68. FRANCE PREŠEREN (1800, Vrba – 1849, Kranj) [...]

Največji slovenski pesnik. Pravnik. Avtor pesnitve Krst pri Savici in zbirke Poezije.

Bil je tretji otrok in prvi sin kmeta Šimna Prešerna in Mine Svetina, ki je moža prekašala po izobrazbi in odločnosti. Med sorodniki je bilo več duhovnikov, od katerih so si Prešernovi starši obetali, da bodo poskrbeli za otroke in da bo kmetijo podedoval en sam dedič. Duhovnik je bil tudi Prešernov pranečak Anton Vovk (1900–1963), ki je kot dijak pisal pesmi in postal po II. svetovni vojni ljubljanski škof. Takrat je komunistična oblast preganjala Katoliško cerkev, zato je Vovka policija trpinčila z nočnimi zasliševanji, leta 1952 pa so ga agenti oblasti ob naščuvani množici na železniški postaji v Novem mestu polili z bencinom in zažgali. Pri tej slovenski varianti linčanja je utrpel hude poškodbe (→ Ljuba Prenner).

Prešeren je otroštvo preživel v Vrbi, od približno osmega leta pa pri stricu Jožefu, duhovniku na Kopanju pri Grosupljem, ki je do smrti ostal pesnikov dobrotnik. Prešeren je začel hoditi v normalko v Ribnici na Dolenjskem. Tega kraja se je pozneje nerad spominjal, predvsem zaradi neprijetnih spolnih doživetij, ob katerih so bili starejši prešernoslovci kljub strastnemu raziskovanju vsega, kar je povezano s pesnikom, zadržani, zato jih niso opisali. Iz namigov je mogoče sklepati, da je postal predmet nasilne homoseksualnosti.

Šole in prebivališča: Iz Ribnice se je preselil v Ljubljano, kjer je v zadnjem letu francoskih Ilirskih provinc hodil v tretji razred ● normalke (1812/13) (I1a), gimnazijo (1813–1819) (I3c) in »filozofijo« (vrsta višje šole, 1819–1821). Vse tri šole so delovale v stavbi, ki je stala na sedanjem → Vodnikovem trgu, za Vodnikovim spomenikom. Ker jo je leta 1895 poškodoval potres, so jo podrli in naredili prostor za živilsko tržnico. Prešeren je pri šolanju pokazal veliko nadarjenost in uspešnost, pa tudi ponos, vendar tudi priljudnost in prijaznost. Preživljal se je s pomočjo sorodnikov, posebno stricev duhovnikov, s štipendijo in poučevanjem otrok; veljal je za odličnega domačega učitelja.

Njegovo prvo ljubljansko stanovanje je bilo pri »neki Lizi« na Poljanah, blizu cerkve sv. Petra (drugi podatki niso znani), od koder se je v šolskem letu 1817/18 z njo in mlajšim, prav tako nadarjenim in čednim bratom Jožefom, ki je takrat prišel študirat v Ljubljano, preselil na ● Mestni trg 17 (68a), v hišo trgovca Janeza Aicholzerja, kjer je Jožef kmalu nepričakovano umrl. Prešerna je bratova smrt zelo pretresla. V letu 1818/19 je bil Prešeren kot šestošolec domači učitelj otrok Žige pl. Pagliaruzzija ● v Cekinovem gradu v Tivoliju, sedaj Celovška cesta 23 (68b), danes Muzej novejše zgodovine Slovenije. Leta 1819/20 se je kot slušatelj prvega letnika »filozofije« spet preselil na sedanji ● Mestni trg, tokrat v hišo št. 19 (68c), k svŽtniku deželnega sodišča Jožefu Lavrinu in njegovi ženi Jožefi, kjer je poučeval njune otroke in spoznal senčne plati te družine, saj je žena moža varala in celo očetovstvo otrok ni bilo zanesljivo. V hišo sta zahajali sestra Lavrinove žene Julijana Primic, ljubljanska trgovka in hišna posestnica, in njena pet- do šestletna hčerka Julija, poznejša Prešernova vŽlika ljubezen. Kot slušatelj drugega letnika liceja (1820/21) je stanoval v hiši, ki je stala na prostoru sedanje Wolfove ulice 5 (68č). Počitnice je preživljal v Vrbi na Gorenjskem in pri stricih-duhovnikih po različnih krajih, kjer so ga vsi razvajali. Med letoma 1820 in 1829 je ● na Ježici, v župnišču, sedanji Kališnikov trg 3 (68d), obiskoval strica Jožefa, ki je bil tam kaplan; gospodinjila mu je pesnikova sestra Katra.

Med letoma 1821 in 1828 je na Dunaju študiral »filozofijo« (vrsta višje šole) in na univerzi pravo; njegovo odločitev je podpiral stric Jožef, saj je bil Prešeren njegov ljubljenec. Nasprotovala pa ji je mati, ki je želela, da bi sin postal duhovnik. Med dunajskim študijem, od septembra 1826 do aprila 1827, se je pri stricu na Ježici pripravljal na rigoroze. V Vrbo ni maral, saj se mati še vedno ni sprijaznila s poklicem, ki si ga je izbral, pa tudi družinski odnosi so se zaradi odločanja o dedovanju slabšali. Z Dunaja, kjer je doživel različne pretrese, tudi ljubezenske, se je vrnil v Ljubljano kot doktor prava.

Po vrnitvi se ni več nastanil pri stricu na Ježici, ker je bila ta vas takrat preveč odmaknjena od mesta, deloma pa tudi zato, ker se ni strinjal s sorodstvenimi dedovalnimi kombinacijami. V letu 1828/29 je stanoval s sestro Lenko kot podnajemnik pri nekdanjem dunajskem znancu → Mihu Kastelicu, tedanjem skriptorju licejske knjižnice in uredniku almanaha Krajnska Čbelica, v prvem nadstropju vogalne Podbojeve hiše na ● Kongresnem trgu 15 (68 e), nasproti Nunske cerkve. V spodnjih prostorih je bila krčma Na griču, ki jo je vodila ena najbolj znanih ljubljanskih gostilničark Metka Podboj.

Ko se je leta 1829 stric Jožef na Ježici, upokojil, se je s Prešernovo sestro Katro, ki mu je gospodinjila, preselil v Ljubljano, v prvo nadstropje ● Rožne ulice 5 (68 f) (Janochova hiša, imenovana po lastniku urarju Gašperju Janochu), nasproti šentjakobske cerkve. K njima se je, deloma zaradi sorodstvenih prigovarjanj, preselil tudi Prešeren. S tem si je sicer zmanjšal življenjske stroške, toda hkrati so ga sorodniki odtrgali od »zelo posvetnega« Kastelica in ga bolje nadzirali. Katra, ki je gospodinjila tudi Prešernu, je veljala za preprosto, gospodovalno in jezikavo žensko. Sorodniki so ga želeli tudi poročiti, med drugim tudi z bogato »nemškuto« Marijo Kajetano Khlun, ki je zahajala z materjo iz Gradca v Ljubljano in okolico na počitnice, vendar je zadeva, predvsem zaradi Prešernove ohladitve propadla. Prešeren si ni maral dopisovati, pritegovala so ga rosno mlada dekleta, Marija pa je bila malce starejša od Prešerna in je po takratnih merilih veljala za zrelo žensko, poleg tega ni hotel biti odvisen od njene dote. Pri stricu v Rožni ulici je stanoval v prvem nadstropju od srede leta 1829 do 1835 in tukaj med drugim napisal Gazele, Sonete nesreče in Sonetni venec.

