51. FRAN LEVSTIK (1831, Dolnje Retje pri Velikih Laščah – 1887, Ljubljana) [...]
Pesnik, pripovednik, dramatik in kritik. Časnikar, jezikoslovec in skriptor. Avtor zbirke Pesmi, potopisa z literarnim programom Popotovanje od Litije do Čateža in pripovedi Martin Krpan z Vrha ter jezikoslovne razprave Napake slovenskega pisanja.
Iz družine revnega dolenjskega kmeta. V ljudsko šolo je hodil v Velikih Laščah, kjer je pokazal veliko nadarjenost, premočrtnost, samozavest in kritičnost, pa tudi nestalnost, razdražljivost, trmo ter prenagljenost v mnenjih in odločitvah. Nato je v Ljubljani med letoma 1842 in 1844 hodil v ● normalko (I1a), med letoma 1844 in 1853 v gimnazijo (I3c), obe v poslopju liceja, ki je stal na sedanjem Vodnikovem trgu. Šolsko leto 1844/45 je zaradi neke trebušne bolezni preživel doma. Večinoma je bil zelo dober dijak. Med letoma 1846 in 1850, med drugim in petim razredom, je prebival v ● Alojzijevišču, Poljanska cesta 4 (V4). Takratni ravnatelj tega zavoda je bil poznejši ljubljanski knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar, ki je bil Levstiku naklonjen. Ta je bil tudi »prava glava, vodja in poveljnik« sošolcev; »vsa hiša je bila njegova«; v zavodu se ni bal nikogar. Bil je priljubljen. Na koncu šolskega leta 1850 je iz Alojzijevišča izstopil, ko ga je ravnatelj opomnil, da njegovi nazori niso v skladu z bodočim duhovniškim poklicem in da škodljivo vpliva na sošolce. Duhovniškega poklica si je želela njegova mati, vendar se je njeni želji uprl. V šestem in sedmem razredu je stanoval pri čevljarju Matiju Krajcu v ● Gradišču (51a); ker hiša ni znana, je na zemljevidu zaznamovan samo mestni predel. V osmem razredu pa pri Janezu Pavlinu v ● šentpetrskem predmestju (51b). Ker hiša ni znana, je na zemljevidu zaznamovana cerkev Sv. Petra, sedanja Trubarjeva cesta 80, kot nekdanje središče predmestja. Preživljal se je z inštrukcijami.
Leta 1853 je osmi gimnazijski razred končal z odliko in izjavil, da bo šel študirat na filozofsko fakulteto. Opravil je pisni del mature, ustnega pa ni delal. Morda zaradi tega, ker si je želel končati šolanje z odliko, te pa ne bi dosegel, ker mu matematika ni ležala; morda pa iz protesta proti gimnazijskemu katehetu Antonu Globočniku, ki je nasprotoval narodnim in literarnim prizadevanjem dijakov, tudi Levstikovemu. Poleg tega je Globočnik dijake odvračal od mature in jih preusmerjal v bogoslovje ali kakšen meniški red, za kar ni bilo treba imeti mature. V teh šolskih dilemah se je Levstik nepričakovano odločil, da bo kot štipendist nemškega viteškega reda študiral bogoslovje. Ker se ni potrdil z maturo, se je hotel z objavo pesniške zbirke.
