81. JANEZ TRDINA (1830, Mengeš – 1905, Novo mesto) [...]
Pripovednik. Narodopisec in zgodovinar. Srednješolski profesor. Avtor Bajk in povesti o Gorjancih ter Spominov.
Oče Andrej Trdina je bil dvakrat oženjen. Iz prvega zakona je imel hčer, iz drugega z Marijo Kcel iz Trzina pa osem otrok, od katerih sta dva zgodaj umrla; Janez je bil tretji otrok. Med letoma 1837 in 1840 je v rojstnem kraju hodil v osnovno šolo. Na prigovarjanje učitelja, kaplana in tete so mu starši omogočili nadaljnje šolanje, toda iz samostanske normalke v Kamniku je po nekaj tednih ušel domov.
Jeseni leta 1840 so ga starši poslali v Ljubljano, v II. razred ● normalke (I1a); v III. razredu je bil zaradi uspešnosti odlikovan. Odličen dijak je bil tudi v gimnaziji, v katero je hodil med letoma 1842 in 1849, razen v šolskem letu 1845/46, ko je bil bolan. Obe šoli sta delovali na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c). Učni jezik je bila nemščina, toda dijaki so se med seboj pogovarjali slovensko. Učitelj je učence pretepal s palico. Kmečki otroci se niso družili z mestnimi, saj so se sovražili. Starši so mu našli stanovanje v ● Prečni ulici (81a). Ker lega hiše ni znana, je na zemljevidu zaznamovana samo ulica. Pri vdovi Mariji Tandler je takrat stanovalo približno deset dijakov. Med njimi je bil tudi vnuk sestre → Valentina Vodnika. Pri njej je Trdina prebival in se hranil ves čas ljubljanskega študija. Mati mu je umrla leta 1845, oče pa leta 1849; vzdrževala ga je teta, od četrtega razreda pa sam s štipendijo in inštrukcijami. Ljubljana ga je ob prihodu prevzela. Kmalu ga je začela mučiti puberteta. Nepričakovano se je zresnil in se štiri leta predajal pietizmu. Vsak dan je po več ur prebil v ● cerkvi Marijinega oznanjenja ob frančiškanskem samostanu in sedanjem Prešernovem trgu (81b), se postil in si kratil spanje, kar je načelo njegovo zdravje. Okolica se mu je posmehovala, celo nekateri verniki so videli v njegovem početju pretiravanje. Ko so ga obšli verski dvomi, za katere ni dobil pri nikomur zadovoljivih odgovorov, je sklenil narediti samomor. Kupil je strup proti škodljivim živalim, ki ga je preizkusil na psu in mački (oba sta poginila), odšel na ● Rožnik (81c), se s pogledom poslovil od Ljubljane in sveta, odtaval spet v mesto in hotel narediti samomor ob Ljubljanici, za takratno ● šempetrsko vojašnico, približno med začetkom sedanjega Vrazovega trga in sedanjo Plečnikovo rečno zapornico (81č). Preprečil ga je prihod sošolca, ki ga je odpeljal na pivo. Trdina je potem odšel v Mengeš, da bi se pred smrtjo poslovil še od domačih. Ko pa je v tamkajšnji cerkvi uzrl mlado Francko Star, se mu je vrnilo veselje do življenja, zato jo je imenoval »Radoslava«. V Ljubljano se je vrnil »ozdravljen«. Verska vprašanja je odtlej imel za nerešljiva, zato jih je pustil ob strani, toda ostal je še naprej veren. Platonično zvezo s Francko je pretrgal, ko se je ona čez nekaj let odločila, da bo ostala samska. Potem sta si pošiljala samo pozdrave po skupnih znancih. Šele leta 1904 sta se v Ljubljani srečala pri njenem bratu, se dve uri prijazno pogovarjala, »potem pa si podala večkrat roke in se ločila kot dobra, stara prijatelja«. Trdina si je zagotavljal, da bo njeno ime zadnja izrečena beseda v njegovem življenju.
Od petega gimnazijskega razreda so profesorji dijake vikali, proti koncu gimnazije so smeli zahajati v gostilne in gledališče, nositi sprehajalne palice in kaditi. Trdina je hodil s sošolci na sprehode, včasih tudi v krčme, med drugim k ● Mokarju, pozneje prezidan in imenovan hotel Slon, sedaj Slovenska cesta 34 (D2a), in ● Bitencu, pozneje hotel Štrukelj, nato hotel Turist, sedaj City; Dalmatinova ulica 15 (D2d). Leta 1844, ko je s tremi sošolci pešačil na počitnice, je pri ● Ježici, približno pri križišču sedanje Hubadove ulice z Dunajsko cesto (81d), srečal → Prešerna, govoril z njim in mu deklamiral njegovo pesem Nuna in kanarček, ki je takrat v prepisih krožila po Ljubljani. Trdina je leta 1858 odpotoval v Novo mesto, da je videl Primičevo Julijo.
