24. ALOJZ GRADNIK (1882, Medana v Goriških Brdih – 1967, Ljubljana) [...]
Pesnik in prevajalec. Pravnik. Avtor pesniških zbirk Padajoče zvezde in De profundis.
Njegov rod je izviral s Tolminskega. Oče je bil čevljar; mati, šivilja, je bila Furlanka. Družina, v kateri se je rodilo več otrok, je bila revna. V osnovno šolo je hodil v Medani, v gimnazijo pa v Gorici. Ljubljano je prvič obiskal s sošolcem v počitnicah pred zadnjim, osmim gimnazijskim razredom. Priporočilno pismo mu je odprlo pot k → Otonu Župančiču, s čigar druščino so se »neko popoldne [...] vlačili od oštarije v oštarijo.«
Po maturi je na Dunaju dokončal študij prava in leta 1907 iz njega doktoriral. Različne pravniške službe je opravljal po istrskih krajih, konec leta 1911 je v Gorici postal preiskovalni sodnik ter občutil nacionalna nasprotja in pritiske na Slovence. Ob začetku I. svetovne vojne so ga avstrijske oblasti kot slovanofila zaprle, vendar so ga po pritožbi izpustile. Zaradi nekdanje pljučne bolezni ga niso sprejeli v avstrijsko vojsko. Ker je pretila vojna z Italijo, so ga avstrijske oblasti leta 1915 premestile k okrajnemu sodišču v Cerknem, kjer je bilo polno beguncev in vojaštva. Leta 1918 se je vrnil v porušeno Gorico, ki je pripadla Italiji. Ker se je italijansko nasilje do Slovencev povečevalo, se je leta 1920 preselil v novo kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, saj je v njej videl možnost poklicnega delovanja in zagotovilo za obstoj Slovencev.
Postal je uslužbenec konzularnega oddelka zunanjega ministrstva v Beogradu, kjer ga je velikosrbski odnos do Slovencev razočaral. Zato se je leta 1922 vrnil v Ljubljano in se zaposlil pri ● višjem sodišču, sodna palača, Tavčarjeva ulica 9 (U1). Med letoma 1929 in 1930 je bil preiskovalni sodnik Sodišča za zaščito države v Beogradu, zato je tam tudi prebival. Leta 1936 so ga brez njegove želje postavili za sodnika »Stola sedmorice« v Zagrebu, vendar ne v slovenski, temveč v hrvaški oddelek. Ko je po razpadu Jugoslavije aprila 1941 nastal na Hrvaškem ustaški režim, so Gradnika v Zagrebu aretirali, vendar se je na sodišču z zagovorom rešil. V Ljubljani se je junija 1941 zaposlil pri Vrhovnem sodišču, leta 1946 je bil upokojen.
Leta 1924 so ga izvolili za predsednika Društva slovenskih književnikov, toda zaradi naklonjenosti do jugoslovanske nacionalistične organizacije Orjuna naslednje leto ni bil več izvoljen. Z njo je simpatiziral, ker je obljubljala pridobitev Primorske, ki je po I. svetovni vojni ostala pod Italijo in trpela zaradi italijanskega fašizma. Od ustanovitve slovenskega PEN-a konec leta 1926 je bil njegov član in se shajal z drugimi člani pri mesečnih večerjah. Udeležil se je nekaterih kongresov kluba v tujini. Ni pa se družil s »penati« (→ Pavel Golia), ki so se zbirali v gostilni Pri Kolovratu. V dvajsetih letih XX. stoletja je zahajal v ● kavarno Evropa na vogalu sedanje Gosposvetske in Slovenske ceste (D7a) ter ● kavarno Emona, vogalna stavba sedanje Cankarjeve in Slovenske ceste (D7b), v kavarno hotela Union pa ne. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1931 ni več zahajal v javnost. Leta 1939 je bil pri prvi podelitvi literarnih nagrad Mestne občine ljubljanske, ● Magistrat, Mestni trg 1 (U2), ki so jih zaradi podelitve ob obletnici Prešernove smrti imenovali Prešernove, nagrajen za pesniško zbirko Večni studenci in dobil 4500 takratnih dinarjev. Član komisije je bil tudi literarni kritik in privrženec stalinistične Sovjetske zveze Josip Vidmar.
