59. IVAN STANISLAV MRAK (1906, Ljubljana – 1986, Ljubljana) [...]
Dramatik, pripovednik, esejist, režiser in igralec. Avtor »himničnih tragedij« Marija Tudor, Herodes Magnus in Chrysippos ter dnevnika Ivan O.
Rodil se je posestniku in gostilničarju Valentinu M. v ● krčmi Pri novem svetu ob Marije Terezije cesti, sedaj Gosposvetska cesta (D1v') (na prostoru te krčme stoji hotel Lev), katere najemnik je bil. Mrak je imel razumevajočo in strpno mater Antonijo, polbrata in tri sestre; bil je najmlajši otrok v očetovem drugem zakonu. Ko mu je bilo dve leti, se je družina preselila na ● Rimsko cesto 4 (59a), kjer je oče kupil hišo in imel v njej gostilno Pri starem Rimljanu, pozneje imenovano Pri Mraku; sedaj istoimenski hotel. V spomin na → Prešerna, ki je zahajal v to krčmo, je oče en pivski prostor v njej poimenoval »Prešernova soba«. V tej stavbi je Mrak preživel večino življenja. Oče je bolestno dvomil, da je Mrak njegov sin; med njima je obstajalo sovraštvo: »Če me je v šolskih počitnicah ali sicer prisilil paziti na škafe, v katere je curkoma šumelo vino iz sodov, sem samega sebe pomiloval kot jetnika. Vino se mi je zagnusilo. [...] Kakor se je dnevno stopnjeval moj odpor proti vinu in kleti, tako se je stalno večala moja mržnja proti očetu. On pa [...] je to občutil in me preziral.« (1939)
Leta 1912 je Mrak začel hoditi v ● Prvo mestno deško ljudsko šolo, sedanja osnovna šola Ledina, Komenskega ulica 19 (I1č). Leta 1917 je postal dijak ● klasične gimnazije, sedanja Prežihova ulica 8 (I3č), današnja Osnovna šola Prežihovega Voranca. Pri trinajstih letih ga je oče pretepel pred domačim učiteljem, ker se ni maral učiti, zato je Mrak leta 1919 pobegnil v Trst, da bi se z ladjo pretihotapil v Ameriko. Pobeg ni uspel. Leta 1920 so ga starši poslali na šolanje v dijaško zavetišče na Ptuju, kjer je hodil v tretji in četrti razred gimnazije. Ko mu je leta 1921 umrl oče, je pobegnil iz ptujskega dijaškega doma v Celje, kjer je uprizoril socialistični oklic za dijake. Zaradi klateštva je moral prebiti noč v ječi pri celjskem sodišču. Po očetovi smrti je prenehal hoditi v šolo, zato si ni pridobil nobene višje formalne šolske izobrazbe. Mati mu je popustila: postal je samostojni dramatik in igralec, prepričan o izjemnosti svoje dramatike.
Leta 1923 je uprizoril v dvorani Prosvete na Viču svojo dramatizacijo Besov Dostojevskega, v kateri je sam odigral vseh devet vlog. Dokler je imel materin denar za plačilo tiska, je kot letak izdal nekaj številk tednika Slovanska misel, ki je vseboval kinematografski spored in čenče ruskih emigrantov, ki so pred boljševizmom pobegnili v Ljubljano. List je bil finančni polom. Družil se je tudi s starejšo rusko emigrantko, plesalko, »madam Ilze«, in ustvarjal vtis, da je njen ljubimec, kar je vzbujalo po Ljubljani zgražanje. Da bi si denarno opomogel, je priredil Bohemski večer v gostinskem lokalu ● Narodnega doma ob Cankarjevi cesti (D5), sedaj Narodna galerija. Ob njem ni hotel nihče nastopiti, čeprav je na letaku napovedal precej sodelujočih, zato je po dvajsetminutni recitaciji → Župančičevih verzov pred jeznim občinstvom pobegnil najprej v Tivoli, potem v Zagreb, kjer je živel boemsko.
