21. FRAN SALEŠKI FINŽGAR (1871, Doslovče na Gorenjskem – 1962, Ljubljana) [...]
Pripovednik, dramatik, pesnik in urednik. Duhovnik. Avtor romana Pod svobodnim soncem, pripovedi Dekla Ančka, Boji, povesti Strici in drame Razvalina življenja.
Drugorojenec iz kmečke družine. Po ljudski šoli v Breznici je v Ljubljani med letoma 1882 in 1891 hodil v ● gimnazijo, ki je delovala v licejskem poslopju na sedanjem Vodnikovem trgu (I3c), kjer je doživel krizo zaradi prestopa v mestno okolje. Prvega razreda ni naredil. Potem je bil odličen dijak. Počitnice je večinoma preživljal doma, na Gorenjskem. Že v tistih letih se je začel ukvarjati s književnostjo. Stanoval je v ● Alozijevišču, Poljanska cesta 4 (V4), sedaj Teološka fakulteta, in bil sodelavec tamkajšnjega rokopisnega lista Domače vaje, v zadnjem gimnazijskem letu 1890/91 pa je postal njihov urednik. Po odlično opravljeni maturi ga je mikal študij medicine, vendar se zaradi dragega študija na Dunaju ni odločil zanj, ampak za ljubljansko bogoslovje v ● semenišču, sedanja Dolničarjeva ulica 4 (V2), čeprav je imel kot dijak nekaj ljubezenskih zvez. Na odločitev je vplivala želja, da bi pomagal »kmečkemu ljudstvu«, predvsem pa dejstvo, da se je zaradi njegove maturitetne igrice Na Gosposvetskem polju, v kateri je poudarjal slovenstvo, zanj zanimala avstrijska policija, zato je dobil pri oblasti »črno piko«. Leta 1895 je postal kaplan v Bohinjski Bistrici, kjer se mu je rodila hčerka, kar mu je otežilo vest in opravljanje duhovniškega poklica. Potem je služboval na Jesenicah, v nacionalno mešanem in konfliktnem Kočevju, Idriji, pri Sv. Joštu nad Kranjem in v Škofji Loki.
Konec leta 1900 so ga po posredovanju liberalnega političnega veljaka in pisatelja → Ivana Tavčarja, s katerim se je Finžgar kljub političnim razločkom dobro razumel, prestavili v Ljubljano. Postal je kurat v ● prisilni delavnici (kazenski zavod za mladoletnike) na Poljanskem nasipu 58 (Z3), sedaj je stavbi oddelek bolnišnice za psihiatrijo. Delo je bilo naporno, saj je imel opravka z družbenim dnom. Trudil se je delovati ne samo versko, ampak tudi vzgojno in humano, vendar je kljub temu imel spore s surovimi pazniki in zaporniki. Spodbudno pa je bilo, da je spet živel v središču slovenske kulture. Družil se je z različnimi ljudmi, od književnikov predvsem z → Izidorjem Cankarjem, pa tudi z njegovim razvpitim bratrancem → Ivanom Cankarjem. Medtem je Finžgar že objavljal literarna dela v različnih revijah in postal priznan pisatelj.
Leta 1902 so ga iz Ljubljane prestavili za župnika v Želimlje. Tam je napisal tudi svoj najbolj priljubljeni roman Pod svobodnim soncem, ki je najprej izhajal v nadaljevanjih v reviji Dom in svet leta 1906/07. Ko je leta 1912 izšel v knjigi, je bil zaradi slovanofilstva in takratnih balkanskih vojn še bolj odmeven. Leta 1908 je Finžgar postal župnik v Sori pri Medvodah, od koder so ga spomladi 1918 prestavili v župnijo Trnovo (→ France Prešeren) pri Ljubljani, sedaj del mesta. Stanoval je v ● trnovskem župnišču, sedaj Kolezijska ulica 1 (21a). V vmesnem času so mu v ● Deželnem gledališču, sedanja Opera, Župančičeva ulica 1 (T2) uspešno uprizorili igri Divji lovec in Naša kri.