Po posredovanju nekdanjega učitelja fizike in naravoslovca Dragotina Dežmana (ki je takrat deloval v slovenskem taboru, pozneje je prešel v nemški, postal Karl Deschmann in veljal za narodnega odpadnika) je ugodno oceno zbirke Pesmi založniku Jožefu Blazniku napisal → Janez Bleiweis. Maja 1854 je založnik sklenil z Levstikom pogodbo in mu plačal 35 goldinarjev honorarja. Še preden je bila zbirka natisnjena, je Levstik moral septembra odpotovati na Dunaj, kamor so ga poklicali predstojniki viteškega reda, od tam pa v semenišče v Olomoucu na vzhodnem Češkem (1854/55). Tudi tukaj je postal priljubljen, celo pri vodstvu, toda študij je moral že januarja 1855 opustiti zaradi ljubljanske ovadbe, da so nekatere pesmi v zbirki, ki je izšla pred koncem leta 1854 v Ljubljani, versko in moralno neprimerne. Globočnik je najprej poskušal onemogočiti izid zbirke, potem je z grožnjo bojkota dosegel, da jo je založnik Jožef Blaznik prenehal prodajati, nato pa obvestil še olomuškega nadškofa in ravnatelja tamkajšnjega bogoslovja o pesniku »religiozno in moralno pogubnih načel«. Nova Levstikova predstojnika nista znala slovensko, zato nista mogla presoditi Levstikovih pesmi; verjela sta ljubljanski obtožbi. Ker Levstik ni hotel svojih pesmi niti preklicati niti obžalovati, je moral zapustiti semenišče. Pred odhodom mu je sočustvujoči nadškof dal za potnino 100 goldinarjev (približno štiri takratne skromne učiteljske mesečne plače), kar je bilo sorazmerno precej denarja. Ob odhodu so Levstika nekateri sosemeniščniki zaradi velike priljubljenosti pospremili kakšno uro hoje daleč; nekateri so ga še čez leta obiskovali, ko so potovali skozi Ljubljano. Nato je nekaj mesecev prebil na Dunaju, toda ker ni imel mature, se ni mogel vpisati na univerzo. Hodil pa je poslušat predavanja slavista Frana Miklošiča.
Ko mu je zmanjkalo denarja, je z Dunaja odšel peš v Ljubljano, kjer mu je policija prepovedala prebivanje. Levstikovi pritožbi je ugodil cesarski namestnik grof Chorinski. Toda ker Levstik ni imel denarja, se je vrnil k staršem v Retje, ki so prav tisto leto prodali kmetijo in se preselili v okolico Novega mesta. Levstik se ni hotel z njimi preseliti, zato je ostal pri sosedu. Nato je živel po različnih krajih (grad Turn pri današnji Gabrovki – med II. svetovno vojno in po njej popolnoma uničen –, kjer je bil domači učitelj otrok grofa Rudolfa Paceja; grad Kalec pri Šentpetru na Krasu, sedanji Pivki, kjer je bil domači učitelj otrok graščaka in pesnika Miroslava Vilharja; leta 1861 je bil tajnik nove Slavjanske čitalnice v Trstu).
Med letoma 1862 in 1870 je spet živel v Ljubljani, kjer so ga pestile različne težave. Postal je urednik Vilharjevega političnega glasila Naprej, ki je kmalu vzbudilo reakcije. Levstika so leta 1863 obsodili na tri mesece zapora, Vilharja pa na en mesec; oba bi morala plačati tudi sodne stroške. Višje deželno sodišče v Gradcu je leta 1864 Levstika popolnoma oprostilo, Vilhar pa je moral v zapor. Levstik se je zapletel tudi v več sporov. Izvolili so ga za odbornika ● Narodne čitalnice, v nekdanji Šelenburgovi ulici, na vogalu sedanje Šubičeve ulice in Slovenske ceste (D4), nasproti takrat nemško usmerjene Kazine. Toda z vodstvom čitalnice se je sprl, ker ni hotelo kupiti zemljišča, ki bi bilo po Levstikovem mnenju primerno za postavitev »Slovenskega doma«, v katerem bi delovala vsa ljubljanska slovenska društva. Z → Bleiweisom se je sprl zaradi lastništva rokopisa → Valentina Vodnika, predvsem pa zaradi njegovega nasprotovanja ustanovitvi slovenskega političnega glasila, ker je Bleiweis hotel ohraniti vpliv Novic. S Slovensko matico se je sprl zaradi prenizkega plačila za ureditev natisa Vodnikovih del; s slovenskimi državnimi poslanci pa zato, ker so na Dunaju glasovali za dualizem.
