80. IVAN TAVČAR (1851, Poljane nad Škofjo Loko – 1923, Ljubljana) [...]

Pripovednik. Pravnik in politik. Avtor povesti Cvetje v jeseni in romana Visoška kronika.

Morda potomec sloveniziranih Nemcev, ki so se v okolico Škofje Loke naselili med srednjeveško kolonizacijo. Prvi od sedmih otrok kajžarja Janeza T. in premožnejše Neže Perko. Oče je bil pred poroko dolgoletni vojak in udeleženec avstrijsko-italijanske vojne pod vodstvom maršala Radetzkyja. Prvorojenca so krstili z očetovim imenom Janez. V rojstnem kraju je med letoma 1858 in 1860 hodil v trivialko s slovenskim učnim jezikom in bil med najboljšimi učenci. Najbrž se je oče zato odločil, naj sin nadaljuje šolanje in postane duhovnik, kajti več sorodnikov je opravljalo ta poklic.

Med letoma 1860 in 1863 je ob podpori sorodnikov duhovnikov hodil v Ljubljani v ● normalko v poslopju liceja, ki je do potresa leta 1895 stal na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c), v kateri je bila slovenščina podrejena nemščini. Prehod iz vaške trivialke v mestno normalko mu ni povzročil nobenih težav; bil je odličen učenec in lepega vedenja. Med njegovimi sošolci je bil tudi Ivan Hribar, poznejši liberalec in ljubljanski župan. Za ta tri leta ni podatkov o Tavčarjevem ljubljanskem prebivališču. Streho in oskrbo mu je najbrž našel stric, ki je bil škofijski kaplan in skriptor v škofijski pisarni. Tavčarja je mučilo domotožje, vendar mu oče ni dovolil, da bi med počitnicami hodil domov; tako naj »bi bil varen pred zapeljivostjo grešnega sveta«. Počitnice je preživel pri drugem stricu, duhovniku v Mengšu. Dom v Poljanah je prvič obiskal šele po končani normalki avgusta leta 1863.

Med letoma 1863 in 1871 je hodil v Ljubljani v osemrazredno ● gimnazijo, ki je prav tako delovala v liceju na sedanjem Vodnikovem trgu (I5b), v kateri je bila slovenščina učni predmet z minimalnim številom ur, učni jezik vseh predmetov pa je bila nemščina. Del učnega osebja so bili Nemci, ki so nastopali proti vsemu, kar je bilo slovensko, zato so nastajala mednacionalna trenja. Konec šolskega leta je gimnazija navadno praznovala s slovesnostjo v dvorani mestnega strelišča, sedanja Streliška ulica, kjer so profesorji razdelili spričevala in nagrade najboljšim dijakom. Tavčar je v šolskem letu 1863/64 stanoval pri dijaški gospodinji Apoloniji Streiner v ● Streliški ulici 82 (80a), najbrž po stričevem posredovanju. Ni pa znano, kje se je hranil. Leta 1864 je po odlično opravljenem prvem gimnazijskem razredu zaprosil za sprejem v škofijski deški zavod »Collegium Aloysianum«, ● Alojzijevišče, sedaj Poljanska cesta 4 (V4) in bil sprejet, ker je bil vzoren učenec in ker naj bi postal duhovnik. Drugo leto bivanja v zavodu se je neke noči skrivaj splazil čez vrtni zid zavoda, s čimer je prekršil predpise, zato je moral ob koncu šolskega leta zapustiti zavod in ljubljansko gimnazijo. Od obeh se je težko ločil. Preselil se je v Novo mesto, kjer je v tamkajšnji frančiškanski gimnaziji končal IV. in V. razred z denarno pomočjo drugega strica, ki je bil duhovnik v bližnji Raki. Leta 1868 je, četrtošolec, v reviji Slavjanski jug, ki je izhajala v Karlovcu, objavil samo fragment svojega prvega literarnega dela, povesti Prim—la, saj je revija prenehala izhajati. Jeseni leta 1868 se je vrnil v bolj ugledno ljubljansko gimnazijo, ker se je v teh letih najbrž že odpovedal duhovniškemu poklicu in mislil na univerzitetni študij. Glede na kraj stalnega prebivališča bi moral oditi v kranjsko gimnazijo, toda vrnitev mu je omogočil odličen novomeški šolski uspeh. Postal je dijak VI. razreda, v katerem je imel sošolce, ki jih je pred dvema letoma zapustil. Še vedno je bil odličnjak, zato mu ni bilo treba plačevati šolnine.

