34. JOSIP JURČIČ (1844, Muljava – 1881, Ljubljana) [...]

Pripovednik in dramatik. Časnikar. Avtor prvega slovenskega romana Deseti brat, povesti Domen in Sosedov sin ter zgodovinske tragedije Tugomer.

»Jožek«, kot so Jurčiča domači imenovali do smrti, je bil drugi od treh otrok siromašnega kmeta, ki se je ukvarjal tudi z branjarijo in žganjarno. Po začetnem šolanju na Krki se je učil nemščine v Višnji Gori, da bi mu bilo olajšano šolanje v Ljubljani. Od jeseni leta 1855 je hodil v ljubljansko normalko v poslopju liceja na sedanjem Vodnikovem trgu (I1a); stanoval je na ● Poljanah nasproti Alojzijevišča, Poljanska cesta 4 (34a). Po odlično končani normalki je jeseni leta 1857 prešel v ● gimnazijo (I3c), ki je prav tako delovala v licejskem poslopju na omenjenem trgu. Na priporočilo krškega župnika so ga brezplačno sprejeli v ● Alojzijevišče, Poljanska cesta 4 (V4), kar je razbremenilo njegove revne starše. V zavodu mu je bil naklonjen tudi prefekt in poznejši direktor Jurij Grabner, Prešernov znanec in častilec ter nekdanji sodelavec Kranjske Čbelice, ki je opazil fantov literarni talent. Jurčič je začel objavljati že leta 1861, ko je bil četrtošolec. Počitnice je preživljal doma, na Muljavi.

Med počitnicami leta 1864 je v bližnjem gradu Kravjak učil hčerko nemškega graščaka, Johanno Otto, slovenščine, se vanjo zaljubil in grad zaradi svojih čustev zapustil brez slovesa, zavedajoč se njune družbene razlike. V romanu Deseti brat jo je ovekovečil kot Manico. Pozneje sta obnovila stike in si dopisovala. Nekdanjo ljubezen ji je izpovedal šele petnajst let pozneje. Leta 1878 sta se pred njeno odselitvijo v Nemčijo poslovila v njeni sobi v ● hotelu Slon, sedaj na istem mestu novo poslopje, Slovenska cesta 34 (D2a). Poznejši soustanovitelj in urednik revije Ljubljanski zvon in poznejši → Cankarjev srednješolski profesor slovenščine, Fran Levec, poroča, da se je Jurčič vrnil od nje čez »dobre pol ure« k njemu v kavarno istega hotela »čudno bledega in resnega obraza in dalj časa ni spregovoril nobene besede«.

Že leta 1864 je Družba sv. Mohorja v Celovcu objavila prvo Jurčičevo povest Jurij Kozjak, slovenski janičar (pisatelj je bil takrat šele sedmošolec) in mu podelila častno nagrado 100 goldinarjev. Povest je postala uspešnica (dva natisa, skupaj 5.000 izvodov!), opozorila na Jurčičev pripovedni talent in mu odprla pot v Janežičev Slovenski glasnik, ki je bil takrat najpomembnejše slovensko literarno glasilo.

Po sedmem razredu gimnazije je Jurčič izstopil iz Alojzijevišča in se v osmem razredu preživljal s pisateljskimi honorarji. Leta 1865 je s sošolcema uredil almanah Slovenska vila. Zaradi nekaterih njegovih prispevkov v njem so ga učitelji grajali, vendar ga niso kaznovali. Ker takrat dijakom ni bilo dovoljeno zahajati v lokale, so ga zaradi obiska gostilne kaznovali z 8 urami šolskega zapora in slabšim maturitetnim spričevalom.

