galerija), Ivan Vavpotič (1912, Narodna galerija) in Matija Jama (1927, zasebna last). Urbanc je imel najprej trgovino Pod trančo, leta 1903 pa je dal zgraditi v secesijskem stilu prvo ljubljansko veleblagovnico, ki še vedno stoji pod drugim trgovskim imenom na vogalu Miklošičeve in Trubarjeve ceste. Po letu 1945 je gospodarsko uspešno rodbino Urbanc uničila komunistična revolucija.

Murnovo zdravje se je na Dunaju zaradi revščine hitro krhalo. Ljubezenski neuspeh pri Almi ga je pognal v srečanje s prostitutko. Po nekaterih virih si je nakopal še spolno bolezen. Po enem semestru je telesno in duševno zlomljen zapustil Dunaj: februarja leta 1899 se je z vlakom pripeljal do Celja, ker mu je zmanjkalo denarja za vožnjo v Ljubljano. Štajerski znanci so mu omogočili nadaljevanje vožnje. Vrnil se je k Poloni Kalan v Cukrarno. Odtlej je njegovo stanje spremljal zdravnik, toda brezuspešno. »V Ljubljani se je brez volje predajal brezpomembnim dogodkom malomeščanskega ozračja, teži brezupa in pesimizma predmestne revščine ter dolgočasju in brezplodnosti kulturnega životarjenja« (Silva Trdina). Mučne razmere je marca poslabšal Kette, ki se je smrtno bolan vrnil iz tržaške vojašnice in se naselil pri Murnu, ker je imel s primorskimi sorodniki slabe izkušnje. Da bi se Murn okrepil in izognil Kettejevemu umiranju, je odšel v Zalog pri Cerkljah, kjer se je predajal kmečkemu življenju. Poleti je bil dlje časa v Vipavi. Jeseni se je spet vrnil v Cukrarno.

Živel je od podpor in literarnih honorarjev, kar pa ni zadostovalo, zato se je februarja 1900 zaposlil v pisarni odvetnika dr. Šušteršiča. V pustnem času istega leta je sporočil pesnici Vidi Jeraj, s katero se je seznanil na Bledu: »Jaz imam nov frak in krokam po Ljubljani; v obče pa živim precej registrovano [urejeno].« V Narodnem domu se je udeležil tematske maškarade »Dantejev Pekel«. V njem »je bilo vse polno Mefistov, rudečih Faustov in črnih Margaretk«. Slovenski narod je poročal: »Nekatere ženske maske so bile prav fine. Večina njih je seveda predstavljala satanele in vragulje.«

Pri vojaškem naboru ni bil potrjen, čeprav si je pred njim poskušal utrditi zdravje s telovadbo in hojo po ljubljanski okolici. V nasprotju s Kettejem je hotel postati vojak, ker je bil njegov ruski pesniški vzornik Lermontov vojak in ker je naivno menil, da bo tako videl tuje kraje in bo gmotno preskrbljen. Poleti je opustil službo in živel pri znancih v Vipavi in na Bledu, kjer se je družil tudi z Jerajevo, do katere je bil precej zbadljiv, čeprav naj bi med njima obstajalo ljubezensko čustvo. Novembra se je vrnil v Ljubljano, nameraval nadaljevati študij prava v Pragi ter pripravljal svojo pesniško zbirko. Konec leta se je zaposlil kot pisar pri ● Handels- und Gewerbekammer für Krain (Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko), Beethovnova ulica 10 (31g) (sedaj je tam Ustavno sodišče Republike Slovenije), v kateri je delal vsak dan od devetih do dvanajstih in od treh do šestih popoldne. Uradniško delo ga ni veselilo, postajal je depresiven in je obležal. Težave z založnikom Bambergom pri dogovarjanju o izdaji pesniške zbirke so ga še bolj prizadele.

Marca 1901 si je vzel v službi dopust, bolezen se je stopnjevala. Spet je obležal. Aprila je še zmogel kakšen sprehod v ● Tivoli (31h). V začetku maja je njegov nekdanji kolega iz Zadruge, Bojan Drenik, objavil v Slovenskem narodu notico, v kateri je javnost prosil za gmotno pomoč obolelemu Murnu. Takšno »beračenje« je ponosnega Murna prizadelo. Velikokrat ga je obiskovala Franja Tavčar, ki mu je prinašala tudi hrano; pogosto tudi nekatere gospe iz njenega kroga. Alma je med ljubljanskimi damami zanj zbrala večjo vsoto denarja in mu jo poslala. Toda počutil se je osamljen: Kette je bil že mrtev, Cankarja in Župančiča ni bilo več v Ljubljani. V pismu Prijatelju je napovedal svoj bližnji konec. Temu je zaupal tudi uredništvo in izdajo svoje pesniške zbirke. Iz Trsta ga je prišla obiskat mati. Poslednjih zakramentov najprej ni hotel, ker je hotel sosedom prikriti skorajšnjo smrt, potem jih je mirno sprejel. Na njegovo željo mu jih je tiho, da ne bi sosedje vedeli, podelil kaplan Andrej Plečnik. Zadnje dni je Murn ležal večinoma v nezavesti in blodnjah, v katerih je »povedal take stvari, o katerih ni poprej nikoli govoril in za katere je do tedaj le on sam vedel; videl in zahteval je take reči, katerih ni bilo«. Ko si je nekoliko opomogel, je komaj napisal še zadnje vrstice Prijatelju. Murn je menda Poloni in teti Marijani, ki sta bili ob njegovi postelji, namenil zadnje besede: »Molit, molit!« Izdihnil je okrog dveh ponoči. Trditev, da sta Kette in Murn umrla na isti postelji in v isti sobi, ni resnična.

