86. NARTE / LEONARD / LENART VELIKONJA (1891, Dol pri Otlici, sedaj Predmeja na robu Trnovskega gozda pri Ajdovščini – 1945, Ljubljana) [...]

Pripovednik, kritik, urednik in mentor. Pravnik. Avtor novelistične zbirke Otroci, povesti Besede in Višarska polena, novele Zanka ter dveh zbirk 3x 88 anekdot in 888/3 anekdot.

Prvi od desetih otrok gozdnega čuvaja Ignacija Velikonje, ki so ga zaradi službe premeščali, in Marije Beuk. Po osnovni šoli v domačem kraju je v Gorici hodil v pripravnico in gimnazijo, kjer je spoznal več poznejših primorskih književnikov, med njimi tudi → Bevka. Po maturi leta 1912 se je na Dunaju vpisal na pravno fakulteto. Družil se je s tamkajšnjimi slovenskimi študenti in deloval v študentskem društvu Dan’ca, s → Stankom Majcnom je bil v uredništvu glasila Zora. Stike je imel s politikoma Janezom Evangelistom Krekom (1865–1917) in Antonom Korošcem (1872–1940). Po začetku I. svetovne vojne se je vrnil v Gorico, kjer je bil eno leto prefekt v tamkajšnjem Alojzijevišču, potem pa je enako zaposlitev opravljal v ljubljanskem ● Marijanišču, Poljanska cesta 26 (V3), po II. svetovni vojni podržavljeno in spremenjeno v Dom Ivana Cankarja. Tam je od jeseni leta 1914 do februarja 1919 tudi prebival. Sodeloval je z → Izidorjem Cankarjem, ki je bil tam tudi prefekt. Skupaj sta izmenično napisala vsak eno poglavje »povesti iz balkanske vojske« Albanska špijonka (1917). Leta 1915 so ga vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko in ga dodelili vojaškemu ministrstvu na Dunaju kot prevajalca, nekaj časa pa je delal v vojaškem poročevalskem uradu. Hkrati je opravljal pravniške izpite. Ob koncu I. svetovne vojne je diplomiral, vendar ni opravil zadnjega rigoroza, zato ni dobil doktorskega naziva.

Po razpadu Avstro-Ogrske se je v Ljubljani, v Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma kraljevini Jugoslaviji, zaposlil pri pokrajinskem namestništvu, poznejši banovinski upravi in drugih upravnih organizacijah, ki so iz nje nastale med II. svetovno vojno. ● Banovina je imela sedež v palači na vogalu Erjavčeve ceste 17 in Prešernove ceste 8 (U3), sedaj sedež predsednika Republike Slovenije. Najprej je deloval v višjem šolskem svetu v Ljubljani, leta 1919 je bil v Beogradu nekaj časa tajnik Koroščevega kabineta. Po vrnitvi v Ljubljano je delal v prosvetnem oddelku in razporejal učitelje ter opravljal po šolah inšpekcijsko službo. V prosvetnem oddelku sta bila njegova predstojnika Stanko Majcen in Marko Natlačen. Postal je tudi »ravnatelj tujskoprometnega sveta«, nekakšen sekretar za turizem. Organiziral je turistične razstave v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu ter s posebnimi akcijami pospeševal turizem na Bledu in Pokljuki.

Rad je zahajal v Kamniške Alpe. Za kultiviranje gostinstva je kot soavtor napisal priročnik Serviranje. Leta 1931, v času šestojanuarske diktature kralja Aleksandra I. Karađorđevića, se protestno ni udeležil volitev, saj je na njih smela kandidirati samo lista generala Petra Živkovića. Zato je Velikonja izgubil položaj in se v službeni karieri ni nikoli več dvignil. Hoteli so ga celo kazensko prestaviti v makedonski Štip.