Leta 1865 ga je Levec seznanil z dolenjskim rojakom, pesnikom, pisateljem, dramatikom in jezikoslovcem → Franom Levstikom, s katerim se je Jurčič kljub razlikam in sporom družil do smrti. Čudaški, kolerični in avtoritativni Levstik je cenil pripovedni talent mladega Juriča, toda hkrati mu je bil zavisten zaradi njegovih literarnih uspehov. Hotel ga je narediti za poslušnega literarnega in jezikovnega učenca, na kar samostojni Jurčič ni pristajal. Kljub temu je Jurčič tudi pozneje, ko je bil urednik časnika Slovenski narod v Ljubljani, preživel vsak mesec več večerov v Levstikovi družbi, v krčmi ● Pri PermŽtu; stala je na vogalu sedanje Stritarjeve ulice in Cankarjevega nabrežja (D1h), na prostoru sedanjega Filipovega dvorca. Družba je posedala v zadnji sobi krčme, ki so jo v Ljubljani imenovani tudi »narodni hlev« zaradi mladoslovenskih liberalcev, imenovanih tudi narodnjaki, ki so se v njej zbirali. Levstik je bil tam do Jurčiča včasih prijazen, velikokrat pa osoren in zadirčen. Pogosto mu je očital, da je Slovenski narod poln germanizmov in da potujčuje Slovence. Jurčič se je branil in mu, kadar mu je bilo Levstikovega nerganja dovolj, omenil tudi kakšno njegovo jezikovno spakedranko.

Po maturi leta 1865 je Jurčič na Dunaju začel študirati klasično jezikoslovje in slavistiko. S honorarji za objavljena literarna dela je zaslužil premalo, zato je stradal, prezebal in stanoval v vlažnih prebivališčih. Po treh semestrih študija ni več nadaljeval. Srečeval se je tudi z razgledanim in uglajenim → Stritarjem, ki je živel na Dunaju in nekaj časa literarno vplival na Jurčičevo pripovedništvo. Na Dunaju je napisal roman Deseti brat. Jurčič si je tudi zamislil zbirko Klasje ter zanjo pridobil Stritarja in Levstika. Kot prvi in edini zvezek zbirke so izdali Prešernove Poezije s Stritarjevim uvodom, kar je vzbudilo napad Bleiweisa in staroslovencev, ker je ta zvezek omajal slavo → Koseskega in njegovega pesnikovanja. Jurčič je Levstika in Stritarja pridobil tudi za izdajo almanaha Mladika (1865), v katerem je objavil povest Sosedov sin.

Leta 1868 je Jurčič preživljal duševno krizo zaradi revščine in Levstikove ostre pisemske kritike romana Deseti brat, ki jo je narekovala tudi Levstikova literarna nevoščljivost, saj je sam snoval roman z enako osebo,vendar ga ni nikoli napisal. Zaradi težavnih razmer se je Jurčič preselil z Dunaja v Maribor, kjer je sodeloval pri novem, liberalno usmerjenem političnem časniku mladoslovencev Slovenski narod. Zanj je pisal podlistke, literarne in politične članke. Bil je slabo plačan. Postal je poklicni časnikar. Zaradi neugodnih financ časnika in menda Stritarjevega vabila se je leta 1870 vrnil na Dunaj, da bi končal univerzitetni študij. Tam je Stritarju pomagal urejati literarno revijo Zvon. Toda ker ni dovolj zaslužil, tudi študija ni mogel nadaljevati, zato se je leta 1871 preselil v Sisak, kjer je postal sourednik nemško pisanega časnika Südslavische Zeitung, ki je bil južnoslovansko usmerjen. Ustanovitelji so bili hrvaški patrioti, ki časnika zaradi absolutizma niso mogli izdajati v Zagrebu. Jurčič je sicer bil zagovornik južnoslovanskih narodov, toda nasprotoval je ilirizmu in opustitvi slovenskega jezika. Dobival je sorazmerno dobro plačo. Sredi leta 1871 se je po smrti Antona Tomšiča, prvega urednika Slovenskega naroda, vrnil v Maribor, kjer je postal glavni urednik tega časnika. Jeseni leta 1872 se je s časnikom preselil v Ljubljano, kjer so lastniki časnika kupili tiskarno.