Leta 1925 je v ● Mestnem domu, Krekov trg 2 (D6), uprizoril svojo avantgardistično igro, »himno o početku slovenskega Olimpa, privid v dveh vozlih s prologom«, Obločnica, ki se rojeva; v njej je odigral tri vloge in uprizoritev režiral. Igralce je poiskal z oglasom v časniku Jutro. Vstopnino je pobirala ekscentrična slikarka in kiparka Karla Bulovec (s katero se je seznanil pri igralki Marji Gorčevi, nastopajoči v tej predstavi; → Janez Jalen), ki je v dvorani tudi prižigala in ugašala luči. Občinstvo se je razdelilo na dva nasprotujoča si tabora, ki sta se po predstavi pred domom stepla. Za pomiritev vročekrvnežev so posegli gasilci, ki so iz varnostnih razlogov Bulovčevo, Mraka in dva igralca napotili skozi zasilni izhod. Kritika je uprizoritev zavrnila.
Mrak je še istega leta spet odpotoval v Zagreb, kjer je obiskoval enoletni režiserski tečaj pri igralcu in režiserju Hinku Nučiču. Med letoma 1925 in 1927 je živel v Münchnu, kjer je študiral režijo in spoznal dramatiko Heinricha von Kleista, ki je postala njegov dramatski vzor. Med letoma 1930 in 1933 je živel v Parizu in Pragi. V Parizu je prišlo do incidenta z → Bartolom, ki se je ponorčeval iz Mrakove zaljubljenosti vanj. Užaljeni Mrak mu je prisolil klofuto, Bartol pa ga je začel tepsti. Mrak je Bartola spoznal pri petnajstih letih, ko je spremljal sestre pri plesnih vajah v salonu družinske gostilne, kamor se je hodil plesno izobraževat tudi Bartol. Po vajah sta se sprehajala po ● Tivoliju (59b), kjer mu je Bartol pripovedoval, kako bo obračunal z okolico. Njuni stiki so se pozneje ohladili, vendar nikoli povsem pretrgali. Bartol si je o njih pisal zapiske, imenovane Mrakijade, ki še niso objavljeni.
Leta 1930 se je Mrak v ● frančiškanski župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju (59c) poročil z Bulovčevo, čeprav je bila enajst let starejša od njega. Po poroki sta odpotovala v Pariz, kjer je Bulovčeva razstavljala, Mrak pa je dobil angažma pri Paramount filmu, ki ga je onemogočila bolezen. Ker je bil istospolno usmerjen, njegov zakon z Bulovčevo »ni bil konzumiran«. Ostal je platoničen, toda trajal je do smrti Bulovčeve zaradi jetike (posledica njune revščine) na Golniku leta 1957. Leta 1937 je ● Šentjakobsko gledališče v Mestnem domu, Krekov trg 2 (T4) v Mrakovi režiji uprizorilo njegovo tragedijo Prezident Abraham Lincoln; igralec in režiser Milan Skrbinšek pa je v istem gledališču recitiral Mrakovo tragedijo Heinrich plemeniti Kleist.
Italijanski okupatorji so Mraku prepovedali uprizoritev dveh tragedij, leta 1942 pa so njegovo gledališče prepovedali, ker se ni hotel včlaniti v fašistično sindikalno organizacijo Dopolavoro. Vendar so ga Italijani imeli za neškodljivega boema, zato so mu bili pripravljeni po prepovedi dajati mesečno podporo, ki je Mrak kot zaveden Slovenec ni vzel. Zato je tudi sodeloval z Osvobodilno fronto (OF), ki je bila trojanski konj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije. Toda iz nekaterih njegovih dram je opazno zavračanje revolucionarnega nasilja. Med nemško okupacijo Ljubljane mu je ● Drama, Erjavčeva cesta 1 (T3) sprejela v program uprizoritev »indijanske« tragedije Rdeči Logan, vendar jo je nemški cenzor, po »nasvetu« neznanega slovenskega prišepetovalca, pred prvo bralno vajo prepovedal.
Že leta 1938 je ● banovina, Banski dvorec, sedanja Prešernova cesta 8 (U3) (današnja palača predsednika Republike Slovenije) prepovedala uprizoritev Mrakove tragedije Ivan Grohar, toda ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je dosegel razveljavitev prepovedi. Mraku in Bulovčevi je tudi pomagal v njuni revščini. Med II. svetovno vojno se je OF obračala na Mraka in Bulovčevo, naj prosita škofa za intervencije v korist zaprtih članov, ki jih je aretiral okupator. Škof je to tudi storil. Toda po vojni so se komunistični akterji OF na njuno pomoč požvižgali in jeseni leta 1945 po komunističnem funkcionarju dr. Alešu Beblerju od Mraka in Bulovčeve zahtevali, naj podpišeta »izjavo o zločinskem delovanju škofa«, kar sta zavrnila. Zato jima komunistična oblast ni omogočila obljubljenega javnega kulturnega delovanja. Še naprej sta živela revno in na robu novega totalitarnega političnega sistema, saj se mu nista pustila podrediti.