Leta 1924 se je v ● frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju (24a) poročil z Miro Potokar, maturantko ljubljanskega liceja, s katero je imel sina Sergeja. Leta 1926 sta se z ženo sodno ločila, toda leta 1930 sta z vlogo pri okrajnem sodišču v Ljubljani potrdila, da sta že od začetka 1927 »zopet združena«. Leta 1924 je Gradnik sam stanoval na takratni ● Aleksandrovi cesti 16, sedaj Cankarjeva cesta (24b); med letoma 1931 in 1936 pa z družino na takratni ● Bleiweisovi cesti 3/II, sedaj Prešernova cesta (24c). Od leta 1941, po vrnitvi iz Zagreba, do smrti pa je prebival v takratni Gledališki ulici 16, sedaj Župančičeva ulica 14 (24č). Med II. svetovno vojno je živel z vdovo Francko Jeras, ki mu je od leta 1945 gospodinjila; leta 1952 sta se poročila.
Med vojno ni več obiskoval kulturnih prireditev; v prostem času se je rad sprehajal po ● Tivoliju (24d) in ● Rožniku (24e). Zaradi kučme na operirani glavi je na ulici pozdravljal znance z desnico ob glavi, v čemer so zagrizeni privrženci boja proti okupatorju videli fašistični pozdrav in ga v ilegalnem protiokupatorskem glasilu Slovenski poročevalec očrnili. Marca 1945 je ob Emilijanu Cevcu, → Stanku Majcnu in posmrtno → Francetu Balantiču dobil literarno nagrado ljubljanske Pokrajinske uprave za leto 1944; izročil jim jo je general Leon Rupnik, verjetno v ● Banski palači na vogalu Erjavčeve in Prešernove ceste, sedaj Prešernova cesta 8 (U3) in palača predsednika Republike Slovenije. Proti koncu II. svetovne vojne se je skupina ljubljanskih književnikov domenila, naj bi Gradnik javno pozdravil konec vojne in okupacije Ljubljane s posebno pesmijo. Zato je napisal cikel Spev svobode. Toda partizanski prihod v Ljubljano je pozdravil Oton Župančič s pesmijo Osvoboditeljem, saj Gradnik zaradi predvojnih sodnih procesov proti komunistom, ki so bili obtoženi rušenja države, ni bil primeren. Po nekaterih Gradnikovih pisnih izjavah naj bi jim pri teh procesih pomagal, po drugih pa ne. Z zamero pri komunistih je mogoče pojasniti tudi dejstvo, da mu pripovednik in urednik Ljubljanskega zvona → Juš Kozak (polbrat komunista Lada Kozaka, ki je za komunistično partijo pridobil Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja) ni hotel že pred II. svetovno vojno več objavljati pesmi v tej reviji, ki je postala filokomunistična. Gradnik je nekaj pesmi objavil v → Kocbekovi reviji Dejanje.
Josip Vidmar, ki je pred II. svetovno vojno pripravil antologijo Gradnikove poezije Svetle samote in ji napisal spremno besedo, je prišel po vojni kot funkcionar komunistične oblasti pesniku domov povedat, »naj bo pripravljen na obračun, ki pa da ne bo nepotrebno trd, a nikar okruten, dasi mu mora biti jasno, da svojega položaja ne bo mogel obdržati in da verjetno precej časa ne bo mogel računati s kakršno koli pozornostjo nove državne oblasti, ki ji je v svojem poklicu dolga leta trdo zapiral pot.« In res: leta 1945 so Gradnika izključili iz Društva slovenskih književnikov, njegova literarna dela niso izhajala. Umaknil se je v zasebnost ter se posvetil predvsem prevajanju. V društvo so ga spet sprejeli leta 1952, na Vidmarjevo pobudo. Tega leta se je nova koprska Založba Lipa (ki je takrat v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja malce drugače »dihala« kot ljubljanske založbe) opogumila in izdala za pesnikovo 70-letnico pesniški izbor Primorski soneti, ki je utrl pot novim izdajam njegove poezije. Še vedno pa sta ji nasprotovala ljubljanska komunistična ideologa Boris Ziherl in Lev Modic. Konec
50-ih let se literarni in literarnozgodovinski krogi niso več zmenili za zadrteže, zato so Gradnikovo poezijo spet upoštevali. Leta 1962 je bil po Vidmarjevem posredovanju pri »tistih, ki jim je pesnik nekoč sodil«, izvoljen za rednega člana ● SAZU, Novi trg 3 (A), saj ta v komunističnem režimu izgubila avtonomijo, zato ni smela samostojno izbirati svojih članov, ampak je morala upoštevati mnenje oblastnikov.