Leta 1919 je nekaj časa stanoval na ● Elizabetni cesti 5/I, sedaj Zrinjskega cesta (86a). V letu 1919/20 je stanoval pri družini Jeglič, na ● Svetega Petra cesti 91/I, sedaj Trubarjeva cesta (86b), od konca maja 1920 pa do smrti na ● Svetega Petra cesti 93/I, sedaj Trubarjeva cesta (86c), nasproti šentpetrskega župnišča, kjer stoji povojna stolpnica. Maja leta 1920 se je v ● stolnici sv. Nikolaja (86č) poročil z Ivano Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. Po ženini strani je Velikonja sorodstveno povezan z družino ljubljanskega advokata in politika dr. Ivana Stanovnika (zastopal je levičarsko smer v Slovenski ljudski stranki, v letih 1923–24 je bil ljubljanski podžupan; → Dane Zajc), čigar sin Janez Stanovnik je bil pred II. svetovno vojno krščanski socialist (→ Ivan Hribovšek), med njo pa se je prelevil v komunista in postal politik Titovega režima. Brat Ivana Stanovnika je bil pravnik, politik in krščanski socialist Aleš Stanovnik, ki so ga leta 1942 ustrelili Italijani kot talca; krožijo govorice, da je bil načrtno izdan, ker v OF naj ne bi ustrezal komunistom. Spet primer ekstremne slovenske ideološke, politične in vojaške polarizacije sorodnikov, kakršno je alegorično upodobil → Kovačič v črtici Zgodba o dvoglavem sinu [levem in desnem Janezu] v knjigi Zgodbe s panjskih končnic (1993).

Velikonji se je med letoma 1921 in 1936 v zakonu rodilo 13 otrok, trije so zgodaj umrli. Leta 1929 je »veliki župan ljubljanske oblasti« z odločbo priznal Velikonji, ženi in otrokom jugoslovansko državljanstvo in »domovinstvo« v Ljubljani, saj je Velikonjev rojstni kraj po I. svetovni vojni pripadel Italiji. Primorska je bila njegova velika bolečina. Zato je pomagal primorskim pribežnikom pri iskanju zaposlitev in jih celo sprejemal v svoje premajhno stanovanje. Z družino je nekaj časa stanoval v gradu Goričane, kjer so bili brez elektrike in tekoče vode. V službo v Ljubljano se je vozil s kolesom. Deloval je tudi v mnogih katoliških prosvetnih in kulturnih organizacijah. Bil je predsednik Ljudskega odra, kjer je deloval kot režiser in igralec. Vodil je tudi dijaške literarne krožke, bil je tajnik Slovenske krščanskosocialne (pozneje Prosvetne) zveze in urednik več revij. Leta 1936 so ga sprejeli v slovenski klub PEN. Zaradi gmotnih težav s številno družino je veliko pisal in objavljal. Njegove knjige so se slabo prodajale, zato so se ga založniki izogibali. Nekatere knjige je izdal v samozaložbi, njihovi prodajalci so bili tudi Velikonjevi otroci, ki so jih ponujali od vrat do vrat. Preobremenjenost v službi in dejavnosti ob njej so načele njegovo zdravje.

Leta 1933 se je v vročini s kolesom pripeljal iz ljubljanske službe v Goričane in nato v Škofjo Loko, nazaj grede mu je postalo slabo; doma, v Ljubljani, se je zgrudil nezavesten. Po poznejšem strokovnem mnenju sina dr. Tineta Velikonje, zdravnika, ga ni zadela klasična možganska kap (zamašitev ene od možganskih arterij in odmrtje prizadetega tkiva), ampak je šlo za »rupturo anevrizme v možganovini blizu motorične regije«. Ko se je zavedel, je ostala »hemipareza« (ohromitev) desne strani telesa. Po nekajmesečnem zdravljenju v Zagrebu se je vrnil v Ljubljano. Spet se je naučil govoriti in težko, skoraj neberljivo pisati z levico. Zato je raje uporabljal pisalni stroj. V nenadni izgubi zdravja je uvidel smrt; pozneje je zapisal: »kar je še [na meni] živega, je po moji smrti«. Trditev, da je bil potlej duševno prizadet, ne drži, samo včasih je bil malce čudaški (informacija Zorka Simčiča). Kljub invalidnosti je še naprej kadil. Velika družina je živela revno in bila v trgovini z živili zadolžena »najmanj za en mesec«. Zato se ni hotel invalidsko upokojiti, ampak je nadaljeval z uradniškim delom v različnih banovinskih upravnih oddelkih. Pred II. svetovno vojno in med njo je bil pravni referent v banovinskem oddelku za prosveto, kjer je dosegel naziv banskega svetnika.