Med letoma 1830 in 1837 je obiskoval strica Jakoba, ki je bil takrat vikar na ● Šmarni gori (68g), kjer je tudi umrl in je pokopan pri obrambnem zidu ob tamkajšnji cerkvi. Po smrti strica Jožefa (ki je Prešerna sicer tudi gmotno podpiral, vendar mu zaradi neke zamere ni zapustil imetja) se je pesnik leta 1835 na prigovarjanje sestre Katre, ki je tudi ostala brez sleherne zapuščine, preselil z njo iz Rožne ulice 5 spet na Mestni trg 17, kjer je že prebival. Hkrati je v tej hiši živel tudi Kastelic, ki ga Prešeren zaradi njegove dvoličnosti in suma, da ni preprečil Čopove utopitve poleti 1835, ni cenil. Z najetjem stanovanja je Prešeren ugodil sestri, ki je ostala brez vsega, zato je želela še naprej biti njegova gospodinja, da bi ostala preskrbljena. Tu je najbrž napisal, kot odmev na nesrečno ljubezen do Julije, Čopovo utopitev in poklicna razočaranja pesnitev Krst pri Savici, ki je izšel samostojno aprila 1836. Istega leta sta Prešeren in Katra najela stanovanje v hiši lectarja Silvestra Homana, ● Ključavničarska ulica 1 (68h); vhod v to hišo je zdaj iz Krojaške ulice 2. Njuni življenjski stroški so se po teh preselitvah povečali, saj ni bilo več strica, ki ju je podpiral. V tem stanovanju je živel Prešeren velikokrat sam in boemsko, saj je Katra hodila zaradi zaslužka pomagat drugam. Vdajal se je pijači in začel zanemarjati zunanjost in oblačenje. Kazati so se začela znamenja vodenice. V tem stanovanju je Prešeren ostal do leta 1840; leta 1837 se je, po razočaranju z Julijo Primic, začela njegova zveza z Ano Jelovšek. Zaradi nje se je začel pogosteje seliti, da bi ji bil bližje.

Med letoma 1840 in 1843 je Prešeren s Katro stanoval v hiši Mihe Kastelica, ki si jo je sezidal z dohodki iz čebelarstva in prodaje Kranjske Čbelice. Stala je na prostoru današnje hiše ● Poljanska cesta 19 (68i). Kastelic jo je zaradi spekulativnih namenov vpisal kot bratovo, pozneje kot hčerino last. Po potresu so tu sezidali novo hišo. V hiši na Poljanski cesti 45 pa je v letih 1840–1843 stanovala družina Martina Jelovška, s čigar hčerko Ano se je Prešeren zapletel v mučno ljubezensko razmerje, iz katerega so se rodili trije nezakonski otroci. V tej hiši je stanovala tudi Anina teta, h kateri se je mlada sorodnica zatekla, ko so jo doma trdo prijeli zaradi neobetavne zveze s Prešernom. V tej hiši sta umrla dva Prešernova otroka: hči Terezija leta 1840 in sin France leta 1855.

V letu 1843/44 je Prešeren stanoval v ● Streliški ulici 2 (68j), v Reizijevi hiši in gostilni, v I. nadstropju, s sestro Katro in nečakoma gimnazijcema, Janezom in Jakobom Volkom (sinova sestre Mine; vsak dan ju je obiskoval Jakobov sošolec Matija Torkar, ki je pozneje opisal spomin na Prešerna). Tu so nastale pesmi: Šmarna gora, Pod oknom, Sila spomina, Mornar in Nebeška procesija. Tiste, ki niso smele v tiskarno, sta nečaka pridno prepisovala. Hišo so podrli sredi 50-ih let XX. stoletja, ko so naredili predor pod Gradom. Ker te hiše ni več, je na zemljevidu točka postavljena med stavbi 1a in 3.

Od leta 1844 do oktobra 1846, ko se je preselil v Kranj, je stanoval v Žitnikovi hiši, ki je stala na praznem prostoru pred popotresno hišo ● Poljanski nasip 10 (68k). V tej hiši je napisal pesmi: Zdravljica, V spomin Andreja Smoleta, V spomin Valentina Vodnika, Judovsko dekle, Od železne ceste, Orglar, Janezu N. Hradeckitu, Nezakonska mati, Neiztrohnjeno srce, V spomin Matije Čopa, Sveti Senan, Nuna in kanarček ter več prigodnic. Sem se je preselil, da bi bil bližje Ani Jelovšek, ki je z njuno hčerko Ernestino (r. 1842) in njunim sinom Francetom (r. 1845) stanovala v bližnji Kapiteljski ulici 11, kjer so od leta 1843 prebivali njeni starši. Toda za poroko z njo se ni mogel odločiti zaradi njenega značaja in neizobraženosti. Sem je prišel obiskat Ano iz Kranja še zadnje leto pred smrtjo, ko se je udeležil pogreba dr. Blaža Crobatha, ki je umrl poleti 1848.

Delovni prostori: Od septembra 1828 do maja 1829 je delal kot plačani advokatski praktikant pri advokatu dr. Leopoldu Baumgartnu, ki je imel odvetniško pisarno v pritličju na ● Ciril-Metodovem trgu 3 (68l), nasproti nadškofije; bil je ljubitelj umetnosti in kulturnega življenja ter kritičen do oblasti, zato sta se s Prešernom razumela. Pozneje je Baumgarten izkoriščal stranke, si prilaščal njihov denar in leta 1843 naredil samomor, da bi se izognil bankrotu in razkritju deliktov. Prešernova mati, ki se ni mogla sprijazniti s sinovim poklicem, pa je želela, da bi Prešeren delal v državni službi, saj se ji je zdela bolj primerna sinovi negospodarni naravi kot delo s strankami in njihovim premoženjem v odvetniški pisarni. Prešeren ji je delno ugodil s tem, da je bil med letoma 1829 in 1831 konceptni (uradniški) praktikant brez plače pri ljubljanski finančni prokuraturi za Kranjsko in Koroško (zastopstvo države v finančnih poslih in tožbah, nekakšno arbitrarno sodišče) v hiši grofa Leopolda Lichtenberga, na ● Novem trgu 5 (68m). Njegov predstojnik je bil spletkarski in gospodovalni Anton pl. Scheuchenstuel, ki pa je cenil Prešernovo strokovnost. Kljub temu Prešeren ni dobil finančne podpore, za katero je zaprosil, ampak predstojnikov sin Jožef, ki se je pozneje, leta 1839, poročil z Julijo Primic. Vmes je Prešeren nihal med uradniško in odvetniško službo. Ker ni dobival plače, je težko živel, zato je skrivaj delal pri Baumgartnu, podpiral ga je tudi stric Jožef. Decembra 1831 je odpovedal službo v državnem uradu in spet postal Baumgartnov koncipient. V prvi polovici leta 1832 je začasno prebival v Celovcu, kjer se je notranje razrvan, najbrž tudi zaradi razmerja s Khlunovo, pripravljal na odvetniški izpit pri tamkajšnjem višjem sodišču za Notranjo Avstrijo in Primorsko. Ko ga je opravil, se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil spet koncipient v Baumgartnovi odvetniški pisarni. Jeseni 1832 je prvič zaprosil za samostojno advokaturo, vendar ni bil uspešen. Prav tako tudi po več poznejših enakih prošnjah, zato se njegov družbeni niti psihični položaj ni izboljševal.

