64. ANTON PODBEVŠEK (1898, Novo mesto –1981, Ljubljana) [...]

Pesnik. Časnikar in publicist. Avtor pesniške zbirke Človek z bombami.

Prvi od sedmih otrok čevljarja Mihaela P. in Julijane Rogljič, ki sta se iz okolice Kamnika preselila v grad Grm pri Novem mestu, kjer je oče postal hišnik. Otroštvo, ki ga je sin tukaj preživel, je bilo zanj lepo. Okrog leta 1912 se je revna družina preselila iz gradu v bližnjo hišo, ki jo je kupil oče in v njej čevljaril. Tam je Podbevšek s starši ter brati in sestrami živel s prekinitvami do konca leta 1920. V osnovno šolo je najbrž hodil v bližnji Šmihel, v novomeško gimnazijo pa med letoma 1909 in 1917, kjer je že kazal nagnjenje do nastopanja pred dijaki, patos, ekscentričnost (povzdigoval je → Koseskega) in egocentričnost. Tega leta so ga vpoklicali v avstrijsko vojsko, postal je vojak na italijansko-avstrijski fronti. Tamkajšnja vojna doživetja so ga močno prizadela, poleg tega je staknil še garje in tuberkulozo, ki ju je po končani I. svetovni vojni zdravil v novomeški vojaški bolnišnici. Maturiral je med vojaškim dopustom (»vojna matura«). Med letoma 1919 in 1920 je na zagrebški univerzi študiral slavistiko in ekonomijo, med letoma 1921 in 1923 pa na ljubljanski ● univerzi slavistiko, takrat v stavbi sedanjega sedeža univerze, Kongresni trg 12 (I4a), vendar študija ni dokončal.

Leta 1915 je urednik Janko Šlebinger zavrnil objavo njegovega pesemskega cikla Žolta pisma v reviji Ljubljanski zvon, med letoma 1919 in 1921 so mu pesmi objavljali v konkurenčni reviji Dom in svet, ki je bila bolj naklonjena uvajanju novosti v slovensko književnost. Leta 1919 je v Novem mestu delovala skupina, ki sta jo vodila Podbevšek in slikar Božidar Jakac, v njej pa je bil tudi → Miran Jarc. Ljubljanski časniki o njenih prireditvah (odprtje skupinske slikarske razstave, koncert in literarni večeri krajevnih nadobudnežev) niso poročali, ker so bile provincialne, toda lokalni patrioti so jih pozneje nostalgično in samopovzdigujoče poimenovali »novomeška pomlad«. Skupini pa domači nadobudneži kmalu niso več zadostovali, zato je jeseni leta 1920 dejavnost dopolnila z gosti iz Ljubljane. Med njimi so bili: poznejši literarni kritik in politik Josip Vidmar (→ Vladimir Bartol, → Edvard Kocbek); glasbenik Marij Kogoj, ki je nekaj let pozneje skomponiral tudi opero Črne maske in zaradi psihične bolezni prezgodaj končal svojo ustvarjalnost; in Rihard Jakopič. Ta je bil od Podbevška skoraj tri desetletja starejši, poleg tega je bilo njegovo nacionalno že etablirano impresionistično slikarstvo glede na hkratne evropske avantgardistične likovne smeri že »tradicionalna« slikarska faza, toda novomeški gorečneži so ga izrabili za svojo uveljavitev.

