74. ANDREJ SMOLE (1800, Ljubljana – 1840, Ljubljana) [...]
Zbiralec ljudskih pesmi, prevajalec in založnik. Trgovec in posestnik. Izdal Pesme → Valentina Vodnika, → Linhartov Veseli dan ali Matiček se ženi in prevod Garrickove komedije Varh (The Guardian).
Drugorojenec gostilničarja (pri »Figabirtu«) in podjetnika Mihaela Smoleta ter Helene Sever. To je bil njen drugi zakon. Po moževi smrti se je tretjič poročila in še bolj obogatela, z novim možem je imela tudi žitno trgovino. ● Gostilna je stala na nepozidanem prostoru ob sedanji Slovenski cesti, med sedanjo Puharjevo ulico in gostilno Figovec (D1h'), naslednico takratne gostilne Pri Figovcu ob takratni Dunajski cesti. Železnice še ni bilo, zato je gostilna v dobi prevozništva in pošte s konjsko vprego cvetela in imela več hlevov.
Smole je v letih 1808–1812 obiskoval ljubljansko ● normalko v poslopju liceja na sedanjem Vodnikovem trgu (I1a). Oče mu je zgodaj umrl, mati ga je razvajala; bil je veseljak, brez čuta za varčnost, vendar s smislom za kulturo. Mati ga je poskušala vzgojiti za svojega pomočnika, vendar se ji to ni posrečilo. Zgodaj je začel potovati (Reka, Slavonija, Trst, Benetke), najbrž da bi pridobil trgovske izkušnje. Leta 1821 je postal oskrbnik poštnih hlevov na dvorišču materine hiše ob odcepu sedanje Gosposvetske ceste od Slovenske ceste. Avstrijski vohuni so ga imeli za frankofila, kajti tudi po koncu Ilirskih provinc je ostal pod vplivom očima, tretjega materinega moža, zagovornik gesel francoske revolucije. Okrog leta 1820 se je v domači gostilni seznanil s → Prešernom, morda pa že prej, med šolanjem.
V začetku leta 1823 je Smole zasnubil lepo in duhovito Jožefino Češek, ki je prebivala na ● Mestnem trgu 10 (74a). Imenovali so jo »glažovnata princezinja«, ker je bila hči bogatega ljubljanskega steklarja. Kljub njuni zaroki njeni starši poroke niso dovolili, saj se jim hčerin zakon z boemskim Smoletom ni zdel več primeren. Leta 1825 se je Jožefina poročila z graščakom Terpincem z gradu Fužine pri Ljubljani, kar je Smoleta spravilo v obup, veseljačenje, »izzivalno potratnost in svobodno ljubezensko izživljanje ter začel na posledicah le-tega bolehati« (Slodnjak). Tudi tolažilno razmerje z lahkomiselno malomeščanko Marijo Rudolf je propadlo. Ko je Smole pobegnil v tujino, je njegova mati poskrbela za nosečo sinovo ljubico, potem pa za vnuka Andreja Rudolfa, rojenega 1827. Marija Rudolf je namreč štiriletnega sina pustila nesojeni tašči in pobegnila z nekim oficirjem.
Leta 1824 je Smole postal žitni trgovec v ● eni od obeh hiš (v njej je tudi prebival), ki ju je kupila mati. Stali sta na nasprotni strani domače gostilne, ob sedanji Slovenski cesti, severno od gostilne Šestica (74b); sedaj ju ni več. Mati je Smoletu podarila tudi precejšnjo vsoto denarja, toda zaradi njegove lahkomiselnosti in zapravljivosti sta bili že čez dobro leto obe hiši zadolženi. Bil je član »komisije za uničevanje vina«. Leta 1826 ga je mučil hud prehlad, zaradi katerega bi skoraj umrl. Leta 1827 sta mu pretila bankrot in zapor, v katerega bi ga spravili upniki, zato je za štiri leta s potnim listom in odpravnino po očetovi dediščini pobegnil v Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo, Švico in Italijo.
Njegove dolgove je poplačala mati, vendar je izgubil obe hiši. Leta 1831 se je vrnil, toda njegovo zdravje je bilo načeto, saj ni mogel več hoditi brez opore, pozneje mu je ohromela tudi desnica. Za policijo je ostal »na slabem glasu«, za ljubljanske pivske družbe pa na dobrem. Strelsko društvo ga je kot »nadstrelca« izvolilo v svoje predsedstvo. Po njegovi vrnitvi je k Smoletovim pogosto zahajal tudi Prešeren, ki si je pri nesojenem trgovcu izposojal knjige (te je Smole opremil z ekslibrisom, ki je najstarejši znani slovenski ekslibris) in denar ter z njim veseljačil. Smoletov urejeni brat Mihael (kot drugi takšni meščani) Prešerna zaradi njegovih popivanj ni maral. Smole se zaradi načetega zdravja ni mogel več ukvarjati s trgovanjem, zato mu je mati malo pred svojo smrtjo leta 1833 kupila graščino Prežek pod Gorjanci in ● hišo Breg 20 (74c), sedanja gostilna Pri vitezu, vendar je moral hišo zaradi novih dolgov že leta 1836 prepustiti bratu Mihaelu. Potem je živel od obresti nedotakljive glavnice, ki mu jo je zapustila mati, in graščine Prežek pod Gorjanci.
