1. ANTON AŠKERC (1856, Globoko pri Rimskih Toplicah – 1912, Ljubljana) [...]
Pesnik. Duhovnik in arhivar. Avtor pesniške zbirke Balade in romance.
Bil je kmečkega rodu, zgodaj je izgubil mater. Po gimnaziji v Celju in bogoslovju v Mariboru je postal duhovnik, vendar mu ta poklic ni ustrezal. Predstojniki so ga zaradi nazorov, svojeglavega opravljanja verskih obredov in nesoglasij z verniki premeščali po različnih štajerskih krajih. Bil je narodno zaveden, slovanofil in nasprotnik germanizacije, zaradi česar so ga napadali nemški krogi.
Pesmi je večinoma pod psevdonimom Gorazd objavljal v literarni reviji Ljubljanski zvon. Njen urednik in poznejši → Cankarjev profesor slovenščine v ljubljanski realki Fran Levec (→ Kersnik) ga je v pismih mentorsko preusmeril od lirike k pisanju balad in romanc, saj je opazil njegov epski talent, ki je v slovenski poeziji redek. Leta 1890 je prvo in najboljšo zbirko Balade in romance pod pravim imenom in z Levčevim posredovanjem izdal pri ljubljanskem nemškem založniku Bambergu. Aškerc se je nazorsko zbližal s slovenskimi liberalci v Ljubljani, zato so mu ti leta 1891 ponudili položaj glavnega urednika časnika Slovenski narod in revije Ljubljanski zvon, vendar ga ni sprejel. Seznanil se je tudi s → Simonom Gregorčičem, vendar se nista spoprijateljila, ker sta bila njuna značaja in njuno pesništvo različna. Fotografija obeh pesnikov, posneta v Ljubljani leta 1892, na kateri se držita za roki, je samo navidezna idila.
Ko je Aškerčevo življenje na Štajerskem postajalo neprijetno, so mu ljubljanski liberalni veljaki omogočili zaposlitev v Ljubljani. Leta 1897 je mestna občina razpisala službo mestnega arhivarja, ki so jo ustanovili prav zanj. Ko se je naslednje leto kot duhovnik upokojil in ga je ljubljanski občinski svet na predlog župana Ivana Hribarja imenoval za začasnega, potem za stalnega mestnega arhivarja, se je preselil v prestolnico dežele Kranjske. Postal je prvi ljubljanski mestni in prvi slovenski poklicni arhivar. Službo je nastopil julija 1898 in jo opravljal do smrti. Čeprav so njegovi ljubljanski liberalni zavezniki z županom Ivanom Hribarjem vred pričakovali, da se bo angažiral tudi v politiki in javno publicistično podpiral njihov tabor, je to zavrnil. Ostati je hotel pri poeziji, čeprav je iz nje posredno delal tudi idejno propagando za somišljenike.
V Ljubljano ni prišel z iluzijami, temveč s strahom pred novimi razmerami. Mesto mu ni prineslo pomiritve, temveč nova razočaranja. Začel je bolehati zaradi poapnenja žil in oslabelosti živcev. Po prihodu ga je prijazno sprejel ljubljanski škof Jeglič, vendar mu je kmalu prepovedal opravljanje verskih obredov in sodelovanje v Ljubljanskem zvonu. Aškerc je po preselitvi še vedno maševal, in sicer v ● cerkvi sv. Janeza Krstnika (→ Prešeren, → Finžgar) v Trnovem, sedaj Kolezijska ulica (1a). Toda še vedno po svoje, zato mu je škof prepovedal opravljanje verskih obredov, kar je Aškerc upošteval, in sodelovanje v Ljubljanskem zvonu, zaradi njegovih domnevno nravstveno spornih pesmi, česar ni upošteval. Njegova pesniška moč je slabela, vendar je ob koncu 19. stoletja veljal za najpomembnejšega živečega slovenskega pesnika.