Z družino se o politiki ni pogovarjal. Bogastva ni cenil, zadostovalo mu je, da družina ni lačna in da se otroci lahko šolajo. Stanovanje je bilo skromno opremljeno. Dvakrat tedensko je proti večeru zahajal v lokal v ● kleti hotela Union, Miklošičeva cesta 1 (D2b) ali ● Operno klet, sedaj Župančičeva ulica 2 (D1p'), kjer se je družil z urednikom revije Dom in svet dr. Francetom Koblarjem (→ France Bevk, → Simon Gregorčič, → Stanko Majcen) in njenimi sodelavci, posebno → Janezom Jalnom, → Ivanom Pregljem in v Trnovem s → Franom S. Finžgarjem. Ko se je ponoči vrnil domov, je še pisal na pisalni stroj, zato je bil zjutraj utrujen. Ker je nekaj let pisal gledališke ocene, sta z ženo veliko zahajala v ● Opero, sedaj Župančičeva ulica 1(T2) in ● Dramo, Erjavčeva cesta 1(T3).

O njegovem odnosu do italijanske okupacije Ljubljane ni poročil, prav gotovo je ni maral, vendar je zaradi preživetja še naprej opravljal uradniško službo. Že pred II. svetovno vojno ni odobraval komunizma. Njegov odklonilni odnos so povečevali politični uboji oseb, ki se niso strinjale z ravnanjem komunistov. Po Ljubljani jih je pod masko OF izvajala ekskluzivna komunistična organizacija Varnostno-obveščevalna služba (VOS). Velikonja je precej pobitih osebno poznal. O ubitem banu dr. Marku Natlačenu je objavil tudi časniški članek, kar je VOS, ki je redno nadziral Velikonjo, spet registriral. Po italijanski kapitulaciji jeseni leta 1943 je ob nemški podpori vodil pokrajinsko upravo Velikonjev rojak general Leon Rupnik (rojen na Lokvah v Trnovskem gozdu), ki je bil leta 1942 ljubljanski župan. Ta je novembra leta 1943 Velikonjo imenoval za predsednika ljubljanskega podpornega odbora za pomoč beguncem in drugim, potrebnim pomoči. Že v začetku II. svetovne vojne se je v Ljubljano zateklo veliko beguncev iz drugih slovenskih pokrajin. Socialna pomoč Dravske banovine je leta 1941 delovala v drugi hiši na levi strani sedanje ● Tomšičeve ulice, v bližini uredništva časnika Jutro (→ Mira Mihelič, → Ciril Kosmač), domnevno sedanja št. 3 (86d). Velikonja je po uradni dolžnosti skrbel za pribegle družine, pa tudi za uradnike in književnike, med njimi je bil tudi → Ivan Mrak. Jeseni leta 1943 se je dobrodelna organizacija in z njo Velikonja, ki so ga nekateri imenovali »krščanski Marx«, ker je odrejal pomoč, preselila v stavbo s kavarno Evropa ali v prvo stavbo od kavarne ob smeri Bežigrad, domnevno sedanja ● Slovenska cesta 47 (86e). Iste jeseni so na Velikonjev predlog ustanovili Zimsko pomoč, pri kateri je pokazal veliko organizacijsko sposobnost. Zbrali so 12 milijonov lir, poleg tega pa je Velikonja organiziral posebno knjižno tombolo, za katero so izdali sedem knjig v 22. 000 izvodih, ki so jih izročili dobitnikom. Ena izmed knjig je bil Zbornik Zimske pomoči (1944), pri katerem je sodelovalo 108 avtorjev; Velikonja je bil eden od štirih urednikov. Ko je januarja leta 1944 padlo tuje poštno letalo na NUK, zaradi česar je zgorelo več tisoč knjig, je odboru za obnovo knjižnice poslal v pomoč 17 svojih uslužbenk. Proti koncu leta 1943 in v začetku leta 1944 je imel po ● Radiu Ljubljana, ki je od italijanske okupacije mesta do leta 1951 deloval nad takratnim gostinskim lokalom Daj-dam, sedaj Cankarjeva cesta 4 (86f) (stavba ob desni strani vhoda v Nebotičnikov prehod) pet predavanj, v katerih je razkrival OF in partizanstvo kot državljansko vojno in brutalno komunistično revolucijo. Te je objavil v brošuri Malikovanje zločina (1944). Zato so ga imeli za Rupnikovega propagandista. Sicer pa je zbiral anekdote in jih objavil v dveh knjigah. Leta 1944 so ga upokojili.

