88. ANTON VODNIK (1901, Podutik pri Ljubljani – 1965, Ljubljana) [...]

Pesnik, publicist in urednik. Umetnostni zgodovinar. Avtor pesniških zbirk Žalostne roke, Vigilije in Glas tišine.

Sin kamnoseškega delavca Antona Vodnika, po rodu iz Poljanske doline, in Marije Tršan iz mizarske družine iz Zapuž; takrat naselje med predmestnima vasema Dravlje in Šentvid (sedaj so vsa ta naselja del mesta). Zakonca sta imela štiri sinove in eno hčer. Vodnikov mlajši brat France (1903–1986) je bil najprej pesnik (avtor zbirke Borivec z Bogom), potem pa literarni kritik, esejist in prevajalec. Deloval je v skupini pri revijah Dom in svet ter Dejanje (→ Kocbek). Po materini strani sta bila brata Vodnik bratranca slikarja Staneta Kregarja (1905–1973). Anton Vodnik je končal pet razredov ● ljudske šole v Šentvidu nad Ljubljano, sedaj Prušnikova ulica 91 (I1h), nasproti šentviške cerkve. Jeseni leta 1912 pa se je vpisal v tamkajšnjo osemrazredno ● klasično gimnazijo v Škofovih zavodih (ustanovljeni leta 1905), sedaj Štula 23 (I3e). Ta je bila v Avstro-Ogrski edina, v kateri je bil učni jezik slovenski, v vseh drugih je bil učni jezik nemščina, slovenščina pa kvečjemu eden od učnih predmetov. Največ preglavic mu je povzročala matematika, najraje pa je imel slovenščino, ki jo je poučeval profesor dr. Anton Breznik, pomemben slovenski jezikoslovec. Leta 1914, v začetku I. svetovne vojne, so Vodnikovega očeta vpoklicali v avstrijsko vojsko, leta 1916 so ga bolnega pripeljali domov, kjer je umrl. Pokopali so ga na šentviškem pokopališču, Vodnik mu je napisal verze za nagrobnik. Družinske razmere so se poslabšale, zato se je mati z otroki istega leta preselila k domačim v Zapuže, v ● hišo blizu gostilne Žibert, Celovška cesta 335 (88a), ki ne stoji več.

Vodnik je v šolskem letu 1915/16 začel objavljati pesmi v rokopisnem glasilu nižješolcev Jutranja zarja in med letom postal njegov urednik. Proti koncu leta je začel sodelovati v rokopisnem glasilu višješolcev Domače vaje in postal njegov vodilni pesnik. Na zavodskih proslavah je nastopal kot recitator in govornik. V šolskem letu 1919/20 je postal načelnik zavodskega kulturnega društva višješolcev Palestra (→ Ivan Hribovšek), v katerem je deloval tudi literarni krožek; vodil ga je dr. Breznik. Vojna je zavod utesnila, saj so del zavoda spremenili v vojaško bolnišnico, hkrati pa posegla med gimnazijce, saj so mnoge mobilizirali. Vodnik je bil zaradi kratkovidnosti za stalno oproščen vojaščine. V šolskem letu 1918/19 je na izletu spoznal družbeno dejavno Doro Pegam, učiteljico iz Škofje Loke; med njima je nastala ljubezenska zveza. Junija leta 1920 je z odliko maturiral in začel študirati umetnostno zgodovino na ● Filozofski fakulteti nove ljubljanske univerze, delujoče v nekdanjem Deželnem dvorcu, sedanji sedež Univerze, Kongresni trg 12 (I4a). Njegov glavni profesor je bil ves študij dr. → Izidor Cankar. Istega leta je Vodnik prvič objavil pesmi v Domu in svetu, leta 1921 v Ljubljanskem zvonu, leta 1922 pa prvo pesniško zbirko Žalostne roke v samozaložbi tako, da je vzel posojilo pri radovljiškem lesnem trgovcu Antonu Resmanu. Ta mu je dolg mecensko odpisal, zato je Vodnik z denarjem, namenjenim vračilu, leta 1923 izdal drugo pesniško zbirko Vigilije. Obe zbirki je sam prodajal tako, da je hodil od vrat do vrat. Leta 1922 je izšel tudi Almanah katoliškega dijaštva, katerega urednik je bil. Istega leta se je na univerzi seznanil tudi s → Srečkom Kosovelom. Med letoma 1924 in 1927 je urejal revijo Križ na gori (poimenovano po delu → Ivana Cankarja), glasila neformalne skupine mladih katolikov, ki so po glasilu dobili ime križarji in želeli pod nemškimi idejnimi vplivi prenoviti katolištvo na podlagi osebnega doživljanja religije. Vodnik je od leta 1921, kot študent, stanoval v ● Akademskem domu, Miklošičeva cesta 5 (88b) (tam je sedaj prizidek hotela Union), kjer je urejal tudi revijo. Nekatera stališča v člankih revije (med njimi tudi članek Dore Pegam Zakon kot etičen problem) so vzbujala pomisleke nekaterih predstavnikov Katoliške cerkve; Vodnik je ljubljanskega škofa dr. Antona Jegliča osebno pomiril. Toda pomisleki so se stopnjevali, ko so se nekateri križarji lotili družbenopolitične kritike, zato je revija prenehala izhajati. Leta 1928 jo je nadomestila revija Križ, ki jo je urejal → Kocbek. V njej je Vodnik objavil en sam prispevek, saj se je preusmeril v revijo Dom in svet.