Od oktobra 1863 je opravljal pripravljalna tajniška dela za Slovensko matico, njen tajnik pa je postal aprila 1864. Leta 1865 je ustanoviteljski odbor ● Slovenske matice, sedaj Kongresni trg 8 (51c), izbral Levstika za njenega prvega plačanega tajnika, vendar tega delovnega mesta ni dobil, ker so zmagali zagovorniki neplačanega tajništva. Zaradi varčevanja naj bi to delo opravljal eden izmed odbornikov Matice. V resnici so to odločitev uveljavili ljudje, ki niso marali Levstika. Ta je bil na občnem zboru Matice navzoč, mirno si je zapisoval debato in ni pojasnil svojega položaja, čeprav je šlo za njegovo preživetje. Po zboru je pokončno odšel iz dvorane in odstopil. Zastonjkarski tajniki pa so kmalu začeli dobivati nagrade, ki so bile skoraj tolikšne, kot bi bila Levstikova plača.
Dopisoval je v politični list Slovenec (1865–1867), ki ga je v Celovcu izdajal Andrej Einspieler, in v prispevkih grajal ljubljanske razmere, med drugim neustrezno lego ljubljanske Narodne čitalnice. Ko je začel leta 1868 izhajati v Mariboru mladoslovenski, liberalni Slovenski narod, je sodeloval z ostrimi članki in dopisi iz Ljubljane, ki so se nekaterim liberalcem zdeli preostri, zato so hoteli, da bi glavni urednik Tomšič Levstiku odpovedal sodelovanje, vendar se to ni zgodilo. Ko se je Levstik preselil na Dunaj, je sam nehal sodelovati pri Narodu.
Leta 1866, ko se je Avstrija spopadla s Prusijo in Italijo, je Levstk šel večkrat v Mestni log, legel na zemljo »in poslušal, ako so grmeli na Laškem topovi«. Od aprila 1866 do božiča 1868 je Levstik prebival v podstrešni sobi hiše ● Ciril-Metodov trg 7 (51č), pri kanoniku dr. Janezu Zlatoustu Pogačarju, predsedniku slovarskega odbora, ki ga je imenoval ljubljanski škof dr. Jernej Widmar. Levstik je namreč postal urednik tako imenovanega Wolfovega slovensko-nemškega slovarja (po prejšnjem ljubljanskem škofu, ki je del svojega premoženja zapustil za izdelavo tega slovarja), zato je zanj zbiral in urejal gradivo. Hotel ga je pripraviti kot znanstveni etimološki slovar, vendar so zmagali zagovorniki praktičnega slovarja, čeprav je bil Levstikov protektor takratni stolni prošt dr. Pogačar. Konec leta 1868 je zaradi političnih spletk Levstik izgubil položaj plačanega urednika. Pogačar je kot škof čez nekaj let spet prevzel skrb za izdelavo slovarja in spet ponudil uredništvo Levstiku, toda ker je bil ta že od leta 1872 skriptor v licejski knjižnici, ponudbe ni sprejel. Slovar je potem izšel v uredništvu Maksa Pleteršnika v letu 1894/95 in velja za enega temeljev slovenskega slovaropisja. Levstik se je proti koncu življenja imel predvsem za jezikoslovca, zato je zaradi izgube položaja urednika slovarja trpel do smrti. Nikjer ni nič zaslužil, zato je veliko stradal. Zaradi odkritosti, premočrtnosti in koleričnosti se je zapletal v različne literarne, kulturne in politične spore ter postajal čudaški. Pravnik, zgodovinar, publicist in privrženec Bleiweisove staroslovenske politike, nekaj časa tudi ljubljanski župan, Etbin Henrik Costa, je Levstiku v nemščini izrekel besede: »Pogine naj, pes!«