Po preselitvi je nastopil kot govornik v dvorani ● hotela Union, sedanja Miklošičeva cesta 1 (D2b), vhod v dvorano je tudi iz Nazorjeve ulice, na prireditvi v počastitev umrlega dr. Janeza Evangelista Kreka in se zavzel za vstop Slovencev v novo južnoslovansko državo. Tudi v trnovskem župnišču so se pri Finžgarju zbirali različni kulturniki in izobraženci, → Izidor Cankar se je zaradi stanovanjske stiske celo naselil pri njem. Čeprav je bil Finžgar sredi leta 1919 govornik na proslavi praznika nove južnoslovanske države Vidov dan, ni bil nove kraljevine zaradi njenega centralizma in srbske prevlade nič več vesel. Postal je tudi predsednik katoliške Nove založbe. Leta 1921 so mu v ljubljanskem Narodnem gledališču, ki je nastalo iz predvojnega Deželnega gledališča, uspešno uprizorili njegovo najboljšo dramo Razvalina življenja. Leta 1922 je postal urednik Družbe sv. Mohorja, ki se je po koroškem plebiscitu znašla v zagati in se preselila iz Celovca na Prevalje, pozneje v Celje. Pri tej založbi je urejal tudi poljudno družinsko revijo Mladika. Leta 1933 je zaradi preobloženosti z delom in utrujenosti obe uredništvi odložil. Leta 1936 se je upokojil in se preselil v svojo hišo, takrat Dobrilova ulica 30, sedaj ● Finžgarjeva ulica 12 (21b), zgrajeno po načrtu prijatelja arhitekta Jožeta Plečnika. V župnišču in potem v hiši so ga obiskovali tudi idejno različno usmerjeni književniki in razumniki, najbolj pogosto pa idejno sorodni: dr. France Stele, dr. France Koblar (→ France Bevk, → Simon Gregorčič), France Vodnik (brat → Antona Vodnika), predvsem pa dr. Izidor Cankar.
Leta 1931 so Finžgarju ob 60-letnici priredili proslavo v dvorani hotela Union. Navzoči gostje: knezoškof dr. Gregorij Rožman (ob katerem je sedel slavljenec), namestnik bana, zastopnik poveljnika dravske divizije artilerijski polkovnik, žena ministra za gozdove in rudnike, dvorna dama Franja Tavčar (vdova politika in pripovednika → Ivana Tavčarja) ter predsednik višjega deželnega sodišča, šef finančne direkcije, direktor pošte, podžupan kot zastopnik mestne občine, zastopniki univerze in dekani njenih fakultet, predsedniki različnih društev, mnogi duhovniki in zastopniki tiska. Izvedli so več glasbenih točk, slavnostni govor je imel literarni zgodovinar dr. France Koblar, recitirali so prigodnico, ki jo je napisal dr. Jože Pogačnik (1902–1980), Finžgarjev stanovski tovariš, pesnik, pripovednik in publicist (→ Vitomil Zupan). Nazadnje so slavljenca zasuli s cvetjem. Po njegovi zahvali je orkester za sklep zaigral »narodno koračnico«.
V začetku leta 1941 so Finžgarja ob 70-letnici imenovali za »častnega člana mestne občine ljubljanske«, ● Magistrat, Mestni trg 1 (U2). Ban dr. Marko Natlačen mu je v ● Banski palači, sedaj Prešernova cesta 8 (U3) (med Erjavčevo cesto in Gregorčičevo ulico; pred I. svetovno vojno stvaba uradov dežele Kranjske, po II. svetovni vojni »Izvršni svet Socialistične Republike Slovenije«, po osamosvojitvi Slovenije palača predsednika Republike Slovenije) izročil odlikovanje red jugoslovanske krone I. razreda ter hranilno knjižico »z narodnim darilom banovine in slovenskih avtonomnih mest«. Poleg ljubljanskega župana Adlešiča so bili navzoči zastopniki slovenskega kulturnega, znanstvenega in gospodarskega življenja. Slovesnosti so se udeležili tudi nekateri člani Akademije znanosti in umetnosti (ustanovljena leta 1938, zaradi velikosrbskega unitarizma ni smela imeti pridevnika Slovenska!), med njimi tudi literarni zgodovinar in univerzitetni profesor akademik dr. France Kidrič. Njegov sin Boris ( → Edvard Kocbek, → Andrej Hieng, → Vitomil Zupan) je med II. svetovno vojno postal vodja slovenske komunistične revolucije, snaha Zdenka pa je vodila njeno ekskluzivno likvidatorsko organizacijo VOS, ki je bana ubila, ker je bil za komuniste odvečna oseba. V ● Drami, Erjavčeva cesta 1 (T3), pa so Finžgarja počastili s komorno proslavo Narodno gledališče, Društvo slovenskih književnikov in PEN, po proslavi so uprizorili slavljenčevo dramo Razvalina življenja.