O Murnovi smrti je ljubljansko sodišče poslalo njegovi materi v Trst telegram. Časnik Slovenec je priobčil o Murnovi smrti samo običajno notico v redni rubriki »Umrli so«, enako tudi časnik Slovenski narod, ki je že na dan smrti objavil tudi osmrtnico z napovedjo pogreba. Najbrž po posredovanju Franje Tavčar, saj je bil ta časnik tudi »glasilo« njenega moža, politika in pisatelja Ivana Tavčarja. Murna so pokopali dan po smrti, ob šestih zvečer. V deževnem vremenu se je pred Cukrarno zbralo veliko ljudi, predvsem dijakov, ki so mu s člani Glasbene matice zapeli pred Cukrarno in ob grobu. Pogreba se je udeležilo tudi nekaj Murnovih nekdanjih profesorjev, predstavnika ● Slovenske matice, sedanji Kongresni trg 8 (31i), ter Pisateljskega društva Fran Levec (→ Janko Kersnik, → Ivan Cankar) in Rajko Perušek. Pogreba se je udeležila tudi Murnova mati. Venca ni bilo nobenega. Sprevod se je vil izpred Cukrarne na ● pokopališče pri Sv. Krištofu (P2) , kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906. Obred je opravil, tako kot za Ketteja, Martin Malenšek, župnik pri Sv. Petru. Pogrebne stroške so poravnali z denarjem, ki se je nabral po oglasu v Slovenskem narodu. O poteku pogreba ni poročal noben časnik, ker je bil pesnik premalo znan.

Leta 1923 so Murnove posmrtne ostanke prenesli na novo ● pokopališče pri Sv. Križu, sedanje Žale (P4), v skupno grobnico slovenske »moderne«, v katero so položili tudi posmrtne ostanke Ketteja, Cankarja in leta 1949 Župančiča. Na svoje stroške jo je dala izdelati Milena Rohrmann, ki se je imela za Cankarjevo nevesto. Spomenik je po Plečnikovi zamisli izdelal arh. Dušan Grabrijan iz kraškega kamna. Skupinski grob »moderne« na Žalah: A/10/12–14/10–12. Fotografija tega groba je v knjigi M. Piškur: Ljubljanske Žale, str. 78. Tudi Almo so čez šest desetletij pokopali na Žalah, v grobnici rodbine Urbanc (na nagrobniku napis »Almy Urbanc«): Zid A/L3/31; fotografija v omenjeni knjigi, str. 47.

Leta 1903 je Murnova pesniška zbirka Pesmi in romance v Prijateljevem uredništvu izšla pri ljubljanskem založniku Lavoslavu Schwentnerju. Leta 1911 so desetletnico Murnove smrti počastili s posebno prireditvijo v dvorani ● Mestnega doma, sedanji Krekov trg 2 (D6); slavnostni govornik je bil Ivan Cankar. Leta 1979 je v počastitev stoletnice pesnikovega rojstva priredila SAZU, Novi trg 3 (A), v svoji dvorani simpozij o njegovem delu, prispevki so izšli samo v strokovnih revijah.

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Murnova ulica;

● plošča o kraju Kettejeve in Murnove smrti ter o shajanju četverice slovenske moderne, ob vhodu v Cukrarno, Poljanski nasip 12 (1955);

● Osnovana šola Ketteja in Murna, Koširjeva ulica 2, Kodeljevo (od leta 1961);

● Eva Tršar: Josip Murn, doprsni kip v Knafljevem prehodu (2002).

LIT.: Ivana Kobilca 1861–1926. Več avtorjev. Ljubljana 1979, str. 240 [katalog Narodne galerije; vsebuje reprodukcijo portreta Alme Souvan, poročene Urbanc]. – France Kresal: Zbornica za trgovino, obrt in industrijo. Prispevki za novejšo zgodovino 41, 2001, št. 1, str. 59–69. –

Alojzij Merhar: Okoli Ketteja in Murna (Književno zgodovinski listi). Slovenski jezik 2, 1939, snopič 1–2, str. 49–87. – Josip Murn: Zbrano delo I–II. Uredil in z opombami opremil Dušan Pirjevec. Ljubljana 1954. – Vladimir Osolnik: Josip Murn-Aleksandrov v besedi in sliki. Ljubljana 1980 (zbirka Obrazi). – Ivan Prijatelj: Josip Murn Aleksandrov. V: J. Murn: Pesmi. Uredil Aleš Berger. Ljubljana 1979, str. 5–38 [ponatis uvodnega eseja iz Murnove zbirke Pesmi in romance, 1903; ob študiji Dušana Pirjevca Uvod v umevanje Murnove poezije, ki je ponatisnjen iz knjige: J. Murn: Topol samujoč. Ljubljana 1967; Kondor, 97]. – Josip Puntar: Ivan Cankar. Dom in svet 33, 1920, št. 1/2, str. 34 [informacija, da sta Murn in Cankar polbrata]. – Jože Snoj: Josip Murn. Ljubljana 1978 (zbirka Znameniti Slovenci). – Silva Trdina: Josip Murn-Aleksandrov. Inavguralna disertacija. Ljubljana 1933. – Ista: Josip Murn-Aleksandrov. V: Josipa Murna-Aleksandrova Izbrani spisi. Uredila S. Trdina. Ljubljana 1933, str. I–CV. – Ivan Vavpotič 1877–1943. Več avtorjev. Ljubljana 1987, str. 186 [katalog Narodne galerije; vsebuje reprodukcijo portreta Alme Souvan, poročene Urbanc].