V letu 1964/65, ob največjem oblastniškem nasilju nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti, je v zadevo škodljivo posegla komunistična funkcionarka Vida Tomšič, rojena Bernot (→Mira Mihelič, →Anton Podbevšek, → Ljuba Prenner), prvič poročena s komunistom Tonetom Tomšičem, takrat predsednica »Glavnega odbora ● Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije« (transmisija komunistične partije oz. Zveze komunistov), Komenskega ulica 7 (U5), zato so jo v Študentskem naselju študentje izžvižgali (glej: Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in ob njeni usodi, Problemi 2, 1965, št. 24, str. 1270–1277). Za Tomšičevo je bil januarja leta 1965 narejen Seznam članov Društva slovenskih književnikov z oznakami njihove ideološke ustreznosti. Pred Gradnikovim priimkom je zapisana kljukica, ki pomeni lojalnost, toda za pesnikovim imenom je črtica, ki pomeni ideološko nesprejemljivost.
Pred smrtjo je bil Gradnik nekaj časa v ● bolnišnici Petra Držaja v Šiški, Vodnikova cesta 62 (B3). V Ljubljani so se od njega poslovili na ● Žalah (P4), pokopali pa so ga po katoliškem obredu v Medani ob navzočnosti množice rojakov in zastopnikov kulturno-prosvetnih organizacij iz Slovenije in zamejstva. Med govorniki sta bila tudi literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak in pisatelj → France Bevk. Od osrednjih, »ljubljanskih« politikov sta se pogreba udeležila takratni »predsednik republiškega zbora skupščine Socialistične republike Slovenije« dr. Joža Vilfan in »član izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije« Jožko Štrukelj. Oblastniki v Ljubljani Gradnika po II. svetovni niso marali, vendar so zaradi njegove literarne pomembnosti in priljubljenosti v zvezi z njim taktizirali. S popolno odsotnostjo pri pogrebu pesnika, ki se je zavzemal za Primorsko, bi se posebno pri Primorcih osramotili, čeprav so se pri ljubiteljih Gradnikove poezije že s politično motivirano izključitvijo iz stanovskega društva in javnim molkom, v katerega so pesnika takoj po vojni potisnili za več let.
Upodobitve Ljubljane v poeziji:
v zbirki Pojoča kri (1944): Na Cankarjevem grobu, Na Cankarjevem nabrežju, Na Krekovem grobu, Pred Vodnikovim spomenikom, Stara cukrarna, Emona, Tivoli v jeseni, Vizija, Pogreb pri Sv. Križu; v antologiji Harfa v vetru (1954): Na Mestnem trgu, Rožnik; zunaj zbirk: Iz Ljubljanskih sonetov (Na Marijinem trgu 1–2, Grad 1–2, Žičasti zid, Prešeren v Ljubljani 1–4, Gramozna jama, V Cirilmetodovi ulici).
Nagrade:
literarna nagrada mestne občine Ljubljana (1939), literarna nagrada ljubljanske Pokrajinske uprave (marca 1945).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Janez Boljka: Alojz Gradnik, reliefni portret na plošči z napisom na steni Župančičeve ulice 14; leta 1982 jo je postavilo Društvo slovenskih pisateljev;
● Gradnikova ulica;
● Zdenko Kalin: Alojz Gradnik (1942, bron; na razstavi Kluba neodvisnih v Bežigrajski galeriji leta 1992).
LIT.: Alojz Gradnik: Zbrano delo V . Pisma, Pogovori s pesnikom Gradnikom (1954), Dodatek. Besedilo pripravil in opombe napisal Miran Hladnik. Maribor 2008. – Gradnik – zamolčani glas. Primorska srečanja 1994, št. 155 [Denis Poniž, Ervin Dolenc, Bojan Godeša, Aleš Gabrič o pesniku]. – Niko Košir: Srečanja s sodobniki. Ljubljana 1989, str. 73–90. – Tone Pavček: Čas duše, čas telesa I. Ljubljana 1994, str. 73–75. – Franc Zadravec: Alojz Gradnik. Ljubljana 1981. – Oton Župančič: Zbrano delo XII. Pisma III. Uredil Joža Mahnič. Ljubljana 1992, str. 45–46 [Župančičevo pismo Francetu Kidriču o novih oblastnikih in Gradniku].