36. JANKO KERSNIK (1852, Brdo pri Lukovici – 1897, Ljubljana, pokopan na Brdu) [...]

Pripovednik. Pravnik. Avtor romana Jara gospoda in pripovednega cikla Kmetske slike.

Eden redkih slovenskih književnikov, ki se ni rodil v kmečki hiši, ampak v gradu, kot prvorojenec uradniško-plemiške družine, v kateri se je pretakala nemška, italijanska in slovenska kri. Družina je primer uspešnega slovenskega meščanstva v 19. stoletju. V njej so se rodili še tri sestre in dva brata, ki so vsi zgodaj umrli. Kersnikovega očeta, sodnega aktuarja, so v prvorojenčevem tretjem letu starosti prestavili v Ljubljano, kjer je postal adjunkt pri cesarsko-kraljevem deželnem sodišču. Družino je vzgajal v slovenskem duhu, zahajal v ljubljansko čitalnico, imel stike z → dr. Bleiweisom in drugimi staroslovenskimi veljaki, vendar se politično ni udejstvoval. Mati in otroci so počitnice preživljali na Brdu.

Kersnik je mladost preživel v Ljubljani. S starši je stanoval v I. nadstropju vogalne ● hiše med Židovsko ulico, Dvornim trgom in Ljubljanico (36a). Med letoma 1858 in 1862 je Kersnik hodil v normalko (I1a), med letoma 1862 in 1869 pa v gimnazijo (I3c); obe šoli sta delovali v licejskem poslopju na sedanjem Vodnikovem trgu. V prvih gimnazijskih letih je bil odličnjak. Zgodaj se je začel zanimati za književnost in pisati pesmi. Ker je imel težave z grščino, je dobil za inštruktorja Frana Levca (→ Ivan Cankar), ki ga je uvajal tudi v slovensko književnost. Z njim je Kersnik prijateljeval vse življenje. V gimnaziji je bil dejaven v kratkotrajnih skrivnih dijaških literarnih društvih. Leta 1866 so Kersnikovega očeta službeno prestavili v Stično na Dolenjskem, kjer je Levec Kersnika seznanil z → Josipom Jurčičem.

Po očetovi premestitvi je Kersnik stanoval z bratom pri sodnem uradniku Čelešniku na sedanjem ● Levstikovem trgu (36b), takrat Sv. Jakoba trg 7. Marca 1869 so gimnazijci priredili v ● Narodni čitalnici, ki je stala na vogalu sedanje Šubičeve ulice in Slovenske ceste (D4), ob sedanjem Konzorciju, nasproti Kazine, »bŽsedo« (družabno prireditev), pri kateri je Kersnik nastopil kot deklamator. Zavzemal se je za slovenstvo, zato je imel težave z vodstvom šole, ki je bilo nemško usmerjeno. Leta 1868 so Kersnikovega očeta prestavili za okrajnega sodnika na Brdo. Da bi sinu prihranil šolske težave, ga je vzel iz sedmega razreda domov. Leta 1870 je Kersnik v Ljubljani opravil maturo kot eksternist.

Jeseni istega leta se je odpeljal s »parovozom« (vlakom) na Dunaj študirat pravo, kjer ga je v življenje državnega glavnega mesta uvajal Levec, ki je tam že študiral. Spet je srečal → Jurčiča, pa tudi druge liberalno usmerjene Slovence (npr. → Levstika in → Stritarja), ki so tam študirali ali živeli. Na Dunaju ga je mučilo domotožje, zato je študij jeseni 1871 nadaljeval na univerzi v Gradcu (ki ga je imenoval »naš mali Babilon ob Muri«), čeprav je ta zaostajala za dunajsko, vendar je bila bližje domu.

Leta 1873 je na svojo željo napisal za časnik slovenskih liberalcev Slovenski narod, ki je že izhajal v Ljubljani, članek Muhasta pisma I s podpisom »Baptista«, v katerem je zbadal takratnega predsednika dežele Kranjske Auersperga, zato je bil članek zaplenjen. Drugo Kersnikovo »pismo« je konfisciral urednik časnika Jurčič, ker ni hotel korenitega spopada z vladajočim nemškim režimom na Kranjskem. Kersnik je bil prizadet, Jurčič pa mu je svetoval, naj raje začne pisati literarna dela. Ker Kersnik ni mogel napadati nemškega tabora, se je kot mladoslovenec lotil v Slovenskem narodu staroslovenskih prvakov, in sicer v satirično-humorističnih podlistkih Nedeljska pisma, ki so bila naslovljena na izmišljeno »gospico« in bila zelo odmevna. Toda Jurčič je bil zaradi narodnoobrambnih razlogov pred agresivnim nemštvom zagovornik kompromisov s staroslovenci, zato je Kersnikove radikalne podlistke večkrat cenzuriral. Kersnik je Narodu pošiljal tudi Pisma iz Gradca, ki so izhajala nepodpisana. Staroslovenci so se odzivali polemično; tako so se Novice spraševale: »Kako, da se ni napravilo še očitno bordelišče mladoslovenskemu napredku na čast.« Med obema slovenskima političnima stranema se je razvnel boj, ki je bil voda na mlin vladajočemu nemškemu taboru. Jurčič je uvidel škodljivost tega boja, zato ga je kot urednik časnika poskušal brzdati. Toda boj se je izrodil v psovanje in »cronique scandaleuse«. Končal se je leta 1874, ko se je začelo slogaštvo med obema slovenskima političnima taboroma. Toda liberalci niso bili dosledni: skoraj vsi so oportunistično objavljali tudi pri največji slovenski in poslovno dobro delujoči založbi z odlično prodajno mrežo, pri celovški (katoliški) Mohorjevi družbi, in svoja dela idejno prilagajali njenemu programu.