Po upokojitvi je Finžgar kulturno deloval naprej. Bil je pobudnik za odkup Prešernove rojstne hiše v Vrbi in njeno preureditev v muzej. Čeprav ni dobro poznal španske državljanske vojne, se je leta 1937 ob krizi literarne revije Dom in svet postavil na stran urednika Franceta Koblarja in pesnika → Edvarda Kocbeka, ki je s svojim Premišljevanjem o Španiji razklal slovensko katolištvo in del tega usmeril v kolaboracijo s komunisti. Med II. svetovno vojno je bil Finžgar na strani partizanskega gibanja, zato mu je pretilo več aretacij. Bal se je, da ga bodo ustrelili kot talca. Leta 1944 je podpisal Slovensko narodno in protikomunistično spomenico, da bi se izognil aretaciji. V začetku marca 1945 so zavezniška letala po bombardiranju Nemčije odvrgla bombe na ljubljansko Mirje; te so zadele tudi pisateljevo hišo, ruševine so ga deloma zasule in poškodovale. V bolnišnici so ga operirali, ker je drobec jekla ostal v nogi, sluh pa se mu ni več izboljšal.
Ob koncu vojne je na prošnjo OF v njenem glasilu Slovenski poročevalec pozdravil prihod partizanske vojske z besedilom »Naša skupna volja bodi: Hočemo!«. Toda nova oblast je takoj pokazala pravi obraz tudi do zaveznikov, simpatizerjev in privržencev iz nekomunističnih vrst: Novo založbo je kot »kapitalistično« podjetje podržavila, Družba sv. Mohorja se je komaj ohranila zaradi → Prežihovega Voranca, ki je bil nostalgično navezan na knjige najstarejše slovenske založbe. Zato je interveniral in dosegel, da je niso zatrli. Vendar so jo komunisti nadzirali ter se vtikali v njen program in delovanje, poleg tega so ustanovili in favorizirali konkurenčno, toda ideološko »pravoverno« založbo Prešernova družba (ki se je po osamosvojitvi Slovenije privatizirala in propadla). Finžgar je Mohorjevo spet reševal. Sicer pa so ga komunisti uporabljali za ustvarjanje demokratičnega videza političnega režima: poleti 1945 je pri volitvah postal kandidat za člana ljubljanske mestne skupščine. Ker sta se takrat Titova Jugoslavija in Stalinova Sovjetska zveza še ljubili, so ga izvolili za podpredsednika Društva za kulturno sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Nova oblast je z revolucionarnimi ukrepi povzročala krivice, zato so mnoge žrtve prosile Finžgarja, da je zanje posredoval. Že pred II. svetovno vojno je postal član ● Akademije znanosti in umetnosti, Novi trg 3 (A). Pridevnik Slovenska ji ga je med nemško okupacijo Ljubljane novembra 1943 pridobil takratni ljubljanski župan in general Leon Rupnik (tega je povojna komunistična oblast usmrtila kot svojega političnega nasprotnika), je akademija smela ohraniti tudi po vojni. Pač pa je po letu 1945 izgubila svojo avtonomijo in iz političnih razlogov izključila nekaj članov, ki jih je po osamosvojitvi Slovenije, ko so bili že mrtvi, spet rehabilitirala.