Mestni oblastniki so novemu arhivu dodelili prostor v drugem, podstrešnem nadstropju srednjega, najstarejšega dela ● Magistrata, Mestni trg 1 (U2). Pod nadstropjem je bil magistratni moški, na nasprotni strani pa ženski zapor. Oba sta bila hrupna, saj sta bila polna »vlačug, pijancev in pretepačev«, kar je onemogočalo mirno delo. Pod oknom je bila greznica. Iz arhiva so se videle le strehe in deloma grajsko pobočje, sonce ni sijalo vanj. Prostor je bil tudi pozimi, kljub centralnemu ogrevanju, mrzel. V usnje vezani fascikli so smrdeli, zato je moral Aškerc odpirati okna. V letu pred smrtjo, ko se mu je zdravje poslabšalo, je prosil magistrat, da bi mu dodelili slugo za prenašanje gradiva, vendar prošnji niso ugodili. V arhivu se ni dobro počutil, vendar je vestno delal. Časopisni očitki, da uživa »sinekuro«, niso bili resnični, zato so ga prizadeli. Skrbno je uredil kopice listin, sestavil kazala in imenike in objavljal gradivo, zanimivo za javnost. Ustanovil je tudi magistratno knjižnico, pridobival redke knjige in zbiral tudi slovensko časopisje, ki je izhajalo zunaj dežele Kranjske. Ni bil samo mestni arhivar, ampak tudi knjižničar magistratne knjižnice, upravitelj zbirke slovenskega časopisja in avtor kataloga zbirke likovnih del, ki jih je kupovalo mesto. Skrbel je za jezikovno neoporečnost slovenskih javnih napisov na trgovskih, obrtnih in reklamnih tablah ter izrekov in pregovorov na pročeljih novih mestnih ljudskih šol (npr. na dekliški šoli pri cerkvi sv. Jakoba in deški šoli na Prulah). Predlagal je tudi poimenovanja novih mestnih cest, ulic in trgov. Postal je tudi nekakšen županov kulturni referent. Dal je pobudo za nekatere ljubljanske zavode, ki so jih uresničili pozneje (npr. mestni muzej, umetnostna galerija). Ob graditvi tehniške srednje šole pri Mirju se je zavzel, da so iz zaraščene groblje restavrirali nekdanji emonski zid, iz emonske dobe pa je zajel snov za svojo zadnjo pesnitev Atila v Emoni.
Leta 1895 je postal tudi mentor za začetnike pri Ljubljanskem zvonu in odkril tri mlade literarne talente: dijaka ljubljanske realke → Ivana Cankarja ter njegova vrstnika → Ketteja in → Župančiča. Izvedel je tudi za Cankarjev »trk« s pisateljem in ljubljanskim liberalnim politikom → Ivanom Tavčarjem. Osebno je ugotovil, da Cankarjev »značaj ne dela najboljšega vtisa« in da najbrž tiči vzrok v njegovi revščini. Kljub temu je Aškerc cenil nadarjenega mladega ekscentrika, Cankar pa je bil navdušen nad njegovimi zgodnjimi baladami in romancami. Aškerc je sicer zagovarjal uvajanje naturalizma in dekadence v slovensko književnost, ko pa so se mladi talenti intenzivno oprijeli »patoloških« findesieclovskih literarnih smeri, Cankar pa po lastnih besedah »sifilitičnega sanjarjenja«, jim Aškerc, privrženec literarnega realizma, ni mogel več slediti. Ostal je pri vedno bolj tendenčnih, stilno okornih epskih pesmih. To so pripadniki »moderne« in kritiki, razen tistih iz liberalnega tabora, javno omenjali, kar je Aškerca prizadelo.
O umotvorih literatk je dvomil, vendar je imel stike s tržaško pripovednico Marico Nadlišek, materjo pisatelja → Vladimirja Bartola. Kljub trdemu stališču do književnic ga je očarala → Zofka Kveder, saj naj bi imela »lep pripovedni talent« in bila »popolnoma resnega, moškega emancipovanega značaja«. Njo pa je Aškerc zanimal zgolj literarno, nato sta se, razočarana drug nad drugim, razšla. V prvem desetletju XX. stoletja se je zagledal v pohlevnejšo pesnico Ljudmilo Poljanec, toda ona ga je šokirala z lezbičnimi nagibi. V Ljubljani ga je obiskovala, ker je potrebovala literarnega mentorja. Ko je odkrila, da je vanjo zaljubljen, je bilo njenih obiskov konec. Obeh »gospic« Aškerc ni zanimal erotično, ampak uredniško, zato sta ga emancipirano izkoristili za literarno uveljavljanje.