Leta 1925 je postal absolvent in asistent. Leta 1927 je pri mentorju prof. dr. Izidorju Cankarju doktoriral z disertacijo o kiparju Francescu Robbu, čigar dela so pomembna sestavina baročne umetnosti v Ljubljani. Zaradi intenzivnega dela v arhivih se mu je poslabšalo krhko zdravje. Istega leta se je v ● frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju (88c) poročil z Doro Pegam, ki je končala študij pedagogike in germanistike. Začasno se je zaposlil v knjižnici Prosvetne zveze, z ženo pa sta po poroki najprej stanovala kot podnajemnika v hiši ● Zrinjskega cesta 4 (88č), potem pa na ● Vrtači 14, hiše ni več, zato je na zemljevidu zaznamovana domnevna lega na presečišču Vrtače in sedanje Bleiweisove ceste (88d). Zahajal je v ljubljanske kavarne, kjer se je srečeval z znanci in z njimi debatiral, toda nekdanja križarska skupina se je začela razhajati in diferencirati. Nastajale so umetnostnonazorske polemike med katoliki in liberalci, v katerih je sodeloval tudi Vodnik, vendar se je polagoma začel iz kulturniških bojev umikati. Postal je član slovenskega PEN-a in se z njim leta 1933 udeležil mednarodnega kongresa v Dubrovniku, na katerem so protestirali proti nacističnemu preganjanju književnikov v Nemčiji. Po rojstvu hčere Marije (Marjance) se je družina Vodnik preselila v Šentvid, v stanovanje zdravnika dr. Mateja Justina, od koder se je leta 1937 preselila v ● Gestrinovo ulico 5/II (88e), v »Rdečo hišo«, poimenovano po barvi pročelja, kjer je dobil od mestne občine najemno dvosobno stanovanje. V njem je prebival skoraj do smrti. Leta 1931 je dobil uredniško, lektorsko in korektorsko zaposlitev pri Katoliškem tiskovnem društvu, pri katerem je moral skrbeti za celoten knjižni program Jugoslovanske knjigarne. Nekaj časa je bil tudi sourednik Doma in sveta, toda ker so nastajale nazorske in medgeneracijske napetosti, je to mesto opustil. Še vedno je zahajal na pomenke v kavarne. Bil je strasten kadilec, zato je imel zdravstvene težave. K nedeljskim mašam je hodil v ● stolnico sv. Nikolaja (88f), navadno proti koncu obreda. Oblačil se je v črno pelerino, na glavi je imel črno baretko. Rad je debatiral, pri čemer se je pogosto razburil. Žena je živela za svoj poklic in bila feministka; k ženskim demonstracijam je vodila tudi hčer. Ni znala kuhati, družina je imela služkinje, vsako so najprej poslali v kuharski tečaj. Zakonca sta pogosto zahajala v bližnjo ● gostilno Činkole, ki je stala na sedanji Poljanski cesti 17 (D1m'), ● Pri kolovratu, sedanji Ciril-Metodov trg 14 (D1k') in druge, enkrat tedensko pa k → Finžgarju, na partije taroka; najprej v ● trnovsko župnišče, sedaj Kolezijska ulica 1 (88g), po Finžgarjevi preselitvi pa v njegovo ● hišo, sedaj Finžgarjeva ulica 12 (88h). Vodnik se taroka ni nikoli naučil, zato je med obiski samo debatiral, žena pa je bila navdušena tarokistka. Ko je poučevala na učiteljišču, je bil njen učenec tudi Edvard Kardelj (→ Edvard Kocbek), eden vodilnih slovenskih in jugoslovanskih komunistov.