Leta 1834, kmalu po izidu Sonetnega venca, je prenehal delati pri Baumgartnu ter postal koncipient in vodja pisarne odvetnika dr. Blaža Crobatha na ● Bregu 10 (68n). Deloma zato, ker naj bi se naveličal Baumgartnovih dvomljivih pravd, deloma zaradi boljše plače in izboljšanja družbenega položaja, ki naj bi mu olajšal pot do Julije. Delal je od osme zjutraj do ene popoldne; takrat je odšel h kosilu v svoje stanovanje pri stricu. Nato se je vrnil v pisarno in delal še od štirih do šestih popoldne. Delavnik je trajal sedem ur. S kmečkimi strankami je bil potrpežljiv, saj jim je večkrat pojasnjeval pravno zadevo, ki je niso mogli ali hoteli razumeti. Crobath je bil Prešernu razumevajoč šef in prijatelj. Ker je imel Crobath pisarno in stanovanje v isti hiši, je nastal običaj, da je Prešeren šel vsak dan ob devetih v šefovo stanovanje pozdravit njegovo ženo Jožefo, njeno polsestro Ano Endlicher in štiri šefove otroke. Pesnik je imel najraje šestletno Luizo, ki ji je pogosto povedal kaj zabavnega, vendar primerno njeni starosti. Luiza je tudi deklamirala priložnostna verzificirana voščila, ki jih je za njene domače napisal Prešeren. Leta 1844, ko je imela sedemnajst let, ji je za god posvetil nemški sonet An eine junge Dichterin (Mladi pesnici). Slavljenka je pozneje postala slovenska pesnica in pisateljica Luiza Pesjak.

Leta 1836 so se Crobathovi preselil v novo stanovanje v Vodno ulico, sedanja ● Kopitarjeva 1 (68o), v stavbo, v kateri je začel delovati hotel Zum ӧsterreichischen Hof; z ljudskim vzdevkom »Bahabirt«. Crobath je poleg stanovanja najel še bližnji vrt z lopo in kegljiščem ob Barvarski stezi 6. V stavbi ob Vodni ulici je imel Crobath tudi pisarno, v kateri je Prešeren delal sedem ur dnevno. Tudi tukaj je hodil ob devetih pozdravljat gospo Jožefo in kramljat z malo Luizo, ko je prišla k očetu. Jeseni 1836 je prišla h Crobathovim za pestunjo Luizinega brata Evgenčka 15-letna črnolasa Ana Jelovšek, ki jo je Julijina mati posvojila in ji bila krstna botra. Ker pa je bila Ana preveč neukrotljiva, je zapustila botrino hišo. V Chrobatovi hiši je opazila, da je Prešeren polsestri Crobathove žene vedno namenjal nekaj dvoumnih komplimentov. Poleti se je pesnik po kosilu sprehajal po predstojnikovem vrtu. Crobath je bil naklonjen slovenskemu kulturnemu delovanju, zato tudi Prešernu; z njim se je udeleževal družabnega življenja. Polagoma se je Crobath začel vdajati alkoholu, domnevno tudi zaradi občutka krivde pred ženo, saj ni bil ravnodušen do njene polsestre. V »Bahabirtu« je Crobath stanoval in imel pisarno do leta 1840.

V drugi polovici leta 1837 sta pri Crobathu (njegova žena je bila Poljakinja) stanovala 24-letni poljski študent → Emil Korytko in nekoliko starejši Bogusław Horodyński, ki ju je oblast iz političnih razlogov internirala v Ljubljani. Prešeren in Korytko sta se spoprijateljila in se srečevala. Druščina je hodila tudi na izlete v ljubljansko okolico, kar je budno spremljala policija. Prešeren je veljal za »frajgajsta«, svobodomisleca in nasprotnika političnega sistema. Korytko se je na Crobathovem vrtu strastno in proti njeni volji lotil mlade Crobathove pestunje Ane Jelovšek, spolni delikt je preprečil Prešeren. Zato se je prijateljstvo med poljskim internirancem in slovenskim pesnikom za nekaj časa ohladilo, pač pa se je okrepila Prešernova zveza z Ano, deloma tudi zato, ker je prišla iz Primičeve hiše in je marsikaj vedela o Juliji, kar je Prešerna zanimalo.

Crobath je zadnja leta življenja (1844–1848) stanoval in imel pisarno v ● hiši, ki je stala na prostoru današnje glavne pošte (sezidali so jo po potresu leta 1895, vogal Čopove ulice in Slovenske ceste) (68p); lastnik hiše je bil trgovec in špediter Lambert Karel Lukman. V njej je Crobath tudi umrl. Leta 1846 je bil Prešeren po petih neuspešnih prošnjah za samostojno advokaturo v Ljubljani vendarle imenovan za odvetnika v Kranju. Njegovi prošnji je ugodilo tudi poročilo ljubljanske policije o pesnikovem »nravstvenem in političnem vedenju«. Še istega leta se je preselil s Katro in nezakonskim sinom → Andreja Smoleta Rudolfom kot pisarjem. V Kranju je zagrenjen in bolan umrl, tudi pokopali so ga v tem mestecu.

Družabni in drugi javni prostori: September in oktober leta 1824 je Prešeren, ko je prišel z Dunaja na velike počitnice, večinoma prebil pri stricu Jožefu na Ježici, od koder je zahajal v Ljubljano, kjer se je največ družil z → Andrejem Smoletom. Zaljubil se je v Zaliko Dolenc, hčerko gostilničarja Jakoba na ● Karlovški cesti 4, kjer je na vogalu z Zvonarsko ulico (D1o), na nasprotni strani ceste, ki pripelje iz predora pod Grajskim hribom, stala gostilna Pri Kamničanu. Ob poznejšem preurejanju Karlovške ceste so hišo podrli. Prešeren je Zaliko najbrž poznal že iz ljubljanskih šolskih let, zanjo se je vnemal še leta 1828, ko se je kot doktor prava vrnil z Dunaja, vendar ga je zavrnila, čeprav je bil njen oče naklonjen njegovi snubitvi. Njeno ime je hudomušno maščevalno uporabil v pesmi Dekletam in zgodnji različici balade Povodni mož, šele v poznejši je uporabil ime Urška. Snov za balado je dobil v → Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (XI, str. 685), v kateri je omenjen poletni nedeljski ples leta 1547, pri katerem je bila kaznovana prevzetna Urška. Plesali so na stičišču ● Starega trga in sedanjega Levstikovega trga (D1p), kjer je nekoč stal tudi mestni vodnjak (danes stoji tam Herkulov vodnjak, delo kiparja Julijana Renka in kamnoseka Borisa Udoviča, na novo odkrit ob osamosvojitvi Slovenije, 26. junija 1991). Ob nekdanjem vodnjaku je rasla lipa, ki jo je Valvasor kot študent še videl, toda zaradi trhlosti so jo v 17. stoletju posekali. Povodni mož je z Urško odplesal v Ljubljanico po sedanji Stiški ulici, poimenovani po bližnjem Stiškem dvorcu, v katerem je bilo leta 1830 sodišče, pri katerem je nekaj časa delal tudi Prešeren.