Slovenski narod so najprej tiskali v ● Narodni tiskarni pri hotelu Evropa, ki je stala na prostoru prve hiša ob nekdanji kavarni Evropa v smeri Bežigrada ob sedanji Slovenski cesti (34b). V tiskarni je bila tudi uredniška soba, v kateri je Jurčič delal. Nekaj časa je stanoval v sosednjem ● hotelu Evropa, na vogalu sedanje Gosposvetske in Slovenske ceste (D2i), potem se je preselil k Drenikovim, sedanji ● Kongresni trg 15 (34c), v Koglovo hišo, kjer je stanoval do jeseni 1879.

Zaradi kljubovanja nasprotnikom slovenstva si je pridobil ugled, vendar tudi nasprotnike v svojem političnem taboru. Ti so mu očitali »slogo« s slovenskimi konservativci, ki mu tudi niso bili naklonjeni. Liberalni politični tabor je Jurčiču celo svetoval začasen umik iz uredništva in dokončanje dunajskega študija, toda Jurčič je vztrajal v časnikarstvu. Služba je bila garaška, saj je moral pogosto več tednov sam napisati vse članke in opraviti celotno korekturo časnika. Nastopal je proti germanizaciji, ki se je takrat krepila. Najtežje mu je bilo med letoma 1874 in 1877. Takrat je deželni predsednik Kranjske Boguslav Widmann svojim ljubljanskim uradnikom prepovedal stike z Jurčičem. Zaplembe Slovenskega naroda so bile pogoste. Sodnik Zhuber je izjavil, da bi bilo treba vsako slovensko glasilo zapleniti že zato, ker je slovensko. Časnikarska tlaka, germanizacijski pritiski, nejevolja naročnikov in negodovanje političnih somišljenikov so načeli njegovo že na Dunaju omajano zdravje (bil je srednje velik, šibak, bled mladenič) in ovirali njegovo literarno ustvarjalnost. Postal je tudi ljubljanski mestni odbornik, ● Magistrat, Mestni trg 1 (U2); sodeloval je v pisateljskem in dramatičnem društvu ter ● Narodni čitalnici, ki je delovala v Šelenburgovi ulici, na vogalu sedanje Šubičeve ulice in Slovenske ceste, ob sedanjem Konzorciju (D4).

Časnik je vsak dan urejal približno do 16. ure, potem je približno dve uri pisal svoja literarna dela (dve do tri strani). Okrog 18. ure se je pogosto šel sprehajat, z zdravnikom in mladoslovenskim liberalnim politikom dr. Josipom Vošnjakom sta hodila skozi ● Tivoli (34č) v Šiško, v ● gostilno pri Ančniku, sedaj Celovška cesta 61 (D1i), večerjat. Od leta 1873 pa sta Jurčič in Vošnjak poleti šla peš čez Ljubljansko polje ali z vlakom (do Vižmarij) in potem v tacensko ● gostilno Košir, sedaj Tacenska cesta 142 (D1j), kjer sta se družila s Franjo Košir, v katero je bil nekaj časa zaljubljen Levstik, in njeno sestro. Franja omemb Levstika ni marala slišati. Ko jo je Jurčič včasih podražil z njim, je pobegnila z gostilniškega vrta, kjer so sedeli.

S političnimi somišljeniki in sodelavci časnika dr. Valentinom Zarnikom, dr. Josipom Vošnjakom, Franom Šukljetom, Franom Levcem in drugimi se je shajal v kavarni hotela Evropa ob Dunajski cesti in v drugih ljubljanskih lokalih. Npr. v ● gostilni Zum weissen Ršssel, Pri belem konjičku, ljubljansko popačeno imenovani »Reselbirt«. Ta je delovala v enonadstropni hiši, ki je do leta 1898 stala na prostoru današnjega Oražnovega doma, v Wolfovi ulici (D1k) in segala do njene sredine. Z isto druščino se je shajal tudi v takratnem predmestnem naselju Glince, v krčmi pri ● Bobenčku, ki je stala na vogalu sedanje Bobenčkove ulice in Tržaški cesti (D1l), za staro bencinsko črpalko pri tovarni Ilirija.