V ljubljanski gimnaziji, ki je bila ponemčevalna, so medtem dijakom povsem prepovedali politično udejstvovanje, prav tako niso smeli zahajati v slovensko ● Narodno čitalnico, ki je stala na vogalu sedanje Šubičeve ulice in Slovenske ceste (D4), ob sedanjem Konzorciju, nasproti nemško usmerjene Kazine. Večina dijakov je bila kljub temu narodno zavedna in bojevita. Šele v zadnjem gimnazijskem razredu je gimnazijsko vodstvo popustilo, zato so se dijaki udeleževali tudi čitalničnih prireditev, nemških in slovenskih predstav v ● Deželnem gledališču, ki je stalo na prostoru sedanje Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10 (T1), ter zahajali v krčme, kjer so dajali duška slovenstvu in slovanstvu. Tavčar je zadnja tri gimnazijska leta stanoval pri krznarskem mojstru Juriju Kobilici v takratni predmestni ● Blatni ulici (vasi) 106, ki je pozneje dobila ime Kolodvorska ulica (80b). Ker sedanja lega hiše ni znana, je na zemljevidu zaznamovana samo sedanja ulica. V hiši so stanovali še nekateri gimnazijci. Vzdrževal ga je predvsem stric z Rake, ki je bil do nečaka toleranten, čeprav so bili njuni nazori različni. Leta 1871 je maturiral.

Po maturi je med letoma 1871 in 1875 študiral na dunajski univerzi pravo, ker je menil, da bo kot pravnik koristil slovenstvu. Na Dunaju je deloval v društvu slovenskih študentov Slovenija. Jeseni leta 1871 je v istem mestu začel opravljati enoletno vojaško obveznost in na koncu služenja postal rezervni kadet. Istega leta je v Slovenskem narodu (urednik je bil → Jurčič) objavil novelo Dona Klara, ki je prvo Tavčarjevo slovensko delo, objavljeno v celoti.

Po končanem četrtem letniku univerze, ko je dosegel absolutorij, je brez diplome septembra leta 1875 postal v Ljubljani koncipient v odvetniški pisarni Roberta Schreya-Redlwertha, čeprav je bil ta med vodilnimi in bojevitimi nemškoliberalnimi politiki na Kranjskem.

Tavčar je bil oktobra istega leta izvoljen za odbornika slovenskega političnega Narodnega društva, naslednji mesec pa se je ljubljanskemu občinstvu uspešno predstavil kot slavnostni govornik pri prireditvi v počastitev → Prešerna v Narodni čitalnici. Postal je vnet »mladoslovenski« (liberalni) politik in deloval v ljubljanskih slovenskih društvih. Literarna dela je objavljal večinoma pod psevdonimom Emil Leon. Med januarjem 1877 in septembrom 1880 je bil koncipient v odvetniški pisarni → Janeza Mencingerja v Kranju. Vzrok odhoda iz Ljubljane ni znan.

Po opravljenih rigorozih in pridobitvi doktorskega naziva se je septembra 1880 iz Kranja spet preselil v Ljubljano in se zaposlil pri zmernoslovensko usmerjenem advokatu in politiku Alfonzu Moschetu (zaslužen za uveljavljanje slovenščine pri sodiščih in postavitev Narodnega doma, sedanja Narodna galerija). Po sporu z Moschetom je bil od oktobra 1883 zaposlen pri advokatu Karlu Ahazhizhu, kjer se je tudi pripravljal na odvetniški izpit. Opravil ga je v Trstu in januarja leta 1884 kot šesti slovenski odvetnik odprl v Ljubljani odvetniško pisarno, ● Gosposka ulica 12 (80c), in jo vodil do smrti. Tu je tudi stanoval do leta 1887. Kot advokat je hodil v deželno in okrožno sodišče na Starem trgu 34 (80č), sedaj Akademija za glasbo. Ko so leta 1902 ob takratni Sodni ulici (sedanji Tavčarjevi) sezidali novo sodno palačo, je imel nekaj časa odvetniško pisarno v pritličju vogalne hiše na začetku ulice (ob sedanji Slovenski cesti). Hišo, ki jo je po potresu dal zgraditi župan Ivan Hribar, je po I. svetovni vojni od Hribarja odkupil, vendar jo je kmalu prodal.