Leta 1825 je Prešeren sošolcu na dunajskem pravu Jakobu Travnu (Traun) posvetil prigodnico Zarjovena dvičica, ki meri na njegovo nesrečno ljubezen do nekega dunajskega dekleta. Traven je bil doma na ● Cankarjevem nabrežju 9 (D1r); imenovali so ga »izza zida Jakic«, ker je tod nekoč potekalo od Čevljarskega do Špitalskega mostu (zdaj Tromostovje) mestno obzidje. V prvem nadstropju iste hiše je imel »oče Eržen«, imenovan tudi »Črni Jurij«, istoimensko krčmo. Ko je Prešeren stanoval v hišah na Mestnem trgu, je rad zahajal vanjo, tudi zato, ker so se v njej sestajali krakovski in trnovski ribiči, ki so prihajajočemu Prešernu radi zapeli, saj jim je pesnik potem plačal pijačo. V letu 1826/27 je med bivanjem pri stricu Jožefu na Ježici rad zahajal v bližnjo krčmo ● Pri ruskem carju, Dunajska cesta 217 (D1s).

Leta 1828, ob Prešernovi vrnitvi z dunajskega študija, je imela Ljubljana 12.000 prebivalcev ter približno 154 gostiln, 7 kavarn in 6 pivovarn. Oblasti so odpiranje novih gostinskih lokalov prepovedale, saj je bilo v mestu že tri- do štiristo alkoholikov. Dekleta so vstopala v družbo s 16 leti. Poročala so se zgodaj. Istega leta se je v mestu rodilo 326 zakonskih in 199 nezakonskih otrok. Prešeren je imel rad gostilniške druščine, ki so bile takrat najbolj razširjena družabna oblika. V njih je bil vnet, pogosto dovtipen sogovornik, včasih pa samo poslušalec in tuhtajoč molčečnež. Zahajal je tudi v ● Kazino v Gosposki ulici 3 (D3a), od leta 1837 na ● Kongresnem trgu 1 (D3b), ● Deželno stanovsko gledališče, ki je stalo je na prostoru današnje Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10 (T1), in ● reduto, redutna ali plesna dvorana v nekdanji jezuitski gimnaziji ob cerkvi sv. Jakoba, kjer sedaj stoji Zavod Janeza Levca, Levstikov trg 1 (D1š).

Od leta 1828 je ob večerih pogosto zahajal v ● krčmo Na griču, sedanji Kongresni trg 15 (D1m), nasproti Nunske cerkve; približno med letoma 1824 do 1840 sta jo vodila Jakob in Metka Podboj. V tej krčmi in drugih se je srečeval z znanci in pozneje s sodelavci almanaha Kranjska Čbelica. Med prebivanjem v Rožni ulici 5 (1829–1835) je rad zahajal v dve krčmi v isti ulici: k ● »Lozarju«, nekdanja Rožna ulica 15, ki je stala na desni strani današnje stavbe, ki se pne nad Karlovško cesto (D1u), in k ● »Sodčku« (imenovani tudi »Falsbirt«) ob Ljubljanici, vogalna stavba ob Gallusovem nabrežju ter Hrenovi ulici in Žabjaku (D1t). Kasneje so gostilno v Rožni ulici 39 poimenovali Prešernov hram.

Po vrnitvi z Dunaja se je veliko družil s → Čopom. Z njim je preživljal prve proste večerne, pa tudi nedeljske in praznične ure na sprehodih, v Čopovem (v liceju) ali svojem stanovanju, kajti Čop ni bil ljubitelj krčem. Njuno druženje ni koristilo samo Prešernovi ustvarjalnosti, temveč tudi pesnikovemu zdravju, saj je manj pil. Po večerji je Prešeren pogosto sam odšel v gledališče, kakšno krčmo ali na obisk h kakšnemu znancu. Daljša odsotnost iz mesta ni izpričana, pač pa samo krajši izleti v okolico. Od leta 1831 se je Prešeren v prostem času veliko družil z radoživim → Andrejem Smoletom. Ob nedeljah je pogosto zahajal tudi h Crobathovim, kjer je s Crobathom, Korytkom, njegovim rojakom Horodyńskim in kanonikom Jerinom kegljal. Ko sta bila leta 1837 oba poljska politična interniranca pri Crobathovih na hrani, je Prešeren prihajal po kosilu na črno kavo in pipo tobaka. Ko je leta 1834 Prešeren postal koncipient v Crobathovi pisarni, je odmor za kosilo med prvo in četrto popoldansko uro porabil najprej za kosilo pri stricu, potem pa še za obisk kazinske čitalnice.

Med letoma 1831 in 1837 je zahajal na Šmarno goro, kjer je bil kurat njegov stric, upokojeni župnik Jakob, ki je bil vedrega značaja. Prešeren ga je obiskoval tudi s svojo družbo (Čop, Crobathovi in drugi), predvsem ob stričevih godovih. Odmev na te in poznejše obiske je satirična romanca Šmarna gora iz leta 1843.

Crobath, Prešeren in Smole so radi zahajali v lokal, katerega lastnik je bil Andrej Malič. Iz gostilne je Malič naredil hotel, za katerega se je okrog leta 1830 udomačilo ime Stadt Wien, pozneje hotel Malič (D2e); stal je na vogalu sedanje Slovenske ulice in Cankarjeve ceste, na prostoru sedanje Name (to je leta 1938 zgradila češka tovarna obutve Bata). K Maliču je Prešeren zahajal ob posebnih priložnostih. Leta 1841 sta bila v gostilni gosta Stanko Vraz in ruski slavist Izmajl Ivanovič Sreznjevski.

