7. JANEZ BLEIWEIS (1808, Kranj – 1881, Ljubljana) [...]
Kulturnik, časnikar in urednik Kmetijskih in rokodelskih novic. Živinozdravnik in politik.
Med letoma 1819 in 1826 je v Ljubljani obiskoval ● gimnazijo in licej (I3b), v poslopju, ki je do potresa stalo na sedanjem Vodnikovem trgu. Po končanem študiju na dunajski univerzi je postal zdravnik in živinozdravnik. Leta 1841 se je vrnil v Ljubljano, postal profesor veterine in sodne medicine, leta 1842 tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko in leta 1849 ravnatelj živinozdravniške šole. Ti funkciji je opravljal do smrti, ob njiju pa še vrsto drugih strokovnih, kulturnih in političnih del, s katerimi je pomembno vplival na javno življenje, zato je zaslužen za razvoj več strok na Slovenskem.
Med letoma 1875 in 1881 je bil predsednik ● Slovenske matice, sedaj Kongresni trg 8 (7a), in več let urednik njenih Letopisov. Bil je v pripravljalnem odboru za ustanovitev slovenskega gledališča, sestavljal šolske učbenike in urejal koledarje (almanahe). Bil je tudi ljubljanski občinski svetovalec v ● Magistratu, Mestni trg 1 (U2), večkratni deželni poslanec in deželni odbornik, dve leti je nadomeščal deželnega glavarja. Te funkcije je opravljal v stari stavbi ● kranjskega deželnega dvorca, ki so ga po potresu podrli in sezidali novega, v katerem je sedaj sedež ljubljanske univerze, Kongresni trg 12 (7c). Častni meščan Ljubljane. Slovenci so ga častili kot »očeta slovenskega naroda«, avstrijski cesar Franc Jožef I. mu je podelil plemstvo in naslov »vitez Trsteniški«.
Leta 1843 mu je uspelo dobiti pri oblasteh dovoljenje za izdajanje Kmetijskih in rokodelskih novic, ki so bile dolgo edini slovenski časopis. Čeprav je bil prvenstveno poučno gospodarski, je, ker oblast ni dovolila drugih specializiranih slovenskih glasil (npr. literarnih revij), obravnaval tudi jezikovna in literarna vprašanja. Leta 1845 je kot urednik uvedel v Novice namesto bohoričice gajico in s to črkopisno reformo še bolj utrdil slovenščino kot knjižni jezik. Odklanjal je ilirizem, katerega zagovorniki so zahtevali opustitev slovenščine in uvedbo »ilirskega« (hrvaškega) jezika. Posebno med 1843 in 1858 so Novice odločilno vplivale na slovensko književnost, podpirale nastajanje čitalnic in z njimi utrjevale slovenstvo. Leta 1861 so ustanovili ljubljansko slovensko ● Narodno čitalnico, ki je stala v nekdanji Šelenburgovi ulici, na vogalu sedanje Slovenske ceste in Šubičeve ulice (D4), kjer stoji spomenik. Njen predsednik je bil od leta 1863 do smrti.
Kot praktika ga ni zanimala estetsko zahtevna književnost, zato je pred Prešernom dajal prednost → Jovanu Veselu - Koseskemu, čigar patetična in jezikovno okorna poezija je postala agitacijsko sredstvo pri vzponu slovenstva. Bleiweisovo pojmovanje književnosti je bilo utilitarno, zato ni doumel novih tokov slovenske književnosti z → Levstikom in → Stritarjem, ki sta videla vrednost v Prešernovi poeziji in nadaljevala njeno usmeritev. V literarnih polemikah sta zavrnila Bleiweisove literarne nazore, razkrila literarne hibe Koseskega in povzročila tudi politično diferenciacijo slovenskega tabora na konservativne staroslovence in liberalne mladoslovence. Bleiweis je ostal do smrti osrednja osebnost staroslovencev. Leta 1868 so mladoslovenci začeli izdajati politično glasilo Slovenski narod in z njim odvzeli primat Novicam. To diferenciacijo in zdrahe med Slovenci so pogosto izkoristili tudi nemški nasprotniki Slovencev v Ljubljani in takratni deželi Kranjski.
Bleiweis je stanoval in umrl v hiši ● Ciril-Metodov trg 15, II. nadstropje (7b). V zadnjem delu hiše je imel pisarniško in uredniško sobo s pisalno mizo, obloženo s knjigami in rokopisi; okno sobe je gledalo na strehe sosednjih hiš. Sredi 19. stoletja se je s staroslovenci (Svetec, Malavašič, Martinjak in drugi) shajal v ● gostilni Pri citroni (»Zum Zitronenbaum«), ki je stala ob kavarni sedanjega hotela Union sredi sedanje Miklošičeve ceste (D1a); soseda te gostilne je bila hiša z gostilno Pri Štefanu, → Valentin Vodnik. V tej družbi se je Pri citroni utrdila politična ideja Zedinjene Slovenije (1848), katere temelji so nastali že v → Zoisovem krožku. Iz navdušenja ob sprejetju ustave (1848) so gostilno krstili »Pri konstituciji« (hišo so podrli leta 1897). V to družbo so občasno prišli tudi neljubljanski kulturniki (Miklošič, Vraz, Vuk Karadžić). Bleiweis je pozneje s temi in drugimi (Costa, Malavašič, Toman in Svetec) zahajal v ● kavarno »Zur Schweiz« (»Švica«), ki je stala na vogalu Stritarjeve ulice 9 in Cankarjevega nabrežja 1 (D1b), sedaj imenovana po lastniku novejše stavbe Filipu Shreyerju Filipov dvorec. Ta kavarna se je po letu 1876 imenovala kavarna »Valvasor«. Po potresu se je preselila na Prešernov trg, v prostore sedanje lekarne, in se leta 1905, ob odkritju bližnjega Prešernovega spomenika, preimenovala v kavarno »Prešeren«.
