90. BOŽO VODUŠEK (1905, Ljubljana – 1978, Ljubljana) [...]
Pesnik, prevajalec, esejist in jezikoslovec. Pravnik. Avtor pesniške zbirke Odčarani svet in knjige Ivan Cankar. Prevajal je Baudelairovo poezijo, objavil prevod prvega dela Goethejevega Fausta.
Rod je izviral s Štajerske in se pomeščanil. Vodušek je bil peti otrok in prvi sin od desetih otrok Božidarja Voduška, znanega ljubljanskega odvetnika, in Marije Prelesnik, ki sta se leta 1898 poročila v ljubljanskem Trnovem. Pri krstu so ga vpisali z imeni Teodor Marija Josip Ignacij. Njegova brata sta bila duhovnik, verski pisec in pesnik Vital, ki je deloval v ZDA (njegov prevod znamenite Sončne pesmi Frančiška Asiškega velja med vsemi slovenskimi prevodi za najboljšega), ter etnomuzikolog Valens (dolgoletni umetniški vodja Slovenskega okteta). Ob Voduškovem rojstvu je družina stanovala na ● Bleiweisovi cesti 11/II, sedaj Prešernova cesta (90a). Od februarja 1906 do avgusta leta 1931 pa je družina prebivala na Ajdovščini, na ● Dunajski cesti 15, v novi stavbi, v kateri je bila desetletja kavarna Evropa, vogal Gosposvetske in Slovenske ceste (90b), nasproti gostilne Figovec. Avgusta leta 1931 se je družina preselila v sosednjo stavbo ● Dunajska cesta 17/I , sedaj Slovenska cesta (90c). V letih 1912–1916 je hodil v osnovno šolo, v letih 1916–1924 pa v ● klasično gimnazijo, sedanja Prežihova ulica 8 (I3č), današnja Osnovna šola → Prežihov Voranc. Leta 1917 mu je umrla mati, kar ga je zelo prizadelo in vplivalo na njegovo začetno poezijo.
V letih 1924–1928 je bil vpisan kot študent romanistike na ● Filozofski fakulteti, sedaj sedež univerze, Kongresni trg 12 (I4a), vendar je večji del teh let preživel z očetovo denarno pomočjo v tujini: leta 1924 predvsem v Münchnu in na Dunaju, v letih 1925–1927 v Parizu in v letih 1928–1929 v Pragi, kjer je na tamkajšnjih filozofskih fakultetah poslušal predavanja. Leta 1928 je diplomiral na ljubljanski univerzi iz francoskega jezika in književnosti, iz primerjalne gramatike romanskih jezikov, iz primerjalne književnosti in iz latinskega jezika. Ker po končani romanistiki ni mogel dobiti primerne zaposlitve, je v letih 1928–1932 študiral na ljubljanski ● Pravni fakulteti, prav tako Kongresni trg 12 (I4č), in ta študij končal z državnimi izpiti. Leta 1930 je dobil mesto profesorskega suplenta na gimnaziji v Banja Luki. Tam se je sprl s tamkajšnjimi političnimi veljaki, zato so ga hoteli prestaviti v črnogorski Nikšić. Raje se je vrnil k pravnemu študiju v Ljubljani. Leta 1931 je prišlo v kavarni ● hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b) med njim ter urednikom revije in založbe Modra ptica Janezom Žagarjem zaradi (ne)objavljanja do ostrega spora, v katerem je Vodušek Žagarja udaril po obrazu, o čemer poroča → Vladimir Bartol. V teh letih so posledice gospodarske krize prizadele očetovo družino, zato je tudi Vodušek živel slabo. Po diplomi iz prava je v letih 1932/1933 delal pri okrožnem sodišču, ● sodna palača, Tavčarjeva ulica 9 (U1), nato je bil odvetniški pripravnik: 1934/1935 pri očetu, v letih 1935/1936 v Višnji gori, spet pri očetu 1936/1937, na Ptuju v drugi polovici leta 1937 in v Mariboru 1937/1939. Od septembra 1939 do konca italijanske okupacije je bil samostojni odvetnik v Črnomlju.
Med aprilom in julijem 1936 ter med januarjem in novembrom leta 1937 je prebival na ● Novem trgu 5/I (90č) (v stavbi so sedaj nekateri inštituti ZRC SAZU, med njimi Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede) pri kiparju Francetu Goršetu (1897–1986), novembra leta 1936 je stanoval v ● Slomškovi ulici 6/I (90d), oktobra 1938 je z očetom in najmlajšo sestro Andrejo prebival v ● Pražakovi ulici 3/I (90e), julija 1941 pa je sam stanoval na Tyrševi cesti 17/II, ki se je v Voduškovih mlajših letih imenovala Dunajska cesta 17, vendar tokrat eno nadstropje višje. Sedaj se ta del imenuje Slovenska cesta. Pesmi je začel objavljati leta 1921 kot gimnazijec v rokopisnem listu Plamen , ki so ga izdajali v ● Marijanišču, Poljanska cesta 26 (V3), danes Dom Ivana Cankarja. Nato je hitro prešel v revijo Dom in svet, potem pa v revijo mladokatoliškega gibanja Križ na gori (→ Anton Vodnik), v naslednici te revije Križ ni več sodeloval, ampak se je spet vrnil k Domu in svetu, kjer je v člankih zavrnil impresionizem in simbolizem → Ivana Cankarja. → Srečko Kosovel je bil zanj »duhovno in stilno še epigon«, Josip Vidmar pa »predstavnik škodljivega zastarelega duha«.