Leta 1884 je v ljubljanskih dobrodelnih krogih spoznal 16-letno Franjo Košenini, osirotelo edinko iz bogate meščansko-posestniške slovensko zavedne družine, ki je bila takrat učenka šole v ● uršulinskem samostanu ob baročni cerkvi Sv. Trojice nasproti Kongresnega trga (S3). Teta jo je še kot šolarko vodila v gledališče, na plese in druge mestne družabnosti. Pri dobrodelni prireditvi je za dvajset goldinarjev odkupil oleandrov cvet iz njenih las. Pošiljal ji je šopke. Celo pri njeni šivilji se je pozanimal o barvi njene obleke, da ji je lahko izbral barvno ustrezno cvetje. Maja leta 1887 se je z njo poročil v ● cerkvi sv. Petra (Šempetrska cerkev), sedaj Trubarjeva cesta 80 (80d). Postala je znana ljubljanska podpornica, tudi → Ketteja in → Murna, ki se je včasih o njej objestno izražal. Še bolj je utrdila Tavčarjev položaj uglednega ljubljanskega meščana, saj je sprejel mnoge družbene, društvene in mecenske funkcije. Istega leta si je kupil hišo ● Breg 10 (80e) (sedaj je pročelje deloma predelano), se vanjo preselil iz Gosposke ulice in v njej z družino stanoval do smrti. Rodili so se mu otroci: Ivan/Ivo (odvetnik), Fran (gradbeni inženir), Josipina (imenovana Pipa, poročila se je z industrialcem Vladimirjem Arkom ter živela in umrla v Zagrebu), Anton/Ante (prokurist) in Igor (zdravnik). Leta 1893 je Tavčar kupil še posestvo z dvorcem na Visokem v rodni Poljanski dolini, ki mu je pozneje navdihnilo roman Visoška kronika.

Leta 1881 je Tavčar pri Slovenskem narodu nadomeščal bolnega → Jurčiča in sodeloval pri ustanavljanju revije Ljubljanski zvon. Čeprav sta bila Jurčič in Tavčar v istem političnem taboru, nista prijateljevala tako kot Jurčič in → Kersnik; Jurčič je bil do Tavčarja vedno »na videz osoren in molčeč«. → Levstiku pa se je Tavčar zameril predvsem s pripombo o čudaštvu njegovega jezikoslovja. Odtlej je Levstik menil, da Tavčar ne zna »pravilno« pisati slovensko. Še bolj pa je bil Tavčar oddaljen od → Stritarja, saj je z njim le nekajkrat govoril. Tavčar je bil med letoma 1881 in 1884 soizdajatelj in sozaložnik Ljubljanskega zvona. Od leta 1884 je bil ljubljanski občinski odbornik, zato se je udeleževal sej v ● Magistratu, Mestni trg 1 (U2). Od leta 1889 do I. svetovne vojne je bil tudi deželni poslanec, zato je deloval tudi v kranjskem deželnem zboru kot deželni poslanec in se udeleževal sej v ● Kranjskem deželnem dvorcu, sedaj Kongresni trg 12 (80f). Danes je v njem sedež ljubljanske univerze. Leta 1887 ga je upravni odbor delniške Narodne tiskarne izvolil za podpredsednika, leta 1888 pa za svojega predsednika. Pri slavnostnih prireditvah je nastopal kot govornik: leta 1883 je v čitalnici govoril ob počastitvi »staroslovenca« → Bleiweisa (→ Kersnik). Postal je eden vodilnih liberalnih politikov in bil prvi slovenski književnik, ki je dosegel tako visoke družbeno-politične položaje.