Prešeren je zahajal tudi v ● hotel Slon, sedaj Slovenska cesta 34 (D2a), na prostoru sedanjega istoimenskega lokala, ki je bil takrat enonadstropna stavba; vhod vanjo je bil iz Čopove ulice. Najemnik in poznejši lastnik lokala je bil Jože Zalar, po domače Mokar. Pesnika je pritegovala hotelirjeva svakinja Barbara Peklar, ki je prebivala v hotelu. Postala mu je model za Barbko v pesmi Od železne ceste. Leta 1835 je Anton Dolničar odprl ● krčmo Pri belem križu, stala je ob Slovenski cesti, na prostoru sedanjega Ministrstva za notranje zadeve, Štefanova ulica 2 (D1v). Ker je bil Prešeren dober Dolničarjev znanec, je zahajal tudi v njegovo krčmo. Prešeren je ob poroki Dolničarjeve sestre Frančiške z odvetniškim pripravnikom Janezom Tomanom, ki je bil pesnikov prijatelj, napisal nemško prigodnico Toast. V ● krčmi Antona Božiča, po domače imenovanega »Krištofbirt«, v Židovski ulici 5 (D1z), je Prešeren dvoril šestnajstletni krčmarjevi hčerki Reziki; njej in njeni sestri Pepci je leta 1836 napisal priložnostno pesem Un dan si začela. Zahajal je tudi v ● kavarno v sedanji Stritarjevi ulici 3 (D1ž), katere lastnik je bil priseljeni Švicar Jožef Hermann, v ● krčmo Zlati lev, nekdanja Tyrševa cesta 7, na prostoru sedanje Štefanove ulice 2 (D1a'), ki jo je vodil Anton Dolničar, in v ● gostilno Črni orel, imenovano tudi Pod Gabrom, v Gradišču, Borštnikov trg 1 (D1b'). Pritegovale so ga še krčme v takratnem predmestju Krakovo. Tam je po rakih in ribah slovela čolnarska ● krčma Pri Frgolinu, sedanja Emonska cesta 11 (D1c'), nad zazidanim portalom je letnica 1776; njen lastnik je bil Jože Dolenc. Leta 1834 sta Prešeren in Crobath vanjo povabila češkega pesnika Karla Hynka Mácho (1810–1836) in njegovega prijatelja Antonina Strobacha. Večerjo je spremljala literarna in politična debata, končala pa se je z divjim krokanjem, o čemer poroča tudi Macha v svojem dnevniku s potovanja v Italijo.

Leta 1837 se je Prešeren v stanovskem gledališču nepričakovano srečal z nekdanjim licejskim sošolcem in sobesednikom o književnosti v Celovcu leta 1832 z Antonom Martinom Slomškom (1800–1862), ki je bil v času gledališkega srečanja spiritual celovškega bogoslovja, nabožni in poljudni pesnik in pisatelj. Prešeren je Slomšku hudomušno zapretil, da bo njegovemu predstojniku Pavšku povedal, kje ga je srečal, saj je bilo takrat obiskovanje gledališča za duhovnike neprimerno. Po predstavi sta šla v gostilno na večerjo, ob slovesu pa je Prešeren podaril Slomšku epigram o »devištvu«. Leta 1846, ko je Slomšek postal lavantinski škof, mu je posvetil še drugi epigram Tempora mutantur. Čeprav bi kdo drug epigrama zavrgel, češ da sta žaljiva, ju je Slomšek tolerantno shranil. Slomšek je za slovenstvo pomemben, ker je prenesel sedež lavantinske škofije iz Šentandraža v Maribor in v njej utrjeval slovensko narodno zavest, s svojimi knjigami pa tudi drugod na Slovenskem. Leta 1999 je bil kot prvi Slovenec razglašen za blaženega.

Na veliko soboto, 6. aprila 1833, se je Prešeren v ● cerkvi ljubljanskega predmestja Trnovo (68r) (na njenem prostoru stoji cerkev iz leta 1854, ki so jo pozneje večkrat prenovili) zaljubil v majhno, drobno, svetlolaso in modrooko Julijo Primic z belo poltjo in rožnato nadahnjenimi lici, ki je imela 17 let. O tem govori njegov sonet Je od veselga časa teklo leto, vendar je to najbrž njegova pesniška romantična legenda, s katero je poudaril usodnost te ljubezni. Julijo je namreč srečeval že takrat, ko je kot otrok prihajala z materjo na obiske v Lavrinovo hišo na Mestnem trgu 19, vanjo pa se je morda zaljubil že leta 1832. Na srečanje v cerkvi opozarja na levem delu cerkvenega pročelja plošča s pesnikovo podobo in izpisanim sonetom, ki je delo kiparja Albina Ambrožiča iz leta 1988; postaviti jo je dal takratni trnovski župnik Janez Pogačnik.

Julija se je rodila leta 1816 v sedanji ● Stritarjevi ulici 1 (68s), vogal z Mestnim trgom; pozneje imenovana po lastnikih Krisperjeva hiša (v njej je stanoval tudi skladatelj in dirigent Gustav Mahler), po II. svetovni vojni je v njej več desetletij delovala Državna založba Slovenije (→ Gregorčič, → Kocbek, → Ljuba Prenner, → Dominik Smole, → Anton Vodnik). Ker ji je oče Anton že čez dva meseca umrl, se je njena ovdovela mati leta 1817 preselila v hišo na ● Mestnem trgu 19 (68š); ta je bila last njenega očeta, ki je istega leta umrl. Leta 1822, po smrti svoje tašče Terezije, se je Julijina mati z otrokoma preselila v dom Primičevih, v ● Wolfovo ulico 6 (68t), levi del sedanje hiše. Pozneje so dokupili desno hišo, ju predelali v eno in vrata obeh razširili, sedaj je to Knafljev prehod k Slovenski cesti. V prvem nadstropju je za petimi levimi okni prebivala Julija, ko se je zanjo vnel Prešeren. Julija ni obiskovala nobene osnovne šole, brata in njo je poučeval domači učitelj. Njena mati je bila gospodarsko usmerjena, previdna, praktična in ponosna, brez večjih kulturnih potreb. V gledališče ni hodila rada, ampak samo zato, ker se je to spodobilo. Njen občevalni jezik je bil nemščina, s služinčadjo je govorila slovensko. Po sinovi smrti je okrog 1832 opustila manufakturno trgovino in se še bolj posvetila hčerki Juliji. Prešeren ni ustrezal načrtom, ki jih je imela mati s hčerjo, saj si je želela premožnega, perspektivnega in nravstveno neoporečnega zeta. Prešernovemu literarnemu dvorjenju Juliji je nasprotovala. Tej pa je godila samo njegova pozornost. Njena mati je prokuratorju in gubernijskemu svŽtniku Antonu pl. Scheuchenstuelu obljubila ob njegovi smrtni postelji, da se bo smel njegov najstarejši sin pravnik Jožef Anzelm poročiti z njeno bogato hčerjo.

Leta 1834 je Prešeren izdal kot zasebno prilogo nemškega glasila Illyrisches Blatt Sonetni venec, ki je bil že po obliki literarna posebnost. Z njegovim akrostihom je vznemiril Julijo, njene domače in povzročil ljubljanski škandal. Čeprav naj bi bil Venec darilo Juliji za njen god, je z njim Prešeren dosegel zavračanje in si onemogočil dostop do nje. Če jo je srečal na ulici, se ji ni upal približati. Od leta 1833 je bil član društva Casino, poslovenjeno Kazina, katerega člani so bili pomembni Ljubljančani in tujci. Prešeren je društvu oziroma njegovi stavbi posvetil več satiričnih verzov v svojih pesmih. Kazina je delovala najprej v Gosposki ulici 3. Podnevi so obiskovalci prebirali časopise (tudi francoske), igrali biljard ali kartali, zvečer pa so se udeleževali družabnih iger, plesov in pevskih nastopov. Pozimi 1834/35 je Julijo videval v gledališču in na plesih v Kazini, vendar se je vedel do nje zadržano. Na enem izmed plesov ji je izročil knjižico pesmi s posvetilom, pri čemer ni jasno, ali je bil to Sonetni venec. Julija naj bi knjižico sprejela, vendar naj bi dodala, naj ji ne bo s svojo ljubeznijo »napoti«.