Leta 1900 so Aškercu v ● Deželnem gledališču, sedanja Opera, Župančičeva ulica 1 (T2), uprizorili dramo Izmajlov (po → Tavčarjevi noveli Tat), ki je bila neuspešna, toda Aškerc je po predstavi priredil v ● Narodnem domu (D5), sedaj Narodna galerija ob Cankarjevi cesti, nekaterim slovenskim književnikom banket. Udeležil se ga je tudi mladi → Josip Murn, ki je → Otonu Župančiču poročal o »lizunstvu« prireditve. Ko je Cankar javno omenil Aškerčevo pesniško stagnacijo in javno kritiziral Aškerčevo problematično ureditev Kettejeve posmrtne pesniške zbirke, je prišlo do končnega preloma še med Aškercem in pripadniki »moderne«, kar je Aškerca prizadelo. Tudi kot urednik Ljubljanskega zvona v letih med 1900 in 1902 je doživljal pretrese, saj je izgubljal sodelavce, neuspešno menjaval uredniški koncept, občutil pritiske založnice in se zapletel v spor o celjskem šolskem vprašanju z enim od veljakov svojega političnega tabora, s pisateljem Tavčarjem. Ta ga je grajal, zato je Aškerc kot urednik revije odstopil. Naraščajočo prizadetost, tudi zaradi negativnih kritik svojih vse slabših pesniških zbirk, si je lajšal s potovanji; med drugim v Italijo, Francijo, Švico, Češko, Poljsko, Rusijo, Grčijo, Turčijo in Egipt.
V začetku prebivanja v Ljubljani je hodil večerjat v Narodni dom, kjer se je zbirala tudi literarna družba; dvakrat tedensko je v kavarni prebiral revije. Nekaj časa je hodil zajtrkovat v ● kavarno hotela Slon, sedaj Slovenska cesta 34 (D2a). Ljudje so bili do njega prijazni, vendar je ostajal zaprt vase in vse večji samotar. Navadno se je sprehajal po ● Tivoliju (1b) ali Rožniku (1c), toda vedno sam. Pozneje je gostilne in restavracije menjaval: stekleni salon ● hotela Lloyd, stavba med nekdanjo Sv. Petra cesto, sedanjo Trubarjevo cesto 9, in sedanjo Miklošičevo cesto 6 (D2f), nasproti vhoda v hotel Union; hotel Stadt Wien, imenovan po prvotnem gostišču hotel Malič, na vogalu sedanje Slovenske in Cankarjeve ceste (D2e), kjer stoji blagovnica Nama; ● hotel Ilirija, po I. svetovni vojni hotel Triglav, na Kolodvorski ulici 22, ob gostilni Stari Tišler (D2c); ● hotel Štrukelj (D2d), pozneje hotel Turist, sedaj hotel City, Dalmatinova ulica 15 na vogalu s Kolodvorsko ulico; in ● hotel Tratnik, pozneje imenovan Zlata kaplja in Balkan, na Sv. Petra cesti 27, v sedanji stavbi Trubarjeva cesta 23 (D2g). Pridobil si je majhno omizje (2 do 5 oseb), ki se je selilo z njim po lokalih, in bil zaradi zagrenjenosti osoren do strežnega osebja.
Tudi kot najemnik stanovanj se je pogosto selil. Jeseni leta 1898 je stanoval na ● Tržaški cesti 45/III (1č), pred koncem istega leta v ● Slomškovi ulici 10/II (1d), julija 1899 na ● Petkovškovem nabrežju (1e), takrat Sv. Petra nasip 55, leta 1900 na ● Resljevi cesti 24/I (1f); 1902 se je preselil v isti hiši v drugo stanovanje; 1905 pa na takratno Bleiweisovo cesto 7/II, sedaj ● Prešernova cesta 11 (1g); leta 1910, nekaj mescev pred smrtjo, v hišo ● št. 9 (1h), v svoje pritlično, sorazmerno udobno samsko stanovanje.
Nekaj tednov pred smrtjo si je kupil novo pohištvo, si vzel dopust in odpotoval na Dunaj, po vrnitvi je zagrenjen sežgal svoje rokopise. Nekaj dni pred smrtjo je tožil o bolečinah v ušesu in grlu, vendar je še vedno delal v arhivu. Nekega večera je obležal na tleh svojega stanovanja: zadela ga je možganska kap. Celo noč je klical postrežnico, toda našla ga je šele zjutraj. Čeprav ni hotel iti, ga je zdravnik poslal v bolnišnico. Niso ga odpeljali v sanatorij Leonišče (v stari stavbi med Šlajmerjevo ulico in Zaloško cesto, pred novo porodnišnico; danes je v njem del Klinike za ginekologijo, Šlajmerjeva ulica 2), ker mu je bil predrag, ampak v ● Deželno civilno bolnišnico (B2), sedanje Klinične bolnišnice v parku med Zaloško cesto in Ljubljanico. Napovedal je svojo smrt v treh dneh, kar se je tudi zgodilo. Umrl je osamljen (ob njem ni bilo nobenega sorodnika niti prijateljev, saj teh ni imel), v blodnjah in nezavesti. Vzbujal je vtis pomirjenosti, toda pred smrtjo je tako močno vpil, da ga je del bolnišničnega osebja zapustil. Vzrok smrti: apopleksija (možganska kap). V mrliški knjigi piše, da ni bil previden: poslednje zakramente je »kot svobodomislec« odklonil. Toda po eni verziji naj bi se križa, ki so mu ga, nezavestnemu, dali v roke, oklenil.
