50. ZOFKA / SOFIJA KVEDER (1878, Ljubljana – 1926, Zagreb) [...]

Pripovednica in urednica. Avtorica zbirke črtic Misterij žene in romana Njeno življenje.

Nemirni oče, Janez Kveder, ob njenem rojstvu pomožni sprevodnik, ki ga je družina utesnjevala, je bil kvartalni alkoholik, zato je menjaval zaposlitve in kraje prebivanja. Njena mati, Neža Legat, je postala zaradi neurejenega zakona hladna in pobožnjakarska. Njuna prvorojenka Zofka se je rodila v hiši, ki je stala na prostoru sedanje ● Kolodvorske ulice 6 (50a); ob njenem rojstvu št. 22. Pri krstu v ● cerkvi sv. Petra, sedaj Trubarjeva cesta 80 (50b), je dobila ime Sofija. Mati in hči sta si bili vse življenje odtujeni. Kvedrova je imela dva mlajša brata. Starši so otroke pogosto pretepali. Kmalu po hčerkinem rojstvu je družina zapustila Ljubljano ter živela v Ložu in Novi vasi na Blokah. Oče je bil prepričan, da se mora hčerka dobro izobraziti, zato je ni dal v ljudsko šolo na Blokah, ampak jo je poslal v Ljubljano.

Med letoma 1888 in 1891 je hodila v šolo v ● dekliškem zavodu Lichtenthurn, Poljanska cesta 22 (V6) v Ljubljani (ob nekdanjem Marijanišču; po II. svetovni vojni so Lichtenturn redovnicam nasilno odvzeli (→ Dane Zajc) in spremenili v Dom Anice Černejeve, ki so ga leta 1983 zaradi starosti in širjenja Poljanske ceste podrli; blizu so zgradili Srednjo upravno administrativno šolo, Zdravstvena pot 10). Po poročilu iz Lichtenturna je bila Kvedrova »pridna in marljiva učenka, kazala je zlasti veliko spretnost v spisju«. Med tem šolanjem je stanovala pri uršulinkah v njihovem ● samostanu ob cerkvi sv. Trojice, nasproti Kongresnega trga, takrat Nunska ulica, sedaj Ulica Josipine Turnograjske 8 (S3). Med letoma 1891 in 1893 pa je v tem samostanu končala sedmi in osmi razred vnanje šole (za učenke, ki so stanovale zunaj samostana). Družina se je leta 1890 spet preselila v Ljubljano, zato je potem stanovala doma, v pritličju takratne hiše ● Poljanski trg 5, sedaj stoji na njenem prostoru novejša hiša Ambrožev trg 5 (50c). Oče je dobil službo občinskega tajnika, družinske razmere pa so bile zaradi očetovega pijančevanja še vedno slabe.

Leta 1892 se je družina spet odselila, tokrat v Retje v Loškem Potoku, Kvedrova je ostala v Ljubljani. V šolskem letu 1892/93 je stanovala pri dveh starih šiviljah v ● Študentovski ulici 5 (50č). V tem času je doživela tudi prvo ljubezen s katehetom, ki je trajala pet let; v tem času sta se zaljubljenca le trikrat poljubila.

Leta 1894 se je po končanem šolanju vrnila k staršem v Loški Potok, kjer se je očetovo pijančevanje stopnjevalo. Pomagala je v družinski trgovini, gostilni in pri pisarniških delih na občini. Družina se je za nekaj časa preselila v Drago pri Čabru, od koder je Kvedrova leta 1896 zaradi neznosnih domačih razmer pobegnila v Kočevje, kjer se je zaposlila kot geometrska manipulantka in dobivala plačo pri davčnem uradu. Čez nekaj mesecev je spet obiskala starše, ki so se medtem vrnili v Loški Potok in zahtevali, da ostane doma.