Ob koncu vojne so nekateri njegovi otroci emigrirali, on pa ne, tudi zaradi invalidnosti. 10. maja 1945 je praznoval srebrno poroko, ponoči naslednjega dne pa se je začelo maščevanje nove, komunistične oblasti. Ob hišni preiskavi (zapečatili so dve sobi) ga je dala aretirati in odpeljati v sodne zapore ob ● Miklošičevi cesti (Z2); sedaj stoji na tem prostoru hotel, nasproti Kinoteke. Sodni proces proti njemu in še desetim osebam 23. in 24. junija 1945 pred vojaškim sodiščem v ● sodni palači, Tavčarjeva ulica 9 (U1), je bil prvi javni povojni proces v Ljubljani, ki je imel propagandno in ustrahovalno funkcijo. V sodno dvorano so smeli samo izbranci, ki so imeli posebno izkaznico vojaškega sodišča, proces pa so v stalinističnem stilu prenašali po radiu in zvočnikih, ki so bili razpostavljeni po ulicah. Velikonjeva žena ni smela v dvorano. Glavni tožilec je bil major dr. Jernej Stante, ki je pred II. svetovno vojno tudi pesnikoval in sodeloval v Domu in svetu, med vojno je bil v Ljubljani član VOS-a, pri partizanih sodnik in bil leta 1943 tožilec v kočevskem procesu, ki je napovedal povojno sodno prakso novih oblastnikov. Predsednik sodnega senata je bil dr. Bogomir Bogataj. Velikonji so očitali, da je »eden idejnih vodij belogardizma in pozneje domobranstva« ter novelo Zanka (Dom in svet, 1943), ker se je v njej dotaknil političnih ubojev, ki jih je po Ljubljani izvajal VOS; novelo je posvetil ubitemu banu dr. Marku Natlačenu. Velikonja se je v zagovoru branil v skladu s svojimi nazori, ki so nasprotovali komunizmu. Prvi eksemplarični sodni proces nove oblasti se je končal s smrtno obsodbo vseh enajstih obtožencev, kar je istega dne potrdilo tudi vojaško sodišče. Velikonji so odvzeli državljanske pravice in mu zaplenili imetje. Pred usmrtitvijo ženi niso dovolili, da bi se poslovila od moža, niti mu niso dovolili obiska duhovnika. Pozneje so zaprli tudi ženo, ker so pri nadziranju poštnih pošiljk prebrali njeno pismo, ki ga je o sodnem procesu pisala sorodniku v tujino. Obsodili so jo na 13 mesecev prisilnega dela v Rajhenburgu (sedaj Brestanica).

Velikonjevo družino je okolica takoj stigmatizirala; ljudje so se je začeli izogibati, saj so se bali oblastniških sankcij. Ko je oblast poslala pred Velikonjevo stanovanje tovornjak, da bi odpeljali zaplenjeno premoženje, niso mogli verjeti, da družina nima nič vrednega.

Dan po izrečeni sodbi, 25. junija 1945, je na telefonski poziv enota sedmih ali osmih vojakov KNOJ-a (Korpus narodne obrambe Jugoslavije) s poveljnikom odšla kot »varstvo« v zapor ob Miklošičevi cesti. Eden od vojakov je čez 45 let poročal: »Tam smo na dvorišču že videli kamione in nekaj ljudi v uniformah. Začeli so z 'ukrcavanjem' obsojencev, katerih pa nisem poznal. Med njimi je bila tudi ena ženska. Niso bili uklenjeni, ko so bili na kamionu, je nekdo ukazal, da se posedejo ob stranicah kamiona, mi smo pa morali stati oboroženi med njimi. [...] kamioni so odpeljali iz zaporov na Miklošičevi in prišli do strelišča na Rudniku v Ljubljani, na Dolenjski cesti. Tam so kamioni zapeljali na teren strelišča, kjer je bila nekako 30 do 35 metrov od središnice strelišča izkopana jama cca 3 x 3 x 2 metra, pomaknjena 4 metre /cca/ v desno.