Leta 1947 mu je ljubljanska založba Slovenski knjižni zavod objavila tragedijo Talci s posegi, ki niso bili avtorjevi. Ko jo je dramaturg in teatrolog Dušan Moravec (→ Ciril Kosmač) v režimskem časniku Slovenski poročevalec zavrnil, so knjigo iz knjižnic izločili. Okrog leta 1948 je bila Drama pripravljena Mraka zaposliti kot igralca, ki bi v vsaki sezoni odigral dve vlogi. Ko je postal ravnatelj Drame → Matej Bor, mu je ponudil trimesečni poskusni angažma, če bi igral vlogo turškega aga v dramatizaciji Miklove Zale Jakoba Sketa, česar Mrak ni sprejel. Tudi povojni poskus zaposlitve v mariborskem gledališču je propadel, ker so mu ideološko nasprotovali tamkajšnji igralci. Leta 1950 je Rdečega Logana uprizorilo Kulturnoumetniško društvo Ivan Rob v režiji Milana Skrbinška, v kateri je Mrak igral naslovno vlogo. Predstavo je skupina uprizarjala tudi po Sloveniji, dokler niso Mraka obtožili več prestopkov. Gledališko skupino in društvo so iz političnih razlogov zatrli. Mraka so leta 1947 izključili tudi iz Društva slovenskih pisateljev, zaradi česar je izgubil živilsko nakaznico, ki je bila v povojnih letih nujna za preživetje. → Miško Kranjec, avtor Povesti o dobrih ljudeh, mu je zabrusil, da ne spada med pisatelje. Toda čez dve desetletji se je izkazalo, da je formalno še vedno član društva.
Mrak je svoja dela izdajal večinoma v samozaložbi, v obrobnih in neliterarnih revijah, celo v duhovniški reviji Nova pot, včasih tudi v emigrantskih revijah, ali jih uprizarjal na amaterskih odrih in v priložnostnih igralskih skupinah (Slovenska scena mladih, Mrakovo gledališče, gledališče Rimska cesta, Gledališče Thema), ki jih je režijsko vodil in odigral eno ali več vlog (včasih »sledeč antični tradiciji«, tudi ženskih). Del občinstva je predstave sprejemal s posmehom, kritiki so jih hote spregledovali ali odklanjali, češ da gre za diletantstvo in osebni eskhibicionizem. Mrakova dela so bila tuja predvojnemu socialnemu realizmu in njegovi komunistični ideološki podstati (→ Karel Destovnik), še bolj pa povojnemu socialističnemu realizmu, obnovljenemu sentimentalnemu intimizmu in modernističnim tokovom (npr. »antidrami« oz. dramatiki absurda). Več Mrakovih del je po II. svetovni vojni izvedel slovenski Radio Trst A, ki je bil za komunistično oblast v Sloveniji ideološko nesprejemljiva radijska postaja, saj je poročala tudi o političnih zadevah in pobegih iz Jugoslavije v Italijo, kar je režimski Radio Ljubljana dosledno zamolčeval. Okrog Mraka, v njegovem stanovanju nad gostilno Pri Mraku, se je leta zbirala skupinica večinoma mladih književnikov, umetnikov in umetnostnih navdušencev. Petim do desetim poslušalcem je bral odlomke iz svojih tragedij. Bralni večeri so se nadaljevali z debatami o literarnih in umetnostnih rečeh. To večinoma moško druženje je varianta literarnih krožkov oziroma »salonov«, ki so se v Ljubljani pojavljali v različnih, toda vedno skromnih in kratkotrajnih oblikah od → Zoisa naprej. Mrak je imel rad mačke, ki so mu delale družbo v stanovanju.