Oče jo je kmalu hotel spet natepsti zaradi neke norčije, zato je odšla z doma, tokrat v Ljubljano, kjer je septembra leta 1897 postala pomožna uradnica v pisarni odvetnika dr. Ivana Šušteršiča, ● Kongresni trg 2 (50d). Najprej je prebivala v takratni predmestni vasi ● Vodmat 94 (50e); ker lega hiše ni znana, je na zemljevidu zaznamovan samo Vodmatski trg, kot domnevno središče nekdanje vasi. Potem pa je stanovala bližje delovnemu mestu, na ● Poljanskem nasipu 14 (50f). Da bi se naučila stenografije, je z oglasom našla študenta Josipa Marna in se vanj zaljubila. Toda obojestranska ljubezen je bila kratkotrajna. Na Marnovo prigovarjanje si je začela dopisovati z njegovim znancem, Hrvatom Vladimirjem Jelovškom, dobro situiranim hrvaškim pesnikom, študentom medicine in poznejšim zdravnikom. V službi je vsak dan osem ur prepisovala »razne tožbe, rekurze, apelacije«, med dvanajsto in tretjo uro je imela odmor. Morala je delati tudi ob nedeljah. Dobivala je 40 goldinarjev mesečne plače. S to majhno plačo in honorarji za literarna besedila, ki jih je začela objavljati v revialnem tisku, je skromno preživljala sebe in brata, ki sta prav tako pobegnila z doma. Zaradi varčevanja si je v ● Deželnem gledališču, sedaj Opera, Župančičeva ulica 1 (T2), kupovala cenene vstopnice za galerijo. Lastnik pisarne ji je hotel prepovedati objavljanje v časniku Slovenski narod, kjer je spoznala urednika in pisatelja → Frana Govekarja, potem pa je dovolil njene objave s psevdonimom. Večkrat je obiskala → Antona Aškerca, ki sicer ni maral ženske emancipacije, toda Kvedrova je bila zanj »originalno dekle«, »skoz in skoz ruski ženski tip«, »krasen pripoveden talent«, »zato jo imam rad«. Ob njunem zadnjem srečanju Aškerc ni mogel več obvladati čustev do nje, Kvedrova ga je zavrnila, kar ga je prizadelo.

Leta 1898 ji je ljubljanski založnik Lavoslav Schwentner (→ Ivan Cankar) izplačal honorar za njeno zbirko kratkih pripovedi, vendar je ni več let objavil, zato jo je Kvedrova vzela nazaj in zanj napisala pripovedno zbirko Iz naših krajev, ki je izšla v Ljubljani leta 1903. Pri nekaterih si je pridobila sloves »prenapete emancipistke« in celo »največje sovražnice moških«.

Leta 1899 se je iz Ljubljane preselila v Trst, kjer je ostala približno pol leta in delala v administraciji časnika Edinost in prve slovenske ženske revije Slovenka. Zanimala sta jo pristaniška dejavnost in življenje prostitutk. Ponoči se je sprehajala v moški obleki, pa tudi podnevi je hodila v hlačah in s kratko pristriženimi lasmi. Že v Ljubljani se je osebno srečala z Jelovškom, v Trstu pa je z njim preživela prvo skupno noč. Julija je po skoraj dveh letih obiskala domače v Loškem Potoku, se ustavila konec avgusta še v Ljubljani, septembra pa je odpotovala v Švico, v Zürich in Bern, kjer je začela študirati na tamkajšnji univerzi večinoma ekonomske predmete, estetiko drame in vremenoslovje. Zaradi pomanjkanja denarja in nemira je že čez nekaj mescev odpotovala v München, kjer je ostala dober mesec, nato pa odpotovala v Prago.

V češki prestolnici je prebivala med letoma 1900 in 1906, sodelovala v slovenskih, čeških, nemških in hrvaških publikacijah in pisateljevala. Med letoma 1904 in 1915 je bila urednica reklamnega družinskega mesečnika Domači prijatelj, ki ga je v Pragi izdajal češki tovarnar žitne kave F. Vydra in ga kupcem svojih izdelkov pošiljal brezplačno. V mesečniku sta začela literarno sodelovati tudi → Prežihov Voranc in → France Bevk. Septembra 1901 je bila med obiskom doma tudi v Ljubljani, kjer je na ustanovnem večeru Splošnega ženskega društva predavala o ženski v družbi in družini. V Pragi je nadaljevala mučno razmerje z Jelovškom, ki je v mestu študiral medicino. Leta 1901 se jima je rodila hči Vladimira (Vladoša). Čeprav je Jelovšek imel vzporedna ljubezenska razmerja, sta se s Kvedrovo leta 1903 poročila samo civilno. Tudi po poroki sta živela v ločenih stanovanjih, ker sta hotela ohraniti osebno svobodo (stike z drugimi partnerkami/-ji) in iskrenost (medsebojno priznavanje teh stikov). Že nekaj dni po poroki je Jelovšek začel flirtati s sosedo. Pozneje se je Kvedrova zaljubila v drugega moškega, kar je zgolj navidezno strpnega Jelovška šokiralo in vzbudilo divje ljubosumje, čeprav je Zofko med prosjačenjem, naj ostane pri njem, varal s svojo pacientko.