Avantgardistični naskok Ljubljane jeseni 1920 je obsegal: razstavo v ● Jakopičevem paviljonu, ki je stal v Tivoliju na začetku nekdanjega Lattermannovega drevoreda (64a), približno na prostoru sedanjega podhoda s Cankarjeve ceste in začetka tivolske pešpoti proti Spodnji Šiški do leta 1962, ko so ga zaradi prestavitve železniške proge globlje v Tivoli kljub protestom podrli; Kogojev koncert v dvorani ● hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b), in, med stavko gledališčnikov, Podbevškov nastop v ● Drami Narodnega gledališča, Erjavčeva cesta 1 (T3), kjer je »prednašal« (podajal) svoje pesmi. Nastop je vzbudil veliko časopisno pozornost, saj Ljubljana dotlej ni poznala avantgardističnih prireditev, ki so temeljile na izzivanju občinstva. Odziv je bil velik, toda polariziran. Psihiater dr. Alfred Šerko (→ Pavel Golia, → Slavko Grum, → Andrej Smole) je imel Podbevška celo za duševnega bolnika, podobne pesmi naj bi pisali tudi njegovi pacienti. Podbevšek se je zbal napadov, zato je nekaj časa nosil s seboj revolver. Celotno dogajanje je dobilo v javnih odmevih tudi politične prizvoke, saj so se čutili ogroženi predvsem liberalci, ki so se bali boljševizma in revolucije. Toda že proti koncu leta 1921 so se nekateri najožji privrženci Podbevška začeli od njega oddaljevati, navdih mu je usahnil, prenehal je pisati pesmi, vendar je navzven še vedno delal vtis dejavnega avantgardnega književnika.

Leta 1922 je Podbevšek ustanovil z Vidmarjem in Kogojem revijo Trije labodje, toda trojka je že po prvi številki razpadla, ker so se pojavila idejna razhajanja in ker naj bi bil Podbevšek hotel sam nadzirati revijo. Poskus ni uspel, zato je izstopil iz uredništva. To se je sestajalo v »buržujskem« ● hotelu Bellevue nad Tivolijem (D2j), za sedanjo športno dvorano Tivoli, ob Celovški cesti. Hotel, ki sedaj razpada, je omogočal lep razgled na Ljubljano, ki so jo hoteli z revijo »zavzeti«. Po drugem viru naj bi ga iz uredništva izključili. V drugi številki revije, v kateri ni bilo več Podbevška, so se pojavili tudi »tradicionalni« književniki, potem pa je revija izdihnila. Podbevšek je medtem ustanovil novo revijo Rdeči pilot, ki je prav tako kot prva revija po dveh številkah prenehala izhajati. Sodelavci revije, med katerimi je bila tudi Podbevškova bodoča žena Štefanija Ravnikar, ki je kazala literarne ambicije, so priredili turnejo po slovenskih delavskih krajih, saj se je Podbevšek nagnil k socializmu in pojmovanju književnosti kot levičarske propagande, ki naj revolucionarno aktivira proletariat. Njegovo zbirko Človek z bombami, ki jo je pripravil že leta 1920, so založniki odklanjali. Šele leta 1925 jo je v samozaložbi izdala njegova žena, vendar je bila že zamudniško dejanje. Ljubljana je postajala imuna proti ponavljajočim se prijemom prve slovenske avantgarde, saj je tej hitro zmanjkalo novih domislic. Tudi → Kosovel je dvomil o Podbevšku.

Po dveh letih premora je Podbevšek januarja leta 1927 v ● Mestnem domu, Krekov trg 2 (D6), s polemičnim predavanjem »arogantno« nastopil proti programu ljubljanske gledališke sezone ter revijama levičarski Mladini in katoliškemu Križu na gori. Prepovedal je diskusijo, odhitel iz dvorane in zunaj neuspešno poskušal prepričati policijo, naj v dvorani prepreči debato, češ da so v njej »neodgovorni elementi«, toda debata se je mirno nadaljevala brez njega. To je bil njegov zadnji nastop, saj se je potem iz javnega literarnega umaknil v družinsko življenje. Najprej je bil zaposlen kot časnikar pri glasilu Naprej (1920–1922) socialnodemokratske skupine Zvonimirja Bernota, strica poznejše komunistične funkcionarke Vide Bernot, poročene Tomšič (→ Mira Mihelič, → Ljuba Prenner); nato je prešel k »narodno radikalnemu dnevniku« Jutranje novosti (1923), k Jutru (1924–1929), Slovenskemu narodu (1929–1930), Jugoslovanu (1931) in krajši čas delal pri Tedniku. V letih 1932 in 1933 je bil vodja »inseratnega [oglasnega] oddelka« katoliškega dnevnika Slovenec. Letnice njegovih zaposlitev se v virih ponekod razlikujejo, toda vse kažejo osebno nestabilnost, nazorsko nihanje in prizadevanje za materialni obstanek. Nekaj časa je bil tajnik socialdemokratske stranke ter med letoma 1925 in 1927 tajnik Društva slovenskih leposlovcev (književnikov), kar potrjuje brodolom nekdanjega avantgardista in kaže pristanek v družbenih konvencijah.