Poleg tega je Prešeren na skrivaj spuščal po plesiščih lističe s kratkimi zabavljicami v slovenskem, nemškem ali italijanskem jeziku, ki so bile namenjene prvakom ljubljanskega uradništva, domišljavkam, spogledljivkam, starim devicam in Juliji, vendar je bil do nje blag, saj ji je očital samo gizdavost in trdosrčnost. Pogovore je vedno tako zasukal, da so sogovorniki povedali kaj novega o njej, sam je ni hvalil, da ne bi izdal svojih čustev, čeprav je večina opazila, da ni ravnodušen do nje. Pač pa si je na teh lističih privoščil njene tekmice in sovražnice. Julija naj bi bila zbrala približno 50 takšnih lističev, jih skrbno hranila in jih včasih prebirala nekaterim znankam; njeni potomci so jih izgubili. Lističi so očitno godili njeni nečimrnosti, saj so jo povzdigovali nad druga dekleta. Toda v pesnika ni bila zaljubljena.

Leta 1835 sta se Julija in Scheuchenstuel zaročila, toda zaroka je postala znana šele pozimi 1836/37, ko je mati začela zahajati z Julijo in njenim zaročencem na plese. Mati je zahtevala, da se poroka zaradi Julijinega šibkega zdravja in bolehnosti odloži do njenega 24. leta. V isti sezoni naj bi Julija Prešernu na plesih omogočila, da je z njo spregovoril, vendar naj bi se z njim samo bežno šalila, saj je bila prepričana, da ji ne more več škodovati. Jeseni leta 1837 je bilo Prešernove ljubezni do Julije konec, saj ni imel nobenega upanja več. Istega leta se je Kazina preselila v svoje poslopje na Kongresnem trgu 1.

Leta 1839 se je Julija poročila s Scheuchenstuelom; obred je opravil ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf v ● kapeli škofijskega dvorca, sedaj Ciril-Metodov trg 4 (68u). Ker je bil knezoškof mecen novega prevoda Svetega pisma ter Cigaletovega nemško-slovenskega in Pleteršnikovega slovensko-nemškega slovarja so leta 1892 po njem imenovali ulico med Kongresnim in Prešernovim trgom, v kateri stoji tudi nekdanja Julijina hiša. Leta 1850 se je Julija z družino in materjo preselila iz Wolfove ulice 6 v Novo mesto, kjer je Scheuchenstuel postal vzvišen in strog predsednik okrožnega sodišča. Rodile so se jima štiri hčerke in sin. Njun zakon ni bil srečen; Julija pesnika ni mogla pozabiti, kajti tudi njena okolica ga je vedno znova omenjala. Leta 1864 je umrla, pokopana je na novomeškem šmihelskem pokopališču.

Leta 1990 so na pročelju Wolfove 4 odkrili relief Julije ob oknu, delo kiparja Toneta Demšarja. Relief ne stoji na nekdanji Julijini hiši, temveč na sosednji, najbrž zato, ker je od ● Prešernovega spomenika ob Tromostovju (68v) bolje vidna kot Julijina. Kljub tej »hišni nenatančnosti« ustvarja relief s pesnikovim spomenikom ob Tromostovju romantičen prizor, v katerem Prešeren, ki ga poveličuje Muza, zre proti oknu z izvoljenko svojega srca. Kar je za Verono v Italiji hiša z balkonom Shakespearove Julije, je za Ljubljano Prešernov spomenik z Julijo Primic ob oknu na nasprotnem koncu trga. Spomenik je delo kiparja Ivana Zajca, podstavek pa arhitekta Maksa Fabianija. Na desni strani podstavka spomenika je upodobljen prizor iz Krsta pri Savici: Črtomirjevo slovo od Bogomile; na levi strani pa simbolni ribič iz Prešernove istoimenske pesmi. Razgaljena Muza je povzročila škandal. Ob bučnem odkritju spomenika leta 1905, pri katerem je bila navzoča tudi pesnikova hči Ernestina, stara 63 let, se je spet pokazala slovenska politična razklanost (→ Simon Gregorčič). Takrat so kavarno Valvasor (ki je delovala v sedanji lekarni) preimenovali v Prešernovo kavarno. Danes je Prešernov spomenik s trgom obvezni del ogledov mesta in priljubljen fotografski motiv, Prešernov trg pa kraj javnih shodov, prazničnih množičnih popivanj, posedanja mladine in zasebnih zmenkov.

Julijina mati je bila krstna botra Ane Jelovšek, hčere hišnika v hiši svetnika Lavrina Mestni trg 19. Pozneje jo je vzela k sebi v Wolfovo ulico 6, da bi jo vzgojila za hišno hčerki Juliji. Toda trmoglava trinajstletna Ana je samovoljno zapustila botrino hišo in prišla jeseni 1836 h Crobathovim za pestunjo sina Evgena. Spomladi 1837 je Prešeren postal pozoren na 14-letno živahno brinetko, ki jo je maja istega leta na Crobathovem vrtu rešil Korytkove spolne nasilnosti. Ani je dvoril tudi Kastelic, toda prednost je dajala Prešernu, ki se je začel ukvarjati z njo, da bi maščevalno dražil Julijo. Poleg tega je od nje marsikaj izvedel o Juliji. Ana se je kmalu Crobathovim zamerila, zato je morala kmalu zapustiti njihovo hišo in oditi domov, kjer se je učila šiviljstva. Jeseni se je Prešeren spet začel vrteti okrog nje. Vendar ni imel resnih namenov, saj se je hkrati zanimal za 13-letno Karolino, hčerko ljubljanskega advokata Blaža Ovijača (ki je hodila v uršulinsko šolo, zato se je Prešeren v bližini sprehajal in oprezal za dekletom) in 17-letno Ano, hčerko priseljenega češkega glasbenega učitelja. Kljub temu se je Prešeren zapletel z Ano Jelovšek v mučno ljubezensko zvezo, v kateri so se mu rodili trije nezakonski otroci. Anini starši so v letih 1840–1843 živeli v Laharjevi hiši, ● Poljanska cesta 45 (68z), nasproti nekdanjega Marijanišča, sedanjega Doma Ivana Cankarja. Ker sedaj te hiše ni več, je točka na zemljevidu postavljena poleg hiše 45 B. Pozneje pa je v tej hiši živela teta, h kateri se je Ana zatekla, ko so jo doma zaradi zveze s Prešernom zmerjali. V tej hiši sta umrla Prešernova nezakonska otroka Terezija in France (Prešeren je dvomil o svojem očetovstvu tega otroka). Hči Ernestina pa je umrla med I. svetovno vojno (1917) v Mestni ubožnici, imenovani hiralnica, v današnji Infekcijski kliniki v Japljevi ulici. Prešeren se kljub otrokom ni hotel poročiti z Ano, saj ni bila izobražena, poleg tega je postajala vedno bolj razpuščena.