Leta 1951 je njegovo 80-letnico počastilo Društvo slovenskih književnikov s proslavo v Drami. Udeležil se je je tudi oblastniški vrh: predsednik Prezidija Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije Josip Vidmar, podpredsednika → France Bevk in → Edvard Kocbek, podpredsednika vlade Marijan Brecelj in Sergej Kraigher (nečak → Lojza K.), »organizacijski sekretar centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije Lidija Šentjurc« (žena Sergeja Kraigherja), minister za znanost in kulturo Boris Ziherl (→ Vitomil Zupan, → Dane Zajc), minister za notranje zadeve Boris Kraigher (sin → Lojza K.), ministra Tone Fajfar in Janez Vipotnik, sekretar Prezidija Franjo Lubej, rektor univerze Gorazd Kušej, mnogi člani SAZU, člani Društva slovenskih skladateljev in Društva slovenskih likovnih umetnikov, ravnatelji in predstojniki umetniških zavodov in šol, predstavniki kulturnih in znanstvenih ustanov in Ljudske prosvete. Uvodni govor je imel Bevk, slavnostno prigodnico je prebral njen avtor pesnik → Pavel Golia, nato so gledališki igralci recitirali odlomke iz Finžgarjevih del. Scena je kazala stilizirano notranjost starinske gorenjske hiše, v kateri je bila tudi slovenska zastava.
Ob 90-letnici mu niso več priredili javnih proslav. Več delegacij ga je obiskalo doma, bil je že betežen. Od politikov je prišel samo tajnik Ljudske skupščine Slovenije dr. Miha Potočnik, ki mu je prinesel pisemsko čestitko s podpisom jugoslovanskega diktatorja Tita.
Finžgar je umrl na svojem domu, kjer je do pogreba ležal na mrtvaškem odru. Že tam se mu je poklonilo veliko ljudi, množica je spremljala tudi njegov pogreb. Tega se ni udeležil noben veljak slovenskega političnega vrha, saj ta pokojnika ni več potreboval. Poslali so zgolj zastopnike republiškega sveta za kulturo in prosveto. Pač pa so prišli predstavniki kulturnih zavodov, društev in zamejskih Slovencev, ki jim je Finžgarjeva književnost, posebno roman Pod svobodnim soncem, veliko pomenila. Pevci so pokojniku zapeli Gallusov motet Ecce, quomodo moritur iustus. Krsto, prekrito z venci, so iz vežice sv. Nikolaja prenesli na katafalk; v imenu SAZU je govoril pisatelj → France Bevk, v imenu Društva slovenskih književnikov pisatelj Anton Ingolič, v imenu Mohorjeve družbe in prooblastniško usmerjenega Ciril-Metodijskega društva slovenskih duhovnikov pisatelj Stanko Cajnkar ter Finžgarjev stanovski kolega Vilko Fajdiga. Potem je sprevod krenil na pokopališče, kjer je cerkvene obrede opravil nekdanji Finžgarjev trnovski kaplan, tedanji generalni vikar in poznejši ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jože Pogačnik (tudi urednik revije Mladika in Mohorjeve družbe; njegova spominska plošča je na pročelju trnovske cerkve; po II. svetovni vojni je bil nekaj časa zaprt z → Vitomilom Zupanom, kateri ga zastrto omenja v romanu Levitan). Finžgarja so pokopali na ● Žalah (P4), grob A/8/a 1/3. Po pogrebu je Društvo slovenskih književnikov v svojih prostorih v Tomšičevi ulici 12 počastilo pokojnika z žalno sejo.
Nagradi: Prešernova (1951), Levstikova (1953).
Upodobitve Ljubljane:
Študent naj bo (1915, avtobiografska povest), Sibirija (1935, črtica o brezposelnih barakarjih iz Mestnega loga), Leta mojega popotovanja (1957, avtobiografija).
Spominska znamenja in poimenovanja:
● Finžgarjeva ulica;
● Tone Demšar: Fran S. Finžgar (reliefni portret in plošča z napisom »V tej hiši je zaključil svojo življenjsko pot Fran Saleški Finžgar 1871–1962.« na pročelju hiše Finžgarjeva ulica 12; 1990);
● Boštjan Putrih: Fran S. Finžgar in Jože Plečnik (doprsna kipa na reliefu, pritrjenem na pročelju trnovske cerkve; pisatelj in arhitekt sta bila v Trnovem dolgo let soseda in prijatelja; 1990);
● doprsni bronasti kip v veži trnovskega župnišča.
LIT.: F. S Finžgar: Zbrano delo XII. Leta mojega popotovanja. Besedilo pripravil in opombe napisal Jože Šifrer. Ljubljana 1992. – Jože Šifrer: Fran Saleški Finžgar. Maribor 2003.