Bleiweisov pogreb je po obsegu in slavilnosti eden največjih slovenskih in ljubljanskih pogrebov. Pripravil ga je poseben odbor. Začel se je ob 16. uri pred pokojnikovo hišo, šel po Mestnem in Starem trgu, čez Šentjakobski most, po Bregu, Novem trgu, Gosposki ulici, mimo takratnega gledališča (ki je stalo na prostoru sedanje Slovenske filharmonije), čitalnice, po sedanji Slovenski in Dunajski cesti v cerkev sv. Krištofa in potem na ● pokopališče zraven (P2), na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice, kjer so pokopavali med letoma 1780 in 1906.
Novice so priobčile naslednji pogrebni »Sprevodni red«: »1. Črni prapor. 2. Nosilci vencev. 3. Ljubljansk meščan s svečo. 4. Trije župani iz Ljubljanske okolice s križem. 5. Godba. 6. Sokol [telovadno društvo] s zastavo. 7. Narodna društva, tuja in Ljubljanska, s svojimi zastavami (razen Matice slovenske in Ljubljanske čitalnice). 8. Ljubljanska požarna straža. 9. Društvo Kranjskih vojaških veteranov. 10. Gospodične z vencem. 11. Deputacija gosp‰. 12. Red usmiljenih sester. 13. Prečastiti oo. frančiškani in drugi redovniki. 14. Ljubljansk meščan, ki nosi redove [odlikovanja] pokojnega. 15. Preč. duhovščina. 16. Truplo pokojnega nosijo župani iz ljubljanske okolice; meščanje in kmetski župani s svečami. 17. Rodbina. 18. Čitalnica Ljubljanska. 19. Matica slovenska. 20. Glavni odbor kranjske kmetijske družbe. 21. Društvo kranjskih zdravnikov. 22. Vrhovni državni, civilni in vojaški dostojanstveniki. 23. Deželni odbor Kranjski, državni in deželni poslanci. 24. Mestni zastop Ljubljanski. 25. Kranjska trgovinska in obrtna zbornica. 26. Uradi. 27. Domači in tuji posli. 28. Ostalo žalujoče občinstvo.«
Ob štirih popoldne so zvonili vsi zvonovi v mestu in deželi Kranjski, vencev z napisi je bilo 131, vseh pa čez 200. Prispelo je veliko sožalnih telegramov. Pogreba se je udeležilo veliko delegacij, tudi več hrvaških. Mestne ulice so razsvetljevale plinske svetilke. Pred pokojnikovo hišo so pevci ljubljanske čitalnice zapeli pesem Kaj jokate?, potem pa so bogoslovci peli mrliške pesmi. Sprevod je bil tako dolg, da je prišel v pokopališko cerkev, ki je stala na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča, šele po skoraj dveh urah. Po končanem katoliškem obredu so pevci ob grobu zapeli pesem Roža in trnje, deželni poslanec Luka Svetec pa je imel poslovilni govor. Zbor je zapel še pesem Oče naš, potem so se pogrebci razšli.
Iz dostopne dokumentacije je mogoče sklepati, da po opustitvi pokopališča pri Sv. Krištofu Bleiweisovih posmrtnih ostankov niso prekopali. Sedaj so pod Gospodarsklim razstaviščem ali v bližini ali na kakšnem odlagališču gradbenih odpadkov. Na ● Navje (P3) so prenesli samo njegov nagrobnik (fotografija v knjigi: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje, str. 140) in nagrobno ploščo žene Karoline (1812–1899), ki so jo vzidali drugam, na arkade Navja. Na nagrobniku Bleiweisovih potomcev na ● Žalah (P4) pa so zapisani samo ime, priimek in plemiški naziv znamenitega družinskega prednika; grob Zid A/L2/82 (fotografija v knjigi: M. Piškur: Ljubljanske Žale, str. 44).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● plošča na pročelju hiše Ciril-Metodov trg 15;
● Bleiweisova cesta (Tako se je, razen med II. svetovno vojno, imenovala sedanja Prešernova cesta, ki je to ime dobila leta 1949, leta 1947 so jo nameravali preimenovati v Stalinovo cesto. Komunistična oblast ni dovolila, da bi se po Bleiweisu imenovala kakšna ljubljanska ulica; šele leta 2009 so po njem poimenovali štiripasovnico ob Tivoliju.);
● v likovni zbirki Mestnega muzeja Ljubljana: Franc Ksaver Zajec: Dr. Janez Bleiweis (1875, mavec).
LIT.: Novice gospodarske, obrtniške in narodne 39, 23. 11. 1881, list 47, str. 380; 30. 11. 1881, list 48, str. 381, 387, 388; 7. 12. 1881, list 49, str. 392–398. – Josip Vošnjak: Spomini. Izbral, uredil, študijo, opombe in spremno besedo napisal Vasilij Melik. Ljubljana 1982.