V frakcijskih bojih slovenskih liberalcev med »elastiki« (njihova privrženca sta bila urednik Ljubljanskega zvona Fran Levec (→ Ivan Cankar) in pisatelj Kersnik) in »radikali« se je pridružil drugim. Zato se je odmaknil od Ljubljanskega zvona, se odpovedal lastništvu te revije v Levčevo korist in prestopil k radikalnejši reviji Slovan župana Ivana Hribarja, postal njen solastnik in urednik ter jo razširil z leposlovjem. Polemiziral je tudi proti dr. Antonu Mahniču (→ Simon Gregorčič) in mu namenil satiro 4000 (1891). V političnih bojih med Nemci in Slovenci ter vse večji politični razklanosti Slovencev na katoliški in liberalni tabor (ta pa še na »elastike« in »radikalce«) se je Tavčar leta 1893 kot deželni poslanec v soglasju z drugimi vodilnimi člani liberalne stranke po posredovanju Janka Kersnika povezal z Nemci, da je pri glasovanju premagal številčno močnejšo slovensko katoliško stranko in bil izvoljen v deželni odbor. Menil je, da so Nemci manj škodljivi kot slovenska katoliška stranka, toda prodor nemškega kapitala na Slovensko z industrializacijo in sistematično organiziranostjo je pokazal Tavčarjevo zmoto in povzročil razhajanja v liberalni stranki. Ta se ni razcepila, vendar je izgubljala ugled. Karikiral jo je tudi navidezno načelni → Ivan Cankar, čeprav je oportunistično objavljal tudi v publikacijah liberalcev. Med letoma 1892 in 1895 je, kot reven dijak, smel v Tavčarjevi hiši brezplačno obedovati. Toda podporniku se je zameril zaradi žaljivega vedenja in nevračanja knjig, ki si jih je izposojal iz njegove knjižnice. Zato mu je Tavčar prepovedal vstop v hišo. Pozneje ga je Cankar po ljubljanskem javnem mnenju karikiral kot dr. Grozda v satirični komediji Za narodov blagor, kar je v pismu Tavčarju zvito zavrnil. Ob Cankarjevi smrti pa Tavčar kot župan ni pozval meščanov, naj izobesijo žalne zastave.

Bil je član (tudi častni) različnih društev in ustanov. Leta 1885 je ustanovil Pisateljsko podporno društvo in bil njegov večletni pravni zastopnik. Med letoma 1887 in 1902 je bil predsednik Dramatičnega društva. Leta 1904 je bil ustanovni član Društva slovenskih književnikov, leta 1908 njegov predsednik. Več let je bil odbornik, stalni pravni svetovalec in zastopnik ● Slovenske matice, sedaj Kongresni trg 8 (80g) in leta 1917 njen predsednik. Bil je tudi član ljubljanskega Sokola.

Od leta 1887 je sodeloval v Narodni tiskarni, nekaj časa je bil v odboru Tiskovne zadruge in leta 1907 Nove založbe. Leta 1889 je bil kot liberalni politik med ustanovitelji Ljubljanske kreditne banke, bil njen pravni svetovalec in delal v njenih upravnih organih do smrti. Nova banka je pomenila finančno osamosvajanje slovenskega meščanstva od nemških denarnih zavodov, predvsem pa od nemške Kranjske hranilnice, ki je pospeševala nemško šolstvo. ● Ljubljanska kreditna banka je imela najprej prostore v Stritarjevi ulici 2 (80h), po I. svetovni vojni pa si je zgradila novo stavbo, sedaj Banka Slovenije, na vogalu Slovenske ulice in Cankarjeve ceste. Na tem prostoru je v 17. st. stal samostan klarisinj s cerkvijo ob sedanji Cankarjevi cesti. Leta 1782 je cesar Jožef II. samostan razpustil, spremenili so ga v vojaško bolnišnico z oskrbovališčem, pekarno in velikim obzidanim dvoriščem, ki je segalo do današnje Župančičeve ulice. Leta 1908 se je vojaška bolnišnica preselila v nove prostore ob Zaloški cesti, oskrbovališče pa na Kodeljevo.

