6. FRANCE BEVK (1890, Zakojca na Tolminskem – 1970, Ljubljana) [...]

Pripovednik, dramatik, pesnik; publicist, urednik in prevajalec. Avtor romana Kaplan Martin Čedermac in otroških pripovedi Lukec in njegov škorec ter Pastirci.

Iz bajtarske družine, dijak moškega učiteljišča v Kopru in Gorici, po maturi je bil učitelj. Leta 1910 mu je v ljubljanski literarni reviji Dom in svet urednik → Izidor Cankar objavil dve pesmi. Zaradi natisa ga je trdo prijel ravnatelj učiteljišča, ker po takratnih predpisih ne bi smel objavljati brez dovoljenja šolskega vodstva. Bevk je potem objavljal svoja besedila pod psevdonimom. Poleti leta 1911 mu je Izidor Cankar omogočil dvotedensko bivanje v Ljubljani in svetoval, naj se literarno ne zgleduje pri njegovem bratrancu → Ivanu Cankarju, temveč pri Čehovu in Maupassantu. Kljub nasvetu ga je na ● Rožniku (6a) seznanil z Ivanom.

Med I. svetovno vojno je imela avstro-ogrska oblast Bevka zaradi protivojnih črtic, ki jih je objavljal v Domu in svetu, za »politično nezanesljivega«. Proti koncu vojne je moral kot avstrijski vojak na vzhodno fronto. Spomladi 1918 se je na začetku vojaškega dopusta, med vožnjo domov, ustavil v Ljubljani pri Izidorju Cankarju in mu potožil, da zaradi vojne ni nič napisal za njegovo revijo. Po razpadu monarhije se je vrnil domov, na Cerkljansko, ki je prišlo pod Italijo. Leta 1919 je ilegalno prešel demarkacijsko črto in v Ljubljani postal na povabilo Izidorja Cankarja urednik Večernega lista, potem pa je delal v kulturnem uredništvu časnika Slovenec. Tega leta je stanoval v takratnem šempeterskem predmestju, vzhodno od sedanjega Prešernovega trga do cerkve sv. Petra, v ● »Sv. Petra vasi« 59. Ker lega hiše ni znana, je na zemljevidu zaznamovana cerkev sv. Petra kot središče takratne »vasi«, sedanja Trubarjeva cesta 80 (6b). Istega leta je stanoval tudi v ● Ulici stare pravde 5/I (6c).

Leta 1920 se je iz narodnostno-kulturnih vzrokov vrnil na Primorsko. Ta je po I. svetovni vojni pripadla Italiji, ki jo je začela nasilno poitalijančevati. Postal je urednik različnih slovenskih publikacij v Gorici in Trstu, ki jih je fašizem vedno bolj omejeval, njega pa zaradi slovenske literarne in kulturne dejavnosti onemogočal in večkrat zaprl. Bil je pod stalnim policijskim nadzorstvom. Ko so leta 1926 ustanovili v Ljubljani slovenski center mednarodne zveze PEN, so pravila dopuščala, da so Bevka kljub italijanskemu državljanstvu izvolili za njegovega člana in ga s tem vsaj deloma zavarovali pred fašističnim nasiljem. Leta 1934 so ga Italijani obsodili na štiri leta konfinacije na otoku Ventotene pri Neaplju, vendar so ga zaradi intervencije slovenskega PEN-a pri italijanskem PEN-u, ki mu je predsedoval futuristični pesnik Filippo Tommaso Marinetti, kmalu izpustili. Čez približno pol leta je po sedmih letih dobil potni list in odpotoval v Ljubljano, kjer se je zahvalil za uspešen poseg slovenskega PEN-a.

Leta 1938 je v Ljubljani pri ● Slovenski matici, sedaj Kongresni trg 8 (6č), izšel Bevkov najpomembnejši roman Kaplan Martin Čedermac o zatiranju Slovencev v Beneški Sloveniji in narodno zavednem duhovniku, ki se upira nasilni fašistični italijanizaciji. Roman je izšel pod psevdonimom Pavle Sedmak, da avtor ne bi imel novih težav. Kljub temu so Italijani sumili, da je Bevk njegov avtor. Precej izvodov romana so iz Ljubljane pretihotapili čez mejo na Primorsko in v Beneško Slovenijo.