Junija 1874 je Kersnik v Gradcu uspešno končal pravni študij in jeseni začel prakso pri ● cesarsko-kraljevi Kameralni (finančni) prokuraturi v Ljubljani, Novi trg 5 (36c), kjer je kmalu postal koncipient. Pridružil se je ljubljanskemu političnemu, literarnemu in društvenemu življenju. Z drugimi liberalci (Levec, Valentin Zarnik, Josip Vošnjak) ter z zamišljenim in čemernim Jurčičem kot urednikom Slovenskega naroda se je družil najprej v ● hotelu Slon, sedanja Slovenska cesta 34 (D2a), potem v ● hotelu Evropa, na vogalu sedanje Gosposvetske in Slovenske ceste (D2i), kjer je nastal okrog Jurčiča literarno-zabavni klub. Ta se je včasih sestajal tudi v ● hotelu Kaiser von Österreich, Pri avstrijskem cesarju, sedaj Trubarjeva cesta 5 (D2h), kjer je bil glavna oseba Levstik, ki je v svoji vzvišenosti pogosto vse oštel. Včasih pa so šli v ● krčmo Zum weissen Ršssel, Pri belem konjičku, ljubljansko popačeno imenovani »Reselbirt«, v Auerjevi hiši, sedanja Wolfova ulica 12 (D1k), ki je do leta 1898 stala na prostoru današnjega Oražnovega doma in segala do sredine Wolfove ulice; imela je tudi vzdevek »vagon«; sedaj stoji tam Oražnov dijaški dom, vendar je umaknjen z ulice. Poleg tega je veseli in živahni Kersnik še vedno zahajal v Narodno čitalnico, v kateri so prirejali veselice, koncerte in plese. Postal je voditelj njenih družabnih prireditev. V čitalnici so prirejali tudi predavanja, Kersnik je predaval o »razvoju svetovne poezije«. Poleg tega je sodeloval tudi v Dramatičnem društvu; bil leta 1874 izvoljen za njegovega odbornika in ostal njegov tajnik do konca leta 1878, ko se je preselil na Brdo. Obiskoval je slovenske gledališke predstave Dramatičnega društva, ki so bile samo nekajkrat v tednu v ● Deželnem gledališču na prostoru sedanje Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10 (T1), kajti gledališče je bilo v nemških rokah. Poleg tega Slovenci niso smeli uporabljati trinajstih lož. Kersnik je med letoma 1874 in 1878 o predstavah objavljal kritike v Slovenskem narodu.

Popoldanskih sprehodov z Jurčičem in Levcem se ni maral udeleževati, raje je do večera sedel v svojem stanovanju, bral, pisal in kadil. Vitki, črnolasi mladenič z naočniki in dolgo brado kostanjeve barve je veljal za čednega, bil je priljubljen pri damah, omrežiti so ga hotele tudi nekatere ljubljanske gospe. Jurčič je Kersnika leta 1875 seznanil z Alojzijo (Lojzko) Tavčar, 17-letno hčerko lastnika hotela Evropa. Kersnik se je z njo udeleževal predpustnih plesov in se vanjo zaljubil. Ob nedeljah je obiskoval starše na Brdu, kjer mu je poleti 1877 zbolel in umrl oče. Oktobra istega leta je postal praktikant v notariatu ljubljanskega advokata Jerneja Zupanca, ki je bil družinski prijatelj in svetovalec. Leta 1878 je Kersnik opravil v Gradcu dva pravna rigoroza, da bi postal odvetnik. Jeseni 1878 je za proslavo Bleiweisove 70-letnice napisal igrico Berite Novice!, ki jo je v Narodni čitalnici sam režiral in imel sitnosti »zaradi sodelujočih dam«. Slavljenec je bil z njo zadovoljen in se je Kersniku osebno zahvalil zanjo. Potem »se je razvilo v vseh prostorih čitalnice [...] živahno življenje. Ljudje so ostali do petih zjutraj. [...] Nemškutarji se strahotno jezijo, Laibacher Zeitung in Tagblatt [nemška časnika] pa z železno doslednostjo molčita o slavnosti – očitno, je, kako zelo neprijetno je bilo tem ljudem, ko so gledali demonstrativno proslavo.« je poročal Kersnik svoji izvoljenki. Glavni oblikovalci proslave staroslovenskega veljaka so bili mladoslovenci.

