57. FRAN KSAVER MILČINSKI (1867, Lož – Ljubljana, 1932) [...]
Pripovednik in dramatik. Pravnik. Avtor pripovednih zbirk Muhoborci, Butalci in mladinske povesti Ptički brez gnezda.
Njegov oče, davčni uslužbenec, je bil Čeh, mati pa iz Lukovice pri Domžalah. Družina, v kateri so bili še starejši brat in dve mlajši sestri, se je iz Loža kmalu preselila v Ljubljano, v takratno predmestje Krakovo, in približno dvajset let prebivala v hiši ● Emonska cesta 4 (57a), ki je stala na vogalu Emonske in Zoisove ceste, zdaj je ni več. V njej je Milčinski preživel otroštvo in hodil v ● Prvo mestno deško šolo pri Sv. Jakobu, Levstikov trg 1 (I1b), sedaj stoji na tem prostoru Vzgojni zavod Janeza Levca; od 3. razreda pa je hodil v novo ● Drugo mestno deško šolo, ki so jo zaradi vse več učencev zgradili ob Zoisovem grabnu, današnja Zoisova cesta 12 (I1c), sedaj je tam Fakulteta za arhitekturo), med letoma 1877 in 1985 pa v ● gimnazijo, ki je delovala v licejskem poslopju na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c); po potresu leta 1895 so jo zaradi poškodovanosti porušili. Kot gimnazijec je zahajal v tamkajšnjo ● licejsko knjižnico (K2), kjer ga je → Levstik, takrat skriptor te knjižnice, »prijazno potrepljal po glavi«. V tistih letih je Milčinski prvič obiskal ● Deželno gledališče, ki je stalo na prostoru sedanje Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10 (T1), kjer so samo vsakih štirinajst dni uprizarjali dela v slovenskem jeziku, sicer pa v nemščini. Videl je poslovenjeni nemški »igrokaz s petjem«, ki ga je »zelo navdušil«.
Po maturi je na Dunaju doštudiral pravo in marca 1890 nastopil prakso pri ● Deželnem sodišču, ki je pred zgraditvijo sodne palače, sedanja Tavčarjeva ulica 9, delovalo v Stiškem dvorcu, Stari trg 34 (U1); sedaj Akademija za glasbo. Med letoma 1895 in 1897 je služboval v Idriji kot sodni pristav, krajši čas še v nekaterih drugih krajih. Po vrnitvi v Ljubljano je leta 1902 postal sodni tajnik, leta 1907 pa deželni sodni svŽtnik. Leta 1905 se je začel sistematično ukvarjati s prestopki mladostnikov, ko so ga določili za referenta dežele Kranjske na prvem kongresu za otroško varstvo, ki so ga priredili leta 1907 na Dunaju. Naslednje leto je pri ● sodišču, Tavčarjeva ulica 9 (U1), ustanovil mladinski oddelek in opravljal funkciji varstvenega in mladinskega sodnika. V prvi funkciji je nadziral vzgojo telesno ali moralno ogroženih otrok do dopolnjenega 18. leta; v drugi pa je sodil mladostnikom, ki so se prekršili zoper kazenski zakonik. Hkrati je postal tudi tajnik novo ustanovljenega Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljana, katerega namen sta bila varstvo in vzgoja osirotelih, zapuščenih in zanemarjenih mladostnikov. Država ni imela dovolj denarja za to dejavnost, zato je društvo zbiralo pomoč pri zasebnikih in javnih ustanovah. Milčinski je društvu pomagal s spisi, govori in opozorili. Leta 1907 je imel v Splošnem ženskem društvu predavanje, ki ga je potem objavil pod naslovom Naša zanemarjena mladina in Kranjska, oblastna ji mačeha. Po razpadu Avstro-Ogrske je delal v oddelku za socialno skrbstvo in se udeleževal sej Narodne vlade. Novembra 1918 je postal svŽtnik na novo ustanovljenem višjem deželnem sodišču v Ljubljani. Leta 1920 je postal v Zagrebu svŽtnik najvišjega državnega sodišča nove južnoslovanske države, »Stola sedmorice«, v oddelku B za Slovenijo in Dalmacijo. Vendar se ni preselil, ampak se je vsak teden vozil iz Ljubljane v Zagreb na seje in razprave. Leta 1925 se je po polnih službenih letih na svojo željo upokojil, nato pa je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno, ki jo je pridružil pisarni svojega svaka dr. Krejčija. Od jeseni leta 1928 je kot pripovedovalec in humorist nastopal v novem ● Radiu Ljubljana, ki je najprej imel studio v preurejenem skladišču, Bleiweisova cesta 54, sedaj Prešernova cesta (57b).
