30. JANEZ JALEN (1891, Rodine – 1966, Ljubno) [...]

Pripovednik in dramatik. Duhovnik. Avtor povesti Bobri in Ovčar Marko (prvi del trilogije Vozarji).

Najmlajši od desetih otrok iz gorenjske kmečke družine. Po dveh razredih osnovne šole na Breznici so ga zaradi nadarjenosti poslali v Ljubljano, kjer je med letoma 1900 in 1903 hodil v ● Marijanišču, sedanja Poljanska cesta 26 (V3) (po II. svetovni vojni podržavljeno in preimenovano v Dom Ivana Cankarja), v višje razrede osnovne šole. V ● gimnaziji, sedanja Prežihova ulica 8 (I3č), v poslopju je sedaj Osnovna šola Prežihovega Voranca, je zaradi neznanja nemščine in latinščine padel, zato ga je njegov podpornik, župnik iz Breznice, prešolal na gimnazijo v Kranju, kjer je postal uspešen dijak. Glavni vzrok za duhovniški poklic je bila njegova zmotna domneva, da mu bo ta poklic omogočal najbolj intenzivno ukvarjanje s književnostjo. Leta 1912 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, v ● semenišču, sedaj Dolničarjeva ulica 4 (V2), kjer je imel zaradi svoje družabnosti in kartanja kljub štipendiji denarne zadrege. Poleg tega se je zagledal v sestrično starejšega semeniščnika, Karlo Bulovec, poznejšo slikarko, kiparko in ženo dramatika → Ivana Mraka, s katero je zahajal v gore. Uveljavil se je kot dober govornik. V bogoslovju je vodil literarni krožek, ki se je povezal z dr. → Izidorjem Cankarjem, in imel stike z nekaterimi slovenskimi študenti na Dunaju, zbranimi okrog dijaške revije Zora. Po začetku I. svetovne vojne so ga vpoklicali v ● vojaško rezervno bolnišnico, ki so jo uredili v dekliškem internatu Mestnega dekliškega liceja v stavbi Mladika, Prešernova cesta 25 (V7), sedanje Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, vendar se je kmalu smel spet vrniti v bogoslovje. Leta 1915 je postal duhovnik in kaplan v Bohinju, v težavnem zaledju soške fronte. Leta 1917 je postal vojaški kurat v Gradcu, potem so ga kazensko prestavili v vojaško taborišče Lebring.

Po I. svetovni vojni je služboval v različnih krajih in želel priti zaradi literarnih načrtov v Ljubljano. V letu 1920 so ga prestavili v ljubljansko Trnovo (→ France Prešeren, → Izidor Cankar), kjer je nekaj časa stanoval pri župniku in pisatelju → Finžgarju v ● trnovskem župnišču, sedaj Kolezijska ulica 1 (30a), in dobil zaposlitev šolskega kateheta. Toda bolj kot poučevanje verouka v šolah, ga je zanimala dramatika. Zato se je povezal s Prosvetno zvezo, v njej pa z Zvezo dramatičnih odsekov in ljubljanskim Ljudskim odrom, ki je uprizarjal ljudske igre v ● Prosvetnem domu, sedanja Zaloška cesta 87 (30b). Omenjeno zvezo je nekaj časa tudi vodil. Med letoma 1920 in 1924 je na ● Filozofski fakulteti, ki je delovala v Deželnem dvorcu izpred I. svetovne vojne (sedaj sedež ljubljanske univerze), Kongresni trg 12 (I4a) redno študiral umetnostno zgodovino, kjer je med drugim poslušal predavanja Izidorja Cankarja. Študija ni dokončal. Leta 1922 ga je Mestni šolski svet tudi uradno imenoval za stalnega kateheta v ● IV. Mestni deški šoli, Zaloška cesta 49 (I1f), sedanja Gimnazija Moste, in v ● Ljudski šoli Barje, Ižanska cesta 303 (I1g) (vogal s Peruzzijevo ulico, v stavbi ni več šole). Toda služba mu ni dopuščala dovolj časa za pisanje dramskih del, ki so bila takrat njegov glavni literarni cilj, zato so nastajale napetosti med njim in inšpekcijo, saj mu je očitala slabo poučevanje. V spore s cerkvenimi krogi se je zapletel tudi zato, ker ni redno plačeval stanarine za prebivanje v ● stolnem župnišču, Semeniška ulica 2/II, sedaj Dolničarjeva ulica 1 (30c). O sebi je menil: »Trd Gorenjec sem, nič drugega.«

Leta 1924 mu je ● Drama Narodnega gledališča, Erjavčeva cesta 1 (T3), v katerem je bil dramaturg → Oton Župančič, uspešno uprizorilo dramo Dom, ki je doživela knjižni natis in postala del repertoarja prosvetnih odrov. V prostem času se je rad gibal v posvetnih krogih, tudi v literarnih, ki so se zbirali po kavarnah. Leta 1927 ga je Finžgar kot urednik revije Mladika zaprosil, naj zanjo napiše povest. Jalen je v šoli izprosil »bolniški dopust« in napisal Ovčarja Marka, ki je takoj pritegnil bralce. Ker so se spori zaradi njegovega poučevanja verouka v šoli nadaljevali, ga je opustil in bil leta 1931 postavljen za honorarnega duhovnika v ● državni bolnišnici za duševne bolezni, sedaj Psihiatrična klinika, Studenec 48 (B4), kjer je tudi stanoval. Že naslednje leto je to službo izgubil, ker se v času diktature jugoslovanskega kralja Aleksandra ni hotel udeležiti volitev.