Jeseni istega leta je na Brdu umrl notar Johan Roth, zato je Kersnik opustil ljubljansko službo pri Zupancu in leta 1879 postal na Brdu notarski namestnik. V Ljubljano je hodil občasno na obiske k nevesti. V začetku leta 1880 se je v Gradcu pripravljal na notarski izpit in ga aprila uspešno opravil. Sredi leta je postal notar na Brdu, kjer je imel v gradu tudi pisarno. Februarja 1881 je Slovenski narod sporočil, da se je v ● frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja, ob sedanjem Prešernovem trgu pri Tromostovju (36č), poročil Kersnik, »znani slovenski pisatelj in soizdajatelj Ljubljanskega zvona z gospodično Lojzko Tavčarjevo«, hčerko ljubljanskega »velikega trgovca in posestnika hotela Evropa, g. Luka Tavčarja«. Po poroki je Kersnik postal lastnik posestva na Brdu, vendar ni bil vedno dober gospodar. Zakonca sta imela devet otrok. Okrog leta 1890 je bila v Kersnika zaljubljena tržaška pisateljica Marica Nadlišek, sotrudnica revije Ljubljanski zvon in, kasneje, mati pisatelja → Vladimirja Bartola, toda Kersnik, ki najprej ni bil ravnodušen do nje, je ostal zvest ženi in družini. Pisateljica je zaradi neuslišane ljubezni nameravala vstopiti v samostan, vendar se je pravočasno premislila, kajti ena nesrečna ljubezen še ne naredi dobre redovnice.

Po Jurčičevi smrti je dokončal njegov roman Rokovnjači, ki je izhajal v Ljubljanskem zvonu, katerega urednik je bil Fran Levec. Kersnik je postal neuradni sourednik revije, saj je Levec potreboval pomočnika. V tej literarni reviji je Kersnik objavljal tudi druga dela (med drugimi Ciklamen in Agitator), v Narodu pa še vedno feljtone. Leta 1883 je bil izvoljen za deželnega poslanca, kar je ostal do smrti, in z Brda prihajal na seje v Ljubljano, v stari ● Kranjski deželni dvorec, ki je do potresa stal na sedanjem Kongresnem trgu 12 (36d). Po potresu so zgradili novega, v katerem je sedaj sedež ljubljanske univerze. Kersnik je bil od leta 1885 tudi župan lukoviške občine.

Junija leta 1889 so v Ljubljani odkrili Vodnikov spomenik pred gimnazijo (ki so jo po potresu zaradi poškodb podrli in na njenem prostoru uredili živilsko tržnico). Po odkritju je bil pri čitalniškem banketu Kersnik govornik. Pri deželnozborskih volitvah istega leta je bil v okrajih Brdo in Kamnik spet izvoljen za poslanca. Leta 1891 ga je deželni predsednik Kranjske Andrej baron Winkler nameraval postaviti za naslednika umrlega deželnega glavarja dr. Josipa Poklukarja, kar so podprle vse deželne politične stranke, vendar Winklerjevega predloga na Dunaju niso podprli. Politično je Kersnik pripadal Šukljetovi frakciji liberalcev, ki je v osemdesetih letih 19. stoletja v kranjskem deželnem zboru veljala za zmerno in prilagodljivo, zato so njene člane porogljivo imenovali »elastikarji«.

Med letoma 1891 in 1894 je bil Kersnik uradno izdajatelj Ljubljanskega zvona, v tem času je revijo urejal Anton Funtek. Za njim pa Bežek, ki Kersnika ni več povabil k sodelovanju v reviji, saj je bil Bežek naklonjen novemu, modnemu naturalizmu, ki je bil Kersniku tuj. Leta 1895 se je Kersnik pri lovu prehladil, vendar se za bolezen ni zmenil. Jetiko v grlu je začel zdraviti prepozno. Maja 1897 je z ženo odpotoval v zdravilišče Gleichenberg pri Gradcu, od koder ga je žena na pol mrtvega prepeljala v Ljubljano, kjer je v tastovem stanovanju, v hotelu Evropa, umrl. Pokopali so ga na pokopališču na Brdu. Ob grobu mu je govoril politični somišljenik, s katerim se nista vedno ujemala, pisatelj → Ivan Tavčar. V Slovenskem narodu mu je objavil tudi nekrolog, v katerem je Kersnika imenoval »pošten liberalec«.

Spominsko poimenovanje:

● Kersnikova ulica (pri nekdanjem hotelu Evropa).

LIT.: Gregor Kocijan: Janko Kersnik. Ljubljana 2009. – Ivan Prijatelj: Janko Kersnik, njega delo in doba. V: Janka Kersnika zbrani spisi VI. Uredil I. Prijatelj. Ljubljana 1910. – Janko Kersnik: Zbrano delo IV. Uredil in z opombami opremil Anton Ocvirk. Ljubljana 1952. – Isti: Zbrano delo VI. Besedilo pripravil in opombe napisal France Bernik. Ljubljana 1984.