23. FRAN GOVEKAR (1871, Ig pri Ljubljani – 1949, Ljubljana) [...]

Pripovednik, dramatik, gledališčnik, prevajalec in publicist. Avtor romana V krvi.

Oče je bil nadučitelj in strokovni pisec. Mati je bila češkega rodu. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je med letoma 1883 in 1892 v Ljubljani obiskoval ● gimnazijo v licejskem poslopju na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c). Nato je na Dunaju začel študirati medicino, vendar študija ni nadaljeval, ker sta ga bolj privlačevala književnost in gledališče. Leta 1897 se je poročil z učiteljico in publicistko Minko Vasič, ki je nekaj časa tudi pisateljevala in bila ena prvih slovenskih feministk. Imela sta štiri otroke. Od leta 1900 je bil v Ljubljani magistratni praktikant, po → Aškerčevi smrti leta 1912 nekaj časa mestni arhivar v ● Magistratu, Mestni trg 1 (U2). Leta 1919 je postal magistratni svŽtnik, pozneje višji svŽtnik. Leta 1931 se je upokojil. Leta 1897 je stanoval na ● Mestnem trgu 17 (23a), leta 1898 na ● Rimski cesti 29/II (23b). Od leta 1930 do smrti pa je stanoval v svoji hiši z vrtom za Bežigradom, ● Staničeva ulica 1 (23c).

Bolj kot po poskusu naturalističnega romana V krvi (v reviji Ljubljanski zvon leta 1896) je bil sodobnikom znan po dramatizacijah → Jurčičevih in → Levstikovih del (Rokovnjači, Deseti brat, Martin Krpan). Z njimi je uspešno uveljavil tip komercialnega gledališča, toda iz rivalskih razlogov je oviral uprizarjanje Cankarjevih dram v Ljubljani, zato ga je → Cankar napadel v polemični knjigi Krpanova kobila. Od leta 1897 je bil namreč Govekar v ● Deželnem gledališču (to je bilo tudi nemško), sedaj Opera, Župančičeva ulica 1 (T2), tajnik, dramaturg slovenske gledališke dejavnosti, med letoma 1900 in 1906 intendant ter med leti 1908–1912 ter 1918–1919 upravnik. Leta 1917 je ustanovil Slovenski gledališki konzorcij, ki je omogočil nadaljevanje slovenske gledališke dejavnosti v težavnih razmerah ob koncu I. svetovne vojne in Avstro-Ogrske ter nastajanju kraljevine Jugoslavije. Bil je urednik različnih publikacij, med letoma 1902 in 1910 tudi literarne revije Slovan. Leta 1910 je bil sourednik knjige Ljubljana po potresu. Leta 1905 je bil med soustanovitelji društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Za gledališke potrebe je prevajal in prirejal dramska dela in librete, za večinoma ljubljansko liberalno časopisje (predvsem časnik Jutro) je pisal literarne in gledališke ocene ter poročila do začetka leta 1945. Podpisoval jih je tudi s psevdonimi, med njimi so: Mefisto, Franja Miheličeva, Proteus, Quasimodo, Smehoslav Veselko, včasih pa zgolj z znamenjem + + +. Pokopali so ga na ● Žalah (P4), grob A/66/5/9+10.

Upodobitev Ljubljane:

Svitanje (zgodovinski roman, 1921).

Spominska znamenja in poimenovanja:

● Govekarjeva ulica.

LIT.: Dušan Moravec: Slovensko gledališče Cankarjeve dobe (1892–1918). Ljubljana 1974. – Isti: Slovensko gledališče od vojne do vojne (1918–1941). Ljubljana 1980. – Isti: Pisma Frana Govekarja I–III. Ljubljana 1978–1983.