Ko so kamioni prišli na strelišče, sem slišal pogovor med nekim moškim in mojim predpostavljenim: 'NAREDITE MI USLUGO IN PREBERITE MOJO KNJIGO – VIŠARSKA POLENA!' Ta mu je odgovoril: 'Bom!' Ker smo bili doma naročeni na Slovenske večernice, sem to knjigo poznal in sem vedel, da govori pisatelj te knjige g. Narte Velikonja.

Nas so razpostavili okoli po terenu, da smo 'varovali' teren, likvidacije so bile posamezne od strani uniformirancev – menda OZN-e. [...] Od jame sem stal nekako 30 metrov, prišel je k jami neki gospod v sivi obleki in izrazito srebrnimi okvirji očal in pred jamo je snel očala, ponudil jih je človeku, ki ga je [na pol hromega] spremljal do jame, ta jih je zagnal v jamo. Po obnašanju tega [obsojenca] sem opazil, kako ga je to pretreslo bolj kot bližnja smrt.«

Velikonjo so ustrelili na ● Strelišču, Dolenjska cesta 11 (86g), med 18. in 19. uro. Ko so pozneje Strelišče preurejali, so tamkajšnje grobove prekopali, vendar ni znano, kaj so naredili s posmrtnimi ostanki ubitih. Ker je po II. svetovni vojni komunistična oblast ukazala na Žalah izkopati celo posmrtne ostanke svojih nekdanjih političnih nasprotnikov (med njimi dr. Lamberta Ehrlicha, dr. Marka Natlačena) in jih dala odvreči neznano kje, je očitno, da tudi ostanki s strelišča niso bili deležni nikakršne pietete. Žena ni dobila nobenega dokumenta o Velikonjevi obsodbi niti je niso obvestili, kje so ga ustrelili, niti kam so ga zakopali. »Izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja« je »dvojna kršitev mednarodnega prava.« (Tatjana Možina Božič).

O procesu sta poročala tudi oba režimska časopisa. Slovenski poročevalec, katerega glavni urednik je bil takrat Velikonjev primorski rojak → Ciril Kosmač, je v nepodpisanem članku navajal, da »v teh dneh stopajo pred naša sodišča ljudje, ki so prodali svojo in narodno čast, brskamo znova po dokumentih o njihovih zločinih« in da »dvojno kazen zahteva zanje ljudstvo, ki jih sodi«. Med takšne »dokumente« prišteva časnik tudi Velikonjevo brošuro Malikovanje zločina, iz katere citira tri odlomke. V zadnjem so navedene tudi Velikonjeve besede: »Sredi državljanske vojne smo [...] Svobode, kjer bi mi zločinci krojili pojme o raznih moralnih in etičnih načelih, ne maram. Zame bi bilo najhuje, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti, ki so priklicali na naš narod tako nesrečo, da je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Take svobode ne maram! Ne maram je dočakati. Zaradi tega si sami obrazložite, od kod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja. [...] Med menoj in med njimi je samo smrt.« Dan po Velikonjevi ustrelitvi je njegov drugi primorski rojak, rojen v Solkanu pri Gorici, sicer visoki partizanski funkcionar Dušan Pirjevec (po Ljubljani so desetletja krožile govorice o njegovi medvojni nasilnosti) objavil v »glasilu Komunistične partije Slovenije«, Ljudski pravici, katere urednik je bil, članek Sodba. V njem je pribijal, da je bila sodba »izrečena v imenu slovenskega naroda«, da »so zločinci prejeli kazen«, da »tako gnusnih kreatur še nismo imeli« in »Še je kje kakšen Narte Velikonja, kakšen Paidasch ali Robida [trije obtoženci], toda mi jih bomo našli. [...] Mi bomo danes izkoreninili vse, kar predstavlja nevarnost za bodočnost našega naroda.«