Leta 1848, ko so nastali spori med meščani in kmeti zaradi mitnic, so Ljubljančani ustanovili »narodno stražo«, ki naj bi preprečila morebitni napad kmetov na mesto. Trdina je s prijateljem moral nekega večera dve uri stražiti med šempetrsko vojašnico in Ljubljanico. Tam sta se mlada stražarja domislila, da sta kmečkega rodu, zato se proti kmetom ne bosta bojevala. Po dveh urah ju na straži ni nihče zamenjal, ker se je stotnik v krčmi zapil in nanju pozabil. Počakala sta še uro, potem sta odšla domov spat. Čeprav sta dezertirala, ju ni nihče pogrešil, zato tudi nista bila kaznovana. Narodno stražarstvo se je izrodilo v pijančevanje, pohajkovanje in prazno politiziranje.
Objavljati je začel leta 1849. Njegovo literarno delovanje so vzbudile domače ljudske pripovedi, ki jih je začel zapisovati, predelovati ter vzgojno in satirično dopolnjevati. Zaradi dopisa Šolske tuge istega leta v časopisu Slovenija, v katerem je zahteval pravico Slovencev do uporabe slovenščine v šolstvu in uradih ter pravico dijakov do vpisa v Slovensko društvo, bi ga skoraj izključili iz gimnazije; rešila sta ga dva profesorja. Veliko časa je prebil v ● licejski knjižnici, sedanji Vodnikov trg (K2). Poleti pa je knjige prebiral v ● Tivoliju, ob studencu pod gradom Turn (grad Tivoli) (81e), pri katerem je pogosto ostal cel dan. Tam je sedaj Mednarodni grafični likovni center, Pod turnom 3. Ta prostor je bil »pravo dijaško shajališče«; včasih je v bližini »prirejal svoje burke poredni Amor«. Trdina je zahajal tudi v ● Deželno gledališče, ki je takrat stalo na prostoru sedanje Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10 (T1).
Njegov cilj je bilo delovanje v prid slovenstva, zato se po maturi v nasprotju s pričakovanjem sorodnikov ni odločil za duhovniški poklic, ampak za študij na dunajski univerzi. Za glavna predmeta si je izbral zgodovino in zemljepis, kot stranska latinščino in grščino, prostovoljno pa še starocerkvenoslovanščino pri profesorju Franu Miklošiču. Ta se s slovenskimi študenti ni hotel pogovarjati slovensko, ampak po nemško, čeprav se je z drugimi slovanskimi študenti v njihovih jezikih. Trdina se je vzdrževal z inštrukcijami, pisateljevanjem, slovarskim delom pri Miklošiču in s štipendijo, zato je živel sorazmerno dobro. Leta 1853 je univerzitetni študij končal, naslednje leto je diplomiral ter smel poučevati zgodovino in zemljepis v vseh razredih, slovenščino pa le v nižjih; vse tri predmete v nemškem in slovenskem učnem jeziku. Zaposlitve, pri kateri bi lahko poučeval v slovenščini, ni našel niti v Ljubljani niti v Trstu, zato je jeseni leta 1853 postal suplent v varaždinski gimnaziji, kjer je poučeval v hrvaščini in ostal do konca šolskega leta 1854/55. Vstopil je tudi v tamkajšnje družabno življenje in imel hkrati več erotičnih zvez.