Leta 1905 je bil slavnostni govornik ob odkritju ● Prešernovega spomenika pri Tromostovju (80i) in vzbudil divje polemike; njegov patetični in manipulativni govor je odbil celo nekatere privržence liberalne stranke (→ Simon Gregorčič), najbolj pa mlajšo generacijo, ki te stranke ni marala (→ Ivan Cankar). Leta 1909 je postal ljubljanski podžupan, med letoma 1911 in 1921 pa je bil župan. To funkcijo je opravljal zaradi I. svetovne vojne previdno, da ne bi izzival sankcij avstrijske oblasti, zaslužen je za preskrbo mesta s prehrano. Po nastanku prve Jugoslavije je proti njemu izbruhnila gonja, tudi z izmišljenimi očitki. Ob razpadu Avstro-Ogrske ni bil v vodstvu Narodne vlade za Slovenijo, ampak je bil v njej zgolj poverjenik za prehrano. Leta 1921 je bil odlikovan z redom sv. Save II. stopnje. Bil je tudi častni meščan Ljubljane. Leta 1920 je zbolel in odtlej bolehal. Leta 1921 mu je med zasebnim obiskom v ● Marijanišču, sedaj Poljanska cesta 26 (V3) (po II. svetovni vojni odvzeto lastnikom, podržavljeno in preimenovano v Dom Ivana Cankarja; → Kovačič, → Menart, → Pavček, → Zajc) na njegovo željo podelil zakramente stolni prošt Andrej Kalan (→ Izidor Cankar). Zadnje tri dni je bil Tavčar večinoma nezavesten in ni več spregovoril. Umrl je za rakom na črevesju, »brez slehernega smrtnega boja je nenadoma ugasnil« v ženinih rokah.

Tavčarjevo truplo so naslednje jutro prepeljali iz njegove hiše na Bregu v vestibul ljubljanskega Magistrata, kjer so ga v zaprti krsti položili na visok katafalk, obdan s svečami, venci (med njimi tudi venec beograjske »Kraljevske vlade – Pašića«) in cvetjem. Ob vznožju krste sta stala dva pripadnika telovadne organizacije Sokol s sabljama v rokah, v ozadju pa dva »akademika« (študenta). Od pokojnika se je poslovila množica ljudi. Električne svetilke pred magistratom so bile »žalno ovite«, štiri napisne table so opozarjale, kje leži pokojnik. Po mestu so visele črne zastave. Mnoge trgovine so v izložbe postavile pokojnikovo sliko z žalnim trakom. Knjigarna Schwentner (→ Cankar) je imela v izložbi Tavčarjev kip, obdan s palmami. Mrliški sprevod se je začel ob 16. uri. Tisk je poročal: »V imenu ožjih prijateljev in v imenu zavodov, ki jim je pokojnik načeljeval, dr. Karel Triller (podžupan v času Tavčarjevega županstva), v imenu vlade g. pokrajinski namestnik [nekdanji župan] Ivan Hribar in v imenu slovenskih književnikov pesnik → Oton Župančič. Zveza pevskih društev« je zapela »najnovejšo Pavšičevo žalostinko.« Nato se je sprevod pomikal po Stritarjevi ulici, na sedanji Prešernov trg, po sedanji Čopovi ulici, sedanji Slovenski in Dunajski cesti na ● pokopališče pri Sv. Krištofu (P2), kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906. Tam so krsto pustili v pokopališčni kapelici.

Na začetku sprevoda je jezdila sokolska konjenica, za njo je korakala godba, za njo celotno sokolsko društvo, za njim nosilec križa z žalno zastavo, »narodna društva in deputacije«, »nosilci vencev in cvetlični voz, nato voz z duhovščino, tik pred mrtvaškim vozom« je stopal »nosilec reda sv. Save II. vrste«, za njim mrtvaški voz s krsto, ob vozu na desni strani 6 zastopnikov literatov, na levi 6 zastopnikov političnih korporacij, ob vsaki stani jih je obdajala sokolska častna straža«. Za vozom so stopali pokojnikova družina in sorodniki, za njimi »zastopniki vlade, vojaških in civilnih oblasti, upravni svet in osebje Narodne tiskarne, upravni svet in uradništvo Ljubljanske kreditne banke, mestno in drugo uradništvo, za temi ostalo občinstvo«. Po ulicah, koder se je sprevod pomikal, so gorele svetilke, od pošte do kavarne Evropa so naredili »špalir« učenci osnovnih šol, od Evrope do pokopališke kapelice pa dijaki srednjih šol. V kapelici je pokojnika blagoslovil Andrej Kalan. Tam sta se od pokojnika poslovila še zastopnika pravnikov in jugoslovanske sokolske zveze. V kapelici je zbor Glasbene matice zapel žalostinko Umrl je mož, pred njo pa Zveza pevskih društev Vigred se povrne. Na ukaz vojnega ministrstva Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je žalne slovesnosti »kot odposlanec Njegovega Veličanstva kralja Aleksandra« udeležil »komandant dravske divizije polkovnik Vučković«. Orjuna (»Organizacija jugoslovanskih nacionalistov«, ki se je zavzemala za unitaristično in centralistično Jugoslavijo ter za pravice Slovencev in Hrvatov v fašistični Italiji) je v časniku pozvala člane, naj se ljubljanskega dela pogreba »brezpogojno« udeležijo.