Vodstvo Jugoslovanske knjigarne ni bilo zadovoljno z Vodnikovim delom, zato ga je prestavilo med korektorje dnevnika Slovenec, kjer je moral opravljati tudi nočno delo. Iz zagate ga je rešil Finžgar, ki ga je leta 1938 zaposlil kot urednika pri Mohorjevi družbi iz Celja, kjer so spet nastale neprijetnosti zaradi njegovega načina dela, predvsem pa zato, ker je čutil, da ga imajo zgolj za korektorja, kar se mu je zdelo podcenjujoče. Po krizi revije Dom in svet leta 1937 je sodeloval v Kocbekovem Dejanju; postal je krščanski socialist.

Po začetku II. svetovne vojne je ostal brez službe, ker so Nemci Mohorjevi družbi v Celju vse zaplenili, uprava se je preselila v Ljubljano, toda družba je tu delovala v skromnem obsegu. Vodniku je pokojninski zavod po zdravniškem pregledu odobril invalidsko rento, pomagal si je s honorarno zaposlitvijo v ● Akademiji za glasbo, v prostorih Glasbene matice, Gosposka ulica 10 (88i), kjer je med letoma 1941 in 1945 predaval umetnostno zgodovino. Od jeseni leta 1941 je s skupino krščanskih socialistov (→ Kocbek) sodeloval z Osvobodilno fronto (OF), ki je bila trojanski konj Komunistične partije za izvedbo njene revolucije, njegova žena pa je postala aktivistka te organizacije. V njunem stanovanju so potekali pogosti skrivni sestanki aktivistov OF, nekaj sej voditeljev OF, med katerimi sta bila tudi voditelja slovenske komunistične revolucije Edvard Kardelj in Boris Kidrič. V stanovanju je bilo tudi skladišče potrebščin za ljubljanske otroke, katerih starši so bili partizani. Aktivistka in članica SKOJ-a (»Savez komunističke omladine Jugoslavije«) je postala tudi Vodnikova hči Marjana, takrat gimnazijka, ki jo je po vojni v ● Cukrarni, Poljanski nasip 12 (88j), član tajne policije (»Udbe«) nagovarjal, naj postane njena vohljačica, kar je zavrnila in se odvrnila tudi od SKOJ-a.

V začetku leta 1942, na dan Prešernove smrti, je Vodnik, tako kot →Jalen, dobil literarno nagrado ljubljanske mestne občine ● Magistrat, Mestni trg 1 (U2) za zbirko Skozi vrtove (v komisiji je bil kljub odloku OF o »kulturnem molku« tudi funkcionar OF Josip Vidmar). Te »Prešernove« nagrade niso podeljevali na nobeni prireditvi, nagrajencu so listino in denarni del nagrade samo poslali domov po redni pošti. Konec decembra 1942 so ga Italijani zaradi simpatiziranja z OF aretirali in zaprli v ● zapor v Belgijski vojašnici, ob sedanji Metelkovi ulici, med Masarykovo cesto, Maistrovo ulico in Taborom (Z5); spomladi leta 1943 pa v ● zapor v Šentpetrski vojašnici, sedaj Vrazov trg 2 (Z4) (sedaj je tam del Medicinske fakultete). V drugi vojašnici je bil nekaj časa zaprt s → Prežihovim Vorancem, s katerim sta imela skupen pograd. Veliko sta se pogovarjala o umetnosti, ki je Prežiha zanimala. Večkrat pa so zaprli Vodnikovo ženo Doro. Ta je med vojno sodelovala tudi s komunistično funkcionarko Lidijo Šentjurc (→ Vitomil Zupan), ki je bila na učiteljišču njena učenka; in z → Ljubo Prenner. Dora Vodnik je nekaj časa živela celo v ilegali, da je ne bi aretirali, in se skrivala v podstrešni sobici na Mirju. Ob živčnem zlomu jo je Vodnik spravil v ● nevrološko kliniko, med Zaloško cesto in Ljubljanico (B2). Tam so odkrili njeno identiteto in jo odpeljali v ● bolnišnico za duševne bolnike, sedaj Psihiatrična klinika, Studenec 48 (B4), kjer je ostala kot jetnica več mesecev, do februarja ali marca leta 1945. Vodnik se je trudil, da bi ženo izpustili. Njegovo pisno prošnjo je s pripisano izjavo podprl tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ● škofijski dvorec, sedaj Ciril-Metodov trg 4 (88k). Res so jo izpustili, vendar je še naprej delovala za partizane, predvsem pa pomagala Kocbekovi hčerki Lučki (bila je njena krstna botra), ki je kot otrok tudi živela v ljubljanski ilegali, saj so bili njeni starši partizani. Zaradi te dejavnosti so Vodnikovo ženo spet zaprli. Da ji Vodnik ne bi škodoval, je marca 1945 nastopil na literarnem večeru v ● Drami, Erjavčeva cesta 1 (T3), ki je bil povezan s podelitvijo pokrajinskih literarnih nagrad generala Rupnika. Vodnikovo ženo so iz zapora izpustili pred koncem vojne.