Bevkovo življenje je bilo že od učiteljišča naprej razgibano tudi zaradi ljubezenskih razmerij. Na dan mobilizacije v avstrijsko vojsko se je poročil s primorskim kmečkim dekletom Lucijo in imel z njo dva otroka, po I. svetovni vojni pa je imel v Ljubljani z mlado prodajalko Miro Ocvirk še dva otroka (eden je postal pisatelj Vasja Ocvirk). Ženi na Primorskem je ljubljansko razmerje zamolčal. Po vrnitvi na Primorsko se mu je pridružila »ljubljanska družina«, vendar se je morala kmalu vrniti v Ljubljano, kajti razbesnjeni Bevkov oče ni prenesel tega konkubinata. Razmajanega Bevkovega zakona z Lucijo pa niti dva nova otroka nista mogla več rešiti. Leta 1926 je postala njegova življenjska družica in pomočnica pri njegovem kulturnem in literarnem delu goriška učiteljica Davorina (Martina) Bratuž; njuna edinka Jerica je zgodaj umrla, kar je oba prizadelo. Bevk je skrbel za vse svoje otroke iz različnih razmerij.

Leta 1940 so ga Italijani spet internirali v različnih krajih in nato izpustili, leta 1942 pa so ga spet zaprli. Leta 1943, ob koncu fašizma, je takoj po prihodu iz zapora odšel z Davorino k partizanom, kjer je dobil precej visoke funkcije, čeprav ni postal član Komunistične partije. Tam je marsikaj videl, kajti literarnemu kritiku Josipu Vidmarju, takratnemu partizanskemu funkcionarju, je prizadeto rekel: »Ampak komunisti niso dobri ljudje!«

Po vojni je deloval v Trstu v okviru jugoslovanske oblasti, leta 1946 se je v Parizu udeležil mirovne konference, kjer so razpravljali tudi o novi italijansko-jugoslovanski meji. Leta 1947 se je z Davorino preselil v Ljubljano, kjer sta se civilno poročila. Najprej sta stanovala v ● Savljah 49 (6d), pri Ježici, hiše ni več, zato je zaznamovana domnevna središčna lokacija kraja; potem približno do leta 1960 v ● Žibertovi ulici 11 (6e), po letu 1960 pa v stanovanjskem bloku v ● Puharjevi ulici 3 (6f), saj se Bevk ni hotel vseliti v (podržavljeno?) vilo, ki so mu jo ponujali. Opravljal je različne funkcije pri novi oblasti (med drugim je bil »podpredsednik prezidija Ljudske skupščine Slovenije, republiški in zvezni poslanec«) ter dobil mnoga politična in kulturna odlikovanja. Interveniral je ob marsikateri krivici nove oblasti.

Leta 1950 se je upokojil, vrnil v literarno življenje in postal predsednik ● Društva slovenskih književnikov, Tomšičeva ulica 12. (6g). Leta 1951 se mu je iz razmerja s služkinjo Pepco Kravanja, doma iz Čezsoče, rodil sin Marjan, ki ga je posvojil in skrbel za njegovo šolanje; postal je gledališki režiser. Med letoma 1952 in 1962 je bil drugi podpredsednik Slovenske matice. Leta 1953 so ga na predlog Josipa Vidmarja, ki je postal predsednik SAZU, izvolili za rednega člana ● SAZU, Novi trg 3 (A), predvsem zaradi njegovih kulturnih zaslug za zatirane Primorce pod fašizmom, ne pa zaradi njegovega pripovedništva, saj tega Vidmar ni cenil. Med letoma 1960 in 1966 je bil v SAZU tajnik razreda za umetnosti. Izdaja Bevkovih Izbranih spisov ni izšla v načrtovanih 15 knjigah, ampak se je ustavila pri 12. knjigi. Njihovemu souredniku, nekdanjemu uredniku predvojne revije Dom in svet dr. Francetu Koblarju, so pri ● Državni založbi Slovenije, Mestni trg 26 (6h), po dolgem mečkanju iz ideoloških razlogov zavrnili objavo monografije o → Gregorčiču v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Ker Koblar ni hotel več sodelovati s to založbo, je izdaja Bevkovih izbranih del pri tej založbi ostala nedokončana. Leta 1958 si je → Bartol zapisal, da bi moral Bevk »vsaj za tri ali štiri leta povsem pozabiti na literaturo. Potem bi morda še kaj vrednega napisal.«