Jeseni leta 1866 je Levstik vodil priprave za ustanovitev Dramatičnega društva, ki je bilo ustanovljeno naslednje leto; postal je njegov prvi predsednik. Zaradi nemške prevlade v Deželnem stanovskem gledališču društvo tam ni moglo delovati, zato je igralska ljubiteljska skupina nastopala na odru Narodne čitalnice. Leta 1868 je kot odbornik Sokola spremljal člane društva na pomladnem izletu ob Savi od Tacna do Šentvida nad Ljubljano. Tam je prvič srečal 16-letno Franjo Malenšek, po domače Koširjevo, hčer že pokojnega gostilničarja in posestnika z bližnjega Broda ob Savi, ki je sokole pričakala na čelu skupine navdušenih domačinov kot slavnostna govornica. Maja 1869 se je udeležil velikega slovenskega tabora v ● Vižmarjah na travniku na levi strani ceste pred mostom čez Savo (51d), na katerem so od Avstro-Ogrske zahtevali Zedinjeno Slovenijo. Okrog 30 tisoč zbranih je v narodni noši z govorom spet pozdravila Franja. Potem je večkrat zahajal v ● gostilno Košir, sedaj Tacenska cesta 142 (D1j), da jo je spet srečal. Pred odhodom na Dunaj jo je spet obiskal v Tacnu, ji izpovedal ljubezen, dobil njen poljub in prstan. Sad tega čustva je cikel Franjine pesmi, posledica pa njegova bolestna ljubosumnost, ki je njuno zvezo pokopala. Po letu 1872, ko se je Levstik vrnil v Ljubljano in postal skriptor, se je s Franjo še nekajkrat sešel, kajti zveza se zaradi njegove sumničavosti in očitkov ni več mogla nadaljevati. Tudi njeni sorodniki niso bili naklonjeni njuni zvezi, pa tudi njuni znanci so spletkarili proti njima. Leta 1876 se je Franja poročila z gostilničarjem Dragom Guličem in se preselila v Sežano, rodila hčerko Vido in po petih letih ovdovela. Po več kot desetih letih je po neresnični omembi v tržaškem nemškem časniku, češ da je v Ljubljani izginil bolni Levstik, obnovila pisemske stike z njim, kar ga je najprej razveselilo. Toda intenzivno dopisovanje je v psihični preobčutljivosti kmalu pretrgal, ker se je zbal posledic obnovljene zveze. Poleti 1887 naj bi ga Franja med obiskom Ljubljane videla v eni izmed cerkva, vendar se mu ni upala približati. Njena pisma je pred smrtjo uničil, tudi večino njegovih so Franjini potomci izgubili. Od ene najobsežnejših ljubezenskih korespondenc v slovenski književnosti, polni bolestnosti, obtožb in opravičil, so se ohranili samo drobci.
Leta 1870 je odšel na Dunaj in tam urejal satirični list Pavliha, s katerim si je nakopal nasprotnike različnih političnih usmeritev (celo Narod si ga ni več upal zagovarjati niti priporočati). Poleg tega so začeli slovenski politični nasprotniki gonjo proti Levstiku, da ga je avstrijska vlada podkupila in da je izdajalec slovenskega naroda. Levstika so podtikanja močno prizadela. List je moral prenehati izhajati. Na Dunaju živeči → Stritar ga je povabil, da bi mu pomagal urejati revijo Zvon, toda Levstik ponudbe ni sprejel, ker se je posvečal Pavlihi. Po propadu Zvona in Pavlihe mu je Stritar omogočil službo kontrolnega urednika pri prevajanju državnih zakonov iz nemščine v slovenščino. To delo je opravljal tako dobro, da mu je ob odhodu šef napisal priporočilo in pohvalo ter ga denarno nagradil, kar je Levstika ganilo, saj je bilo to prvo in edino priznanje, ki ga je v življenju dobil.
Ko se je v ljubljanski licejski knjižnici izpraznilo skriptorsko mesto, je Levstik po posredovanju predstojnika te knjižnice, Nemca Gottfrieda Muysa, Miklošiča in še nekaterih vplivnih mož dobil to zaposlitev. Jeseni 1872 se je vrnil v Ljubljano in začel službovati v ● licejski knjižnici, ki je stala na sedanjem Vodnikovem trgu (K2), kjer je živilska tržnica. Levstikovi ljubljanski politični nasprotniki so njegovo vrnitev in pridobitev delovnega mesta izrabili za nove politične napade. Istega leta se je iz Maribora preselil v Ljubljano tudi Slovenski narod, ki ga je urejal → Jurčič. Ta ga je poskušal pritegniti k sodelovanju, vendar Levstik ni pristal, češ da noče imeti več opravka s politiko. Ostal je v ozadju javnega življenja.