Katoliški pogrebni obred je opravil frančiškan Albert Pirc. Pokojnika so pokopali na ● pokopališču pri Sv. Krištofu (P2), v grobnici Slovenskega pisateljskega društva. To pokopališče se je razprostiralo na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice, kjer so pokopavali med letoma 1780 in 1906. Iz pogreba je predvsem liberalna stranka naredila svojo javno predstavo. Truplo je dala prepeljati v Narodni dom in poskrbela, da pogrebni sprevod ni šel naravnost proti pokopališču, marveč najprej po ulicah v nasprotno smer, v mestno središče (čez Kongresni trg in sedanji Prešernov trg do glavne pošte), in šele nato proti pokopališču. Čeprav je bila udeležba obvezna samo za licejske dijake, so se pogreba udeležili tudi mnogi drugi srednješolci. V sprevodu so dijakinje liceja nosile petnajst lipovih vencev z naslovi Aškerčevih knjig. To je izzvalo polemiko o primernosti deklic za takšno reklamo pokojnikovih knjig, saj so bile za mnoge idejno sporne, in disciplinsko preiskavo. V imenu Slovenske matice je govoril njen predsednik Fran Ilešič, čigar govor je povzročil dva izstopa iz Matice; od pokojnika se je poslovil tudi zastopnik hrvaških književnikov in Matice hrvatske. Pogreb so izrabili tudi socialni demokrati, ki so se imeli za »najbolj napredno« politično stranko. V imenu »organiziranega slovenskega delavstva« je govoril Etbin Kristan (čigar unitaristične zablode je obsodil Cankar), čeprav so pozneje javno priznali, da pokojnik ni bil zastopnik socialne demokracije. Toda prav v glasilu te stranke, Zarja, je Cankar objavil svoje tržaško predavanje Anton Aškerc in njegova doba. V njem je poudaril vrednost Aškerčevih prvih balad in romanc ter napadel politične manipulacije s pesnikom. Cankar ni slutil, da bo njegov pogreb še večja manifestacija in predmet še večjih strankarskih očitkov, niti tega, da bo s svojo književnostjo postal še večji predmet političnega manipuliranja kot Aškerc, saj si ga bo lastil eden izmed totalitarizmov XX. stoletja.
Jeseni leta 1938 so iz pisateljske grobnice na opuščenem pokopališču pri Sv. Krištofu (njena fotografija je v knjigi: M. Piškur, S. Žitko: Ljubljansko Navje, str. 66) prenesli posmrtne ostanke vseh desetih pokojnikov, tudi Aškerčeve, v novo pisateljsko grobnico pod arkade na ● Navju (P3), kamor so prestavili tudi obnovljeni spomenik z napisi o pokojnikih (fotografija je v omenjeni knjigi, str. 61).
Upodobitve Ljubljane (izbor):
Primož Trubar (pesnitev, 1905), Atila v Emoni (pesnitev, 1912).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Nikolaj Pirnat: Anton Aškerc (doprsni kip na spomeniku na vogalu Križank ob križišču Emonske in Zoisove ceste, postavljen ob 100-letnici rojstva leta 1956; avtor spomenika in ureditve okolice pa je arh. Jože Plečnik);
● plošča po načrtu inž. arh. Borisa Kobeta (1956) na pročelju hiše Prešernova cesta 11, v kateri je pesnik umrl;
● Aškerčeva cesta;
● Aškerčeva nagrada in priznanje za dosežke v arhivistiki, podeljuje ju Arhivsko društvo Slovenije;
● Gimnazija Antona Aškerca (tako imenovana od leta 2008), Aškerčeva cesta 1;
● v likovni zbirki Mestnega muzeja Ljubljana: Lojze Dolinar: Anton Aškerc (1912, patinirani mavec), Nikolaj Pirnat: Anton Aškerc (1932, mavec).
LIT.: Aškerčev zbornik. Uredil Vlado Novak. Celje 1957. – Marja Boršnik Škerlak: Aškerc. Življenje in delo. Ljubljana 1939. –
Fran Govekar: Aškerčeva »sinekura«. Ljubljanski zvon 32, 1912, str. 465–474. – Rudolf Mol: Aškerčeva stanovanja v Ljubljani. Kronika 4, 1956, št. 2, str. 107. – Sergij Vilfan: Anton Aškerc – mestni arhivar ljubljanski. Kronika 4, 1956, št. 2, str. 99–107.