Po koncu vojne je postala ravnateljica ● Gimnazije Bežigrad, sedaj Peričeva ulica 4 (I3f). Bila je tako delovno zagnana, da je v poslopju tudi spala. Toda oblasti ideološko ni ustrezala, zato je morala na ukaz (ne glede na pomoč Kardelju, Borisu Kidriču in Lidiji Šentjurc) odstopiti. Še en primer, kako so komunisti po zmagi nekdanje zaveznike in pomočnike zavrgli. Smela je postati zgolj profesorica nemškega jezika v ● Gimnaziji Poljane, Strossmayerjeva ulica 1 (I3g) in honorarna predavateljica nemščine na Ekonomski fakulteti; napisala je tudi komplet učbenikov za gimnazijski pouk nemščine (uporabljal jih je tudi avtor Atlasa).

Novembra leta 1945 je ministrstvo za prosveto nove, komunistične oblasti imenovalo Vodnika za člana uredniškega odbora nove ● Državne založbe Slovenije v Krisperjevi hiši na vogalu Mestni trg 26/ Stritarjeva ulica 3 (88l), v kateri je postal polagoma tudi lektor; svoje delo je večinoma opravljal doma. Z njim sta delala tudi → Lili Novy in poznejši prevajalec Janez Gradišnik (→ Kocbek). Temu se je zdel Vodnik nepraktičen in brez smisla za pisarniško delo. Pozimi leta 1946/47 je Vodnik postal član neformalnega zasebnega literarnega krožka oziroma salona »Liga lepe lenobe« (→ Mira Mihelič). Decembra leta 1948 pa je spet začel predavati umetnostno zgodovino v Akademiji za glasbo.

Čeprav je med vojno pomagal komunistični revoluciji, je imel po vojni težave pri izdaji pesniške zbirke Srebrni rog, zato je izšla šele leta 1948. Kritiki, ki so bili indoktrinirani z ideologijo nove oblasti in bili privrženci propagandnega socialističnega realizma po sovjetskem vzoru, niso bili sposobni doumeti Vodnikovega rafiniranega pesniškega simbolizma, zato so zbirko raztrgali. Vodnika je ta reakcija prizadela. Leta 1949 je zbolel za tifusom in komaj preživel. Leta 1951 je obhajal petdesetletnico v prostorih Društva slovenskih pisateljev in zasebno doma, kjer sta mu osebno čestitala tudi Kocbek in → Udovič. ● Slovenska matica, Kongresni trg 8 (88m) mu je z enoletno zamudo izdala antologijski izbor Zlati krogi, ki ga je kritika ignorirala. Takrat je izšla tudi Kocbekova novelistična zbirka Strah in pogum, ki sta jo Kardelj in Boris Kidrič izrabila za izločitev Kocbeka iz politike, pri čemer jima je literarnokritiško sekundiral Josip Vidmar. Zato je bila januarja leta 1952 sklicana konferenca z glavnimi uredniki in uredniki kulturnih rubrik osrednjih časnikov in radia Ljubljana, na kateri je komunistični ideolog Boris Ziherl nastopil proti Kocbeku, Antonu Vodniku in književnikom, ki so bili katoliki, čeprav so komunisti med vojno izkoristili njihovo pomoč. Ziherl je od urednikov zahteval cenzuriranje prispevkov. V Ljubljanskem dnevniku je Vodnika v treh nadaljevanjih napadel → Miško Kranjec, o katerem je takrat Kocbek v svoj dnevnik zapisal, da »svojo agrarno pamet napenja z zadevami, ki jih ne razume«. Vodniku se je zdravje krhalo, leta 1953 se je začasno invalidsko upokojil, dokončno pa leta 1958.