Komunistična oblast bi Mraka lahko kaznovala zaradi razširjanja »socialističnemu sistemu tujih idej«, zbiranja somišljenikov (kovanja »zarot«) in takrat kaznivega objavljanja v emigrantskih občilih. Toda ker se niti on niti njegov krožek nista politično eksponirala in ker ga je (kulturna) javnost imela za čudaka, ga, podobno kot italijanski okupatorji, ni preganjala, čeprav ga je nadzirala. Tudi zaradi istospolnosti ga ni mogla izsiljevati, ker jo je sam večkrat javno omenil. Do delnega preobrata v Mrakovem kulturno-literarnem položaju in delnega javnega kulturnega priznanja je prišlo šele leta 1966, ko je ljubljanska Drama z ravnateljem Bojanom Štihom (komunistom, nekdanjim vosovcem in partizanom, ki je proti koncu življenja postajal skesanec) uspešno uprizorila Mrakovo »himnično tragedijo« Marija Tudor z odlično igralko Dušo Počkaj v glavni vlogi. Večina kritikov je uprizoritev naklonjeno sprejela. Uprizoritev tragedije Mirabeau v istem gledališču leta 1970 ni ponovila prejšnjega uspeha. Toda z obema uprizoritvama v profesionalnem in povrhu osrednjem nacionalnem gledališču se je Mrak prebil iz obrobja v zavest širšega občinstva in zaradi vedno večje idejno-estetske pluralizacije slovenske književnosti začel dobivati možnosti za pogostejše, predvsem knjižno objavljanje del; ta so tudi vedno pogosteje postajala predmet literarnih analiz.
Okrog leta 1970 bi se moral zaradi prenove gostilne Pri Mraku iz stavbe na Rimski cesti 4 preseliti, česar ni maral storiti, zato so med gostinskim podjetjem in njim nastali tudi sodni zapleti. Leta 1976 se je iz gostilne preselil v nadomestno stanovanje v II. nadstropju nekdanje ● Zoisove palače, Breg 22 (59č), ki je bilo obrnjeno proti tihi Križevniški ulici; dobil je tudi telefon.
Leta 1979 je s sodelavci na mednarodnem ljubljanskem poletnem festivalu bralno izvedel v Viteški dvorani ● Križank, Trg francoske revolucije 1 (59d) himnično tragedijo Chrysippos. Leta 1981 je ● Televizija Ljubljana (prednica sedanje TV Slovenija), sedaj Kolodvorska ulica 2 (59e) predvajala njegovo himnično tragedijo Blagor premagancev. Istega leta je izvedel s sodelavci na omenjenem poletnem festivalu v Viteški dvorani Križank himnično tragedijo Spoved lučnim bratom, ki jo je leta 1982 predvajala TV Ljubljana v festivalski zasedbi. Leta 1983 pa je gledališka skupina Thema na poletnem festivalu, spet v Viteški dvorani Križank, uprizorila himnično tragedijo Rimbaud-Verlaine. Leta 1981 je v dnevniku Delo protestiral proti nameri mestnih politikov, da bi ohranjene nagrobnike z ● Navja (P3) prenesli na Žale, Navje pa pozidali.
Mrak je živel v nasprotju s predvojnim meščanskim stilom, še bolj pa s povojnim načinom »delavskega razreda in napredne inteligence pod vodstvom Komunistične partije«. Ohranil je osebno krščanstvo. Dolga leta je okrog poldneva dolgolasi in sivolasi gospod z debelimi naočniki, v temnosivem ponošenem plašču s podrsavajočimi koraki, oprt na palico in obdan z enim ali več fantov iz svojega krožka, počasi stopal iz domovanja po današnji Slovenski cesti proti parku Zvezda in mestnemu središču. Filistri so se ob tem nasmihali ali izrekli kaj porogljivega. Marsikomu, ki dramatika ni poznal niti na videz, se je ob pogledu na nenavadno skupinico zazdelo, da se bo stari gospod vsak hip zgrudil. Vendar se ni, enakomerno negotovo, toda kljubovalno in hkrati vzvišeno je po pločniku stopal naprej. Na ● Kongresnem trgu (59f) je krmil golobe. Zahajal je v večino ljubljanskih kavarn, predvsem v ● kavarno hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b), v ● gostilno Rio, sedaj Slovenska cesta 28 (D1š'), v ● gostilno Figovec, Gosposvetska cesta 1 (D1t'), v letu pred smrtjo ob nedeljah v ● kavarno Nebotičnik, sedaj Štefanova ulica 1 (D7d), ob delavnikih pa le še v bližnjo ● gostilno Zlata ladjica, Jurčičev trg 1 (D1u'). V nasprotju z mnogimi slovenskimi književniki, ki so se radi (obilno) alkoholizirali, je bil nasprotnik alkohola, pač pa je pil kavo in veliko kadil. Desetletja je bil stalni predmet opravljanja vseh ljubljanskih krogov in ena izmed, največkrat bežnih in omalovažujočih, pogovornih tem kulturnikov različnih idejnih in literarnih usmeritev. Po II. svetovni vojni, ko je oblast hotela slovensko kulturo ukalupiti, je bil za nekatere mlajše književnike in umetnostne nadobudneže (npr. → Andrej Hieng, → Peter Božič, publicist Taras Kermauner, kipar Jakob Savinšek, glasbenika Primož Ramovš in Zvonimir Ciglič) zanimiv sogovornik ter ekscentričen pričevalec dobe in kulture, ki ju v Ljubljani ni bilo (več). Mrak je bil celo življenje per negationem ena izmed ljubljanskih kulturnih znamenitosti.