Naslednje jutro so krsto prepeljali na Visoko. Ob 11. uri so krsto odnesli izpred Tavčarjevega dvorca v »grobnico, ki jo je pokojnik dal zgraditi lansko jesen«. Ob grobu so mu spregovorili književnik in župnik → Fran S. Finžgar, dr. Konrad Vodušek »in v imenu lovcev dr. Ivan Lovrenčič«. Tavčarja so pokopali na državne stroške. Mnogi so namesto vencev darovali v dobrodelne namene. Maše zadušnice so se darovale v rodnih Poljanah in v ● stolnici sv. Nikolaja (80j) v Ljubljani. Leta 1928 so Tavčarjevi ženi ob njeni 60-letnici podelili za dobrodelno dejavnost častno meščanstvo. Umrla je leta 1938 v ● sanatoriju Leonišče, sedaj Šlajmerjeva ulica 2 (B5), pokopali so jo na Visokem; prav tako tudi nekatere Tavčarjeve otroke.

Upodobitve Ljubljane:

Janez Sonce (zgodovinska povest, 1885/86); 4000 (utopična satira, 1891); Izza kongresa (zgodovinski roman, 1905/08, o kongresu Svete alianse v Ljubljani leta 1821); Cvetje v jeseni (povest, 1917; »najlepši ljubljanski vrt«, na katerem se povest začenja, se je razprostiral na prostoru današnje Poliklinike; bil je last veletrgovca z jestvinami Andreja Šarabona, ki je imel hišo na vogalu Njegoševe ulice in Zaloške ceste, kjer sedaj stoji parkirna hiša).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Vlasto Kopač: okrogla marmornata plošča pisatelju z majhnim bronastim medaljonom na pročelju hiše Breg 10, postavljena leta 1987 (po zadnji predelavi hiše je ni več);

● Tavčarjeva ulica (prej Sodna, po sodišču, ki je bilo ob njej sezidano leta 1902; po Tavčarjevi smrti leta 1923 so jo preimenovali po njem; v Tavčarjevi ul. 4 je delovala gostilna Tavčarjev hram, ki je sedaj ni več).

LIT.: Branko Berčič: Mladost Ivana Tavčarja. Ljubljana 1971. – Franček Bohanec: Ivan Tavčar. Ljubljana 1985. – Bolezen in zadnji trenutki dr. Ivana Tavčarja. Slovenski narod 56, 20. 2. 1923, št. 41, str. 5 [nepodpisano]. – Marja Boršnik: Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec I (1863–1893). Maribor 1973. – Andrej Kalan: Dr. Iv. Tavčarju v spomin. Slovenec 51, 23. 2. 1923, št. 43, str. 2. – Pogreb dr. Ivana Tavčarja. Slovenec 51, 23. 2. 1923, št. 43, str. 3 [nepodpisano]. –

Slovenski narod 54, 28. 8. 1921, št. 192 [št., posvečena Tavčarjevi 70-letnici]. –   Dr. Ivan Tavčar. Slovenec 51, 20. 2. 1923, št. 40, str. 3.

[nepodpisano]. – Dr. Tavčar na mrtvaškem odru. K pogrebni svečanosti. Program pogrebnih svečanosti. Slovenski narod 56, 23. 2. 1923, št. 44, str. 3 [nepodpisano].