Brez službe in dohodkov se je odzval povabilu snemalca Metoda Badjure, naj sodeluje kot scenarist pri nemem igranem filmu Triglavske strmine, ki ga je režiral Ferdo Delak. Ta se je spomladi 1932 v ● kavarni hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b), srečal z Jalnom, ki je bil vnet gornik in tudi plezalec. Jalen je napisal scenarij in sodeloval pri snemanju. Premiera filma je bila decembra istega leta v ● kinematografu Ljubljanski dvor, Kolodvorska ulica 13 (30č). Leta 1933 je dosegel predčasno upokojitev. Za lažje preživljanje so mu dodelili mesto župnijskega upravitelja v Notranjih Goricah pri Ljubljani. Ker je upokojevanje trajalo dolgo, se je znašel v finančni stiski in se zadolžil. Poleg tega je rad javno zabavljal čez državo in njenega kralja, zato se je moral zagovarjati pred ● Deželnim sodiščem, Tavčarjeva ulica 9 (U1), policija mu je odredila tudi denarno kazen.

● Kraljevska banska uprava Dravske banovine, sedanja palača predsednika Republike Slovenije, Prešernova cesta 8 (U3), ga je po pritožbi oprostila. V spor se je zapletel tudi z ljubljansko založbo Jugoslovanska knjigarna zaradi naročenih in prevzetih, toda neplačanih knjig.

V Notranjih Goricah se je čutil odmaknjen od kulturnega in literarnega središča, zato se je leta 1937 kljub neporavnanim dolgovom vrnil v Ljubljano. Kot najemnik se je naselil v ● Rožni dolini, Cesta X, št. 31 (30d), v leseno vrtno hišico. Spet je obiskoval Unionsko klet istoimenskega hotela, kjer so se zbirale literarne skupine. Leta 1939 mu je banov namestnik (in književnik) dr. → Stanko Majcen sporočil, da je za povest Cvetkova Cilka dobil denarno nagrado kraljevske banske uprave, s katero je lahko plačal vsaj nekatere dolgove. Leta 1941 je dobil za novelistično zbirko Previsi literarno nagrado ● Mestne občine ljubljanske, Magistrat, Mestni trg 1 (U2), neuradno imenovano Prešernova nagrada, ker so jo podeljevali ob obletnici pesnikove smrti.

Po začetku II. svetovne vojne pa je v Ljubljani kot prvi zvezek množične in priljubljene Slovenčeve knjižnice izšla povest Trop brez zvoncev, ki so jo takoj razprodali. II. svetovno vojno je preživel v Ljubljani. Leta 1941 mu je ljubljanska Drama spet uprizorila igro Dom. V začetku leta 1942 ga je takratni ljubljanski župan dr. Jure Adlešič obvestil, da mu je komisija, katere član je bil kljub »kulturnemu molku« tudi Josip Vidmar, podelila za povest Trop brez zvoncev literarno nagrado Mestne občine ljubljanske. Jalen »kulturnega molka«, ki ga je zapovedala OF pod vodstvom Komunistične partije, ni upošteval, saj je imel do obeh pomisleke. Leta 1944 je ob prvi obletnici → Balantičeve smrti zanj maševal v ● stolnici sv. Nikolaja (30e). Želel si je cerkvenega napredovanja, vendar mu ljubljanska škofija zaradi dolgoletnih sporov ni ugodila. Tudi med vojno je zahajal v skupino sodelavcev revije Dom in svet, ki se je zbirala okrog takratnega urednika revije dr. Tineta Debeljaka v Unionski kleti istoimenskega hotela ob Miklošičevi cesti.

Predvsem službovanje v Notranjih Goricah, kjer je spoznal Ljubljansko barje, ga je spodbudilo, da je med vojno napisal tridelno povest Bobri. Pred tem je zahajal tudi v ● Narodni muzej, sedaj Prešernova cesta 20 (30f), in si ogledoval izkopanine iz dobe mostiščarjev. Nekaj predmetov so mu posodili tudi domov, kjer si jih je za navdih razpostavil po policah ob steni protiletalskega zaklonišča, ki si ga je dal zgraditi in v njem pisal. Pred natisom sta besedilo pregledala ljubljanski italijanski in nemški cenzurni urad, vendar je bilo v celoti odobreno. Izšlo je v priljubljeni medvojni zbirki Slovenčeva knjižnica, prva dva dela leta 1943, tretji pa leta 1944. Kritika je opazila nekatere pomanjkljivosti, bralci pa so povest navdušeno sprejeli. Zanjo je v začetku februarja 1944 spet dobil literarno nagrado Mestne občine ljubljanske.