Toda revolucija ne žre samo nasprotnikov, ampak tudi svoje otroke. Kosmača je v začetku leta 1946 oblast izločila iz uredništva Slovenskega poročevalca, češ da je zahodni vohun, in ga nekaj časa skrivaj preiskovala. Njegov »pomladni dan« je potemnel. Začela se je njegova povojna »balada«, ki si je v nasprotju z → Zupanom in → Kovačičem ni upal nikoli popisati. Težave, ki so se zgrnile nadenj, so ga travmatizirale in blokirale njegovo pisateljevanje. Pirjevec ni bil urednik samo Ljudske pravice, ampak nekaj časa tudi Slovenskega poročevalca ter v letih 1946 in 1947 funkcionar Uprave za agitacijo in propagando pri Centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije, torej šef propagande nove slovenske oblasti z Borisom Kidričem (sin prešernoslovca Franceta Kidriča) na vrhu (v tej funkciji je Pirjevca portretiral → Kovačič v romanu Prišleki). Toda Pirjevec je kmalu zaradi objestnega vedenja padel v nemilost (→ Zupan). V letu 1948/49 so ga vtaknili v preiskovalni zapor; njegove politične kariere je bilo konec. Za vodilne komunistične oblastnike je (p)ostal odpadnik, še posebno proti koncu življenja, ko je kot ideološko sporen privrženec filozofije Martina Heideggerja (ki se je pred vojno nekaj časa povezal z nacizmom) in profesor primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti (v tej funkciji pa ga je Kovačič portretiral v knjigi Pet fragmentov) »škodljivo« vplival na študente in »predstavljal nevarnost za bodočnost« inteligence. Takrat so nanj leteli časopisni članki, da je idejni vodja mladih samomorilcev, ki jih je bilo v tistem času nekaj v Ljubljani (→ Vladimir Bartol). Takšnega ga je upodobil → Matej Bor v televizijski igri, ki jo je predvajala takrat monopolna slovenska postaja Televizija Ljubljana. Pirjevca je vojna preteklost bremenila, saj si je pred smrtjo želel duhovnika in psihologa dr. Antona Trstenjaka, vendar mu žena ni ustregla. O Pirjevcu je mogoče marsikaj izvedeti iz njegovega Dnevnika in spominjanj (Nova revija 5, 1986, št. 45), literarno maskirane avtobiografske knjige njegove druge žene Nedeljke Pirjevec Zaznamovana (Maribor, 1992; omenja tudi spolni akt v troje) ter spominskih pričevanj njegovih sodobnikov. Samomor sta naredila tudi sin vodilnega slovenskega revolucionarja in ideologa jugoslovanskega komunizma Edvarda Kardelja (→ Edvard Kocbek), Borut, ki je tudi pesnikoval, in ob koncu komunističnega režima še Kardeljeva žena. Kardelj je hotel vse Slovence in Jugoslovane spremeniti v vernike svoje ideologije, ki so jo desetletja vneto propagirali vsi mediji, toda svojemu sinu ni znal privzgojiti niti vere v življenje.

Od leta 1945 so oblastniki preostanek Velikonjeve družine prisilno selili v vedno manjša stanovanja. Različni povojni stanovanjski organi in ljubljansko okrajno sodišče so še dve leti kafkovsko pošiljali dopise politični policiji (OZNA, UDV), naj omogoči natančen popis imovine v zapečatenem Velikonjevem stanovanju. Ko so se po dveh letih končno uskladili, se je pokazalo, da v stanovanju, očitno z dovoljenjem te policije, že stanujeta zakonca Žumer. Februarja leta 1947 je Žumrova »odposlancu sodišča« Rudolfu Vandotu, bratu → Josipa Vandota, izjavila, da je družina prevzela junija 1946 stanovanje »popolnoma prazno in ji ni znano, kam so se predmeti odnesli.« Velikonjeve knjige je komunistična oblast že julija 1945 uvrstila na seznam prepovedanih knjig, ki ga je podpisal Ferdo Kozak (→ Primož Kozak), zato so jih morali izločiti iz javnih knjižnic. Ker se ga ni smelo več javno omenjati niti obravnavati njegovih literarnih del, ga je skoraj povsem izbrisala iz zgodovinskega spomina. Ko je avtor Atlasa napisal geslo Anekdota za I. knjigo Enciklopedije Slovenije (1987), je v njem navedel naslova dveh Velikonjevih zbirk anekdot, saj Slovenci ne premorejo veliko knjig z anekdotami, poleg tega sta zbirki posebnost tudi zaradi matematičnih naslovov, toda neznani cenzor je iz gesla črtal oba Velikonjeva naslova.