Pokopali so ga na ● Žalah (P4), v grob žene Karle Bulovec, A/62/1/13–15. Poprej so pokojnika prenesli iz »petnajste mrliške vežice« v pokopališko cerkev sv. Križa. Katoliški verski obred je opravil ljubljanski metropolit dr. Alojzij Šuštar, ki se je od pokojnika poslovil tudi z govorom. Prebrali so tudi besede, ki jih je napisal raziskovalec Mrakovega dela, Taras Kermauner. Društvo slovenskih pisateljev je pokojnika počastilo z žalno sejo, ki so jo zaradi hkratnega Boršnikovega srečanja in v sodelovanju z njim pripravili v Mariboru, v tamkajšnji knjižnici, Rotovški trg 2.
Upodobitve Ljubljane (izbor):
v dramatiki: Razsulo Rimljanovine (1974); Stari Rimljan, Sinovi starega Rimljana (1984, gostilna Mrakovega očeta ob Rimski cesti se je imenovala Pri starem Rimljanu); Ivan O. (dnevniki), 1991.
Nagrada: Župančičeva (1967).
Spominska znamenja:
● Karla Bulovec Mrak: Ivan Mrak (čas nastanka neznan, mavec; likovna zbirka Mestnega muzeja Ljubljana);
● Jakob Savinšek: Portret Ivana Mraka (1951, polpostavni kip);
● Krištof Zupet: Ivan Mrak (olje na platno);
● Mrakova soba (nekdanja Prešernova soba) v nekdanji gostilni Pri Mraku, sedaj istoimenski hotel (v sobi visijo tudi zgodovinske fotografije, povezane z Mrakovim življenjem).
LIT.: ba: Bodo Mrakovi spomini preprečili gradnjo hotela? Dnevnik 22, 6. 10. 1973, št. 273, str. 6. – Jože Horvat: Ustvarjanje v trpljenju – »trpljenje je tudi bistvo življenja«. Prispevek k portretu Ivana Mraka. Delo, Književni listi 36, 3. 10. 1994, št. 254, str. 13–14. – Ambrož Kodelja: Kulturni samotar. Ob dvajsetletnici smrti in stoletnici rojstva Ivana Mraka. Novi glas 11, 2. 11. 2006, št. 41, str. 9. – Branko Melink: »Živim v svetlobi«. Družina 35, 9. 10. 1986, št. 43, str. 6 [nekrolog]. –
Ivan Mrak: Ivan O. Ljubljana 1991 [avtobiografija; vsebuje tudi: Miroslav Kavšek: Pregled življenja in dela Ivana Mraka, str. 197–202]. – Ivan Mrak: Gostilna pri Starem Rimljanu. Jutro (Ponedeljska izdaja) 10, 20. 11. 1939, št. 47 (Jutro 20, 20. 11. 1939, št. 270 a), str. 5. –
Isti: Vsak bi rad »rešil« Navje na svoj način. Delo 23, 17. 1. 1981, št. 12, str. 30. – Isti: Izbrano delo. Proza, drame, dnevniki. Izbral, uredil, spremno besedo napisal in bibliografijo sestavil Goran Schmidt. Ljubljana 1998 (Kondor, 283). – I. Mrak –Taras Kermauner: Obločnica, ki se rojeva. Maribor 1987 (Znamenja, 93). – Ivan Mrak (1906–1986). Simpozij ob stoletnici rojstva in dvajsetletnici smrti slovenskega trageda Ivana Mraka v Slovenskem gledališkem muzeju leta 2006. Uredila Mojca Kreft in Ivo Svetina. Ljubljana 2007 (Dokumenti SGM 43, št. 83). – Marija Vojskovič: Srečanja z Ivanom Mrakom. Srce in oko 4, 1992, št. 43/44, str. 638–649. – Bogo Zupančič: Zapečatena Mrak-Bulovčeva zapuščina. Delo 47, 5. 2. 2005, št. 30, str. 6.