20. FRAN ERJAVEC (1834, Ljubljana – 1887, Gorica) [...]
Pripovednik. Naravoslovec. Avtor povesti Ni vse zlato, kar se sveti in zbirke poljudnonaravoslovnih pripovedi Domače in tuje živali v podobah.
Njegov gimnazijsko izobraženi oče, ki je opravljal različne poklice, je bil nekaj časa zaposlen v mestni klavnici kot mestni pregledovalec mesa. Mati je v mladosti slovela po lepoti; med ljubljanskim kongresom je ob pranju pri Ljubljanici očarala ruskega carja, ki se je tam sprehajal. Oče naj bi s poroko priženil branjarijo in trafiko. Umrl je pri sinovih štirih letih, ker naj bi ga bili pretepli ljubljanski mesarji, toda Erjavec je pozneje trdil, da je oče umrl zaradi bolezni. Družina je stanovala v takratni kmečki vasi blizu Ljubljane, Spodnje Poljane 26 (Zgornje Poljane, ki so se razprostirale med današnjim Krekovim in Ambroževim trgom, pa so bile že predmestno naselje). Erjavčeva rojstna hiša, ki so jo porušili po potresu, je stala blizu sedanjih stavb ● Poljanska cesta 45 in 47 (20a); nasproti Marijanišča, po II. svetovni vojni preimenovanega v Dom Ivana Cankarja. Na vrtu je bila mlaka, ki jo je Erjavec pozneje opisal. Erjavec je bil tretji od štirih otrok. Po očetovi smrti materi ni bilo mar otrok, zato se je po novi omožitvi brez njih odselila v Zalog in se kmalu smrtno ponesrečila. Za otroke je skrbela babica, vendar se je po izgubi staršev v hiši naselila revščina. Pomenljivo je, da je večina Erjavčevih literarnih oseb sirot.
V šolskem letu 1842/43 je obiskoval ● enorazredno ljudsko šolo v cerkovniški hiši, sedaj Trubarjeva cesta 82 (20b), ki so jo ustanovili leta 1788. Potem je moral zaradi neznanja nemščine ponavljati dva razreda normalke (I1a), v kateri je bil učni jezik nemščina. Normalka je delovala v licejskem poslopju na sedanjem Vodnikovem trgu. Med letoma 1847 in 1855 pa je hodil v gimnazijo, ki je prav tako delovala v istem poslopju na Vodnikovem trgu (I3c). Leta 1848 se je z babico preselil s Spodnjih Poljan v Špitalsko ulico 272, sedaj ● Stritarjeva ulica (20c). Ker sedanja hišna številka ni znana, je na zemljevidu zaznamovana sredina ulice. Leta 1852 se je z materino sestro, teto Marijo (ki je skrbela zanj namesto babice) preselil v takratno Lingarjevo ulico 275, sedaj ● Mačkova ulica (20č); ker sedanja hišna številka ni znana, je na zemljevidu zaznamovana sredina ulice. Naslednje leto sta se spet preselila v predmestje, saj je teta najela stanovanje v ● Streliški ulici (20d). Ker sedanji prostor hiše ni znan, je na zemljevidu zaznamovan začetek ulice.
Takrat so tudi preoblikovali gimnazijski učni program, zato je pouk naravoslovja dobil precej šolskih ur, kar je vplivalo tudi na Erjavca, ki ga je že od otroštva pritegovalo raziskovanje narave. Kot dijak je zahajal k čudaškemu ljubiteljskemu naravoslovcu Ferdinandu Schmidtu, ki je sredi 19. st. imel stanovanje in ● trgovino v Spodnji Šiški, sedanja Celovška cesta 40 (20e), med sedanjo Lepodvorsko in Žibertovo ulico. Erjavec mu je pomagal urejati njegovo veliko naravoslovno zbirko in z njim hodil po podeželju ter iskal redke žuželke in polže. Schmidt mu je bil model za čudaško naslovno osebo v humornosatiričnih Črticah iz življenja in delovanja učenjaka Schnackschnepperleina (1858, pozneje jih je predelal), kar je Schmidta prizadelo. Na Erjavčevo naravoslovno usmeritev je vplival tudi izobraženi kustos takratnega ● Kranjskega deželnega muzeja (sedaj Narodni muzej) Karel Dežman, ki je pozneje zapustil slovenski tabor in prestopil v nemški, zato je pri Slovencih veljal za narodnega in političnega odpadnika. Muzej je takrat deloval v poslopju liceja na sedanjem Vodnikovem trgu (20f). Erjavec ga je Dežmanu pomagal urejati od gimnazijskih let do konca univerzitetnega študija v prostih urah in med počitnicami. Toda vsako delo jima ni uspelo: ker sta ustreljenega medveda okorno nagačila, je bil videti tako žalosten, da sta zaradi sramote in jeze oba zajokala.