Po prvem varaždinskem šolskem letu je, kot večino poletnih počitnic dotlej, preživel v Ljubljani, kjer je prebival pri stricu Jakobu, ki je imel takrat gostilno v ● Vegovi ulici 15 (81f), stavbo so leta 1903 podrli. Že prvo nedeljo je v ● Lattermanovem drevoredu, med sedanjo Cankarjevo cesto in gradom v Tivoliju (81g) »gledal sijajne rede nebeških zvezd, domače gospe in gospodične« in »izvedel lepo številce ljubljanskih skrivnosti«. Našel si je novo ljubico, Čurovo Malko, o kateri so po mestu kmalu govorili, da je Trdinova nevesta. Zahajal je tudi v hišo njenih staršev, toda ko so ga hoteli predstaviti sorodnikom kot ženina, je pobegnil. Zbal se je, da ga bodo iskali na stričevem domu, zato se je preselil v gostilno Mokar. Hkrati si je dopisoval z varaždinsko ljubico, obiskoval v Mengšu »razvalino svojega nebeškega ideala«, Francko, in se tam zaljubil v »plaho ribico«, krčmarjevo hčerko. Z znanci se je sprehajal po ljubljanski okolici in zahajal v gostilne, na predmestnih ● Poljanah pa v krčmo svoje tete Rezi (D1i'). Ker njen prostor ni znan, je na zemljevidu zaznamovana sredina Poljanske ceste. Pomenkovali so se tudi »pri friganih [ocvrtih] piškah in dobri kapljici« v ● gostilni v rojstni hiši → Valentina Vodnika, Zgornja Šiška, sedaj Vodnikova cesta 65 (D1g). Po počitnicah je med vožnjo z vlakom proti Varaždinu brezuspešno dvoril neki Čehinji. V Varaždinu so ga zanimale »ljubezen, šola, politika, književnost« »in še zmerom tudi vera in filozofija«. Z ravnateljem in večino kolegov se je dobro razumel, vendar je mesto zapustil, ker se zaradi slovanskega prepričanja ni hotel poročiti s ponemčeno Varaždinko, čeprav je bil vanjo zaljubljen.
Jeseni je na Reki spet postal gimnazijski profesor. Del počitnic je še vedno preživljal v Ljubljani. Spet je zahajal v krčmo pri »Kameniti mizi« v Vodnikovi rojstni hiši, pod Rožnik ali v kakšno drugo, »kjer se je zbirala mladina«. Če je v njej opazil »večjega dijaka ali rokodelskega pomočnika«, se je začel z njim pogovarjati o slabem položaju slovenščine v primerjavi z nemščino in ga prepričevati, da se mora zanjo in slovenstvo zavzeti. Ko se je v ● gostilni pri Lozarju, v Rožni ulici 39, nasproti šentjakobske cerkve (D1u), desno od sedanje stavbe, ki se kot most pne čez Karlovško cesto, pomenkoval z mladimi člani obrtniškega društva, ga je eden od njih ovadil policiji, češ da jih je hujskal, naj društvo izloči nemške obrtnike. Policija je hotela uvesti proti Trdini uradno preiskavo, kar je preprečil predsednik društva. Ko je Trdino ljubljansko zgodovinsko društvo povabilo, naj v njem predava o turških vpadih, je vabilo zavrnil, ker bi smel v društvu predavati v katerem koli jeziku, samo v slovenščini ne.
Oktobra leta 1859 se je v Ljubljani naglo in brez ljubezni poročil s Frančiško Volšak, sorodnico in posvojenko ljubljanskega gostilničarja J. Žvoklja, ki je imel ● krčmo nasproti Kolizeja, ob sedanji Gosposvetski cesti (D1j'), na prostoru sedanjega hotela Lev. Prebivala sta na Reki. Zakon je bil polomija, saj je Trdina hotel narediti iz žene idealno osebo. Rodili sta se mu dve hčerki, ki zakona nista izboljšali; obe sta umrli v prvem letu življenja. Trdina naj bi ju v narodnem zanosu dal katoliško krstiti z imenoma »Slavija« in »Slovenija«. Ko naj bi bil duhovnik oporekal, češ da imeni nista svetniški, naj bi bil Trdina vztrajal, češ da sta »Slavija« in »Slovenija« največji mučenici na svetu. Po treh letih zakona mu je leta 1862 na Reki umrla tudi žena. Trdina se je pozneje kesal, ker je z njo slabo ravnal in jo zanemarjal.
Naslednje leto so se začeli njegovi politični spori z ravnateljem reške gimnazije Antonom Mažuranićem (bratom hrvaškega pesnika in bana Ivana Mažuranića), v katerih so sodelovali tudi oblastniški organi v Zagrebu in na Dunaju. Mažuranić je zagovarjal sodelovanje Hrvatov z dunajsko vlado, ne z Madžari; Trdina pa je nasprotoval sodelovanju z dunajsko centralistično vlado, simpatiziral s hrvaškimi liberalci ter med poukom kritiziral avstrijske in hrvaške politike. Po dolgotrajnih preiskavah so ga leta 1866 suspendirali, naslednje leto pa predčasno, pri 37 letih, upokojili z borno pokojnino. Leto pozneje so upokojili še Mažuranića, ker se je po Trdinovem odhodu zapletel v še hujše spore z drugimi profesorji.