Leta 1910 se je v ● frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju (57c) poročil z Marijo Krejči, ki jo je poznal od leta 1897. Bila je hči ljubljanskega trgovca in krznarja češkega rodu Antona Krejčija. Rodili so se jima štirje otroci: 1. Breda (poznejša slavistka, poročena z literarnim zgodovinarjem in prešernoslovcem dr. Antonom Slodnjakom (1899–1983), s katerim je imela dva sinova: Toneta Slodnjaka (1937–1971), igralca ljubljanske Drame, ki je umrl v prometni nesreči, in Marka Slodnjaka (1946–1984), publicista, dramaturga in gledališkega lektorja, ki je bil nekaj časa vodja Eksperimentalnega gledališča Glej; naredil je samomor), 2. Janez Krstnik Vid (imenovan Janvid ali Janez, poznejši specialist za sodno medicino in predsednik SAZU), 3. Franc Serafin (imenovan Franek, poznejši igralec, dramatik, kabaretist, humorist, pisec in pevec šansonov Ježek) in 4. Leon (poznejši psihiater Lev M.). Milčinski je tudi svojo družino in sebe humoristično upodabljal v literarnih delih, npr. Gospod Fridolin Žolna in njegova družina (1923). Družina je ves čas imela kuharico Mici, po Franekovem rojstvu pa tudi pestunjo.
Od maja 1905 do avgusta 1910 je stanoval na ● Resljevi cesti 13 (57č), od takrat pa z družino v ● Wolfovi ulici 12/III (57d). Takratni lastnik hiše je bil zdravnik dr. Ivan Oražen, ki je imel v I. nadstropju ordinacijo in svoje stanovanje; v pritličju pa je imel gostilno krčmar Roškar. Sedaj je v hiši Oražnov dom, internat za študente medicine. Od julija 1927 do smrti pa je Milčinski z družino stanoval v ● Wolfovi ulici 5 (57e), ki je bila last tasta Krejčija. V njej je Milčinski imel po upokojitvi tudi odvetniško pisarno.
Med službovanjem v Ljubljani se je zavzemal za ureditev sodnega varstva otrok in mladine ter nanj opozarjal s strokovnimi članki in predavanji v društvu Pravnik. Pri okrajnem sodišču je ustanovil in vodil prvi oddelek za mladinsko skrbstvo v Avstriji, ki so ga opustili med I. svetovno vojno. V reviji Slovenski pravnik ni objavljal samo strokovnih člankov, ampak tudi humoreske s pravno snovjo. Satirično-humoristične spise je objavljal od leta 1900 v večini slovenskih revij, največ v Slovenskem narodu in Jutru (največkrat pod psevdonimom Fridolin Žolna). Bil je ljubitelj gledališča; med letoma 1899 in 1901 je bil upravnik (»intendant«) in dramaturg Deželnega gledališča v Ljubljani. Za uprizoritev je priredil Jurčičevega Tugomerja, toda oblast je ni dovolila. Napisal je tudi več iger, katerih večino je uprizorilo ljubljansko Narodno gledališče, ● Drama, Erjavčeva cesta 1 (T3).
Zadnja leta življenja je bolehal za poapnenjem žil. Umrl je med delom. Svak, dr. Krejči, je okrog pol enih popoldne opazil, da se je Milčinski nenadoma krčevito oprijel svojega stola. Svak je odšel v svojo sobo, Milčinski pa je vstal in si hotel obleči plašč. Potem je svak zaslišal, da se je v sosednji nekaj zrušilo. Našel je Milčinskega, ki se je sesedel na stol ob steni, in poklical zdravnika dr. Volavška. Ta je ugotovil, da je Milčinskega zadela kap, dal mu je injekcije in takoj odredil prevoz z rešilnim vozilom v bolnišnico. Še prej mu je pater Frančišek Ačko iz bližnjega frančiškanskega samostana podelil zakrament poslednjega maziljenja. Trud zdravnikov ni bil uspešen, Milčinski je ob 14.45 zaradi možganske kapi izdihnil v ● Leonišču ob Zaloški cesti, današnja Šlajmerjeva ulica 2 (B5), sedaj je v njem del Ginekološke klinike. O pogrebu, ki je bil čez dva dni ob 16. uri, je časnik Slovenec 27. oktobra 1932 poročal:
Pogreb velikega pisatelja in socialnega sodnika je bil izpred mrtvašnice Leonišča [takrat Stara pot 2, sedaj Šlajmerjeva ulica 2] na pokopališče k Sv. Križu [...] Pri mrtvašnici so ljubljanski pevci pod vodstvom prof. Juvanca zapeli žalostinko »Vigred se povrne«, nakar se je razvil žalni sprevod. Za žalno zastavo in križem je šla najprej mladina, tako gojenci Marijanišča in gojenke Lichtenturna, dalje po en razred vsake ljubljanske šole in dijakinje ženske realne gimnazije z vsem profesorskim zborom. Pred krsto je bil tudi voz številnih vencev, ki so jih darovali sorodniki, znanci in prijatelji pokojnika, društvo »Pravnik« in UJNŽB. Za žalujočimi sorodniki se je najprej razvila dolga vrsta zastopnikov, tako sodišča, med katerimi omenjamo predsednika višjega sodišča v. p. dr. Rogino ter sedanjega predsednika dr. Vrančiča, skoraj celoten sodniški zbor ljubljanskega sodišča, uradniki in predsedniki sodišča in jetnišnice, ki so vsi globoko spoštovali pokojnika in njegovo delo. V sprevodu so šli dalje tudi skoraj vsi ljubljanski odvetniki s predsednikom dr. Žirovnikom in dr. Ravniharjem na čelu. Tudi drugi juristi so bili zastopani v zelo častnem številu. Mestno občino je zastopal podžupan prof. Jarc in številni občinski svŽtniki. Slovensko matico je zastopal dr. Lončar, v sprevodu pa so šli poleg njega tudi številni leposlovci [književniki] in javni delavci. Prosvetno zvezo oziroma Radio Ljubljana sta zastopala predsednik dr. Mohorič in tajnik Zor. Narodno gledališče sta zastopala ravnatelja → Golia [Dramo] in dr. Polič [Opero]. Zbornico za TOI dr. Pless, zastopane so bile tudi druge organizacije in korporacije. Sprevod so spremljale žalostinke, ki jih je svirala godba »Sloge«. Pred viaduktom so pevci zapeli žalostinko »Blagor mu …« Ves čas je šel sprevod skozi špalir, ki ga je tvorilo zelo številno občinstvo. V cerkvi na pokopališču je opravil cerkvene obrede, kakor tudi pozneje pri grobnici, lazarist o. [Ludovik] Šavelj ob asistenci. Pevci so v cerkvi zapeli »Usliši nas, Gospod«. Pokopališče je bilo že zavito v mrak, ko so med ihtenjem sorodnikov in ginjenju vsega občinstva položili v rodbinsko grobnico Krejčijevih krsto s truplom Milčinskega. Nad krsto je govoril nepozabnemu pokojniku v slovo predsednik Slovenske matice dr. Lončar. Po njegovem govoru so zapeli pevci pod vodstvom g. Premlča »Spomladi«. Z grenkim čuvstvom v prsih se je množila razhajala: Milčinskega, tega dobrega, tega velikega človeka in pisatelja ni več … Pokopališče pri Sv. Križu se sedaj imenuje ● Žale (P4), grob: zid A/L3/14.
Upodobitve Ljubljane (izbor):
humoreske: Zoper samobeležnik (o ljubljanski vremenski hišici), Krokarji, Koncert in gledališče (v njej: Koncert Kocian, Odprto pismo slavni gledališki intendanci, Novi gledališki kritik, Literarni večer), Birokratkočasnice, Iz dnevnika pravnega praktikanta, Deželna vinska klet, Tokraj in onkraj Sotle ter tamo preko (v njej: Zgodba Janeza Kosa, Olepševalno društvo), Zastran novih uličnih imen, K prvi uprizoritvi Mogočnega prstana, Režija, O baru in Narodni galeriji, KombinŽ, Zadeva gospoda V. Vodnika (o premestitvi nekaterih spomenikov), O zvonjenju in povesti, Najlepša Ljubljančanka, Povodni mož, Zmaga, jesenska razstava in damska moda, O urah in kulturnem boju, Pomemben napredek, O prekarnem položaju in njegovi komercializaciji, Zastran razstave mest, Letovišča;
novele: Zločinci, Mutasti birič, Pot v usodo, Grofica z mrtvaško glavo (o hotelu Slon in zaporu na Žabjeku);
povesti: Gospodična Mici, Ptički brez gnezda (takratna ljubljanska predmestja Krakovo, Trnovo, Mirje, Mestni log, ki jih je poznal iz otroštva);
satirični prizor: Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik (Slovan 1904/05, str. 300–302).
Spominsko poimenovanje:
● Milčinskega ulica.
LIT.: C. K.: Fran Milčinski. Slovenec 60, 25. 10. 1932, št. 245, str. 3 [nekrolog]. – –lj: Fran Milčinski na zadnji poti. Slovenski narod 65, 27. 10. 1932, št. 245, str. 3. – F. Milčinski: Življenjepis mojega peresa. V: F. Milčinski, Zbrani spisi 1. Uredila Breda Slodnjak. Ljubljana 1978, str. 5–15. – F. Milčinski: Dnevnik 1914–1920. Ureditev, izbor slikovnega gradiva in spremna beseda Goran Schmidt; uvodna beseda Breda Slodnjak. Ljubljana 2000. – Fran Milčinski. Slovenski narod 65, 25. 10. 1932, št. 243, str. 1 [nekrolog, nepodpisano]. – Fran Milčinski v grobu. Slovenec 60, 27. 10. 1932, št. 247, str. 4 [nepodpisano]. – Ludvik Mrzel: Umrl je Fran Milčinski. Naš rod 4, št. 2, str. 31–32.