55. JANEZ MENCINGER (1838, Brod pri Bohinjski Bistrici – 1912, Krško) [...]

Pripovednik. Pravnik. Avtor romana Abadon in potopisa Moja hoja na Triglav.

Iz kmečke družine. Oče Gregor M. je bil izučen kovač. Mencinger je bil prvi od šestih otrok. Po ljudski šoli v Bohinjski Bistrici je med letoma 1849 in 1857 v Ljubljani hodil v ● gimnazijo v licejskem poslopju na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c), saj so starši želeli, da bi postal duhovnik. Bil je vzoren dijak, zato so ga ob koncu vsakega šolskega leta obdarovali ali pohvalili; maturiral je z odličnim uspehom, zato je dobil ugodno državno štipendijo. Kot odličen dijak je med I. in V. razredom brezplačno prebival v ● Alojzijevišču, Poljanska cesta 4 (V4) (sedaj je v tej stavbi Teološka fakulteta), kjer je bil ravnatelj poznejši ljubljanski škof dr. Janez Pogačar. Gojencem je omogočil, da so na zavodskem vrtu proti Streliški ulici obdelovali gredice (menda so gojili cvetje), ki so jih imeli za svojo lastnino, zato so jih tudi medsebojno prodajali in kupovali. Mencinger ni bil zadovoljen z lego svoje gredice, zato jo je prodal za 12 »starih krajcarjev« in si kupil novo na drugem koncu obdelovalnega prostora. V Alojzijevišču se je moral udeleževati tudi pevskih vaj. Ker on in drugi gojenec nista imela posluha, so jima uvidevno naročili, da sta skrbela za razsvetljavo vadbenega prostora. Zato so ju imenovali »nosača muzikaličnih svečnikov«. V V. razredu je iz Alojzijevišča izstopil, ker so ga drugi pregovorili, da bo zunaj zavoda bolje živel, češ da bo imel veliko inštrukcij, s katerimi se bo dobro preživljal. Pričakovanje se ni uresničilo, zato je Mencinger nameraval spet zaprositi za vstop v zavod, vendar tega ni storil, ker je dvomil, ali bi ga spet sprejeli. Pozneje se je izvedelo, da bi ga, ker je vodstvo zavoda cenilo odlične in urejene dijake.

Od jeseni leta 1857 je na Dunaju, kjer se je družil z »vajevci« (→ Simon Jenko), študiral eno leto klasično filologijo, potem pa sedem semestrov pravo. Profesorskemu poklicu se je odpovedal, ker so avstrijske šolske oblasti slovenske profesorje največkrat zaposlovale na Hrvaškem (→ Erjavec, → Trdina), on pa je hotel učiti na Slovenskem. Študij na Dunaju in izbira pravniškega poklica sta povečala razlike med Mencingerjem in njegovimi domačimi v Bohinju, saj ti pravnikov niso cenili. Iz neznanih vzrokov je leta 1862 osmi semester prava vpisal na graški univerzi, kjer je leta 1864 tudi promoviral. Od julija 1862 do marca 1870 je bil zaposlen kot odvetniški kandidat v pisarni dr. Radoslava Razlaga v Brežicah. Med marcem 1870 in koncem novembra 1871 pa je delal v pisarni istega odvetnika v Ljubljani. Konec leta 1871 je v Gradcu opravil odvetniški izpit in postal samostojni odvetnik v Kranju; njegov koncipient je bil dobra tri leta → Ivan Tavčar. V Kranju je bil Mencinger predsednik čitalnice.

Leta 1882 se je Mencinger preselil s svojo odvetniško pisarno in družino (hčerka in štirje sinovi) v Krško, ker je bila njegova žena Marija, rojena Barbo, s katero se je poročil leta 1872, doma z bližnje Dolenjske. V Krškem si je pridobil precejšnje premoženje in užival kot advokat velik ugled. Izvolili so ga v občinski odbor, tri leta je bil tudi župan, čeprav ni maral politično delovati. Veljal je za dobrega in duhovitega pravnika; rad je pomagal kmetom. V zadnjih letih se je umaknil iz javnosti zaradi zdravstvenih in družinskih težav. Že pred smrtjo si je napisal nagrobni napis, v katerega so potem svojci vstavili datum smrti.

Ko je bil ljubljanski gimnazijec, so na njegovo pesnikovanje vplivali dve leti starejši »vajevci«. Pesmi mu je med letoma 1855 in 1858 objavljal v Novicah → Bleiweis, ki ga je Mencinger kljub svoji mladoslovenski usmeritvi in pripadnosti liberalni stranki vse življenje cenil. Med študijem na Dunaju se je preusmeril v pisanje pripovedništva. Vsa svoja dela je objavil večinoma v revijah, tudi v Ljubljanskem zvonu, kjer je v nadaljevanjih izšel roman Abadon. Pred smrtjo je brezplačno prepustil svoja dela za natis Izbranih spisov pri ● Slovenski matici, Kongresni trg 8 (55a). Nekatera je ob prvi revialni objavi podpisal tudi s psevdonimi, npr. Nejaz Nemcigren in Sulfurij Udrihovič.

Leta 1972 so v Krškem čez Mencingerjev grob speljali cesto in pisateljeve posmrtne ostanke prekopali v grob 15 redovnikov kapucinskega samostana. O zadevi je poročal tisk, kulturna javnost se je zgražala. Protestirale so pisateljeve vnukinje in Slavistično društvo Slovenije iz Ljubljane. Nekdanje pokopališče so pozneje spremenili v »Park zaslužnih občanov«, v katerem je sedaj tudi pisateljev grob.

Upodobitev Ljubljane:

Vetrogončič (povest, 1860).

Spominsko poimenovanje:

● Mencingerjeva ulica.

LIT.: Fran Govekar: Bohinjski Herodot. Slovenski narod 55, 8. 7. 1922, št. 152, str. 1 [ob odkritju spominske plošče na Mencingerjevi rojstni hiši]. – Drago Jančar: Mencingerjeve posmrtne selitve. Delo 14, 30. 12. 1972, št. 355, str. 30 [o barbarskem ravnanju krajevnih veljakov z Mencingerjevim grobom v Krškem]. – Joža Mahnič, Franc Zadravec, Minka Kuclar: Zavodu za spomeniško varstvo Ljubljana. Jezik in slovstvo 17, 1971/72, št. 3, str. 96–98 [prošnja za zaščito Mencingerjevega groba v Krškem]. – Joža Mahnič: Mencingerjev pisateljski svet. Delo, Književni listi 28, 18. 12. 1986, št. 293, str. 8 [ob odkritju spomenika v Bohinjski Bistrici]. – Makso Pirnat: Dr. Janez Mencinger, slovenski pisatelj (1838–1912). Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1915. Celovec 1914, str. 48–52. – Tomo Zupan: Dr. Mencingerjeva priprava na odhod in še nekaj spominov nanj. Dom in svet 25, 1912, str. 227–232. [odhod=smrt].