Po osamosvojitvi Slovenije je pisateljev sin začel sodni postopek za revizijo procesa proti Velikonji, toda niti v Ljubljani niti v Beogradu niso našli nobene dokumentacije o sojenju, zato do obnove procesa sploh ni prišlo, kar veliko pove o slovenskem sodstvu po II. svetovni vojni. Leta 1991, ob stoletnici Velikonjevega rojstva, so njegovi potomci odkrili na njegovi rojstni hiši v Predmeji spominsko ploščo. Takratni predsednik Društva slovenskih pisateljev pesnik → Dane Zajc je ob odkritju dejal: »Pisatelj Narte Velikonja, sprejemamo te nazaj v deželo, ki je tvoja dežela. V tisto deželo, iz katere si bil izgnan in izbrisan. [...] Niso ti več potrebne državljanske in lastninske pravice. Nič niso pomagale tistim, ki so ti jih vzeli. Nič jim ni pomagalo hudodelsko sodišče, ki te je obsodilo na smrt. [...] ostani z nami, odslej te v naših zemeljskih in duhovnih krajih ne bo nihče več preganjal.« Domorodci so v podeželski ideološki omejenosti prireditev večinoma bojkotirali. Kafkovski vrhunec se je zgodil leta 1998, ko so Velikonjevi svojci končno dobili uradni »Izpisek iz matične knjige umrlih«. Bil je poln napak, v njem je pisalo, da je »Lenard Velikanje« umrl »5. avgusta 1945« na »Miklošičevi cesti 9«, torej v sodnem zaporu. Leta 2005 je ● Slovenska matica, Kongresni trg 8 (86h), priredila o Velikonjevem življenju in delu predavanji zgodovinarja dr. Borisa Mlakarja in literarne zgodovinarke dr. Helge Glušič.

LIT.: Tine Debeljak: Narte Velikonja – petdesetletnik. Slovenec 69, 10. 6. 1941, št. 135, str. 5. – A. P.: Spominska plošča za N. Velikonjo. Delo 33, 7. 6. 1991, št. 131, str. 7. – Arhiv mesta Ljubljana, fond: SI ZAL LJU 504, t. e. 337 (Popis prebivalstva Ljubljane 1931); fond: SI ZAL LJU 468, imenik 3, Zp 315/45. – Tatjana Božič: »Trudi se za objektivnost, ne odpove se pa poučnosti in vzgajanju«. Narte Velikonja (1891–1991). Delo, Književni listi 33, 6. 6. 1991, št. 130, str. 14. –

Dokumenti govore. Iz dokaznega materiala vojaškega sodišča. Slovenski poročevalec (Glasilo Osvobodilne fronte) 6, 27. 6. 1945, št. 58, str. 1 [nepodpisano]. – Helga Glušič: Pripovedi Narteja Velikonje. Glasnik Slovenske matice 29/31, 2005/2007, št. 1/3, str. 162–167. – Impresije iz sodne dvorane. Ljudska pravica (Glasilo Komunistične partije Slovenije) 6, 24. 6. 1945, št. 53, str. 4 [nepodpisano]. – Ana Koblar – Horetzky: Narte Velikonja in France Koblar. Nova revija 19, 2000, št. 213/214, str. 292–298. – France Koblar: Moj obračun. Knjigo je uredil in spremno besedo napisal Joža Mahnič. Ljubljana 1976. – Andrijan Lah: Ob stoletnici rojstva pisatelja Narteja Velikonje. Srce in oko 3, maj 1991, št. 27, str. 351–354. – Boris Mlakar: Tragično srečanje z revolucijo: primer Narteja Velikonje. Časopis za zgodovino in narodopisje 78 (43), 2007, št. 1, str. 54–67. Objava brez opomb tudi v: Glasnik Slovenske matice 29/31, 2005/2007, št. 1/3, str. 153–161. –