Po letu 1954 se je družil z literarnimi omizji po lokalih in se udeleževal debat. Popoldne je pogosto zahajal v kavarno ● hotela Slon, sedaj Slovenska cesta 34 (D2a), zvečer pa včasih na večerjo v restavracijo istega hotela. Ker je imel malo denarja, si je naročal otroško porcijo vampov ali golaža. Z že odraslo hčerjo Marjano, ki je postala zdravnica, je bil nekajkrat celo v nočnem baru istega hotela, kamor njegova žena oziroma njena mati ne bi nikoli šla. Tamkajšnji program (ni poročil, ali je že vseboval striptiz) mu je »kar« ugajal. Ko je povojna kritika zanikovala njegovo poezijo, je našel podporo in razumevanje samo zasebno, pri nekdanjih krščanskih socialistih, ki so bili kljub podpori OF in partizanstvu za komunistično oblast nasprotniki, zato jih je nadzirala. Leta 1956 je ponudil zbirko Glas tišine mariborski založbi Obzorja, toda »pravoverni« založniški svet je objavo zavrnil, zbirko je šele leta 1959 izdala celjska Mohorjeva družba. Nekateri kritiki so medtem ideološko in literarnoestetsko »mutirali«, zato so našli v njej več pozitivnega. Najbolj razumevajoče je o njej pisal literarni zgodovinar Jože Koruza, pohvalno oceno o njej pa je v tržaškem Primorskem dnevniku objavil → Vladimir Bartol. »Mutiralo« je tudi ● Društvo slovenskih pisateljev, sedaj Tomšičeva ulica 12 (88n), ki je pod predsedstvom → Mateja Bora to Vodnikovo zbirko nagradilo.

Leta 1962 je Vodnik padel v stanovanju v Gestrinovi ulici, si poškodoval zapestje in zlomil spodnjo čeljust. Po oskrbi v nezgodni in stomatološki kliniki se je zdravil skoraj leto, sicer pa je bil večinoma doma in snoval antologijski izbor svoje poezije Sončni mlini. Ta je izšel leta 1964 pri Državni založbi Slovenije in pri kritikih doživel naklonjen sprejem. Sredi leta 1964 je bil Vodnik med podpisniki Izjave, s katero je skupina sodelavcev literarne revije Sodobnost (v št. 7a) protestirala proti oblastniški ukinitvi literarne revije Perspektive in policijskim ukrepom proti sodelavcem te kritične publikacije (→ Marjan Rožanc, → Dominik Smole, → Dane Zajc). Zato se je komunistična oblast maščevala in odstavila uredništvo Sodobnosti . To revijo so od leta 1965 urejal politično preverjen uredniški »kader«.

V letu 1964/65, ob največjem oblastniškem nasilju nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti, je v zadevo škodljivo posegla komunistična funkcionarka Vida Tomšič, rojena Bernot (→ Anton Podbevšek), prvič poročena s komunistom Tonetom Tomšičem; → Mira Mihelič, → Ljuba Prenner), takrat predsednica »Glavnega odbora ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (transmisija Komunistične partije oz. Zveze komunistov), Komenskega ulica 7 (U5), zato so jo v Študentskem naselju študentje izžvižgali (glej: Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi, Problemi 2, 1965, št. 24, str. 1270–1277). Za Tomšičevo je bil januarja leta 1965 narejen Seznam članov Društva slovenskih književnikov z oznakami njihove ideološke ustreznosti. Pred Vodnikovim priimkom je sicer pripisana kljukica, kar pomeni, da je bil za oblast sprejemljiv, toda njegov podčrtani priimek pomeni oblastniško sumničenje, najverjetneje zaradi njegove religioznosti, predvsem pa druženja s → Kocbekom in nekdanjimi krščanskimi socialisti. Enaki oznaki sta iz enakih razlogov tudi ob bratu Francetu Vodniku.