Licejska knjižnica je bila v drugem nadstropju gimnazijskega poslopja na severni strani sedanjega Vodnikovega trga. Pri levem oknu čitalnice je sedel ravnatelj knjižnice, bibliotekar dr. Muys, »korekten in natančen gospod«, ki je navadno kadil »kakšno dobro smotko«, pri desnem pa skriptor Levstik. Če je kakšen dijak poprosil uradnika Vidmarja za kakšno knjigo, je Muys ali Levstik dijaka pogledal izpod čela, češ ali je »fante goden za to knjigo«. V knjižnici je vladala »sveta tihota«, pozimi je bila dobro ogrevana. »Na mizah so bila nameščena naslonjala za knjige«, kar je bilo koristno posebno pri branju debelih knjig, npr. → Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske.
Po prihodu v Ljubljano je Levstik najprej hodil zajtrkovat v eno izmed kavarn, kjer je prebral časnike, pozneje je zajtrkoval doma in pregledal samo časnike, ki jih je dobivala knjižnica. Večinoma je hodil od doma v knjižnico in nazaj ter se predajal jezikoslovnemu študiju. Le redko ga je kdo prepričal, da je šel s kom na daljši sprehod po Dolenjski cesti, proti Savi ali Fužinam. Do smrti je ostal v licejski knjižnici, stanoval pa je v bližnji vogalni hiši ● Študentovska ulica 1 (51e). Nekaj časa tudi na ● Vodnikovem trgu 2 (51f), od koder se je preselil na ● Poljanski nasip, v hišo, ki je pred ljubljanskim potresom stala približno na prostoru sedanje številke 10 (51g). Stanoval je v isti sobi kot Prešeren med letoma 1844 in 1846. V njej je Levstik tudi umrl.
Ko je bil skriptor, se je rad sprehajal po ● parku Zvezda ob Kongresnem trgu (51h). Zadnje leto življenja je ob lepem vremenu zahajal k novemu ● strelišču pod Rožnikom (hrib naj bi prvotno imenovali po rdeči ilovi prsti »Rus’ce«; nemško pa Rosenbach), na prostoru sedanje Biotehniške fakultete, Jamnikarjeva ulica 101 (51i); pozimi pa ob vsakem vremenu v ● Schweizerhaus, slovensko »Švicarija«, nad gradom Tivoli (Turnom), pozneje imenovan tudi hotel Tivoli (D2č). Poleti je vstajal ob petih, pozimi pa ob štirih zjutraj; po sprehodu je ob desetih dopoldne odhajal v licejsko knjižnico. Ob večerih se je večinoma z mladoslovensko literarno druščino (→ Jurčič, Fran Levec, Josip Vošnjak) shajal v ● hotelu Kaiser von Österreich, Pri avstrijskem cesarju, pozneje imenovan hotel Wilson in hotel Soča, sedanja Trubarjeva cesta 5 (D2h). Tja je nekega večera prišel → Simon Gregorčič in se osebno seznanil z Levstikom, ki Gregorčičeve poezije ni maral. Ta druščina se je pozneje preselila v ● gostilno pri Permetu, Špitalska ulica, sedanja Stritarjeva ulica 7 (D1h). Po potresu so tam zgradili novo stavbo, sedaj imenovano Filipov dvorec; gostilna ni stala na vogalu, temveč nekoliko bolj proti magistratu. Ljudski glas jo je zaradi zbiranja mladoslovencev imenoval »narodni hlev«. Levstik je v druščini največkrat govoril o jezikoslovnih zadevah, vendar so njegovi jezikovni nazori postajali čudaški in odmaknjeni od jezikovne realnosti. Zaradi jezikovnih zadev je v druščini rohnel tudi nad Jurčičem. Z drugim mladoslovenskim politikom in pisateljem → Tavčarjem pa se nista marala. Levstik je postajal vedno bolj odljuden, pikolovski, zamerljiv, piker, celo do dijakov, ki so obiskovali knjižnico, in žaljiv. Zahajal je tudi v Černetovo ● gostilno Pri Jerneju, ki je stala na prostoru sedanjega stanovanjskega bloka na Trubarjevi cesti 81 (D1n).