Nekaj let se je družil z Maričko Schwentner, hčerko ljubljanskega narodno zavednega čevljarja in gostilničarja, učiteljiščnico, ki je postala učiteljica ročnih del in italijanščine. Med peto in šesto uro popoldne je hodila mimo okna uredništva časnika, ki je bilo takrat še v hotelu Evropa (pozneje v pritličju istoimenska kavarna ob Slovenski cesti). Jurčič se je sodelavcu časnika, Josipu Vošnjaku, izgovoril, da ima opravke, in je odšel, da se ji je pridružil. Leta 1874 se je nameraval z njo poročiti in se veselil, da se mu ne bo več treba hraniti v ljubljanskih gostilnah. Vendar njen oče, ki je bil sicer podobnih političnih nazorov kot Jurčič, ni dovolil poroke, češ da Jurčič nima zanesljive službe, da nima dovolj denarja za vzdrževanje družine in da je dekle premlado. Jurčiča je zavrnitev prizadela, vendar jo je potlačil vase. Dekle je odšlo na Štajersko, kjer se je zaposlilo kot učiteljica. Srečno se je poročila z drugim, imela otroke in nepričakovano umrla v zreli dobi. Jurčič se je z neuspešno snubitvijo pred smrtjo sprijaznil, poudarjajoč, da bi drugače umrl zaskrbljen, kaj bo z njegovo družino, in priznal nekdanjo čustveno prizadetost zavrnjenega snubca.

Leta 1875 sta se Narodna tiskarna in tisk časnika preselila v hišo ● Gledališka stolba 3, ob Ljubljanici (34d), ki je bila last veletrgovca Franceta Kolmana. Tiskarna in uredništvo časnika sta bila v pritličju. Jurčič si je v prvem nadstropju iste hiše najel stanovanje in v njem večinoma živel do smrti. Leta 1879 je začel bolehati. Da bi si opomogel, je nekaj tednov preživel na Bledu. Jeseni istega leta pa se je doma, na Muljavi, prehladil in dalj časa obležal. Zdravnika sta ugotovila vnetje rebrne mrene in nabiranje plevritičnega eksudata. Ker Drenikova družina, pri kateri je stanoval, ni mogla skrbeti za bolnika, ga je Josip Vošnjak z vozom premestil v ● Hiralnico sv. Jožefa, v predelu, nekoč imenovanem Kravja dolina, sedaj Vidovdanska cesta 7 (34e); v stavbi je danes dijaški internat. V I. nadstropju zavoda sta zanj skrbeli sestri usmiljenki; vsak dan ga je obiskoval zdravnik. V hiralnici je ostal čez zimo, do marca 1880, ko si je opomogel in odpotoval v Gorico, k prijatelju → Franu Erjavcu, in Benetke, da bi okreval. Po vrnitvi je v Ljubljani spet začel urejati časnik. Poleti je več kot mesec preživel pri prijatelju in pisatelju → Janku Kersniku na Brdu pri Lukovici, kjer je zbiral gradivo za roman Rokovnjači (po njegovi smrti ga je dokončal Kersnik). Ker je Stritar sporočil, da ne bo na Dunaju več izdajal literarnega glasila Zvon, je bil Jurčič med ustanovitelji literarne revije Ljubljanski zvon, ki je uspešno začela izhajati leta 1881 (prvo številko so natisnili v 1900 izvodih!). Decembra leta 1880 se je spet resno prehladil, tokrat v neogreti sobi v I. nadstropju gostilne Pri Bobenčku, zato se mu je zdravje spet poslabšalo. Uredništvo časnika je prevzel liberalni politik in pisatelj → Ivan Tavčar. Jurčič je kljub bolezni še naprej spremljal časnik in 48 ur pred smrtjo zanj napisal zadnjo notico. Skoraj do konca je upal, da bo ozdravel. Zdravniku je pred smrtjo potožil, da mu je hudo, ker ne bo mogel uresničiti svojih literarnih načrtov. Zanj je skrbela sestra usmiljenka. Bolehal je zaradi tuberkuloznega vnetja porebrnice, umrl pa za pljučno tuberkulozo.