Po letu 1931 je Vodušek prenehal sodelovati v Domu in svetu, se premaknil iz katoliškega literarnega v liberalni literarni krog, vendar je imel tudi do njegovih korifej distanco. Zavračal je vpliv politike na književnost in literarno kritiko, ki sloni na njej; prav tako marksiste. Sodeloval je predvsem v literarnih revijah Ljubljanski zvon ter Žagarjevi Modri ptici. V Hramovih zapiskih 1934/35 je s sonetom Tisti ljubeznivi dami, ki pogreša v mojih pesmih božanske iskre poščegetal → Lili Novy in jo vzburil, da je začela pesniti v slovenščini. Leta 1937 je → Izidorju Cankarju namenil satirični Sonet o uporabi križa, → Otona Župančiča ter dramaturga in literarnega kritika Josipa Vidmarja pa je zadel v črno v duhovitem satiričnem Sonetu o igralcu. Vodušek je izbor iz svojih pesmi uredil v pesniško zbirko, ki jo je ponudil v objavo več založbam, vendar je niso hotele objaviti. Njegove deziluzionistične pesmi so presegale slovensko pesniško povprečje, razgaljale provincialnost slovenske poezije, predvsem pa ironizirale njene stalno ponavljajoče se romanticistične teme. Rogale so se tudi domišljavi iluziji slovenskih pesnikov, da so posebni izbranci. Leta 1935 je Voduškovo zbirko zavrnila tudi ● Slovenska matica, Kongresni trg 8 (90f); domnevno je bil njen ocenjevalec Župančič, vendar se njegova ocena ni ohranila. Voduškova zbirka Odčarani svet je izšla šele leta 1939 pri založbi Janeza Žagarja Modra ptica, kar pomeni, da so bile nekdanje zamere med založnikom in pesnikom presežene. Kljub odlaganju izida je zbirka vzbudila velik odmev in bila večinoma deležna priznanj. Vodušek je zanjo dobil banovinsko nagrado; ● Banska palača, sedaj Prešernova cesta 8 (U3), današnji sedež predsednika Republike Slovenije. Voduškova zbirka je postala je ena temeljnih zbirk celotne slovenske poezije, v luči katere je večina zbirk drugih pesnikov zgolj sentimentalen kič.
Na božič leta 1931 je spoznal učiteljico Marijo (Maro) Gorše, rojeno Kodrič, ženo omenjenega kiparja. Skupaj sta živela od leta 1934. Da bi se poročil z njo, je julija leta 1941 prestopil iz Rimskokatoliške cerkve v »starokatoliško cerkev« in se istega leta po obredu druge cerkve z Goršetovo poročil. Poročna priča je bil Voduškov prijatelj, zdravnik in pisatelj Bogomir Magajna (→ Strniša). Mladoporočenca sta se konec julija 1941 odselila v Črnomelj, kjer je Vodušek že septembra leta 1939 postal samostojni odvetnik. Zakon je ostal brez otrok. Vodušek se je po italijanski kapitulaciji jeseni 1943 v Črnomlju znašel na partizanskem ozemlju in se pridružil partizanski vojski. Večinoma je delal v partizanskih propagandnih oddelkih, predvsem kot radijski poročevalec in urednik radijskih novic. Od jeseni leta 1944 do pomladi 1945 je delal tudi v propagandnem odseku partizanskega glavnega štaba, kjer je gotovo srečal Vidmarja; nekaj časa pa je bil sodelavec partizanskega Znanstvenega inštituta, v katerem je delal tudi pesnik → Jože Udovič. Sredi marca 1945 so Voduška imenovali za predsednika komisije za ugotavljanje vojne škode na kulturnozgodovinskih »predmetih« Slovenije.