Poleg naravoslovja je Erjavca pritegovala tudi književnost. Njegova sošolca sta bila tudi poznejša slovenska književnika → Simon Jenko in → Josip Stritar. Leta 1854 so začeli nekateri gimnazijski osmošolci, med njimi je bil tudi Erjavec, pripravljati rokopisno literarno glasilo Vaje (ohranjena sta dva zvezka, tretji je izgubljen). Sodelavci, imenovani vajevci, so se ob nedeljah shajali v stanovanju sošolca Valentina Mandelca na sedanjem ● Jurčičevem trgu 2 (20g) ob Čevljarskem mostu, prinašali svoje literarne spise in jih prebirali sodelavcem glasila. Če so jih ugodno ocenili, so jih vpisali v Vaje. Po sestanku so odšli na skupinski sprehod, pogosto na ● Rožnik (20h) ali v Šiško, v rojstno hišo → Valentina Vodnika, sedaj ● Vodnikova cesta 65, kjer je delovala gostilna (D1g).
Po maturi je s štipendijo na dunajski univerzi študiral kemijo in naravoslovje. Ker je bil priden dijak, je dobival štipendijo s pogojem, da bo postal srednješolski profesor na realki. To se je tudi zgodilo. Po študiju je dobil zaposlitev na realki v Zagrebu, kjer je prebival med letoma 1860 in 1871. Hrvati so ga zaradi njegovega znanja in vestnosti cenili in spoštovali, pa tudi sam je bil umirjena oseba, zato se je na Hrvaškem dobro počutil. V teh letih je zaradi strokovnih namenov precej potoval po Hrvaškem, Bosni, Češki in zahodni Evropi. Počitnice je preživljal v Ljubljani in drugih slovenskih krajih. Leta 1865 so na prvem občnem zboru ● Slovenske matice, sedaj Kongresni trg 8 (20i), izvolili Erjavca za njenega odbornika; bil je zelo delaven, nasprotoval pa je Matičini izdaji pesmi → Jovana Vesela - Koseskega.
Leta 1871 je zaprosil za mesto na realki v Gorici in ga dobil, vendar se mu je kmalu stožilo po Zagrebu, kajti Slovenci so bili v večnarodni Gorici, v kateri so prevladovali Furlani, na robu javnega življenja. Zato je hodil na naravoslovne izlete v okolico in Julijske Alpe. Leta 1875 so ga Hrvati zaradi njegovega znanja imenovali za rednega profesorja na zagrebški univerzi, vendar se je temu položaju iz več razlogov odrekel. Želja, da bi dobil zaposlitev v Ljubljani, se mu ni nikoli izpolnila. V Gorici je prijateljeval s pesnikom → Simonom Gregorčičem in se poročil z 18-letno Marijo Ferfila, rejenko goriškega trgovca; imela sta troje otrok. Smrt bližnjih sorodnikov, predvsem sina, je načela njegovo zdravje, zbolel je za rakom na želodcu. Umrl je hitro, domnevno zaradi možganske kapi. Pokopali so ga na goriškem pokopališču.
Upodobitve Ljubljane:
Pot iz Ljubljane v Šiško (1858, satirično-parodični potopis. Začenja se pri Špitalskem mostu, sedanjem srednjem mostu Tromostovja, in konča pri cerkvi v Spodnji Šiški; potopisec natančno navaja, koliko časa je potreboval za vsako prehojeno etapo, za celotno pot »21 minut in 29 sekund«), Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo (1859, satirično-parodični potopis), Avguštin Ocepek (1860, nedokončana humoreska, v I. poglavju opis Erjavčevih stanovanj na Poljanah in v Streliški ulici), Žaba (1963, vrt pri rojstni hiši z mlako), Izgubljeni mož (1864, novela).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Erjavčeva cesta.
LIT.: Frančišek Levec: Životopis Fr. Erjavca. V: Frana Erjavca Izbrani spisi. Drugi del. Uredil F. Levec. Ljubljana 1889, str. I–XXV. – Anton Slodnjak: Fran Erjavec. V: Frana Erjavca Zbrano delo I. Uredil A. Slodnjak. Ljubljana 1934, str. 5–112 [s fotografijami].