Postal je literarno neploden, objavljal je samo še dela o nekaterih slovenskih impresionistih, ki jim je bil tudi založnik, toda tudi na to njegovo dejavnost so leteli očitki diletantizma in bibliofilske prevare. Posebno leta 1944, ko je v svoji založbi Sejalec izdal antologijo Slovenska lirika. Napovedal je 320 oštevilčenih izvodov, toda v prodaji jih je bilo čez 700. Antologija je vzbudila pomisleke tudi zaradi tradicionalističnega izbora pesmi, ki ni bil v skladu z nekdanjim urednikovim avantgardizmom. Najbrž je bilo vse to vzrok, da je založba Sejalec, ki jo je leta 1937 ustanovil z Jakopičem, leta 1944 prenehala delovati.

Podbevšek se je iz Novega mesta preselil v Ljubljano jeseni leta 1920, h Kogojevi družini, kjer mu revni Kogoj »poleg postelje« in »stradanja ni imel ponuditi ničesar«. V arhivski dokumentaciji o prebivališčih sta pri Podbevšku navedena dva protislovna podatka, ki kažeta njegovo nestalnost, idejna nihanja, nepričakovani konformizem in nazadnje umik v družinsko življenje: leta 1921 je »izstopil iz rimsko katoliške cerkve ter postal brezverec«; toda avgusta leta 1923 se je v ● frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju (64b) poročil s Štefanijo Ravnikar, rojeno leta 1903 v Ljubljani, učiteljico v Sostrem. Leta 1925 se jima je rodila hči Marija Asta (pozneje poročena Mohorič), leta 1933 pa jima je ob porodu v ljubljanski porodnišnici umrl sin. V Podbevškovi družini je imela stalne dohodke njegova žena, zaposlena kot učiteljica, moževa založniška dejavnost pa je bila občasni stranski zaslužek.

Navedena so tudi Podbevškova prebivališča: marca 1921 ● Stari trg 3/II, pri Kogoju (64c); oktobra 1923 ● Gosposvetska cesta 6/I, pri Ravnikar (64č); od januarja 1925 do avgusta 1929 ● Beethovnova ulica 15/IV (64d); avgusta 1929 ● Poljanska cesta 15 (64e); potem do novembra 1934 ● Tržaška cesta 6 (64f) in ● Povšetova ulica 37 v Mostah (64g). Podbevškova žena je februarja 1935 stanovala na Povšetovi cesti 37/I, potem do novembra 1935 v Novem mestu, Podbevšek pa novembra 1935 na ● Gosposvetski cesti 13, hiše ni več, zato je na zemljevidu zaznamovana točka med podrtim Kolizejem in Župančičevo ulico (64h); žena in hči pa marca 1936 v Komenskega ulici 20, junija 1937 pa v Novem mestu; Podbevšek novembra 1937 v ● Komenskega ulici 20 (64i), junija 1938 pa v Novem mestu, junija 1939 je bil v Zagrebu, maja 1940 pa je spet stanoval na Komenskega cesti 20. Tu je z družino stanoval tudi po II. svetovni vojni, do smrti. Tudi po umiku iz javnega literarnega življenja je Podbevšek do začetka II. svetovne vojne zahajal v kavarno hotela Union in ● kavarni Emona, na vogalu sedanje Cankarjeve in Slovenske ceste, nasproti Name (D7b) in ● Zvezda, v Kazini, kjer je sedaj knjigarna s kavarno, vhod je bil s sedanje Slovenske ceste (D7c). V teh kavarnah se je stalno zbiralo več omizij kulturnikov.