Po koncu II. svetovne vojne so ga v tej funkciji dodelili ministrstvu za prosveto »Ljudske republike Slovenije« v Ljubljani, kjer je ostal do konca delovanja te komisije. V začetku marca leta 1946 je postal referent zakonodajnega odseka ter urednik Uradnega lista in Ljudskega pravnika pri ministrstvu za pravosodje, kjer je delal do konca leta 1946. Od začetka leta 1947 je bil ravnatelj pri Uradnem listu »Ljudske republike Slovenije«. Toda te zaposlitve mu očitno niso godile, kajti v letih 1950–1953 je bil samostojni književnik. Leta 1948 je uradno priglasil doktorat na ● Filozofski fakulteti, ki je takrat delovala v NUK-u, Turjaška ulica 1 (I4a), saj sedanje stavbe te fakultete ob Aškerčevi cesti še ni bilo. Snoval je jezikoslovno disertacijo in načrtoval univerzitetno kariero. Konec oktobra leta 1953 se je zaposlil v ● Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU, Novi trg 4 (A), v katerem je vodil pripravljalno delo za slovar slovenskega knjižnega jezika, od reorganizacije inštituta leta 1954 pa v njem tudi slovarsko sekcijo. Leta 1958 je postal znanstveni sodelavec inštituta in načelnik leksikološke sekcije, leta 1960 znanstveni svetnik. Leta 1962 se je polovično upokojil, dokončno pa konec leta 1973. Po vojni je literarno deloval le še prvo desetletje, potem je dal prednost prevajanju, predvsem pa se je posvetil jezikoslovju. Pri pripravljanju slovarja so nastala razhajanja, ki so bila deloma značajske narave, deloma strokovne, nazadnje njegova zasnova slovarja ni bila sprejeta. Poleg tega ni imel občutka za skupinsko slovarsko delo, saj je bil do sodelavcev včasih pretirano oster. V 60-ih letih je bil v inštitutu samo še formalno.
V letu 1964/65, ob največjem oblastniškem nasilju nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti, je v zadevo škodljivo posegla komunistična funkcionarka Vida Tomšič, rojena Bernot (→ Anton Podbevšek), prvič poročena s komunistom Tonetom Tomšičem; → Mira Mihelič, → Ljuba Prenner), takrat predsednica »Glavnega odbora ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (transmisija Komunistične partije oz. Zveze komunistov), Komenskega ulica 7 (U5), zato so jo v Študentskem naselju študentje izžvižgali (glej: Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi, Problemi 2, 1965, št. 24, str. 1270–1277). Za Tomšičevo je bil januarja leta 1965 narejen Seznam članov Društva slovenskih književnikov z oznakami njihove ideološke ustreznosti. Voduškov priimek je podčrtan, kar pomeni, da je oblasti bil sumljiv. Pripisani vprašaj pa najbrž pomeni, da oblast ni imela dovolj podatkov o njegovih takratnih političnih nazorih niti o njegovem mnenju o takratni revialni krizi ter polarizaciji književnikov na prorežimske in kritične.
Po II. svetovni vojni je z ženo stanoval v ● Lepodvorski ulici 26/ I (90g), od približno leta 1957 pa občasno tudi v Piranu, kjer sta imela ob Tartinijevem trgu počitniško stanovanje. Tam je nenadoma zbolel za vnetjem trebušne slinavke, prepeljali so ga v ljubljanski ● Klinični center, Zaloška cesta 2 (B2), kjer je umrl. Pokopali so ga na ● Žalah (P4), kot piše v časniški osmrtnici, »po njegovem izrecnem naročilu v najožjem družinskem krogu«; grob: zid A/D3/24. Društvo slovenskih pisateljev ga je v svojih prostorih počastilo z žalno sejo. → Udovič, ki se je z Voduškom občasno družil v Ljubljani in Piranu, je v dnevniku zapisal, da si je Vodušek pred smrtjo »želel duhovnika, spovedal se je in pogreb je bil krščanski. Hieronim [Žveglič, frančiškan iz samostana pri Tromostovju, ki je očitno opravil verski obred] je na koncu prebral Tagorejevo pesem in to je bilo lepše kakor kake nerodne besede. Uporna duša je šla čez mejo na krotek način. Faust pa ne bo preveden in nekaterih reči ne bo nikoli več. [...] Tistih rahlo napetih in ponavljajočih pogovorov ne bo več. Tudi sodb o tem ali onem delu ne. Ne več nekega novega prevoda Baudelaira, ne več Valeryja. In koliko bi jih bilo še lahko, če ne bi živel v zmotnem prepričanju, da je znanstvenik. Škoda vsake ure, ki jo je posvetil filologiji, ne pa poeziji. Prijatelj upornik, skeptik, nezadovoljen z obstoječim, pesnik Ladje sanj je prvič prenočil v materi zemlji. Pred poldrugim mesecem se mu ni sanjalo, da bo prišlo tako hitro. V tako kratkem času je moral na goro trpljenja in v brezno konca.«
Nagrada:
Prešernova n. (1967) za antologijsko zbirko Izbrane pesmi (1966).
Spominsko poimenovanje:
● Voduškova ulica.
LIT.: Vladimir Bartol: Literarni zapisni 1930–1933. Uredil Drago Bajt. Dialogi 1982, št. 4–10. – Janko Kos: Božo Vodušek. Iz gradiva za pesnikov življenjepis in bibliografijo. V: B. Vodušek: Pesmi. Ljubljana 1980, str. 135–144 (Kondor, 185). – Voduškova personalna mapa v SAZU. – Jože Udovič: Zbrano delo V. Dnevniki, pisma. Uredil in opombe napisal France Pibernik. Maribor 2005, str. 425, 427–429.