Jeseni leta 1867 se je Trdina preselil v Bršljin pri Novem mestu, ker se je tja preselil tudi njegov reški gostilničar Florijan Virk, doma iz mengeškega okraja. Ta si je tam kupil hišo in spet imel krčmo, v kateri se je Trdina nekaj prvih mesecev hranil. Leta 1871 se je Trdina od njega preselil v Novo mesto, kjer je živel do smrti. Vmes je popotoval po Dolenjski in si delal zapiske, da bi dobil »pravo fotografijo našega naroda, kakšen je v svojem djanju, govorjenju in mišljenju, kakšen je v svojih čednostih in napakah«. Veljal je za rusofila in panslavista, zato je oblast za njim vohunila. Leta 1882 se je v Novem mestu drugič poročil z vdovo Uršo Jerman, ki je umrla leta 1890; njuna skupna leta so bila »srečna«, saj druge žene ni prevzgajal, kakor je prvo. S premoženjem druge žene si je tudi gmotno opomogel.
Leta 1880 ga je urednik Ljubljanskega zvona Fran Levec (→ Janko Kersnik, → Ivan Cankar) pridobil, da je v reviji začel objavljati Bajke in povesti o Gorjancih. Po Trdinovem mnenju so bile »narodne« (etnološke) in hkrati »umetne« (aktualizirane). Nameraval jih je napisati 100, do leta 1888 jih je izšlo 40. Ko je v njih začel opisovati tudi praznoverje, verske ekscese in dodajati še protigermanizacijsko ost, je vzbudil burne odmeve. Urednika in revijo so obravnavali celo v dunajskem parlamentu. Zato je Levec Trdinova dela prenehal objavljati. Podobno se je zgodilo tudi leta 1887, ko je Trdina objavljal Hrvaške spomine v Hribarjevi in →Tavčarjevi reviji Slovan in v njih poročal, da Slavonke same odpravljajo nosečnost in postajajo neplodne. Sicer dobronamerno svareče poročilo je vzbudilo napad na revijo, zato sta se Ivan Hribar (takrat predstojnik podružnice banke Slavija, poznejši ljubljanski župan) in Ivan Tavčar, ki sta se sicer imela za »radikalna« liberalca, oportunistično zbala za svoji karieri. Ustavila sta objavljanje Trdinovega teksta in ob koncu leta revijo prenehala izdajati. Dogajanje je vzbudilo pozornost ljubljanskih krogov, »kanibalsko« pa razveselilo urednika konkurenčne revije Ljubljanski zvon Frana Levca, ki je Kersniku pisal: »Trdina je res hudič! Paziti bode treba nanj ter mu pristriči peruti! [...] ne morem si kaj, da bi mu [Slovanu] te blamaže iz vsega srca ne privoščil.« Trdina je s Slovanom pretrgal stike »za vekomaj« in sklenil sodelovati samo še z Ljubljanskim zvonom, toda tudi pri tej reviji je doživel zavrnitev. Leta 1900 je sklenil z ljubljanskim založnikom Schwentnerjem pogodbo za natis zbranih spisov, ki so nepopolni izšli v naslednjem desetletju. Pri tem založniku je Cankar, ki je Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih zelo cenil, navdušeno bral njegove odkritosrčne Spomine (ki so izšli šele leta 1946 in 1947). Toda Cankar je ostal v svojih avtobiografskih spisih preveč zavrt, zato ni v njih nikoli dosegel Trdinove odkritosti. Trdina pa je o Cankarju menil, da je »odličen talent«, vendar »njegovega pesimizma ne odobravam«.
Trdina je zadnja leta samotaril, bolehal, večkrat za »influenco«, nekoliko je oglušel, toda ohranil je »duševno čilost ter vedno dober humor«. Umrl je zaradi »izkrvavljenja pljuč« (vpis v mrliški knjigi), pokopali so ga na pokopališču v Ločni, sedaj del Novega mesta.
Upodobitev Ljubljane:
Moje življenje (avtobiografija, 1947).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Trdinova ulica.
LIT.: Fran Goestl: Janez Trdina. Slovan 3, 1904/05, str. 219–220, 247–250, 279–281, 366–367. – Aleksander Hudovernik: Spomini na Janeza Trdino. Ljubljanski zvon 33, 1913, str. 124–128, 203–208. –
Janez Trdina: Zbrano delo I–III. Uredil in z opombami opremil Janez Logar. Ljubljana 1946, 1948, 1951.