Po II. svetovni vojni je bil do leta 1952 večinoma brezposeln. Leta 1947 so ga iz ideoloških razlogov izključili iz Društva slovenskih književnikov, katerega predsednik je bil takrat → Miško Kranjec. Vmes je bil kratek čas zaposlen pri podjetju Jugoreklam, med letoma 1949 in 1951 v Ministrstvu za prosveto, Ministrstvu za znanost in kulturo in v upravi Slovenskega narodnega gledališča. Iz nje je moral oditi po sporu z → Jušem Kozakom, ki Podbevška ni maral. Ko je leta 1952 Josip Vidmar postal predsednik SAZU, je Podbevška konec istega leta zaposlil v administraciji ● SAZU, Novi trg 3 (A), in ga imenoval za oskrbnika akademijskih stavb. Podbevšek je bil tam med letoma 1953 in 1959 tudi vodja sindikata, ki je bil v takratnem političnem sistemu zgolj formalna organizacija – ni se več bojevala za pravice delavcev, saj naj bi ti vse pridobili s komunistično revolucijo. Leta 1962 je Podbevšek na delovnem mestu napredoval v naziv svŽtnik, leta 1973 pa se je upokojil. Med letoma 1954 in 1959 je bil član upravnega odbora Društva slovenskih književnikov.

Med II. svetovno vojno je bil Podbevšek skrajno oprezen in molčeč, izogibal se je sleherni politično obarvani izjavi. Družil se je samo z Jakopičem v njegovem ateljeju. Po vojni je Denisu Ponižu v strahu omenil, da so ga med vojno prisilno mobilizirali v nemško vojaško organizacijo Todt, zato ga je nekdo hotel »po hitrem postopku likvidirati«. O Podbevškovi lojalnosti do povojnega komunističnega režima so nekateri oblastniki dvomili. To potrjuje Seznam članov Društva slovenskih književnikov iz januarja leta 1965. Narejen je bil ob največjem oblastniškem nasilju nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti v letu 1964/65 (→ Marjan Rožanc, → Dominik Smole, → Dane Zajc) za komunistično funkcionarko Vido Tomšič, rojeno Bernot, prvič poročeno s komunistom Tonetom Tomšičem (→ Mira Mihelič, → Ljuba Prenner), takratno predsednico »Glavnega odbora ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (transmisija Komunistične partije oz. Zveze komunistov), Komenskega ulica 7 (U5). Tomšičeva je v zadevo škodljivo posegla, zato so jo v Študentskem naselju študentje izžvižgali (glej: Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi, Problemi 2, 1965, št. 24, str. 1270–1277). Na tem seznamu so pripisane oznake politične ustreznosti književnikov. Čeprav je takrat Podbevšek veljal za ustvarjalno nemega književnika, je pred njegovim priimkom pripisana črtica, kar pomeni, da je bil za komunistično oblast problematičen. Najbrž je tudi nekdanji socialni demokrat Bernot o Podbevšku kaj povedal svoji komunistični sorodnici.

Podbevšek je bil vse življenje bolehen, precej odvisen od praktične žene, zato ga je njena smrt leta 1980 še posebej prizadela. Imel je več srčnih napadov, po enem mu je doma nenadoma odpovedalo srce. Svojci so želeli pogreb v družinskem krogu, vendar se ga je udeležilo precej ljudi. Slikar Božidar Jakac se je od pokojnika poslovil z govorom. Pokopali so ga civilno na ● Žalah (P4), ob ženi; grob A/59/11/3+4. Društvo slovenskih pisateljev ga je počastilo z žalno sejo.

LIT.: Marijan Dović: Mož z bombami. Anton Podbevšek in slovenska zgodovinska avantgarda. Ljubljana – Novo mesto 2009. – Pogovor z Asto Mohorič 19., 20. 8. 2013. – Denis Poniž: Spomin v novembru. Pesniku Antonu Podbevšku. Naši razgledi 30, 11. 12. 1981, št. 23, str. 679.