Po prvem razočaranju nad Ano Jelovšek okrog leta 1840/41 se je v ● krčmi Jožefa Rotarja, po domače Kovača, v Tomačevem (D1f), ogrel za petnajstletno krčmarjevo hčerko Jerico in menda tudi za hčerko Maričko. V tistem času je zahajal tudi v ● krčmo Pekel (»Peklo« ali »V peklu«) na Kongresnem trgu 13 oziroma Vegova ulica 2 (D1č'), ki je bila enonadstropna hiša, zgrajena v jarku za nekdanjim mestnim obzidjem, zato so jo imenovali tudi »V Jami pri kapucinarjih«, saj se je vanjo šlo po stopnicah navzdol. Pozneje so jarek zasuli in naredili vhod v 1. nadstropju, prvotno pritlični prostori, ki so postali po predelavi hiše in okolice kletni, so rabili za hazardno igralnico in plesišče. Krčmo sta od leta 1840 upravljala Metka Podboj in njen mož Jakob. Podbojeva sta se semkaj preselila iz sosednje hiše, Kongresni trg 15, kjer sta imela v pritličju hiše krčmo Na griču ali Pri Metki. Prešeren je bil vsakdanji gost, hišni prijatelj in središče gostilniške družbe, v katero je zahajal po sedemurni dnevni službi pri Crobathu in v njej prebil do šest ur. Navadno je prihajal vsak dan dvakrat. Prvič naj bi v krčmo V peklu prišel nekega petka in opazil gosta, ki je jedel meso. Zato je krčmarici namenil zabavljive stihe: »Metka, Metka!/ Ne spoštuješ petka,/ si pustila Grič,/ vzel te bo hudič.« Ivan Vrhovnik v knjigi Gostilne v stari Ljubljani tudi poroča: »Dokler ni bilo Prešerna, je vladalo [v krčmi] dolgočasno mrtvilo. Rad je pogledal tudi v kuhinjo, kjer se je kratkočasil z uslužbenkami in jih mudil pri delu. Kadar že ni bilo več moči izhajati, je dala Metka hčerki znamenje, da je prišla in izvabila Prešerna v gostilniško sobo, ali pa so nastopile služkinje s svojimi kotliči, v katerih so mešale in delale 'sneg' ter polagoma napredovaje proti pesniku ga naposled izrinile iz kuhinje. Kadar mu je uhajal govor na opolzko stran, je moral čuti iz ust Metkinih ali njenih hčera svarilo:'Doktor, če ne molčite, boste dobili eno po hrbtu.' Včasih jo je res dobil. [...] Prešeren ni bil nikdar popolnoma pijan. Kadar je bil vinjen, je bil miren in večinoma globoko zamišljen.«

Leta 1841 se je zaljubil v Metkino hčerko, 16-letno Jerico, toda ta se je leta 1843 omožila z Angležem Davidom Molino. Takrat je Prešeren napisal zabavljive stihe: »Sonce se skriva,/ videt' ga ni,/ ker se peklenska/ Jer'ca moži.« Odmev pesnikovih čustev do Jerice je najti tudi v pesmih: Prošnja, Vso srečo ti želim, K slovesu, Izgubljena vera, Ukazi, Sila spomina, Mornar, Neiztrohnjeno srce, v krčmi pa sta nastali obe citirani zabavljici Metka, Metka in Sonce se skriva. Kljub čustvom do Jerice pa se ni mogel odtrgati od Ane Jelovšek.

Okrog leta 1844 je zahajal v ● krčmo »Jurček na Luži«, sedaj Rimska cesta 11 (D1d'); njen lastnik je bil Anton Zakrajšek; njegova hčerka Ana je vzbudila pesnikovo pozornost, vendar je tej nasprotoval oče. V letih 1845/46 je zahajal v ● gostilno Pri Pemu, Tržaška 52 (D1e'), sedaj je ni več, zato je na zemljevidu točka postavljena med stavbi 51 in 53. V to gostilno je najpogosteje prihajal s priseljenim češkim glasbenim učiteljem Andrejem Herzumom, redko pa s Kastelicem. Gostilna je bila last Maksa Wohlmutha s Češke, ki je imel poleg sina tudi dve hčeri, Johano in Terezijo. Zahajal je tudi v ● krčmo, ki je stala na prostoru današnjega hotela Pri Mraku, Rimska cesta 4 (D1f'); zato je v njej poznejši gostilničar Valentin Mrak, oče dramatika → Ivana Mraka, v spomin na pesnika, uredil »Prešernovo sobo«. To so ob zadnji preureditvi nekdanjega gostišča v hotel preimenovali v »Mrakovo sobo«, v spomin na dramatika, ki je dolgo stanoval v očetovi hiši.

V zadnjih ljubljanskih letih je zahajal tudi na ● Strelišče, sedaj Streliška ulica 12 (D1g') (sedanja Waldorfska šola), zabavišče z gostilno in plesno dvorano (ali, kot je sam zapisal, ena izmed »petero hudičevih hiš v Ljubljani«). Leta 1845 so tu slavnostno recitirali Prešernovo pesem, posvečeno ljubljanskemu županu Janezu N. Hradeckitu. Temu je leta 1834 posvetil tudi nemški sonet In Laibach, der Slowenen Stadt, geboren.

Prešeren je prvi slovenski pesnik, čigar biografija je postala podlaga za operni libreto: → Ljuba Prenner ga je napisala za opero Slovo od mladosti, ki jo je uglasbil Danilo Švara; krstna uprizoritev je bila leta 1954 v ljubljanski Operi. Matjaž Kmecl in Branko Šӧmen pa sta napisala filmski scenarij, iz katerega so posneli TV nadaljevanko Prešeren (2000) in krajšo, filmsko verzijo Pesnikov portret z dvojnikom (2003); obe ekranizaciji je posnel režiser Franci Slak.

Omembe in upodobitve Ljubljane:

V Poezijah: V spomin Andreja Smoleta, Od železne ceste, Turjaška Rozamunda, Povodni mož (prostor med Gornjim in Starim trgom, kjer stoji Herkulov vodnjak, Stiška ulica, Ljubljanica), Med otroci si igrala, draga!, Očetov naših imenitne dela, Vrh sonca sije soncov cela čeda, Dve sestri videle so zmoti vdane, Je od vesel'ga časa teklo leto, Ne bod'mo šalobarde.