V letu 1964/65, ob največjem oblastniškem nasilju nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti, je v zadevo škodljivo posegla komunistična funkcionarka Vida Tomšič, rojena Bernot (→ Mira Mihelič, → Anton Podbevšek), prvič poročena s komunistom Tonetom Tomšičem; → Ljuba Prenner), takrat predsednica »Glavnega odbora ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (transmisija komunistične partije oz. Zveze komunistov), Komenskega ulica 7 (U5), zato so jo v Študentskem naselju študentje izžvižgali (glej: Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi, Problemi 2, 1965, št. 24, str. 1270–1277). Za Tomšičevo je bil januarja leta 1965 narejen Seznam članov Društva slovenskih književnikov z oznakami njihove ideološke ustreznosti. Kljukica pred Bevkovim priimkom pomeni, da je oblasti ustrezal.

Leta 1968 je bil Bevk sopodpisnik kulturno in politično odmevnega odklonilnega manifesta konservativne skupine večinoma partizanskih kulturnikov Demokracija – da, razkroj – ne!, ki ga je objavilo ljubljansko »Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije«, Delo, proti tekstom skupine OHO-Katalog v reviji Problemi (1968, št. 67/68) in tekstom v študentskem glasilu Tribuna. Glede na Bevkovo značajsko prizanesljivost in strpnost, tudi do nekaterih mladih pesnikov iz tega kroga, je njegov podpis najbrž gesta zunanje lojalnosti do politično vplivnih sopodpisnikov in pobudnikov manifesta.

Zbolel je za trombozo na nogi, ki mu je zastrupila telo. Umrl je v ● Kliničnem centru ob Zaloški cesti (B2), na osemdeseti rojstni dan. Poseben odbor kulturnikov in politikov je poskrbel za njegov državni pogreb. Pri ljubljanski komemoraciji predsedstva »Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva« je Josip Vidmar (tudi sopodpisnik omenjenega manifesta) dejal, da je Bevk »ljudski pisatelj v najboljšem pomenu te besede«. Od pokojnika so se na ● Žalah (P4) ob množici ljudi poslovili goriški rojak, nekdanji krščanski socialist in takratni komunistični politik Marijan Brecelj, v imenu pisateljev in SAZU pisatelj in pokojnikov rojak → Ciril Kosmač, predsednik zamejske Slovenske kulturno gospodarske zveze in predstavnik otroške pionirske organizacije. Nato so vojaki med žalno koračnico, ki jo je igrala godba »Jugoslovanske ljudske armade«, odnesli krsto, ovito v slovensko zastavo, v vozilo, ki jo je odpeljalo v Novo Gorico, kjer so tudi priredili žalne slovesnosti. Pokopali so ga na pokopališču v bližnjem Solkanu, saj si je v oporoki želel počivati v grobu hčerke Jerice.

Nagrade: Prešernova (1947, 1954), Levstikova (1949, 1951).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Bevkova cesta.

LIT.: Janez Dolenc, France Koblar: France Bevk. Ob stoletnici rojstva. Ljubljana 1990 (zbirka Znameniti Slovenci). – Helga Glušič: France Bevk. Ljubljana 1978 (zbirka Obrazi). – Irena Tul [Goriška knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici]: pismo, 29. 5. 2012. – Ivan Vogrič: Posredovanje slovenskega Penkluba v prid slovenskih političnih zapornikov pred drugo svetovno vojno. Zgodovinski časopis 61, 2007, št. 1 / 2 (135), str. 219–228.