Kljub propadlemu zakonu se je Kvedrova leta 1906 preselila z njim v Zagreb, kjer je on nadaljeval z ženskarjenjem. Kvedrova mu je rodila še hčerki Mašo in Miro. Zaposlila se je v uredništvu nemškega časnika Agramer Tagblatt in nekaj let urejala tudi žensko prilogo Frauenzeitung. Jelovškova zunajzakonska razmerja so jo pahnila v depresijo in poskuse samomora. Poleg tega ga je fizično napadla, z dežnikom pretepla služkinjo, s katero jo je varal, se zaprla v moževo ordinacijo ter se poskusila zastrupiti z rumom in opijem.

Nato je v Zagrebu imela razmerje s šest let mlajšim hrvaškim publicistom, najprej socialnodemokratskim, pozneje unitarističnim politikom, pokrajinskim namestnikom za Hrvaško in ministrom kraljevine Jugoslavije Jurajem Demetrovićem (ki ga je leta 1945 komunistična oblast usmrtila zaradi sodelovanja z okupatorjem). S hčerjo Miro se je preselila k njemu, Maša je ostala pri Jelovšku, ki je Vladošo odpeljal v Ljubljano, v ● dekliški internat Mestnega dekliškega liceja v Mladiki, sedaj Prešernova cesta 25 (V7). Med II. svetovno vojno in po njej je bila v stavbi vojaška bolnišnica, po osamosvojitvi Slovenije je v njej njeno Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Kvedrova je hčerko marca 1914 obiskala in obe sta obiskali → Ivana Cankarja, stanujočega nad gostilno na ● Rožniku, sedaj Cankarjev vrh 1 (50g). Vladoša se je v Ljubljani že zgodaj emancipirala, saj je že pri 14 letih kadila in se sestajala na samem z mladimi moškimi, česar pa njena emancipirana mati v Zagrebu ni odobravala.

Leta 1914 se je Kvedrova z Demetrovićem poročila cerkveno, opustila pisanje v slovenščini in prešla v hrvaščino. Pod moževim vplivom je postala privrženka jugoslovenarskega unitarizma in si nakopala med Hrvati veliko nasprotnikov. Leta 1915 ji je mati umrla v ● Deželni umobolnici na Studencu pri Ljubljani; sedaj Studenec 48 (B4), smrt je Kvedrovo kljub njuni odtujenosti prizadela. Leta 1920 je hčerka Vladoša umrla za špansko gripo v Pragi, kamor je odšla študirat. Tudi drugi zakon je postal polom: Demetrović se je hotel zaradi ljubice ločiti, Kvedrova pa ne. V depresiji je v zadnjem letu sežgala veliko rokopisov, dnevnikov in korespondence.

Govekar, ki je z njo prijateljeval v njenih zadnjih letih, jo je iz Ljubljane v pismih bodril. Pisal ji je tudi, da ženske obstajajo iz »4/5 čustev in le iz 1/5 razuma« in da »pri feministkah« pričakuje »vsaj 2/5 miselnosti, a je ni«, ter ji svetoval, naj bo v odnosu do moža »egoistka«. Psihično prizadeta je na Govekarjev nasvet septembra 1926 pripotovala v Ljubljano. Na glavni železniški postaji (50h) jo je čakala Govekarjeva žena Minka in jo odpeljala v ● sanatorij Leonišče, sedaj Šlajmerjeva ulica 2 (B5) (sedaj v njem del Ginekološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana), kjer si je najprej opomogla, toda že čez nekaj dni je spet mislila na samomor s skokom v Ljubljanico. Zdravnik dr. Tone Jamar jo je poslal na oddih v Preddvor pri Kranju, kjer se je stanje ponovilo. Duševno in telesno strta se je vrnila v Zagreb. Uradna razveza zakona jo je oktobra dodatno prizadela. Naredila je samomor z zastrupitvijo. Ko so jo našli, je v rokah držala materin rožni venec. Ob množici pogrebcev so jo pokopali na zagrebškem pokopališču Mirogoj. Ob njenem grobu so govorile neka Hrvatica, neka Srbkinja in Slovenka Minka Govekar.

Spominska znamenja in poimenovanja:

● plošča na pročelju hiše Kolodvorska ulica 6;

● Zofke Kvedrove ulica.

LIT.: Marja Boršnik: Zofka Kveder. Naša žena 1952, str. 47–49, 76–80, ponatis v: M. Boršnik: Študije in fragmenti. Maribor 1962, str. 319–333. – Katja Mihurko Poniž: Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti. Ljubljana 2003. – Ista: Opombe. V: Z. Kveder, Zbrano delo I–II, Maribor 2005, Ljubljana 2010, str. 447–554, 773–832. – Dušan Moravec: Pisma Frana Govekarja III. Ljubljana 1983, str. 127–135, 219–220, 345–353, 416–419.