Slovenski narod je sporočil: Zakramente za umirajoče mu je podelil župnik in gvardijan ljubljanskega frančiškanskega samostana Kalist Medič, ki je bil Jurčičev sošolec in prijatelj. Pokojnik je napisal oporoko, po kateri je bil glavni dedič njegov brat Anton, izvršitelj oporoke pa Valentin Zarnik. Zvečer, malo pred smrtjo, je pokojnik poslal strežnico v lekarno po zdravila, ki da bodo »zadnja«, vendar jih ni več potreboval. Podjetje Doberle je pripravilo mrtvaški oder: »Umrli razpostavljen je v svojej delavnej sobi, katero so z modrimi preprogami drapirali, in z zelenjem napolnili. Sredi tega žalostnega kinča leži mrtvo pisateljevo truplo, mirno, kakor da bi spalo.« Narodna tiskarna, ki je začela dobivati telegrame sožalja, in ljubljanska čitalnica sta izobesili črni zastavi. »Mestni zbor ljubljanski« se je pod predsedstvom župana Antona Laschana umrlega pisatelja in mestnega odbornika spomnil na izredni seji.

Na dan pogreba je v Ljubljano pripotovalo več delegacij iz različnih slovenskih krajev. Park Zvezda so že pred začetkom pogreba napolnili ljudje, ki so stali tudi na robu ulic, po katerih je šel pogrebni sprevod. Ob 18. uri je bil v čitalnici zbor slovenskih društev, ki so potem odšla h Kolmanovi hiši, v kateri je ležalo pokojnikovo truplo. Ob 18.30 so prišli frančiškani z župnikom Medičem, ki je blagoslovil truplo. Pevci ljubljanske čitalnice so zapeli pesem Nad zvezdami, nato je sprevod krenil po Gledališki ulici (sedanja Wolfova), Frančiškanskem trgu (Prešernov trg), Slonovi ulici (Čopova ulica), Dunajski cesti do ● pokopališča pri Sv. Krištofu (P2), kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906.

Na začetku sprevoda je stopal nosilec bakle, nato nosilec križa, okrašenega z lovorovim vencem »slovenskega literarnega društva in trobojnim trakom«, za križem godba, za njo zastave ljubljanske čitalnice in nekaterih predmestnih čitalnic, zastava ljubljanskega Sokola, pevci ljubljanske čitalnice in predmestnih čitalnic, prva skupina nosilcev približno 30 vencev, »očetje frančiškani s križem in prižganimi svečami«, druga skupina nosilcev vencev (vseh vencev je bilo 54), voz z duhovniki, med katerimi je bil tudi župnik Medič, mrtvaški voz, ki so ga peljali štirje črni konji, za njim so stopali sorodniki (pisateljeva mati, brat, sestra in drugi), upravni odbor Narodne tiskarne, deželni predsednik Kranjske Andrej baron Winkler z namestnikom deželnega glavarja dr. Bleiweisom, ljubljanski župan Anton Laschan, »mestni odborniki ljubljanski«, solastniki literarne revije Ljubljanski zvon, magistratni in deželni uradniki, profesorji ljubljanskih srednjih šol, učitelji »mestnih in narodnih šol iz raznih okrajev Kranjske«, uradniki »brzojava in pošte«, »mnogo deputacij z dežele«, »24 čestitih gospodov teologov ljubljanskega semenišča«, »deputacija 14 mož ljubljanskega gasilnega društva«, »na stotine« meščanov, »pred ženstvom stopali so dijaki ljubljanskih šol, dijaki tukajšnje gimnazije, realke in učiteljskega pripravništva«. V sprevodu je bilo približno 3.000 ljudi, na ulicah pa kakšnih 5.000 gledalcev.