Zunaj zbirke: Rotarjevima dekletama, Elegija svojim rojakam, Janezu N. Hradeckitu, Nebeška procesija, Pesmi od posušila močvirja, Čudni dihur, Ljubljančanam, Jezike vse Evrope je učene, Zastavica, V Ljubljan' je en mož, Den Schšnen Laibachs (Prešernov nemški prevod Korytkove poljske pesmi).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Ivan Zajec: Prešeren (celopostavni bronasti kip, nad pesnika se sklanja Muza, ki pooseblja poezijo; podstavek je delo arhitekta Maksa Fabianija, 1905);

● Prešernov trg z omenjenim pesnikovim spomenikom in Julijinim reliefom na pročelju hiše v Wolfovi ulici (v tej hiši Julija ni živela!) pri Tromostovju;

● Prešernova ulica;

● plošča s pesnikovo podobo in sonetom Je od veselga časa teklo leto na trnovski cerkvi (delo Albina Ambrožiča, 1988);

● plošča v Rožni ulici 5, kjer je Prešeren stanoval pri stricu Jožefu;

● Alojz Gangl: Prešeren (doprsni kip, 1895), stopnišče v Narodnem muzeju;

● Alojz Gangl: Prešeren (doprsni kip, mavec, 1895) v dvorani SAZU, Novi trg 3;

● Prešernova dvorana SAZU, Novi trg 4;

● datum Prešernovega rojstva, 3. december, je Ta veseli dan kulture, dan brezplačnih kulturnih prireditev in odprtih vrat slovenskih kulturnih zavodov;

● datum Prešernove smrti, 8. februar, je slovenski kulturni praznik;

● Prešernova nagrada (od leta 1947) in nagrade Prešernovega sklada (od leta 1962), najvišja slovenska kulturna priznanja; podeljujejo jih na predvečer kulturnega praznika v Ljubljani. Mesto jih je podeljevalo že pred in med II. svetovno vojno ob dnevu Prešernove smrti, uradno so se imenovale »literarne nagrade Mestne občine ljubljanske«, vendar so jih vsi neuradno imenovali Prešernove nagrade. Prvič so jih podelili ob 90-letnici Prešernove smrti leta 1939. Po vojni je nova oblast prvotne nagrade zamolčala, jih leta 1947 obnovila, razširila na neliterarna področja, poudarila njihovo nacionalno razsežnost in jih tudi formalno poimenovala po pesniku. »Ritual, v katerem so kasneje pogosto nastopali 'državni ljubimci', se je lahko začel.« (Igor Bratož) Podeljevali so jih v veliki dvorani palače predsedstva Izvršnega sveta Ljudske republike Slovenije, Erjavčeva cesta 17 (vogal ob Prešernovi cesti, sedaj sedež predsednika države in vlade), v dvorani Slovenske filharmonije ob Kongresnem trgu, potem pa v Cankarjevem domu. V komunističnem režimu so bile hkrati tudi politične nagrade, saj so jih dobivali večinoma književniki, ki so bili privrženci oblasti; včasih tudi takšni, ki so bili zanjo politično sporni, vendar je z nagrado hotela narediti demokratični vtis (→ Kocbek). Strokovne komisije za podeljevanje nagrad so bile pogosto predmet političnega manipuliranja. Leta 1987 je to doživel avtor Atlasa kot predsednik strokovne komisije za književnost Prešernovega sklada. Takrat je komisija izbrala za nagrajenca pisatelja Borisa Pahorja in prevajalca Janeza Gradišnika, toda ker sta stala na Kocbekovi strani, je nista smela dobiti. Režimsko časopisje navadno o političnih pritiskih ni poročalo, pač pa se je o nagrajevanju v ljubljanski kulturni srenji precej govorilo. Je najbolj diskreditirana slovenska nagrada. Po osamosvojitvi Slovenije se o zdrahah tudi javno piše. Leto 2000 je bilo unikatno: čeprav je nagrajenka zavrnila nagrad, je vzela denarni delež. Slavnostni govori so bili pred osamosvojitvijo Slovenije predvsem oblastniške politične lekcije kulturnikom, po osamosvojitvi pa so pogosto tožbe o gmotni podhranjenosti kulture in njeni obrobnosti. Slavnostnih govornikov iz vrst politikov ni več, tudi iz kulturniških vrst jih je zmanjkalo, zato organizatorji postavljajo za govornike kar nagrajence, čeprav večina nima smisla za oratorstvo. Pred osamosvojitvijo je bila dolgo prvi vrhunec prireditve deklamacija Zdravljice kakšnega gledališkega igralca (za dosežek je veljala izvedba igralca Staneta Severja), vendar so jo opustili, ker je bila za mlajše igralce, nevajene vezane besede, pretrd oreh. Sedaj zaigrajo njen delček kot državno himno. Spremni kulturni spored praviloma zadovolji predvsem samovšečne režiserje prireditve. Utemeljitve nagrad so polne jezikovnih puhlic in z njimi povezanega frazarjenja, ki je v različnih obdobjih publicistično modno in preciozno. Dvodelnost nagrad (»velike« in »male«, »skladove«, ki ohranja srednjeveško cehovsko delitev na stare mojstre in mlade vajence) in številčnost nagrajencev nagrade samodejno degradirata. Oblačilna malomarnost nekaterih nagrajencev kaže neotesanost, kakršne ni bilo niti v dobi čitalnic. Zanimivosti o podelitvah nagrad so zapisane v dnevnikih nekaterih književnikov (→ Kocbek, → Udovič, → Menart).

LIT.: Dušan Baran: »Saj bi še kurbo vzel za ženo, če bi vedel, da me ima rada« ali pesnik za domačo in književno rabo. Dialogi 17, 1981, št. 12, str. 975–980 [o Máchu, njegovem obisku Ljubljane in srečanju s Prešernom]. – France Kidrič: Prešeren 1800–1838. Življenje pesnika in pesmi. Ljubljana 1938. – Isti: Prešernov album. Ljubljana 1949. – Janko Kos: Neznani Prešeren. Ljubljana 1994. – Karel Hynek M‡cha: Dnevnik s potovanja v Italijo (odlomki). Dialogi 17, 1981, št. 12, str. 980–987. – s.: Prešeren in Kazina. Slovenija (Kranj) 4, 6. 12. 1935, št. 40, str. 4. – Anton Slodnjak: Prešernovo življenje. Ljubljana 1964. – Janez Trdina: Doktor Prežir. Dve ljubici. V: J. Trdina, Zbrano delo VII. Ljubljana 1955, str. 77–89, 289–316, 392–395.

O Prešernovih nagradah:

Igor Bratož: Prve nagrade splošnega, ne le lokalnega pomena. Iz zgodovine Prešernovih nagrad. Delo 39, 4. 2. 1997, št. 28, str. 7. –

Isti: Nagrade – vzrok številnih škandalov. Iz zgodovine Prešernovih nagrad. Delo 39, 5. 2. 1997, št. 29, str. 7. – Isti: Po treh obdobjih Prešernovih nagrad: Leta 1991 se začenja tretje obdobje – Prikrite škandale zamenjajo živahni odzivi javnosti. Nedelo 3, 9. 2. 1997, št. 6, str. 2. – Isti: Najnagrade z najzgodovino za najboljše: Prešernove nagrade. Delo, 51, 4. 2. 2009, št. 29, str. 21. – Marjan Dolgan: Pojasnilo k Prešernovim nagradam za književnost. Sporočilo strokovne komisije za književnost Prešernovega sklada. Delo 29, 10. 2. 1987, št. 33, str. 6 [s podpisi članov strokovne komisije]. – Isti: O Prešernovih nagradah in slovenskem kulturnem prazniku. Delo 33, 9. 3. 1991, št. 57, str. 29–30; 30. 3. 1991, št. 75, str. 30; 6. 4. 1991, št. 81, str. 30. – Janko Kos: Prešernove nagrade. Sodobnost 19, 1971, str. 430–433. – Isti: Novi pogledi na slovensko literaturo. O ječah in nagradah. Sodobnost 40, 1992, št. 10, str. 943–948. – Petdeset let Prešernovih nagrad 1947–1996. Glavni urednik France Vurnik. Ljubljana – Kranj 1996.