Po materini smrti je le poredko prebival v Ljubljani, največkrat poleti v hiši na Bregu, sicer pa v gradu Prežek, kjer je prebolel več bolezni in večinoma samotaril, saj je ostal brez ljubljanske pivske druščine. Večkrat ga je obiskal Prešeren. Smoletu so živci oslabeli, desnica mu je ohromela, hodil je z berglami, toda ohranil je humor. Iz razmerja z grajsko gospodinjo Nežo Jaki sta se mu rodila še dva nezakonska otroka, sin in hči. Takrat je njegov prvi nezakonski sin začel hoditi v Ljubljani v šolo. Tega sina, ki je bil slabo vzgojen, je Prešeren kot 19-letno siroto vzel za pisarja v Kranju. Po pesnikovi smrti je moral za osem let k vojakom, se 30-leten oženil in si leta 1858 kupil z ostanki premoženja hišo ob Poljanski cesti, vendar jo je kmalu prodal. Hiša je stala do potresa na prostoru poznejše gostilne Pri Štrajzelnu oziroma Činkole (→ Juš Kozak, → Lojze Krakar), sedaj istoimenski bife, Poljanska cesta 17, nasproti gimnazije Poljane. Smoletov prvi sin je imel tri sinove in se preselil na Dunaj, kjer je domnevno tudi umrl.
Smole je tudi na Prežku slabo gospodaril, večkrat ni bilo denarja niti za sol. Zaradi novih dolgov je graščino prodal in se leta 1839 spet preselil v Ljubljano. Spomladi leta 1840 je vložil prošnjo, da bi smel izdajati dvakrat tedensko politični časnik Ilirske novice s tedensko literarno prilogo Ilirski Merkur. Toda policija je zasumila, da bi Smole zaradi skromne šolske izobrazbe in slabega zdravja ne mogel urejati časnika in da bi svoje ime posodil drugemu uredniku. Ljubljanski gubernij je vlogo zavrnil. Tudi Smoletova prošnja, ki jo je poslal cesarju Ferdinandu na Dunaj, ni bila uspešna. Smole je nameraval odpotovati k cesarju v avdienco, vendar je prej umrl.
Zadnje leto življenja je prebival v ● hiši, ki je bila last žitnega trgovca Andreja Fršhlicha; stala je blizu sedanjega notranjega ministrstva ob Slovenski cesti. Hiša je imela takrat št. 61, pozneje je postala Dunajska 5, stala je med sedanjo Štefanovo in Puharjevo ulico (74č). V tej hiši ga je naslednje leto med praznovanjem godu v krogu prijateljev zadela kap. Poklicali so duhovnika, ki ga je lahko samo še mazilil s poslednjim oljem. Čez pol ure je izdihnil v Prešernovem naročju. Pokopali so ga na ● pokopališču pri Sv. Krištofu (P2), kjer so na prostoru sedanjega Gospodarskega razstavišča in okolice pokopavali med letoma 1780 in 1906. Prešeren mu je napisal prvo slovensko osmrtnico, ob četrti obletnici smrti pa mu je posvetil elegijo V spomin Andreja Smoleta.
Po letu 1872 je dal Mihael Smole bratu Andreju postaviti na pokopališču pri Sv. Krištofu grobnico in ploščo z nemškim napisom, ki naj bi jo po opustitvi pokopališča prenesli na Navje, toda knjiga Ljubljansko Navje Milene Piškur in Sonje Žitko nima njene fotografije (ta je objavljena v časniku Jutro leta 1926) niti je ne omenja. Smoletove posmrtne ostanke so prenesli na novo pokopališče ● pri Sv. Križu, sedaj Žale (P3), v grobnico Rothovih, ki na plošči niso več napisani. Sedaj je to grob Mikolič, zid A/D2/8.
Leta 1926 je gostilniška druščina, imenovana »penatje« (iz latinske množinske besede »Penates«: starorimski hišni bogovi, varuhi družine in domačega ognjišča): dr. Alfred Šerko (→ Pavel Golia, → Slavko Grum, → Anton Podbevšek), dr. Matej Šmalc, dr. Janez Plečnik, dr. Rudolf Andrejka, polkovnik Emil Knific in še nekateri, dala vzidati na Smoletovo rojstno hišo blizu sedanje gostilne Figovec marmorno spominsko ploščo, v katero so vklesali nekoliko spremenjeno zadnjo kitico Prešernove elegije V spomin Andreja Smoleta. Opolnoči maja 1926 so jo v romantičnem slogu ob plamenicah in brez slovesnega hrupa odkrili. Leta 1951 so Smoletovo rojstno hišo zaradi posodobitve mesta podrli. Ob rušenju hiše je arhitekt Jože Plečnik to ploščo in hišni kamniti portal ohranil ter ju dal vzidati v ● zunanjo stran zidu preurejenega poletnega gledališča Križanke ob Zoisovi cesti (74d).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Plošča na zidu Križank ob Zoisovi cesti;
● Smoletova ulica.
LIT.: France Kidrič: Andrej Smol. Jutro, 30 5. 1926, št. 122, str. 9–10 [s Smoletovim portretom, faksimili njegovega podpisa, fotografijami Fršlichove hiše, v kateri je umrl; nagrobnika pri Sv. Krištofu in spominske plošče, ki so jo na Smoletovi rojstni hiši ob Dunajski cesti postavili »penatje«].