Pred 20. uro je sprevod prišel do pokopališke cerkve, kjer so nosilci vencev naredili »špalir na obeh straneh«. Po obredu v cerkvi je sprevod šel do groba blizu kapele sredi starega pokopališča. Jurčiča so pokopali tako, da »z obrazom bode gledal proti dolenskej svojej domovini«. Ko je župnik opravil obred ob grobu, so pevci ljubljanske čitalnice zapeli Usliši nas, Gospod. Poslovilni govor, ki ga je potem objavil Slovenski narod, je imel dr. Zarnik. Isti časnik je objavil tudi poziv odbora za postavitev Jurčičevega spomenika na ljubljanskem pokopališču in spominske plošče na Muljavi ter za knjižno izdajo Jurčičevih zbranih spisov. Zadnja točka načrta se je po več nedokončanih poskusih uresničila šele leta 1983, ko je izšla zadnja, enajsta knjiga Jurčičevega Zbranega dela. Pol leta po Jurčičevi smrti so mu postavili nagrobnik, ki so ga leta 1937 z opuščenega pokopališča pri Sv. Krištofu prenesli na ● Navje (P3). Viri ne omenjajo, da bi Jurčiča takrat prekopali, zato njegovi posmrtni ostanki najbrž ležijo pod Gospodarskim razstaviščem ali v bližini ali na kakšnem odlagališču gradbenih odpadkov.

Upodobitve Ljubljane:

Jurij Kobila (zgodovinska povest, 1865), Vrban Smukova ženitev (humoristična povest, 1865), Hči mestnega sodnika (zgodovinska povest, 1866), Božidar Tirtelj (povest, 1867), Črta iz življenja političnega agitatorja (črtica, 1868), Bojim se te (zgodovinska črtica, 1876), Ženitev iz privoščljivosti (humoreska, 1879), Rokovnjači (zgodovinski roman, dokončal ga je Janko Kersnik, 1881),

Doktor Karbonarius (fragment zgodovinske povesti, 1868),

Slovenski svetec in učitelj (fragment zgodovinskega romana, 1886; v začetku I. poglavja je razlaga imen Ljubljana in Ljubljanica).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Jurčičev trg;

● Stojan Batič: Josip Jurčič, doprsni kip na Jurčičevem trgu 2 (1981, ob stoletnici pisateljeve smrti);

● Jurčičeva nagrada za časnikarske dosežke, ki jo od leta 1993 podeljuje Sklad Josipa Jurčiča.

LIT.: Matjaž Kmecl: Josip Jurčič, pripovednik in dramatik. Ljubljana 2009. – Gregor Kocijan: Josip Jurčič v besedi in sliki. Ljubljana 1981 (zbirka Obrazi). – Anton Koder: Josip Jurčič. Slovan 9, 1911, str. 291–295. – Maks Pleteršnik: Jurčičeva bolezen. Slovan 9, 1911, str. 348. – Slovenski narod 14, 25. III. 1881, št. 68; 5. V. 1881, št. 101; 6. V. 1881, št. 102; 8. V. 1881, št. 104; 11. V. 1881, št. 106, 15. V. 1881, št. 110. – Hugon Turk st.: V kateri hiši je umrl Josip Jurčič. Slovan 9, 1911, str. 348. – Josip Vošnjak: Spomini o Josipu Jurčiči I–III. Ljubljanski zvon 9, 1889, str. 145–150, 202–208; Ljubljanski zvon 10, 1890, str. 266–273. – Isti: Še nekaj spominov na J. Jurčiča. Slovan 9, 1911, str. 309–313. – Isti: Spomini. Izbral, uredil, študijo, opombe in spremno besedo napisal Vasilij Melik. Ljubljana 1982.