Dal je ime ulici Pod trančo, ki pelje s Starega in Mestnega trga k Čevljarskemu mostu, po dvonadstropnem stolpu, imenovanem »tranča«. Pod njim je bilo mogoče priti do Čevljarskega mostu. V stolpu sta bili ječa in mučilnica za najhujše in na smrt obsojene hudodelce. Stolp so podrli že leta 1788.
Leta 1883 je začel bolehati, domneval je, da »na jetrih«. Zdravila sta ga dva ljubljanska zdravnika; eden izmed njiju ga je poleti 1885 poslal v zdravilišče pri Gradcu na Štajerskem. Po vrnitvi je še naprej živel asketsko, se vsako jutro dlje časa sprehajal in ob deseti uri dopoldne odhajal v licejsko službo. Odtlej je njegovo zdravje nihalo. Obupal je nad uradno medicino, iskal pomoči v zdravilstvu, tudi v veri, se vneto udeleževal verskih obredov, poudarjal odpustljivost in samoponiževanje. Hkrati se je povečevala njegova duševna stiska, polna občutkov krivde in samoobtoževanja. Jeseni 1887 se je telesna bolezen poslabšala, zato ni mogel več vstati iz postelje. Zadnja dva tedna ni več jedel. Pred smrtjo je prejel zadnje zakramente. Po prvotni diagnozi je umrl zaradi vnetja ledvic (morbus Brightii), po novejši pa naj bi bil vzrok te bolezni alergija na povzročitelje gnojnih angin, ki prizadene jetra in polagoma druge organe. Urednik njegovih Zbranih del dr. Anton Slodnjak pa domneva, da je umrl zaradi raka na prostati, ki naj bi povzročil vodenico in uremijo. Ker Levstik ni želel, da bi njegovo truplo ležalo na parah, so ga takoj po smrti položili v krsto. Vstop v mrtvaško sobo ni bil dovoljen.
Za pogreb je poskrbelo Pisateljsko društvo. Pokopali so ga dva dni po smrti, 18. novembra. Pogrebni sprevod je krenil izpred hiše na Poljanskem nasipu, kjer je umrl, ob 16. uri. Prostovoljno se ga je udeležilo približno tisoč dijakov ljubljanskih srednjih šol, ki so nosili večbarvne vence; skoraj vsak gimnazijski razred je podaril venec. Dijaki so stopali po štirje v vrsti pred krsto. Za dijaki je stopalo 12 bogoslovcev, ki so prišli prostovoljno, prinesli s seboj sveče, katerih plameni so v novembrskem večeru ustvarjali posebno razpoloženje, in do pokopališča peli Miserere. Krsta je bila prekrita z venci in palmovimi vejami, za njo sta stopala Levstikova sestra in brat, potem pa več kot 3000 pogrebcev, ki so obsezali vse, kar ima Ljubljana odličnih mož in inteligencije. Pogreba so se udeležili tudi: prvi dostojanstvenik dežele Kranjske, visokorodni gosp. Baron Andrej Winkler, Ljubljanskega mesta župan g. Peter Grasselli z mestnimi odborniki in uradniki Ljubljanskega magistrata, udje deželnega zbora kranjskega, med njimi gg. cesarski svŽtnik Ivan Murnik in dr. Josip Vošnjak, več prečastitih gospodov kanonikov in drugih duhovnikov, nadalje uradniki deželne vlade, cesarsko kraljevi deželni šolski nadzornik gosp. Smolej, vsi profesorji in učitelji Ljubljanskih šol, trgovinske in obrtne zbornice predsednik g. Josip Kušar in nepregledna množica prijateljev, znancev in častiteljev pokojnikovih. Sprevod je vodil prečastiti g. župnik šentpeterski g. Hočevar z mnogobrojno azistencijo Ljubljanskih bogoslovcev. Doma [pred pokojnikovo hišo] so zapeli čitalnični pevci žalostinko in takisto na pokopališči. Dolgi sprevod se je pomikal čez Vodnikovo ulico, po Valvazorjevem trgu mimo gimnazije in licejalne knjižnice, potem po glavnem trgu mimo