Proti koncu leta 1964 je komisija za književnost pri Prešernovem skladu Vodnika predlagala za Prešernovo nagrado, toda upravni odbor, v katerem so spet sedeli ideološko »pravoverni« možje, je, kot večkrat v zgodovini podeljevanja teh nagrad, izbor komisije ignoriral in določil svoje nagrajence. Komisija je svoj izbor sporočila javnosti, zato je podelitev nagrad dobila škandalozno razsežnost. Ta spremlja nagrade, od kar jih podeljujejo. Nepodelitev nagrade je bolnega Vodnika hudo prizadela. Pešalo mu je srce. Oktobra leta 1965 je zaradi srčne embolije umrl v ● Bolnišnici dr. Petra Držaja, Vodnikova cesta 62 (B3). Zadnje zakramente mu je podelil frančiškanski pater dr. Roman Tominec (tudi umetnostni zgodovinar). Do pogreba je truplo ležalo na ● Žalah (P4), v »Jožefovi mrliški vežici«. Pokopali so ga »ob prvem mraku, ob zadnji zahodni zarji« v ● Dravljah, ob desnem zidu novega dela pokopališča (P5), grob Zid, BD, 12. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi. Katoliški obred je opravil stolni dekan Jakob Šolar (tudi jezikoslovec, literarni zgodovinar, profesor v predvojni Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu; med II. svetovno vojno je bil zaprt v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau, med letoma 1946 in 1952 sodelavec Inštituta za slovenski jezik SAZU pri začetnih delih za slovar slovenskega knjižnega jezika, med letoma 1952 in 1957 je bil v zaporu kot žrtev stalinističnega sodnega procesa; → Ivan Hribovšek). Ob odprtem grobu se je v imenu Društva slovenskih književnikov od pokojnika poslovila pisateljica Mira Mihelič, v imenu slovenskega PEN-a publicist in prevajalec Božidar Borko ter posebno občuteno Edvard Kocbek. Takrat se je že mračilo, zato si je Kocbek med branjem govora svetil z majhno žepno svetilko. Pozneje so v ta grob pokopali tudi Vodnikovo ženo Doro in njegovega brata Franceta. Fotografija nagrobnika je objavljena v zborniku Bog je videl, Ljubljana 1998, med str. 56 in 57. Društvo slovenskih književnikov je pokojnika na dan njegovega pogreba v svojih prostorih počastilo z žalno sejo.

LIT.: Bog je videl. Draveljski duhovni večeri. Uredila Marija Stanonik. Ljubljana-Dravlje 1998. – Edvard Kocbek: Ob grobu Antona Vodnika. V: E. Kocbek, Svoboda in nujnost (Pričevanja). Druga, pregledana in dopolnjena izdaja. Celje 1989, str. 286–289. – Krogi navznoter, krogi navzven. Kocbekov zbornik. Uredil Niko Grafenauer. Ljubljana 2004, str. 377 [o Vodnikovem pogrebu]. – Š. K. [Štefan Kališnik]: Pogreb Antona Vodnika. Delo 6, 5. 10. 1965, št. 271, str. 6. – Mira Mihelič: Ure mojih dni. Spomini. Murska Sobota 1985, str. 147–154. – France Pibernik: Anton Vodnik. Monografija. Ljubljana 2012. – Anton Vodnik: Glas tišine. Izbrala, uredila, spremno besedo in opombe napisala Franca Buttolo. Ljubljana 1985 (Kondor, 224). – Dora Vodnik: Utrinki iz preteklosti. Novi list (Trst-Gorica) 17, 26. 9. 1968, št. 713, str. 6. – France Vodnik: Glasnik ritmičnega rodu (Ob dvajsetletnici smrti pesnika Antona Vodnika). Znamenje 15, julij-avgust 1985, št. 4, str. 301–316 [z obsežno bibliografijo].