Tatjana Možina Božič: Literarno delo Narteja Velikonje. Diplomska naloga. Oddelek za slovanske jezike in književnosti; Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1990. – N. N. (»Erjavec«), pismo Alenki Puhar, 2. 7. 1990 [o ustrelitvi Velikonje; kopija pri avtorju Atlasa]. – Naloge in nameni Zimske pomoči. Predsednik Zimske pomoči Narte Velikonja o dosedanjem delu, uspehih in bodočih načrtih te vsenarodne socialne ustanove. Slovenski narod 76, 27. 3. 1944, št. 13, str. 13. – Obsodba je izrečena. Nadaljevanje razprave proti 11 vojnim zločincem iz Štajerske in Ljubljane, ki so bili vsi obsojeni na smrt. Slovenski poročevalec 6, 26. 6. 1945, št. 57, str. 2 [nepodpisano]. – Obtožba proti nadaljnjim petim zločincem. Ljudska pravica 6, 23. 6. 1945, št. 52, str. 3 [nepodpisano]. – Obtožnica. Slovenski poročevalec 6, 24. 6. 1945, št. 56, str. 1 [nepodpisano]. – Pesnikov poklon pisatelju. Delo 33, 14. 6. 1991, št. 137, str. 7. [nepodpisano, vsebuje govor Daneta Zajca ob odkritju spominske plošče v Predmeji]. – Dušan Pirjevec: Sodba. Ljudska pravica 6, 26. 6. 1945, št. 54, str. 1. – Pogovor z Zorkom Simčičem,

1. 2. 2014. – Prva javna razprava proti vojnim zločincem v Ljubljani. Ljudska pravica 6, 24. 6.1945, št. 53, str. 3 [nepodpisano]. – Alenka Puhar: Narte Velikonja (1891–1945). Obsojen na izbris iz spomina. Delo, Književni listi 32, 28. 6. 1990, št. 149, str.18. – Ista: Pričevanje. Pisateljeva drža na morišču. Delo 32, 12. 7. 1990, št. 160, str. 6. – Ista: Prostor za moža iz zanke. Narte Velikonja. Delo, Književni listi 47, 7. 12 2005, št. 283, str. 13. – Ista: Dvojni datumi, dvojni kraji. Delo 49, 1. 9. 2007, št. 201, str. 40. – Marijan Smolik: Pisatelj Narte Velikonja. Družina 39, 23. 9. 2001, št. 39, str. 11. – Ljenko Urbančič: Pri Narteju Velikonji. Jutro 24, 13. 4. 1944, št.84, str. 2. – Narte Velikonja: Ko sem prišel na svet. Ponedeljski Slovenec, 4. 8. 1933, št. 36, str. 4. – Narte Velikonja: Malikovanje zločina. Jutro 24, 3. 6. 1944, št. 126, str. 2 [nepodpisano]. – Velikonja si je pisal sodbo sam. Slovenski poročevalec 6, 26. 6. 1945, št. 57, str. 3 [nepodpisano]. – Irena Velikonja: Narte Velikonja (1891–1945). Primorska srečanja 15, 1991, št. 119–120, str. 386–388. – Narte Velikonja. Več avtorjev. Primorska srečanja 17, 1992, št. 134/135, str. 405–426 [referati s strokovnega posveta]. – Tine Velikonja: Naš oče. Srce in oko 3, maj 1991, št. 27, str. 348–351. – Vojni zločinci in izdajalci pred sodiščem. Slovenski poročevalec 6, 24. 6. 1945, št. 56, str. 3 [nepodpisano]. – Za svoje težke zločine nad slovenskim narodom so vojni zločinci prejeli zasluženo kazen. Ljudska pravica 6, 26. 6. 1945, št. 54, str. 3–5 [nepodpisano].