Leta 1945 je Jalna nova, komunistična oblast kaznovala na več načinov. Vsa njegova dela je uvrstila na seznam prepovedanih knjig, kar je pomenilo, da kot pisatelj javno ni več obstajal. Maja so mu sicer dovolili, da je smel obiskati rojstno vas na Gorenjskem, toda tam so ga junija aretirali kot protikomunista in odpeljali v ● sodne zapore ob Miklošičevi cesti (Z2), ki so stali na prostoru sedanjega hotela, nasproti sedanje Kinoteke. Zapornikom je lajšal gorje s humornimi pripovedmi in z glasnostjo vznemirjal jetniške stražarje. Avgusta so ga pomilostili in izpustili. Še naprej je zabavljal čez novo oblast, zato ga je njena tajna policija (OZNA) skrbno nadzirala in obvestila ● ljubljansko škofijo, Ciril-Metodov trg 4 (30g), da mu pretijo nove kazni. V stanovanje v Rožni dolini so mu namestili prisluškovalne naprave. Leta 1946 sta minister za notranje zadeve generalmajor Ivan Maček in njegov pomočnik Boris Kocijančič obvestila ljubljansko škofijo, da Jalen sme spet opravljati duhovniško službo. Zato je na Gorenjskem iz Rodin hodil v bohinjski Koprivnik (→ Valentin Vodnik).

Ustvarjalne svobode si ni pustil kratiti, zato je leta 1948 pod psevdonimom Podskokov Janez objavil v reviji Lovec povest v nadaljevanjih Sončne sence, za katero je dobil drugo nagrado Lovskega sveta Ljudske republike Slovenije. To ga ni obvarovalo, saj mu je istega leta nova oblast odvzela stanovanje v Rožni dolini in ga kaznovala z denarno kaznijo, češ da zaseda dve stanovanji (gorenjsko in ljubljansko). Ljubljanska škofija ga je postavila za župnika v Grahovo pri Cerknici. Kraj, v njem je zgorel pesnik → Balantič, je vojna zelo prizadela, zato je bilo Jalnu duhovniško delo oteženo. Tu ga je leta 1951 »Komisija za prekrške pri Izvršnem odboru Občinskega ljudskega odbora Postojna« denarno kaznovala, ker se ni udeležil »skupne obvezne akcije« pobiranja koloradskega hrošča.

Vrnitev njegove književnosti v javnost se je začela leta 1956, ko mu je ljubljanska založba Mladinska knjiga, gotovo s privolitvijo oblasti, ponatisnila Bobre v knjižni zbirki Sinji galeb, ki jo je urejal → Ivan Minatti. Kljub visoki nakladi je bil natis takoj razprodan. Leta 1957 so ga na njegovo željo prestavili za župnika na Gorenjsko, v Ljubno, kjer je imel zaradi živahnega temperamenta spore z verniki.

V letu 1964/65, ob največjem oblastniškem nasilju nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti, je v zadevo škodljivo posegla komunistična funkcionarka Vida Tomšič, rojena Bernot (→ Anton Podbevšek), prvič poročena s komunistom Tonetom Tomšičem; → Mira Mihelič, → Ljuba Prenner), takratna predsednica »Glavnega odbora ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (transmisija Komunistične partije oz. Zveze komunistov), Komenskega ulica 7 (U5), zato so jo v Študentskem naselju študentje izžvižgali (glej: Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi, Problemi 2, 1965, št. 24, str. 1270–1277). Za Tomšičevo je bil januarja leta 1965 narejen Seznam članov Društva slovenskih književnikov z oznakami njihove ideološke ustreznosti. Za Jalnovim imenom je pripisana črtica, ki pomeni, da je bil za oblast problematičen.

Ob 70-letnici se je Jalna s čestitko in stanovsko denarno nagrado spomnilo tudi ljubljansko Društvo slovenskih književnikov. Pokopali so ga v Rodinah. Omenjeno društvo je pokojnika počastilo v svojih prostorih, Tomšičeva ulica 12, z žalno sejo.

Nagrade: banske uprave (1939), Mestne občine ljubljanske (1941, 1942,1944) in slovenskega Lovskega sveta (1948).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Jalnova ulica.

LIT.: France Koblar: Moj obračun. Knjigo je uredil in spremno besedo napisal Joža Mahnič. Ljubljana 1976. – Severin Šali: Pogovor s pisateljem J. Jalnom (Ob izidu njegove nove knjige »Bobri« v »Slovenčevi knjižnici«). Slovenec 70, 29. 9. 1942, št. 223 a, str. 3–4. –

France Pibernik: Janez Jalen. Življenjska in pisateljska pot v dokumentih, pričevanjih in razlagah. Celje 2003.