mestne zbornice, po Špitalski ulici, po Slonovi ulici, nadalje po Dunajski cesti proti pokopališču sv. Krištofa, kjer smo uzornega pisatelja in domoljuba položili v večni počitek. [...] Vencev je bilo čez 20. Položili so jih na krsto: Dr. Valentin Zarnik dragemu prijatelju, mesto Ljubljansko, središče Slovencev, »Slovensko pisateljsko društvo«, magistrat mesta Ljubljanskega, »Slovenska matica«, vredništvo »Slovenskega naroda«, I. in M. Murnik, »Slovenija na Dunaji« [Slovenci, živeči na Dunaju], »Triglav v Gradci« [slovensko društvo v Gradcu], »Ljubljanski Sokol«, »Sežanska čitalnica« – učenjaku velikanu [gotovo na podudo Franje Košir], → Janko Kersnik: »Le duhá – i srcá moč nobena mi ne vzame« ter venci ljubljanskih bogoslovcev in ljubljanskih gimnazijcev. Tudi iz nemškega tabora je bila udeležba prav številna. Sprevod je bil tako tako velik, da je prišel na ● pokopališče pri Sv. Krištofu (P2) , kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906, šele ob pol šestih zvečer. Pokop pa se je začel ob šestih. Pevski zbor Ljubljanske čitalnice zapel mu je zadnjo žalostinko »Nad zvezdami«. Malokatero oko ostelo je pri tej priliki brez solz. Levstikov grob je na starem pokopališči za cerkvijo, tik pota, ki vodi na pokopališče. Jutranjo mašo zadušnico so brali šesti dan po pogrebu v župnijski cerkvi sv. Petra.
Leta 1888 so Levstikove posmrtne ostanke prenesli v pisateljsko grobnico (njena fotografija je v knjigi: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje, str. 66), leta 1938 pa so vse ostanke iz te grobnice zaradi opustitve pokopališča pri Sv. Krištofu prenesli v novo grobnico pod arkade, ki so jih ohranili kot del ● Navja (P3). Tja so prestavili tudi obnovljeni nagrobnik z napisi o pokojnikih, katerega del je tudi Levstikova plošča (fotografija je v omenjeni knjigi, str. 61).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● doprsni kip v avli Drame (avtor Peter Loboda);
● plošča na rojstni hiši Franje Koširjeve v Tacnu (po načrtu arh. Vlasta Kopača, 1988) z napisom: »Kedaj pozdravim tebe, bistra Sava! Kedaj spet Njo pozdravim, ki prebiva, kjer tvoja reka jej pod oknom plava? (Na Dunaju, 20. febr. 1872). Tukaj, v Koširjevi gostilni, se je Fran Levstik v letih 1869–1870 srečeval s Franjo, ki ji je posvetil venec pesmi.«;
● Levstikov trg;
● Levstikova ulica;
● Levstikova nagrada: od leta 1949 jo podeljuje založba Mladinska knjiga za dosežke v slovenski otroški in mladinski književnosti ter ilustracijah, ki jih je objavila ta založba.
LIT.: B. : Spomini na Fr. Levstika. Slovenski narod 75, 8. 10 1943, št. 226, str. 2. – Matjaž Kmecl: Fran Levstik v besedi in sliki. Ljubljana 1981 (zbirka Obrazi). – Isti: Fran Levstik. Ljubljana 1981 (Znameniti Slovenci). – Fran Levstik . Slovenski narod 20; 16.–17. nov. 1887; št. 261– 262; str. 1–2 [nepodpisano]. – Fran Levstik. Slovenec 15, 16. nov. 1887, št. 261, str. 3 [nepodpisano]. – J. M.:
Fran Levstik. Slovenec 15, 17. nov. 1887, št. 262, str. 1–2. –
Pogreb Frana Levstika. Slovenec 15, 19. nov. 1887, št. 264, str. 3 [nepodpisano]. – Pogreb Levstikov. Slovenski narod 20, 19. nov. 1887, št. 264, str. 3 [nepodpisano]. – Josip Stritar: Levstik. V: J. Stritar, Zbrano delo IV. Uredil in z opombami opremil France Koblar. Ljubljana 1954, str. 390–418, 464–469.